Letos nobena stvar ni šla po predvidenem načrtu in jasno tudi predvideno dopustovanje ne. Enotedenski oddih sredi julija je splaval po vodi, za dvotedenski septemberski sva bila pa odločena da greva, kljub morebitnemu vesoljnemu potopu. Šla sva z namenom počitka, saj je bilo leto polno intenzivnih dogodkov v vseh pogledih. No in sva šla.

Petek
Po končanih obveznostih sva se odpeljala proti jugu. Kam? Destinacija ni bila jasno določena do odcepa pri Slavonskem brodu. A greva naravnost za Grčijo, ali greva desno za Albanijo? Mah, greva naravnost, ker se tako lepo peljeva. 🙂 OK, pol greva v Grčijo. Tako sva pot nadaljevala do Beograda, kjer sva na že znani lokaciji v miru prenočila.

Sobota
Zgodaj sva se zbudila in se odpeljala novim zastojem na meji nasproti. Sva že kar malo pozabila, kako to zgleda, ko se je čakalo za prestop meje, kamorkoli si šel iz Slovenije. Za vstop v Makedonijo sva čakala pol manj kot na prejšnji »šengen meji« in za vstop v Grčijo še pol manj. Grki so še vedno Grki in jim je bolj kot ne vseeno za višino vozil. Tako sem se postavil v kolono, kjer sem zadnji moment opazil, da je prehod možen samo za vozila z višino 2,4m. Am… tukaj ne bo šlo skozi. Skobacal sem se v sosednjo, kjer je včasih bila ena vstopna kolona, zgleda pa, da so zaradi pretočnosti naredili dve koloni na istem prostoru. Potem sva bila kot dve žirafi, ki molita glavi skozi okno in gledata, ali bova spravila najino stanovanje skozi ali ne. Vsi so z zanimanjem gledali, kje bo zaropotalo. Po uspešno prestani injekciji adrenalina sva po nekaj urah pristala v kampu na Halkidikiju na polotoku Sithonia. Tam so pa poskrbeli za nov buster adrenalina, saj so parcele ograjene z visokimi betonskimi robniki, dostop na parcele pa skoraj nemogoč že z avtomobili. Prijazna receptorka nama je razložila smer dostopa na izbrano parcelo in slalom med drevesi in žar opremo stacijonarcev se je začel. Ostal nama je še samo uvoz na parcelo in po končanem manevriranju lahko zagotovo rečem, da se mi prestavna ročica menjalnika na kamperju ne bo nikoli več zataknila, saj sem jo tolikokrat premaknil naprej in nazaj, da sem lahko parkiral. Ok, sva na cilju, v prvi vrsti ob morju, dopust se lahko začne.

Nedelja
V nedeljo sva imela namen delat nič in to sva delala kvalitetno. No, to naporno delo sva prekinila za obisk bližnje privat oljarne. Iz prtljažnega boksa sem izvlekel moped, napokala sva se nanj in se odpeljala do nekaj kilometrov oddaljene oljarne. Prijazna mladenka nama je vse lepo razkazala, povedala, da vse pridelujejo sami na stari način in brez kemikalij. Dobila sva tudi olje v degustacijo in ja, je tisto pravo, katerega niti približno takega v štacuni ne dobiš. Kupila sva olive in olje. Imajo tudi internetno prodajo, katero se bova poslužila v prihodnosti. Odpeljala sva se nazaj in nadaljevala najino razburljivo delo v delanju ničesar. Nisem si mogel pomagati, ampak z žalostjo sem opazoval nove sosede v kampu, kako so se poizkušali zbasat čez robnike na parcele. Že res majhni kombiji so imeli problem, kaj šele večji. In če zares hočeš priti na parcelo, se 2x zaletiš s stranico kamperja v rob betona, ker prvič se najbrž nisi zadosti. Ja tudi to eni počnejo, jasno, kriva je žena, ki je gledala tja, kamor ji je rekel nespretni soprog. Zvečer sva si privoščila vsak svojo barvo vina jaz v koncentratu, Marija razrečenega z mehurčki, ter klepet in smeh pozno v noč.

