Tale vikend si bova oba zapomnila za vedno. Glede na že znano obsedeno stanje po državi, sva hotela nekam na mirno lokacijo in nabirat sončni vitamin D. V soboto zjutraj je Marija morala prevzet služben računalnik za delo od doma, kateri naj bi bil pripravljen za delo tekom dneva. Itak je šlo vse narobe in pozno popoldne še vedno ni bilo dostopa in ni delovalo nič. Ok, bojo pa v nedeljo poštimali. Ravno ko sva želela oditi, je Marija dobila sporočilo, naj vsi sodelavci preverijo delovanje. Večina je imela dostop, le Marija ne. OK očitno tole ne bo kmalu in sem šel v kamper ugasnit gretje. Bova odšla v nedeljo zjutraj. Pozno zvečer so računalničarji omagali. Nadaljevanje v nedeljo. V nedeljo dopoldne se ni dogajalo nič in ko sva bila že med vrati da greva na sonce, je spet prišlo sporočilo za testiranje. Ajoj… Lepo sončno jutro, lepo dopoldne, poizkušanje, e-mejli, telefoni…. ura teče…vsi sodelavci so potrdili dostop, le moji dragi Mariji ni šlo skozi. Vsega sem imel dovolj, kamper sem postavil na sredino dvorišča in mu privoščil spomladansko pranje. 🙂 No, pozno popoldne so računalničarji le uspeli poštimat svari, kamper je bil opran in posedela sva na poznem soncu na domači klopci. Vikend, ki si ga bova zapomnila.