Gardaland, Sea-Life aquarium, Movieland, San Marino, Lucca, Pisa in pa Cinque Terre
Obiskali smo Gardaland, Sea-Life aquarium, Movieland, San Marino, Lucco, Piso in pa Cinque Terre. Prepotovali smo več kot 2200 km in se imeli skrajno fino. Več o tem v prispevku. Vse slike so tukaj.
Letošnji dopust smo si omislili drugače kot prejšnja leta. Sklenili smo, da krenemo še na kakšno drugo morje, kjer smo bolj zaželjeni kot turisti, ne samo na hrvaško, kjer te obravnavajo kot drugorazredne turiste. Odpravili smo se v Italijo. Začeli smo na gardskem jezeru, kjer se vedno veliko dogaja. V soboto dopoldne prispemo na jezerce Garda (v premeru ima samo 65km), kjer se utaborimo v kampu. Pričakovali smo gnečo, vendar začuda v tem terminu ni bilo še navala. Na recepciji nas prijazno sprejmejo, dajo nam načrt kampa in nam razložijo, da ko najdemo prostor naj pridemo nazaj in povemo številko parcele. Dobro, pridemo nazaj, odvrnemo in se odpravimo peš iskat parcelo. Tukaj je nastal problem, saj je bilo prostora v izobilju, kadar je pa prostora precej nastane problem, ker ne veš kam bi se namestil. Končno izberemo parcelo, se vrnemo na recepcijo, se dokončno prijavimo in pričnemo s postavljanjem šotora. Sledi kosilo in obvezno kopanje v jezeru, katero je bilo za kopanje že skoraj pretoplo, saj je bila temperatura vode 28 stopinj. Preostanek dneva preživimo ob jezeru in nabiramo moči za naslednji dan, saj nameravamo obiskati enega od zabaviščnih parkov in to je Movieland.
Naslednje jutro po zajtrku krenemo peš do zabaviščnega parka, saj je bil v neposredni bližini našega kampa. Ta zabaviščni park je meni osebno bolj pri srcu, kot pa razvpiti Gardaland. Predstave si sledijo po urniku, pa tudi vrste za atrakcije ni, posledično je tudi manj obiskovalcev in prerivanja. Ob vstopu v park nas pričakajo filmski junaki, kot so dvojnik rambota, pa zorro in pa tomb rider – Angelina.
Miha takoj okupirajo, fotograf ga slika skupaj z njimi in v roke ti pomoli listek, da lahko kopiš sliko za 5€. Je že v redu, gužvo izkoristim in jih »pritisnem« še sam, 5€ bomo zapravili drugje. Nadaljujemo z ogledom parka. Nikakor ne moreš mimo stolpa, s katerega se kot prosti padec spustiš iz višine 50m. Nagovarjam Marijo in Miha za skupen obisk stolpa, vendar brezuspešno. Tudi prav, ko bomo zapuščali park, grem pa sam na stolp, to mi bo kot pika na i. Gremo dalje do predstave terminatorja v 5D tehniki. Miha komaj čaka, saj so mu take stvari zelo všeč. Vstopimo v dvorano, kjer se predstava začne. Med predstavo te škropijo, pihajo, tresejo in premetavajo, pa še 3D očala imaš na nosu, tako da vse skupaj izgleda precej resnično. Po predstavi gremo dalje na Magmo. To je napad smrtonosnega virusa, katerega je potrebno uničiti in razkužiti vse, zato te med vožnjo s tovornjakom po brezpotju razkužijo z vodo. Če imaš srečo si lahko kar pošteno moker. Napol mokri krenemo na letošnjo novo atrakcijo v tem parku, to je podmornica U571. Pred vhodom prodajajo palerine, v slučaju, da se ne želiš preveč zmočiti, saj na podmornici obstaja velika verjetnost, da se srečaš z vdirajočo vodo. Modro ugotovim, da smo tako ali tako že mokri in da palerine ne potrebujemo. Če bi pri tej odločitvi ostali bi bili mokri do kosti. Vkrcamo se v podmornico in se pripravimo za atrakcijo. Za tiste, ki imate strah pred zaprtim prostorom obisk odsvetujem, drugače je pa izkušnja nepozabna. Začne se s spustom in nagibom v globino, sledi iskanje podmornice s sonarjem, nato poki vodnih bomb, začne vdirati voda, šprica iz vseh strani, podmornico premetava sem in tja, nagiba se v vse možne stani, zmanjka elektrike, postane temno, vklopijo se rdeče luči, vse je nenadoma »zadimljeno« oz polno vlage. Stvar se končno umiri in »izplujemo« na površje. Nepozabna izkušnja. Krenemo dalje na ogled rambo showa. Iz publike izberejo prostovoljce, ki bodo tekom predstave »zaporniki«. Odpeljejo jih v zapor, Rambo jih bo pa poizkusil rešiti. Predstava traja 20 minut in je polna raznih efektov in zanimivosti, od tega, da se podijo z vodnimi skuterji, do vožnje s štirikolesniki, skoki z motorji…skratka, pravi rambo film. Po tej predstavi sledi kosilo in pa bolj umirjene predstave in atrakcije. Za posladek pred izhodom obiščem še prosti pad iz stolpa. Moram priznati, da ko sem šel proti stolpu in na vožnja navzgor povzroča rahel naval adrenalina in pospešen srčni utrip. Med spustom nimaš časa niti dihati. Ko prispeš na začetek, se šele tedaj vrneš v realni svet. Spet še ena nepozabna izkušnja. Proti večeru gre ura in park zapustimo z dobrimi občutki. Naslednji dan je na vrsti Gardaland.
