Kam gresta pa na morje, je dostikrat vprašanje. Odgovor je pa ponavadi tak, da tistemu, ki mi zastavi to vprašanje povem, da sonce sveti tudi drugje in da dvotedensko svaljkanje po plaži ni za naju, saj je prvi dan enak zadnjemu in vsi dnevi vmes so enaki. Kot bi zmrznil v času. Morda za par dni, več pa sigurno ne. Letos greva na Češko, tako lahkotno, brez divje zastavljenih ciljev. Če uspeva kje rit namočit v kakšno reko bo še toliko bolje, nekako glavni cilj je pa pohajanje po Češkem raju in okolici. No več pa v nadaljevanju.

Petek

Od doma sva se spokala precej hitro in ko sva prečkala avstrijsko mejo na Šentilju, sva ugotovila, da je sonce še precej visoko. Tako sva prestavila večerni cilj precej globoko v notranjost Avstrije. Za nočitev sva si izbrala parking pri športnem centru v zgledno urejeni in eko naravnani vasici Selzthal. Povsem na koncu je dostop precej zanimiv, saj je iz obeh strani živa meja in taširoke kamperje lepo počoha po obeh straneh, kot krtače v pralnici. Drugače je pa lepo in urejeno.

Sobota

Ob šesti uri je smetarski tovornjak vneto praznil koše za smeti. Ja nič, sladkega spanja je bilo konec in na poti proti Českim Budejovicam sva bila malo prej kot sva imela namen. Nič zato. Okoli enajst ure sva se že narisala na recepciji simpatičnega kampa slabih sedem km iz centra Budejovic. Cena nočitve za naju dva je tretjina cene kampa »tam na morju«. V sklopu kampa je tudi ponudba za kajakaše, kjer imajo lepo urejeno veslaško progo od mirnega veslanja, do kar konkretno težavne vožnje po brzicah. No midva sva se parkirala na travco v napol senčko in nato odšla s skuterjem v mesto.

Mesto je zelo lepo, vendar precej zaspano, saj je dogajanje samo na glavnem trgu. Ob sobotah je vse ostalo bolj kot ne zaprto. Zaželela sva si črnega piva saj je bil dan tapravi poletni ter se parkirala na »hot spot«, vendar strežno osebje ni kazalo nobenega interesa. Niti s pozdravom ne. Prav. Nekaj časa sva sedela, potem pa zamenjala »hot spot« in takoj dobila postrežbo. Fajn. No in da nisva samo pila, sva se v stilu »od kafane do kafane« prestavila do restavracije za ovinkom, kjer sva se za četrtino cene kot »tam na morju« najedla lokalne kulinarke do vrha. Res okusno. Popoldne sva špancirala po mestu, se hladila v parku oz senčki na rečnem bregu in pozno popoldne prišla nazaj v kamp, kjer je bilo kar živahno. Precej kajakašev in kopalcev. Malo sem bil skeptičen glede barve Vltave in njene čistoče. Značilno rjavo barvo dobi potem, ko zapusti največje šotišče na Češkem. No po prebranem o dobri kakovosti kopalne vode v Budejovicah na spletni strani o kopalnih vodah sem še sam izkoristil priliko. Marije še vedno niso prepričali. 🙂 Kot zanimivost naj povem, da ob sedmi uri zvečer dotok vode na umetne brzice skoraj povsem zaprejo in takrat otroci skačejo po tiste nakaj malega vode, ki še teče.

Nedelja

Zjutraj se nama ni nikamor mudilo, saj sva se imela namen samo prestavit za dobrih 200km višje in popoldne delati nič. No in točno to sva počela potem, ko sva se stacijonirala v kampu v Češkem raju. Cena je polovica od »tiste na morju«. V sklopu kampa je tudi bajer, v katerem se kopajo obiskovalci kampa in pa tudi dnevni zunanji gostje.

