Burgenland in Bratislava
Sreda
Letošnje potovanje po severu Španije je za sabo pustilo precej kilometrov, zato je padla odločitev, da za drugi polčas sicer precej krajšega dopusta ne nabiramo kilometrov, ampak ga preživimo bolj aktivno. Jasno iz množine na koncu itak ostane dvojina in z Marijo sva v sredo popoldne sončni zahod dočakala globoko v Avstriji. Miha je imel bolj pomembne stvari v planu, kot pa bluzenje z nama po tujini. Tokratni plan je bil obisk Nežiderskega jezera in pa Bratislava. Za spremembo sva skuter pustila doma in namesto tega napokala bicikle. Je treba malo rit razmigat. Marija sicer to redno počne dvakrat na dan, saj se v službo vozi s kolesom. Skoraj 20km vsak dan ji daje malenkostno prednost v kondiciji. Pustimo se presenetit. 🙂
Četrtek
Ponoči cerkvena ura sicer ne bije, samo zjutraj, ko začne trkat na cerkveni zvonec vsake kvatre, je isto, kot bi ti eden z macolo po glavi oznanjal, da je ura že sedem, osem…. za povrh se je pa še vrana sprehajala po strehi avtodoma. Ja nič, kmalu sva krenila naprej. Pred poldnevom sva prispela v kamp v mestu St. Andra, saj kakšne pametne alternative kampu v teh koncih pač ni. Strešna antenca ga je spet naje***la, je en dedek zgroženo opazoval, kako sem zapeljal v prenizek nadstrešek recepcije in drsal po že tako oguljenih dilah. Ne vem kateri bedak je postavil nadstrešnico na 3,2m. Morda je pa kamp še iz časov brako prikolic in fičotov, ki so bili precej manjši. Kakorkoli, oborožila sva se z bicikel karto na kateri piše da je frišna in se po kosilu odpeljala med vinogradi. Po prevoženih 30km se je izkazalo, da ni problem v kolesarski kondiciji, ampak predvsem v riti, ki začne opominjat, da ima dovolj sedenja na trdem in ozkem zicu.
Pred večerom sva se vrnila nazaj in imela še priliko spremljat sonce, kako počasi leze za vse bolj rdeče oblačke. Večerno debatiranje in posedanje ob svečki s kozarčkom dobrega »tinto« črnega španskega vina v roki….neprecenljivo. Zaloge vina iz zadnjega potovanja še kar držijo.
Petek
Nikamor se nama ni mudilo, zato sva rolete dvignila šele po osmi uri. Čedalje bolj sva ugotavljala, da nekako ne paševa v ta kamp, saj starostna struktura nikakor ni sovpadala z najinimi leti. Vsaj za polovico ali več sva bila oddaljena od povprečja. Sicer ima pa starostno povprečje dobre lastnosti, saj je bil kamp miren, takega še nisva obiskala. Šele drugi dan sva poštudirala, da so tudi »hundi ferboten«. Ker nas doma obkrožajo psi baterijske izvedbe z izredno zoprnim glasom, sva si tukaj odpočila ušesa. Ne, nimam nič proti psom, samo v mojih »mladih« letih je imel pes spodoben glas in tudi nekaj ga je bilo skupaj, zato težko razumem sodobni trend. Svet se pač spreminja. Pri zajtrku sva naštudirala karto voznega reda ladjic in ugotovila, da je vse skupaj ena srednja žalost. Če bi hotela ujeti katero, bi morala naviti budilko in se odpeljati po zgodnjem zajtrku do nje, prečkati jezero in kolesariti po drugi strani jezera. OK, torej ladja odpade, greva vzdolž jezera proti Madžarom in se pred mejo obrneva, vsaj tak je bil plan. Pred leti smo sicer že nekaj bluzili tod okoli, samo spomin je čedalje bolj v roza barvi in sva se odločila, da ponovno pobiciklirava po B10 kolesarski.
Tako sva se znašla v Podesdorfu in počasi odbrzela proti Ilmitzu. Jutranji servis bicikla in »fajn tjuning« vijakov zica je bil poplačan z malo manj bolečo ritjo, kot prejšnji dan. Simptomi zadnjice v stilu »dost imam« so se pojavili šele po prevoženem 50km. Ker sva tokrat vozila po zemljevidu in ne po digitalnih fensi pripomočkih, sva namesto bližnjice izbrala napačni odcep in petdesetko nadgadila še z izdatnim dodatkom kilometrov. Pozno popoldne sva le pribrcala nazaj. Potek popoldneva je bil itak znan, roštiljada in »odmaranje« po kolesarski turi. Zvečer sva spet opazovala žareče oblake, samo tokrat s to razliko, da sva namesto španske buteljke, odprla francosko buteljko dobrega vina. Ob debati pozno večer, sva ji videla dno in se počasi odpravila v mižale.
Sobota
Okoli devete ure sva receptorju stisnila 42 eur za dva dni bivanja in odpeljala naprej. Cena bivanja v kampu je po ceni sovpadala s ceno štelplacov lani na Siciliji. Šele kasneje sva ugotovila, da na računu piše, da sva iz države Sierra Leone, namesto iz Slovenije. Joj, da je človek tako butast, da ne ugotovi, da nisva temnopolta afričana, je pa tudi že višek inteligence receptorja. Kakorkoli, cilj dneva je bilo manjše avstrijsko mesto Kittsee ob meji, kjer sva pri športnem centru parkirala. Do Bratislave je s kolesom po zgledno urejeni kolesaski poti recimo slabih 10km. Aja zgledna kolesarska se na meji neha, nadaljuje se orto socialistična betonirano nagrbančena pot do Bratislave. V mesto sva prispela okoli poldneva.