Zbudimo se v novo jutro. Po zajtrku se odpeljemo v naslednji zabaviščni park. Najprej se ustavimo v novem morskem akvariju Sea-Life. Tukaj lahko vidiš morske pse od blizu, saj je skozi akvarij speljan steklen tunel, kjer lahko opazuješ dogajanje od blizu. Videli smo kar nekaj zanimivih živali, med njimi so bili meni najbolj zanimivi morski listi.
Po ogledu akvarija gremo v Gardaland. Podrobnosti nebi opisoval, saj se v dveh letih od kar smo bili nazadnje tu ni zgodilo nič kaj posebnega, razen ene nove atrakcije in to je Mamut. Za ogled te atrakcije smo čakali eno uro, bolj ali manj na soncu. Ampak, ker smo odločeni da si to ogledamo, nekako zdržimo. Vožnja z vlakom je nepozabna, in ko že misliš, da se bo končalo, se spet začne. Dan nam mine takoj in spet je večer, ko pridemo nazaj v kamp. Naslednji dan je dan počitka. Dan preživimo ob jezeru, popoldne pa na bazenu, saj je vključen v nastanitev. Četri dan je dan za pemik. Prestavili smo se južno za kakšnih 450km, pristali smo pred Ancono. Ogledamo si prvi kamp. Katastrofa od katastrofe. Nebi hvala, nasvidenje oz adijo, se vljudno poslovimo od receptorja. Nekaj km nižje zapeljemo v drugega in že na prvi pogled nam daje vtis dobrega kampa. Nismo se motili. Postavimo šotor in odhitimo na plažo, kjer se preostanek dneva kopamo v zelo toplem morju. Naslednji dan imamo tudi dan počitka, zato si privoščimo pravi počitek. Kamp ima poleg proste brezplačne plaže, tudi plačljivo privatno plažo. Gneče ni saj ima vsak hotel in vsak kamp ali zasebnik privatno plažo. Tako se turisti lepo razporedijo. To je svetla stran, temna je pa ta, da je vsakih nekaj km javna plaža. Čisto v našem stilu se utaborimo v prvi vrsti na dva ležalnika in pod marelo, katera ti zares naredi pravo senco. Z zanimanjem začnem opazovati ljudi za nami, zakaj ne gredo v prvo vrsto, ki je prazna? Bo že prišel kakšen pajac do mene, da mu plačam za marelo in ležalnika (to je v stilu hrvaške obale). Kmalu se mi posveti, da je tu režim drugačen. Stopim do pajaca ki sedi pod marelo pri vhodu na plažo. Povprašam ga, katera marela je prosta in glej ga zlomka, razgrne zemljevid plaže, gleda, išče, me vpraša za koliko dni bi najel marelo, in končno najde eno prosto. Povprašam koliko sem mu dolžan. Bolje bi bilo, da ga nebi. 17€ za celi dan. Še dobro, da sem najel prostor samo za en dan. Naj bo, se bomo vsaj pošteno spočili, saj smo si naslednji dan nameravali ogledati San Marino. Kot zanimivost naj povem, da je na plačljivi plaži dosti večja gneča kot na prosti plaži. Očitno marela, ležalnik, animacije in pa reševalec iz vode odtehtajo 17€. Mi ni jasno. Naslednji dan krenemo proti San Marinu.