Voda je topla, vendar spet značilne rjave barve. Marije seveda barva vode in naravno kopališče ne prepriča. Kako naj bi jo, če je pa vajena svoje domače kristalno bistre Savinje, jaz pa kot dete osrednje Slovenije, vajen vsega imam rahlo nižji kriterij. 🙂 Zvečer sva skovala plan, za naslednji dan, za pohajanje med nenavadnimi skalnimi skulpturami.

Ponedeljek

Zbudila sva se v sončno jutro, katero se je pa hitro spremenilo v oblačno z grožnjo dežja. Pred dežjem sem s skuterjem odbrzel v mesto v ne ravno bližnjo štacuno in ravno, ko sem se vrnil nazaj se je konkretno ulilo. Fajn, nič ne bo z najinim pohodom. No, čez pol ure je spet sijalo sonce. Odpravila sva se do gradu Valdštejn. Spotoma sva ogledovala čudo kaj vse narava naredi s skalnim pobočjem.

Sopara je postajala precej nadležna in ko sva prišla do grada, se je spet grozeče začelo temniti. Ja nič, gril južna iz bližnje okrepčevalnice pod veliko marelo je trajala točno toliko časa kot blaga nevihta, katera si niti tega imena ni zaslužila. Odšla sva nazaj, se ustavila še na dveh razglediščih in po skoraj šestih urah prišla nazaj v kamp. Ja, lahko bi se prej, samo kaj, ko sva obirala slastne borovnice vzdolž cele poti. S povsem modrimi prsti in modrino na ustnicah sva se vrnila nazaj. Jasno popoldne je spet malo namočilo, vendar ne za dolgo.    

Torek

Vremenska napoved je velevala sonce za celi dan. Namen je bil, da malo bolj zgodaj odpešačiva na drugi del poti. No, ker se midva bolj kot ne ne drživa plana, tudi tokrat ni bilo drugače. Precej pozno sva odšla v smeri gradu Hruba skala. Pot je tako, kot dan prej senčna in prijetno hladna, saj ogromna drevesa nudijo obilo sence. Spotoma sva spet obirala maline in borovnice, katerih je tu res v obilju. Celo pot sva se trudila razumet češke pohodnike oz turiste, kako uspejo hodit v opankah po gozdni poti, katera je vse prej kot ravna. Bila sva edina čudaka s pohodnimi palicami, katere so na cajte res pripomogle k varni hoji, ne pa tako, kot se je dan prej mamica srednjih let zložila na fertik kot v filmu, ko ji je spodrsnilo na ne ravno opankam prijazni podlagi. Zdaj se sploh ne čudim več, da vsako leto zasledim novico, kako so v Sloveniji reševali Češke turiste, kateri so bili povsem neustrezno opremljeni v gorah. Čakam trenutek, ko bodo odkrili »flajfutke« beri crocse. To bo verjetno naslednja stopnja evolucije, predno obuješ vsaj supergo. No, vsak po svoje, Čeh pa v opankah. Malo za šalo, precej pa tudi zares. Kakorkoli, ko se pot konča se konča prikladno v bifeju. 🙂

Nazaj sva se vrnila po krožni poti pod in skozi te skalne skulpture. Impresivno. Popoldne sva preživela v senčki ob spremljanju Toura in navijala za naše kolesarje.