Ponedeljek
Frape v velikosti XXL iz lokalnega bifeja je naredil svoje. Noč je bila daljša, kot bi si mislil, saj je bilo treba preštet veliko ovčk, ampak naposled so bile vse preštete in zbudila sva se v mirno jutro. Odpeljala sva se naprej do plaže Pirgos, kjer sva na koncu parkirala. Baje so na tem mestu kamperji ponoči nezaželjeni, zato sva to dala v zaznamke. Dan sva preživela v nagradnji prejšnjega in opravila brezdelje z odliko. Kopanje v kristalni modrikasti vodi in lenarjenje v senčki je zaznamovalo ta dan.

Zvečer so nekateri hazarderji ostali, baje je kazen za nočitev zraven kvazi nekega starodavnega porušenega stolpa ob plaži 300 EUR. Midva sva se zavlekla v bližnjo vas na ne ravno ugleden osnovnošolski močno preosvetljen parking. Pripravila sva si večerjo v stilu paradižnikovega in hruškovega frapeja. Zgleda, da je hladilnik preveč resno vzel svoje delo in nekaj artiklov je zmrznilo. Zvečer sva imela še obisk zdolgočasenih osnovnošolcev, ki se sicer niso menili za naju, vendar do polnoči, ko so morali biti doma ni bilo pravega mira. Bili so točni. 🙂

Torek
Zjutraj naju je hišnik vprašal, če so razmetane piksne od piva najine. Sem mu komaj dopovedal, da je to od včerajšnjih otrok verjetno zadnjega razreda osnone šole, kateri so hoteli biti za trenutek odrasli. Njegovo brundanje mi je dalo vedeti, da itak ve za kaj se gre. No, kakorkoli, šla sva naprej do »must see« plaže Armenistis, kjer je tudi precej velik kamp. Ob prihodu je že bila gneča, kar me nekako ni navduševalo, kamp je bil nabito poln. Na recepciji kampa so iskali parcelo za naju, s čimer nisem bil najbolj zadovoljen. Gneča katero sva videla je povsem adijo pamet, in ko sva šla gledat parcelo, je bila povsem nesprejemljivo oddaljena od morja. Parcele so mikro izvedbe, nekdo drug se je že prej na recepciji zahvalil za ponujeno in odšel dalje, z obrazložitvijo, da je parcela tako majhna, da ne more niti stola in mize postavit zraven kamperja. No, glede na videno sva tudi midva odšla dalje. Sonce sveti tudi drugje, ne samo v tem zalivu. Šla sva nekih 10 kilometrov naprej do kampa Platanitsi in istoimenske peščene plaže. Že na pogled skozi zapornico pri recepciji sva videla, da je to povsem drug svet. Najprej lep sprejem, nato pa »kjerkoli hočeta« in kolikor prostora nucata, si ga vzemita. 🙂 Spet problem kam, ker je bilo toliko prostora. Naposled sva se le parkirala in bila odločena, da nekaj dni ne greva nikamor, saj je bila tu plaža res lepa in ne preveč obljudena.

Sreda
Že zvečer je bilo mirno, še bolj pa ponoči in v novo jutro sva pogledala ne ravno zgodaj. Napokala sva se na moped in odpeljala v 5 kilometrov oddaljeno mesto Sarti. Ni ravno veliko, je pa klasiščno turistično z nebroj kafičev in prodajalen. Plaža je enaka, kot povsod, droben pesek s turkizno barvo. Pocahnala sva si ribarnico, pekarno in pa jasno gyros prodajalne, šla na mrzel Mytos pir, nabavila nekaj kičeraja za spomin in šla nazaj v kamp. Spotoma sva šla pogledat plažo, ki je dober kilometer naprej od kampa in je dostopna zgolj peš ali nama s skuterjem. To je to! Zalivček brez obiskovalcev, samo za naju. Zgleda, da še en cajt ne greva naprej, saj je po guglu videt še enepar takih zalivov.

