Pozno jeseni je vreme bolj ali manj kislo in nekega upanja za ekstra sončno vreme tokrat ni bilo. Plan je bil, da se dopust naravna bolj kot ne po vremenski napovedi, vsekakor po krompirjevih počitnicah, vmes je še en kup postavk, na katere nimaš vpliva in tako sva v petek odjadrala za polne štiri dni proti Benečiji. Prenočila sva kakopak ob italijanskem morju.
Za dobro jutro naju je zbudil rahel dež. Kislo vreme naju je spremljalo do mesta Castelfranco, kar je bil tudi dnevni cilj. Parkirala sva za rampo na zgledno urejenem štelplacu. Elektro odvisneži bodo verjetno veseli podatka, da za 24ur bivanja in borih 5 eur dobiš na razpolago še električno vtičnico, poleg vse ostale oskrbe. Dež je malo ponehal, zajel sapo in se spet v intervalih hvalil s količino vode. Ko sva se odpravila v mesto je imel ravno pavzo tako, da sva celo popoldne bolj kot ne marele uporabljala za pohodno palico. Majhno mesto je simpatično, okoli starega jedra je obzidje in rečica, ki je svoje čase služila kot element obrambe.

Mesto sva prepeglala podolgem in počes, naredila cel krog okoli obzidja, zavila še v slaščičarno na dozo sladkorja in se zvečer vrnila nazaj. Ker naju je dež po mestu pustil na miru, se je pozno zvečer spet začel skromno oglašat.
Ponoči se je z neba zlilo kar se je imelo namen zliti in dopoldne sva odpeljala naprej. Prišla sva v mesto Vicenza na urejen PZA. Mesto je večje od prejšnjega in plan sva imela, da si ga ogledava dvakrat, enkrat podnevi in enkrat ponoči. In bilo je tako. Podnevi je slika povsem drugačna, kot ponoči. Podnevi so bile ulice zmerno obiskane, lokali bolj prazni, gneče nobene.

Zvečer je stanje povsem drugo. Gneča je bila precejšnja in lokali polni do zadnje mize. Če sva dopoldne uživala v srebanju Aperol spitzerja v mirnem vzdušju lokala, je bilo zvečer praktično nemogoče najti prostor. Odšla sva na obrobje centra in našla simpatičen kafič. Jasno, ker vsi Italijani pijejo tisto fruoroscentno oranžno pijačo, sva jo tudi midva. »Due Aperol spritzer« suvereno naročiva natakarju. Zraven sva dobila še pol škrniclna čipsa, šalco arašidov in skodelico oliv. Uf… tole ne bo poceni sva modro ugotavljala. Pa sva kmalu ugotovila, da je cena ista kot v centu, samo v centru ne dobiš nič za grickat zraven. Fino, okusno, sproščujoče. Še nekaj nočnih fotk sem šklocnil in počasi sva zapustila »čentro storiko« in odšla v najin štirikolesni apartma.
Ob jutranjem dvigu rolete sem skoraj oslepel. Sonce je sijalo na polno, je pa kmalu začelo zgubljati bitko z meglo, vendar je še predno sva odšla zopet zasijalo v polnem sijaju. Odpeljala sva naprej v Padovo in parkirala na velikem parkirišču, jasno med nekaj avtodomi. Parkirišče je še ne dolgo tega premoglo oskrbno izpustno točko, vendar je očitno iz nekega razloga zaprta oz zagrajena in zaklenjena. Še pred kosilom sva odpešačila v mesto. Gneča je bila delavniku primerna, ne pretirana.

Kmalu sva se znašla na mestni tržnici, ki se ji res lahko reče tržnica. Ponudbe je ogromno, kupcev tudi in posledično so vsi zadovoljni. Še midva, ki sva v pokritem delu tržnice spet obudila malo nostalgije po Apuliji in nabavila svežo Stracciatello di bufalo in olive. Po kratkem šopigu sva se ustavila na enem izmed trgov, zasedla prosto mizo na soncu v enem izmed kafičev in si spet naročila »oranžnega na peclju« Novembrsko sonce je pač potrebno izkoristiti. Pozno popoldne sva le priracala nazaj, si pripravila kosilo, in potem odšla nazaj v mesto.

Začelo se je večeriti in mesto je začelo dobivati novo podobo. Mestna tržnica je izginila, na istem mestu so se pojavili stoli in mize kafičev in folk se je počasi začel nabirati. Zgleda, da se jim začne šele zvečer dogajat. Vrnila sva se še pred risanko, si za večerjo pripravila šoping dobrote, prelistala slike in odšla gret postelje.

Preden sva pobegnila domov, sva se ustavila še na ogled vile Pisani. Med pestro zgodovino so si jo podajali med seboj od Napoleona naprej. Kupila sva vstopnici za ogled vrtov, muzej naju nekako ni zanimal. Še pred nakupom sva z žalostjo prebrala, da je labirint zaprt. Še sploh dobro, da je novembra kaj odprto. Po prijetno toplem soncu sva podolgem in počes prehodila kar se je prehoditi dalo.

Izkoristila sva še zadnje sončne žarke, saj doma jih menda ni bilo že nekaj časa. Po ogledu sva se podala na pot proti domu in se za kosilo ustavila še v poletni obmorski destinaciji. Presenečeno sva ugotovila, da se je moralo vremensko precej dogajat, glede na naplavine v marini.
Novemberski oddih je minil vsekakor prehitro.

Več slik je tukaj
Castelfranco
Vicenza
Padova
Villa Pisani