Za krompirjeve počitnice smo se odpravili na štiridnevno potepanje po benetkah.

Vremenska napoved za soboto zjutraj nam je malo krivila lase, saj je bila za primorje napovedana močna burja, z našo prikolico pa tudi nismo imeli namena testirat ali lahko kljubuje burji. Celi teden pred odhodom smo preverjali kakšna je vremenska napoved in klikali z miško po računalniku tako, da je uboga miška komaj zdržala vse pritiske.
V petek zvečer se odločimo, da naslednji dan zjutraj preverimo stanje po telefonu na info center in se odločimo za dan odhoda, ali bo to sobota ali nedelja.
V soboto zjutraj je sicer v vipavski dolini še vedno prepoved za počitniške prikolice, namen smo pa imeli tako ali tako jadrati preko Trsta. Pokličem na info telefon za ceste in povprašam za burjo. Možakar me potolaži, da tam doli pa tako ali tako nikoli ni problema, problem je samo v vipavski dolini. Juhu, skuhamo južno in potem veselo na pot. Vreme je bilo res lepo in toplo za ta mesec. Odpravimo se proti špagetarjem in ko se bližamo Nanosu, začnemo počasi čutiti burjo. Najbolj jo seveda čuti šofer. Ni bilo hudega, saj je cesta obrnjena tako, da ti burja piha v rit. To se zna precej poznati na porabi goriva, saj je bilo potrebno večkrat malo stopiti na bremzo, drugače bi skoraj poleteli. Malo naprej od Trsta burja poneha in vozimo se kot pravi turisti. Tovornjakov je malo, sonček visoko na nebu, oblakov nič, temperatura ravno pravšnja – beri 20 stopinj. Po dobrih treh urah prispemo v kamp Miramare. Pričakovali smo manjšo gužvo, glede na to, da se kamp zapre čez teden dni. V prijetnem in urejenem kampu je bilo okoli nas vsaj še 50 ostalih podobno mislečih kot mi, vglavnem kamperji, med njimi tudi taki, za katere sem cele štiri dni študiral, kako ga je na tisto parcelo lahko parkiral. Ko se stacioniramo in s pokvarjeno vaservago »naravnamo« prikolico, je čas malice. Prikolica je pošteno visela na eno stran in kmalu bi potrebovali lojtro za vstop. Kmalu ugotovimo, da tale vaservaga že ne more biti točna. Jasno, če je pa tako majhna da jo lahko daš na ključe za obesek. Kasneje doma zadevo saniramo in med opremo vtaknemo pravo libelo. Prikolico smo spustili nazaj, jo naravnali po občutku. Verjetno smo bili tudi glavna atrakcija v kampu, saj je imel vsak svoje naloge pri niveljiranju prikolice. Miha je gledal na libelo, jaz sem z akumulatorsko mašinco prikolico nagibal (skoraj prevrnil), Marija je pa koordinirala dogajanje. Kakorkoli, po malici je čas za sekiranje receptorke. Odpravimo se na recepcijo po informacije kako priti na vse otočke okoli Benetk. Simpatična mlada dama s stekleno modrimi učki nam natrese informacij celo goro, zdej pa zberi eno opcijo. Nekako smo ji dali vedeti, da nismo poskenirali vseh informacij, če lahko malo bolj na izi vse skupaj razloži. OK gremo še enrat. Končno ugotovimo kaj je za nas primerno in kupimo 12 urne karte za neomejeno vožnjo z ladjicami. No to je pa že drugi projekt in toliko projektov v enem dnevu nam verjetno ne bo uspelo obvladati, zato sklenemo, da se odpravimo do bližnjega pomola s katerega bomo naslednji dan krenili v napad na Benetke. Po podrobnem pregledu sistema vkrcavanja in izkrcavanja, štemplanja in možnosti goljufanja le naštudiramo kako in kaj. Tako se počasi odpravimo nazaj v bazo. Popoldne mine kot bi mignil in na poti proti kampu si ogledamo še sončni zahod. Ker pa ni več poletje, se kar hitro ohladi in kaj hitro smo nazaj v naši Nežki (jo je tko Marija poimenovala) Užgemo plinsko pečko in meni kaj kmalu začnejo kaplice polzeti po hrbtu in kanalu v zadnjo plat, Marijo pa itak zebe. Sledi večerja, pa čaj, pa tuš, pa malo to in ono in zaspimo kot dojenčki.