Sreda

Zjutraj sva pospravila vse najine rekvizite in ob pospravljanju so vrata prtlažnega boksa jasno odprta. Notri pa skuter. Povsem nezaslišano in ko je folk to videval je padal v komo, še posebej otroci. Dokler je skuter stal zraven kamperja, ni bil nič posebnega. No lokalni atrakciji sva naredila konec, ko sva bila pripravljena za odhod. Treba je bilo še odlit odpadne tekočine in frišne nalit. Vse to je super, dokler se pred mano ne postavi slovaški kamper. Ok, wc kaseto se sprazni za vogalom stavbe na označenem mestu, za izpust odpadne vode,  bom pa že počakal. Ko sem se vrnil nazaj, sem ugotovil, da jim odpadna voda ne teče več in najbrž so pripravljeni, da se umaknejo. Super zdaj sem na vrsti jaz. Ko pridem okoli kamperja, pa vidim, da si komplet familija umiva zobe, tako lagano sportski. Na počasi. Dvignejo se mi vse kocine in še tistih nekaj las, katerih imam. Kako opohan moraš biti, da to počneš na izpustnem otoku za kamperje in ne v umivalnici, kjer je več kot deset umivalnikov? So si vzeli čas, jaz sem bil pa kot pregret bojler preden ga raznese. No, pol so se pa počasi spokali notri in mamica je sedla za volan. Samo to. Brez znakov odhoda. Jasno bojler je razneslo in obesil sem se na hupo in začel krilit z rokami. Baje sem bil tudi glasen. Z velikimi začudenimi očmi se je mamica potem, ko si je še popravila pričesko le premaknila. Joj, s kom si moram svet delit. Ma nima veze, šla sva naprej in se ustavila v mestu Jičin. Ker sva morala v štacuno sva parkirala pri hipermarketu, ki je bil še prikladno zraven centra.

Mestno jedro ni nič posebnega in po »tekoči zmrzlini« beri sladoled, sva odšla naprej do cilja dneva, to je bil kamp v Bučnicah že koraj na poljski meji, kjer sva imela namen naslednji dan na ogled največje skalne formacije v Evropi v kraju Adršpah. Baje je za dol past lepo. Popoldne sva naredila izvidniški krog v mesto Teplice s skuterjem, pozdravila še bankomat, ker v kampu je only keš, ker pos terminal oz internet ne dela, ker so sami hribi naokoli. Taka je bila obrazložitev šefice na recepciji. Kul, popolen odklop. Jasno zvečer, brez deset minutne plohe ni šlo in prijetno se je ohladilo.

Četrtek

Jutranja ploha je odnesla upe, da bi imela suho vreme. Tokrat sva bila relativno zgodnja, saj je za popoldan bil napovedan dež. Vremensko napoved sem uspel sestavit iz kosov, ker internet je »dela- ne dela – ne dela – ne dela«. Ja nič, bo kar bo in sva se s polnim ruzakom in z anoraki ter marelo odpravila na celodnevni izlet. Še preden sva prišla do vhoda v park, naju je spet oblilo in ko sva kupila vstopnici je že prenehalo deževati. Fino, vsaj gužve ne bo, sva bila prepričana. Kako sva se zmotila sva videla čez kakšno uro. Ker sva pot začela povsem na drugi strani parka v kraju Teplice, sva morala najprej prehoditi dobre 3km lepe gozne poti. Dolgo časa sva bila sama in končno sva uzrla prvega sprehajalca, dedka s košaro in stisnjeno marelo v roki. Strokovno sem ugotovil, da je nabiral gobe samo, ko smo se srečali, sem ugotovil, da je to v bistvu kontrolor saj je imel izkaznico pripeto na prsih. Od naju je zahteval potrdilo o plačilu vstopnine. Precej začudeno sva mu pokazala račun, dedek se je prijazno zahvalil, nama zaželel lep dan in nadaljeval pot. Na poti so tudi table, katere opozarjajo na kontrole.

Kakorkoli, kmalu sva prišla v center dogajanja in gneča je bila temu primerna. Ker na stopnicah ni vedno dovolj širine za srečevanje, je trajalo precej časa, da sva naredila cel krog. Pozno popoldne sva se vrnila nazaj, spet z modrimi prsti in povsem modra okoli ust od borovnic. Tu so grmi borovnic na steroidih, saj so visoki tudi po meter in na njem so res debele borovnice.