Država je zares majhna, pa še na konkretnem bregu stoji. Pripeljemo se na najvišje parkirišče, kjer smo pričakovali največjo gnečo, bilo je pa ravno obratno. Višje kot smo se peljali, manj gneče je bilo na parkirišču. Spet nič jasno. Parkiramo in spet borba s parkomatom. Zmagamo in pustimo listek v avtu. Gremo proti prvemu stolpu. Na poti je vse polno prodajalcev spominčkov in pa ponudnikov hitre prehrane. Povzpnemo se v prvi stolp in opazujemo panoramo. Krenemo na drugega in šele od tam vidimo kje smo bili preje. Stolp je postavljen na skrajni rob skale in nekatera mesta štrlijo iz skale. Ker nas sprehajanje po starem mestnem jedru utrudi si zaželimo okrepčila. Sredi ulice razpravljamo kam bi odšli na kosilo oz. kaj bi sploh jedli. Med našo razpravo se zasliši »dober dan« iz nekje. Obrnem se in odzdravim, nato pa možakar spet pozdravi dober dan. Ha, ha, ha…slovenski kuhar in pa natakar na vhodu v picerijo. No ta je pa dobra. Takoj smo zavili v picerijo in se hitro vse zmenili, kdo je od kod in pa kaj bi jedli. Italijane prepričati, da bi mi klasično pico to je sir, šunka, paradižnik in gobe, to je pravi podvig, saj njihova klasična pica ne vsebuje mesa. Celo kosilo smo se zabavali z natakarjem, kateri nam pove, večina italijanov sploh ne zna plavati, saj hodijo po plaži v nizki vodi kot zombiji, da se sploh ne znajo zabavati na porokah, da to ni tako kot v sloveniji, poroka nato pa slavje do jutra. Tam je poroka, nato se gre na kosilo ali večerjo, malo muzike cigu migu, pleše tako ali tako ne nobeden, nato pa kar kmalu vsi domov. Tako smo imeli skoraj privatnega vodiča, pa še to v slo jeziku. Po kosilu se odpravimo nazaj proti parkirišču in nato nazaj v kamp. Zvečer je še ravno toliko sonca, da se lahko še kopamo v morju.
Naslednji dan spet počivamo, saj se bomo kmalu prestavili na ligursko morje oz na drugo stran italijanskega škornja. Nameravamo si ogledat Piso, Lucco in pa Cinque Terre. Kmalu je čas za prestavitev. Zjutraj pospravimo (vsakič nam gre hitreje) in že smo na poti proti Livornu. Nameravamo bivati v kampu 15km pred mestom, upamo, da niso bile slike kampa spet zavajujoče. Na poti nas pere dež, saj smo šli čez celino in pa hribovje. Ko prispemo do obale, sonce spet pripeka. Naš navigator Garmin in prijazen ženski glas, katerega smo krstili za »Helgo« nas brez zapletov pripelje točno pred vhod kampa. Moram priznati, da nas je Garmin vodil med drugim tudi po precej sumljivih bližnjicah, saj sem med potjo pomislil že na njegovo zmoto, vendar, ko kasneje gledaš po zemljevidu, smo prihranili kar nekaj časa. Kakorkoli, namestimo se v kampu, kjer je bilo zopet preveč prostora in spet smo imeli težavo najti prostor. Popoldne izkoristimo za kopanje spet na privatni plaži v privatnem zalivčku. No tukaj je bila plaža precej natrpana, saj je bila čisto premajhna za vse ljudi v kampu. Ker smo imeli s seboj kolesa, smo naslednji dan hitro našli rešitev na približno 1km oddaljeni mestni plaži. Naslednji dan je pihal izredno močan veter, ki je prinesel valove velike več kot 2m.
Tako velikih valov sam še nisem videl. Ker je morje na to stran precej odprto, so tudi valovi toliko večji. Ta dan je bilo kopanje na vseh plažah prepovedano, saj so povsod izobesili rdeče zastave, ki prepovedujejo kopanje. Jasno, da se vedno najde nekdo, ki tega ne upošteva, tako smo imeli priliko videti tudi policaje, ki so delili listke s kaznijo. Prav je tako, če je nevarno je pač nevarno. Dan preživimo na mestni prodnati plaži, kjer opazujemo divje butanje valov ob obalo. (Tukaj je kratek video).
Naslednji dan jo mahnemo proti Pisi. Parkiramo na parkirišču v neposrednji bližini stolpa. Pri vhodu skozi obzidje v mestno jedro nas pričakajo razni prodajalci kičaste robe. Prodajalcev je skoraj toliko kot obiskovalcev in prav smešno je gledati, ko ti vsak hoče nekaj prodati. Imel sem občutek, kot da bi ose letale okoli mene. Vsi ponujajo klobuke, očala, torbice, »Rolex ure«…Prepričan sem, da možakar ni Roleksa videl v življenju, meni bi pa prodal kič za zlato. Komaj se jih otresemo in nadaljujemo z ogledom. Jasno, najprej je potrebno poslikati stolp, potem pa vse ostalo. Naredimo nahitro en krog, da vidimo kakšen je obseg vsega, nato pa gremo kupiti vstopnice za 5 oglednih točk, jasno brez stolpa, za katerega je potrebno plačati 15€ po osebi za 30 minutni ogled. Oderuško, čeprav imaš v ceni vodiča.