Naslednje jutro je dan napada najprej na Burano. To je eno zaspano mestece na majhnem otočku, ki spominja na čebelnjak. Vse hiše so različno obarvane. Skoraj sami smo se sprehajali med hiškami, le kakšen turist se je našel. Tam nekje ob deseti uri sos eljudje začeli zbirati na kup. Kmalu smo poštudirali, da vsi drvijo v cerkev. Ob tem času so tudi začeli odpirati prve restavracije in kafiče. Po kakšni uri ogleda, se začne spet študij voznih redov ladjic, saj smo namenjeni na otok Murano. Kmalu opazimo, da nismo samo mi take butare, da ne štekamo voznega reda. Ker nekako ne uspemo do potankosti razvozlati kdaj bi se naj vkrcali na ladjico, se poslužimo klasike, to je sekiranje naroda in spraševanje. Zadeva se nam obrestuje, saj pajac, ki skrbi za vkrcavanje pove, da se da z njegovo ladjico tudi na naslednji otok. Super, vsi navdušeni skočimo na ladjico in zavzamemo položaje na sediščih. Ker niti nismo vedeli po katerih ovinkih nas bo peljal, nas je spet rešila Helga-Garmin. Prižgemo zadevo in spremljamo kam nas makaronar pelje. Začnemo se malo spogledovat, ampak, ker imamo 12 urno vozovnico se ne sekiramo pretirano. Po nekaj postankih res prispemo na Murano.
Otok je zares zanimiv in gužve je precej več kot na Buranu. Naš prvi cilj je bil ogled steklarne kjer prikazujejo izdelavo izdelkov iz stekla. Spet ne vemo v katero smer naj gremo. Po naključno izbrani smeri se odpravimo na lov. Kmalu se nam nasmehne sreča in zadevo najdemo. Vstopnina je 2€ po glavi, pa če imaš psa sabo, ti najbrž še za njega zaračunajo. Karte itak ne dobiš, saj je ta steklarska delavnica bolj na houruk. Dedek, ki vleče steklo je bil že dopoldne videti naveličan vsega. Po predstavitvi se odpravimo naprej, da nabavimo kakšen spominek. Na poti se nam ponudi prilika za olajšanje – wc. Ob plačilu imaš občutek, da so ti zaračunali še prenočišče. Ja, to so Benetke…
Po tavanju po otoku in ogledovanju steklenih izdelkov ura hitro mine. Dan se prevesi v popoldne, mi pa še zmeraj nismo v samih Benetkah. S pospešenim korakom se odpravimo do postaje za vaporeto. Spet sledi študij voznega reda. Tokrat se nismo preveč obremenjevali z urnikom, ampak smo spet uporabili gobezdalo in hitro se znajdemo na pravem vaporetu in v Benetkah.

No tukaj je pa slika precej drugačna od prejšnjih dveh otokov. Gužva je nepopisna, za nameček je bil pa še neki maraton s ciljem zraven markovega trga. Značilnosti benetk nebi preveč opisoval, saj je to več ali manj vsem znano, edina zanimivost je pa gradnja zapornic, katere bi dvignili pred visokim morjem. V benetkah moraš hoditi po označenih turističnih poteh, drugače kakšno ulico vidiš dvakrat, prvič ko greš po njej in prideš do vode, ter naprej ne moreš in drugič ko se vračaš. Ker smo to počeli večkrat, je Miha vzel stvar v svoje roke in nas po zemljevidu vodil on. Ene dvakrat se mu je posrečilo, potem je pa rekel, da ni mislil priti sem kjer smo se nahajali. Na poti je polno pajacev, ki se derejo »Gondola, gondola…« Ker se mi eden dere direktno v faco, ga vprašam koliko bi rad imel za nas tri. Pravi da 80€. Malo se mi oči izbuljijo, še dobro da sem imel sončna očala. Vprašam ga če je to morda za celi dan? Pravi, da vožnja traja od 40-45minut. Velikodušno mu ponudim 50€ za eno vožnjo misleč, da sva sklenila kupčijo. Odgovor je bil, da zato dobim samo eno sliko na gondoli. Oderuh mu zabrusim. No, pol se je pa omehčal in izdahnil, da ne more barantat, ker ni privatnik ampak dela v državni firmi. OK, pol pa nič in odpeketali smo dalje.
No tako smo tavali do poznega popoldneva po benetkah. Pizzo imajo obupno, zato sklenemo, da čimpreje pridemo v kamp in si naredimo pošteno kočerjo (kosilo v kombinaciji z večerjo). Sledi spet študij voznega reda. Ker itak falimo postajo za direktni prevoz na obalo, spet uporabimo fafko za sekiranje mornarjev, če ta ladja pelje v Punto Sabioni, kjer je bil naš kamp. Pelje, dobro, z nekaj ovinkarjenji končno pridemo na kopno.

Naslednji dan je dan počitka. Počeli nismo kaj dosti, prav z namenom, da se spočijemo.

Na plaži sicer nismo bili sami, je bilo kar nekaj sprehajalcev. Sonček je sijal prav prijetno, da ni bilo ne vroče ne mrzlo. Dan nam je minil kot bi mignil in naslednji dan se poberemo domov.

Preživeli smo še en fajn oddih, si nafilali baterije in spet študiramo, kdaj bo naslednjič.

Vse slike so na voljo za ogled tukaj