Gneča je itak naredila prvi nelagodni vtis. Morda je čez teden kaj boljše. Pohajala sva po ulicah sem in tja in se naposled le ustavila v eni gostilni. Je treba probat njihove tradicionalne jedi. Pogled na jedilnik mi je razkril, da si Slovaki malo posvoje predstavljajo tradicionalne jedi, saj pomfri in pohanje nekako ni tradicionalna jed. Največja žalost je bila ta, da je pri vseh restavracijah bolj ali manj enako. Vse imajo napis, da so tradicionalne in vse ponujajo skoraj isto. OK, naročila sva »tradicionalni« golaž in pivo temnega Kozla. Doživela sva vrhunec gostinske postrežbe, saj sva na prvo pivo čakala 15 minut. Zdolgočasen kelnar je prinesel najprej svetlo pivo in ko sva ga zavrnila je čez 10 minut prinesel eno temno. Z malo glasnejšim tonom sem mu objasnil kaj sva naročila in s težko muko je prinesel še eno. Dobre pol ure od naročila sva le dobila porcijo golaža. Ne vem kaj je kuhar počel tako dolgo, pomoje je gledal kakšno fuzbal tekmo vmes. Nezadovoljena sva odšla naprej, kupila rogljičke v najstarejši štacuni v mestu, ki so menda oh in sploh. Tako sva bluzila med ulicami do poznega popoldneva, šla na popravni izpit in naročila pravo Slovaško pivo Zalaty Bažant. Pivo je okusno, kelnar pa malo manj, saj si je samovoljno vzel tringelt. Računa itak ni bilo in ko sem mu ponovil cifro, ki jo je izustil, me je en cajt gledal in se začel skjuzat, blalala… Bučman. Dovolj je bilo centra, zato sva odšla še na grad. Razgled je lep, to je pa tudi vse.
Začelo se je večeriti in odkolesarila sva nazaj, kamor sva malo pred temo prispela . Ne bom v celofan zavijal, Slovaki se mi ne dopadejo. Bo treba še kakšno slovaško mesto obiskat, da si popravim vtis.
Nedelja
Ob šesti uri zjutraj je začel razturat cerkveni zvon. Sicer precej daleč, vendar zdelo se je kot, da je nad posteljo. Iz same jeze, da tako zgodaj ne vstanem, sem dremuckal do devetih. Optimistično sva odšla pogledat za ovinek, če je slučajno industrijska trgovina čokolade odprta. Ja itak, da ni. V nedeljo je več ali manj vse zaprto in nikjer žive duše. Odpeljala sva se na tromejo Avstrije, Madžarske in Slovaške v mesto Deutsch Jahrndorf, na odlično urejen PZA. Zgledno negovana travca je že gostila nemški starejši par v pol prevelkem Concordu. Prijazno sta nama razložila, da se parkiraš kamor te je volja, zvečer pa pride gazda tega placa in za brisalce avtodoma zatakne vrečkico z registrsko tvojega avtodoma, ti pa jo nafilaš s prostovoljnim prispevkom in jo pustiš v nabiralniku pri info tabli. Super. Prostor nudi nekaj sence, vodo in izpustno luknjo, elektro odvisneži nimate tukaj kaj iskati, ker elektrike ni. Pripravila sva si izdatno malico, nanesla tanek sloj faktor 30 sončne kreme in odkolesarila po ravni kolesarski B211 oz »Iron curtain trail« Nostalgija na železno zaveso preteklega obdobja. Polovico poti sva kolesarila ob meji in na odseku, kjer meja poteka tesno ob cesti, je zmanjkalo prostora za kolesarsko stezo, zato so jo naredili na drugi strani ceste. Meja je pač meja, vsak meter šteje in tu ni šale.
Po več kot prevoženih 30km sva prišla nazaj. Celo popoldne sva imela na voljo za izležavanje, sva bila celo preveč lena, da bi odšla na vaško veselico v neposredni bližini. Zato je pa direkt iz veselice zvečer res prispel »šef placa« kakor se je predstavil. Prijeten možakar je štel malo čez petdeset let, bil je rahlo alkoholno izobražen, jasno saj je bil na veselici in razložil nama je vso kronologijo tega štelplaca. Bil je avtodomar, vendar so mu menda otroci prehitro odrasli, zato je tudi avtodom prodal. Ker ima rad avtodome, je naredil res lep in predvsem miren PZA.
Ponedeljek
Noč je bila hitro naokoli in čas je bil za odhod domov. Potrebno je bilo še napolniti vrečkico za plačilo uporabe PZAja in jo pustiti v nabiralniku. Sosed s prevelikim Concordom se je dan prej pohvalil, da bo dal 5 eurov, midva pa pač nimava tako velikega avtodoma in tudi iz Nemčije nisva, zato sva dala 10 eurov, ker se nama je pač dopadlo. Vožnja od Dunaja do Ljubljane je itak en sam dolgčas, za kosilo sva se ustavila v Ilzu, kjer sva še dotočila cenejše gorivo. Ja, pred kosilom je bilo gorivo pod euro, po kosilu pa ne več. 🙂 Imela sva srečo, da sva ušla neurju s točo, ki se je razbesnelo nad štajersko in severno Avstrijo in po suhem pripeljala domov.
Več slik je ->tukaj