Na stolp se nismo imeli namena povzpeti, saj bi karte lahko kupili za termin pozno popoldne. Na stolp gre lahko max. 30 ljudi, pa tudi čakanja na soncu pred stolpom si nismo želeli. Ogledamo si katedralo, pa krstilnico, pokopališče, in pa dva muzeja. Ko zaključimo z ogledi se popoldne zapeljemo v bližnjo mestece Lucco, katera glavna znamenitost je rastoča drevesa na vrhu stolpa. Sprehajanje po uličicah nas izčrpa in pozno popoldne je čas za povratek nazaj v kamp. Sledi obvezno kopanje v morju. Tokrat je bilo morje sprejemljivo za kopanje. Izobešena je bila rumena in rdeča zastava.
Naslednji dan se odpravimo na Cinque Terre. To je sklop petih posameznih vasic stisnjenih v skale na obali. Dostop je težak, spust iz glavne ceste do vasice je nekaj kilometrski, cesta je pa ozka komaj za en avto. V prvi vasici ni varjante parkirati, »parkirišče« (prostor za 10 avtomobilov) je polno, policaj nam pokaže smer nazaj gor. Tudi prav, gremo pa v naslednjo vasico. Obrnemo na krožnem prometu, ki ni večje od našega dvorišča doma v Črnučah. Na tleh je narisana bela pika, pa puščice okoli nje, zdaj se pa znajdi in obrni. Dvakrat popraviš avto, in si speljal krožišče. Počasi pripeljemo na vrh hriba do glavne ceste. Nekaj kilometrov naprej zavijemo iz glavne ceste proti obali in cesta se nam spet postavi pokonci, saj je zelo strma in pa ovinkasta. Pridemo do parkirišča, kjer je začuda še nekaj malega prostora, vendar zapornica ne dela. Kmalu se pojavi ena teta, ki stvar dvigne in na roko napiše parkirni listek. Plačate, ko boste zapustili parkirišče, nam odvrne. Že smo na poti v osrčje vasice.
Skupek hiš je natlačen čisto do roba skale. Kadar se tam morje razbesni, uniči vse na svoji poti, zato domačini svoje čolne dvignejo iz vode in jih odpeljejo na ulico pred hišo. Že tako natrpana vasica je potem še komaj prehodna. Ker prostora za širjenje hiš ni, gredo lahko samo navzgor. Ker je čas kosila, si najdemo nekaj za pod zob, potem še krajši sprehod po »stezi zaljubljencev« tako namreč imenujejo sprehajalno stezo do tretje vasice. Sprehodimo se do senčke, kjer na priročni klopci malo počijemo. Kljub počitku, je potrebno spet nazaj po hribu navzgor do parkirišča. Vračamo se mimo mesta La Spezia, ki je izhodišče za ogled vasic, če si jih ogledaš iz morja. Naslednji dan je zadnji dan pred odhodom v Ljubljano. Pred nami je okoli 600km poti, ki pa ni naporna, saj je skoraj do doma avtocesta. Dan izkoristimo izključno za čofotanje po morju. Tokrat je bilo morje čisto mirno, ljudi na mestni plaži pa le sem ter tja kakšen. Zjutraj pospravimo, se odjavimo in krenemo proti domu. Po poti nas spremlja seveda dež. Prevozili smo prvi del avtoceste in približujemo se cestnini. Nabiramo drobiž in ko pridemo do okenca za plačilo, ni komu plačati cestnine. Na semaforju gori zelena luč, zapornica je dvignjena, nikjer nikogar, žaluzije na okencu so spuščene, ljudje se veselo vozijo skozi cestnino, pa se dajmo še mi. Pred benetkami pridemo na drugo avtocesto, kjer spet dobimo listek. Zdaj imamo že dva. Nič zato, najbrž bomo plačali pred Trstom, ko se konča drugi odsek avtoceste. Ko prispemo do cestnine pred Trstom, pomolim oba listka pajacu v kabini, kateri mi vrne tistega od preje. Kje pa tega plačam ga povprašam? Tukaj ne, je bil odgovor. To je druga avtocesta in tukaj tega ne moreš plačati. Razložim mu, da je bilo pred benetkami vse odprto in nikjer nobenega, ki bi pobiral cestnino. Ne sekiraj se, mi odvrne, morda je bil kakšen štrajk, me potolaži. Tudi prav, plačam tistih par evrov in se odpeljemo naprej. Prihranili smo tam nekje okoli 20€, katere najbrž ne bo težko zapraviti. Do doma nas loči še dobra ura vožnje. Polni doživetij se vsi v enem kosu pripeljemo domov v mrzle Črnuče, saj je termometer kazal 17 stopinj. Iz jutranjih 26 stopinj in kristalno modrega neba, na popoldanskih 17 in oblačno vreme nam nikakor ni šlo skupaj. Tako smo preživeli še en dopust.