Dravska kolesarska pot R1
Lepa sončna napoved nas je spet potegnila na bicikel, po bicikliranju pa na kopanje. Miha spet ni imel časa, zato sva sama z Marijo v petek proti večeru krenila na Koroško. Plan je bil malo pedala zavrtet po dravski kolesarski poti R1. Lepa asfaltirana pot ob Dravi, kjer je mnogo počivališč za utrujene noge. Skoraj v trdi temi sva prispela do jezera Laze oz. Vasachersee 46.633925 13.857560 V Beljaku, kjer je brezplačen vstop na kopališče. Parkirala sva na brezplačnem parkirišču, ki je bilo kar precej polno za večerno uro. Odšla sva na “tehnični pregled” okolice in obale. Iz parkirišča do jezera je nekaj korakov spusta. Zraven je kamp, itak nabit s staroselci. Plaža je lepo urejena vendar za moj okus premajhna za pričakovan velik obisk iz neposredne bližine mesta ter kampa. No, kako ti je všeč, je bilo moje vprašanje. Odgovor je bil kratek in jedrnat. Ni mi všeč. Evo, inšpektorca je izvrgla vse, kar je lahko. Parkiraš lahko bolj na tesno, plaža je premajhna, na vsakem koraku so table, da ne smeš to, ne smeš ono, pa staroselci, ki imajo verjetno vsako travco pocahnano, katera je od koga… Ok, greva dober kilometer naprej, kjer je turistični urad in tam prespiva, mogoče bo pa v jutranjem soncu kaj lepše. 🙂 Pri uradu so bili spet znaki, da je parking samo za obiskovalce urada… Tako sem obrnil ključ in pognal proti jezeru Wernberg, slabih 10 minut vožnje stran. No tam sem pa videl nasmešek na obrazu, saj je bilo prostorno parkirišče prazno. Kmalu sva se pogreznila v spanec.
Zjutraj naju je sonce zbezalo iz postelje, saj je že za fruštek razkazovalo mišice. Počasi sva se odpravila biciklirat. Najprej sva se ustavila pri Srebrnem jezeru 46.609869 13.903157, kjer je bilo že kar nekaj obiskovalcev. Plačuje se parkirnina, plaža je brezplačna. Počasi sva odbiciklirala proti jezeru Magdalensee 46.617599 13.892754. Samo jezero je sicer simpatično, samo povsem sprivatizirano. Dostopa do jezera ni, niti kakšnega uporabnega prostora za parkiranje avtodoma.
Zapeljala sva se po vzhodnem delu “seepromenade” ki je v bistvu ena iber gorska pustolovščina, speljana mimo vikendov nabasanih v breg. Cestica, ki v bistvu sploh ni cesta ampak neka čudna mešanica med pešpotjo, kolovozom in korsko stezo, po kateri se na cajte pripelje adrenalina željan domačin, ki se z zloženimi špegli avtomobila rine skozi žbunje in plotom, se enkrat močno usmeri navzdol in v naslednjem trenutku navzgor. Ta zaporedje se zamenja eneparkrat in tako prideš skoraj na konec “Seepromenade”. Ustavila sva se za napad na borovnice in ko sva krenila naprej, naju je ustavil en dedek, ki je bil pomoje ene pet minut pred Matildo. Nazjal, naju je, zakaj se voziva po privat poti? Bolj, kot sva mu tumbala, da piše “seepromenade”, bolj on tupi privat pot. Zgleda, da je dopoldne jezen, ker je v senci, popoldne ga pa sonce nabija v direktu in mu spet ni prav, pa še vikend je stisnil v tak breg, da ima povsod štenge iz enega prostora v drugega. Oh, dedi, ne razburjaj se, uživaj še tistih pet minut, ki ti jih je ostalo. Tako sva dšla dalje na dravsko kolesarsko pot, ki sva jo pa itak falila, oz namesto na R1 sva zavila na R2.
Po nekaj kilometrih sva ugotovila, da je tam prevelik breg za Dravo. Iz torbe sem izvlekel GPS, da sva sploh ugotovila, kje sva. Jasno zabluzek na polno in že sva ubrala bližnjico do Drave, najprej malo kilometrov proti toku, nato postanek in povratek nazaj na izhodišče. Ko sva se pripeljala nazaj, je bilo parkirišče še vedno povsem prazno, kučica kjer pobirajo vstopnino na jezero je bila zaprta, obiskovalcev na plaži pa točno deset. Kaj hočeš lepšega. Pred kosilom sva odbrzela na kopanje.
Po hitrem kosilu sva odbrzela na plažo in kopanje v vodi, ki ima 24 stopinj je bilo več kot odlično. Pozno popoldne so počasi začeli kapljati obiskovalci tako, da le ni bilo tako zelo prazno. Po prevoženi 40km poti, je kar pasalo lenarit na soncu. Celotno pot si lahko ogledate klik -> tukaj.