Petek

Zjutraj sva poravnala račun, za Češko relativno drag, vendar še vedno samo pol »od tam dol«. Odpeljala sva se nazaj na jug, v bistvu smer »proti domov«. Po vožnji skozi podeželje, sva naposled le prišla v mesto Hradec Karlove in prikladno parkirala pred veliko štacuno, nabavila dobrote za domov in odpešačila v mesto. Mesto kot tako bi lahko bilo veliko bolj privlačno, če bi bil strogi ceter zaprt za promet. Tako je pa sredi trga plačljiv parking in mestni redarji v fluoroscentnih oblekah navdušeno delijo čestitke napačno parkiranim in tistim izven označenih mest.

Zavila sva v kafič na krigelj črnega in potem odšla naprej. Cilj dneva je bila Kutna Hora, v bistvu manjši družinski kamp, blizu centra. Ne vem zakaj sem si izbral ravno to točko, ampak vseeno. Narisala sva se na vhodu, kjer na veliko piše cenik. Nesramno drago za Češko, ampak naj jim bo, tako ali tako sva morala zapravit češke krone, kar sva jih še imela. Kmalu se je pojavi mladi gazda in nama povedal, da so polni do fula. Ampak res, niti za bicikelj ni bilo več placa. Razloži nama, da je ta vikend festival alternativne glasbe, ki je baje precej znan, in da bo celo noč džumbus, saj je dogajanje zraven kampa. Nima veza, rabiva samo en plac za parkirat. Usmeril naju je na sosednji parking, kjer sta bila že dva kamperja, samo najin apartma je bil prevelik za tja. Nič zato, greva na plan B lokacijo povsem na drugo stran mesta, kjer je bilo prostora v izobilju, pa še brezplačeno je bilo. Namesto pet minut hoje do centra jih je bilo celih deset.

V centru sva srečala polno mladih alternativcev. Večina je bila v gojzarjih s trojnim podplatom, moški v pakjicah, miniču, roza kiklcah, vsi potetovirani do zadnjega kotička, preluknjani na vseh mogočih mestih in raztrgano oblečeni. Jebemu perje, kam gre ta svet?

Sobota

Noč je bila mirna in zjutraj sva odpeljala naprej proti jugu. Vozila sva se po podeželju, saj kakšne hitre ceste na tej relaciji ni. Za prvi postanek sva si izbrala mesto Jindřichův Hradec. Še eno majhno zgodovinsko mesto. Center je relativno majhen, premorejo osrednji trg, ki je ravno dovolj velik za noge pretegnit in pa grad, kjer je ravno potekala poroka.

Odšla sva še na razgledno točko in nato nazaj. Zadnji postanek je bilo mesto Trebon. Parkirala sva v senčki ob precej velikem jezeru v neposredni bližini vhoda v mesto. Jasno senčka ni zastojn. Ker se je dan prevešal v krepko popoldne, so tudi temu primerno temperature rasle. Vseeno sva odšla v mesto, katero ni razočaralo. Res simpatično mesto in prodajali so celo slaščico trdelnik, katera je Mariji neznansko dobra. Končno, na koncu dopusta je prišla do tega. Kupila sva jih več, saj prav lepo pašejo tudi v najin zamrzovalnik v kamperju.

Ja nič, Češko je bilo treba zapustiti, zato sva odšla v štacuno zapravit še preostanek čeških kron in nato gas proti Avstriji. Zvečer sva se ustavila na že znani točki izpred tedna dni. Pri športnem centru. Bila sva sama, še domačini so se poskrili pred vročino.

Ostala nama je nedelja, in nekaj ur vožnje do doma. Aja, kako nama je bilo všeč? Zelo. Ljudje prijazni, kot gost se počutiš zaželjenega, cene občutno nižje kot doma, pivo v gostilni stane toliko, kot pri nas piksna v štacuni v kakšni hudi akciji. Škoda le, da nimajo enake valute, saj stalno balinanje s kešom ali kartico ni ravno prijetno, vsaj meni ne. Morda bo naslednjič že bolje.

Več slik je pa klik spodaj

Češke Budejovice

Češki raj

Jičin

Adršpach

Kutna Hora

Hradec Kralove

Jindrichuv Hradec

Trebon