Četrtek
Zjutraj sem se zapeljal v štacuno in ribarnico. Po taki ceni sem orade v Sloveniji nazadnje kupoval pred več kot desetletjem. Sem najprej mislil, da so napisane cene za pol kilograma. Po jutranjem šopingu sva se spet zapeljala na bližnjo plažo, katera je mikro izvedbe, ravno za naju.

Spotoma sva naletela na čredo ovac, dva pastirska psa in enega pravega pastirja, ki je ležal v senčki s tranzistorjem v roki. Brigalo je njega za cel svet. Ko je sonce postalo premočno, sva se vrnila nazaj, pripravila kosilo in oddremala eno kitico. Saj bi jih več, pa je nekdo nažigal orto tehno muziko za cel kamp. Glasba je bila v stilu starega razštelanega dizel traktorja na štand gasu, za spremljavo je pa od časa do časa zavibriral še blatnik. Nadležno do skrajnosti. In to je trajalo celo popoldne, dokler mu osebje kampa ni povedalo, da je dovolj. Sicer se je precej razburjal, a se je naposled umiril. No, midva sva odšla na dremež v najin zalivček. Dan je spet povsem prehitro minil.

Petek
Zjutraj je bilo treba obnovit zaloge in odmopediral sem v mesto. Spotoma sem se odločil še natankat skuter, ker pri Grkih nikoli ne veš, kakšen delovnik imajo, glede na to, da se je bližal vikend. Odločitev, da to naredim prej in ne potem, ko bom otovorjen z vrekčami, se je izkazala za več kot pametno, saj mi je majster hotel naliti toliko bencina v rezervar kot, da bi imel avtomobil. Ko sem začel kričat, naj neha, je itak bencin v slapu že tekel iz rezervarja ven. Jao, pa tak »tank štel« majster. Ne vem zakaj mu ročka ni izklopila ampak, to je zgleda ustaljena praksa, saj je imel že pripravljeno lepo zeleno vrtno zalivalko, da mi je opral skuter. Nima veze, lepo bencinsko odišavljen sem oblajal pekarno, ribarnico in štacuno in se vrnil nazaj. Dopoldne sva preživela na »najini« plaži, popoldne sva šla pa firbce past v sosednji zaliv na Orange beach top 10 plažo tega polotoka.

Kaj folk tam vidi, ne vem. Že sam dostop je vaki-taki, ampak, ajde za lepo plažo je treba mal zobe stisnit. Z avtom se tam sigurno ne bi vozil, ker bi bil zaradi grbin spodaj počohan do majkemile. Ok, najino dvokolesno zverino sva parkirala pod drevo in naprej nadaljevala peš. Zaliv je sicer lep, ampak, kdor tolerira brnenje industrijskega dizel generatorja na plaži, je za moje pojme sadomazohist. Sicer so hoteli to brnenje prikriti z glasno glasbo, vendar to ne gre in rezultat je skoraj tak kot, da bi v smrdečem wc-ju hotel z odišavljenim sprejem prezračit prostor. Gužva je bila precejšna in kmalu sva ugotovila, da zdaj veva, zakaj tja ne greva več.

Sobota
Bila sva odločena, da se na vikend ne prestavljava, saj je poleg dopustnikov še cel kup lokalcev, ki pridejo za vikend. Odšla sva na najino mikro plažo, kjer je bilo dopoldne mirno, popoldne so se pa valovi odločili, da bodo v direktu mleli pesek. Prestavila sva se par korakov naprej v sosednji zalivček, kjer je bilo bolj mirno. Dan sva utopila v popolnem brezdelju.

Nedelja
Nikoli ne reci nikoli in odšla sva na špancir ob obali. Ker se je pa veter v trenutku premislil in nehal pihati, je postalo kar naenkrat vroče, kot v savni. Bila sva že povsem blizu zaliva, kamor sva rekla, da tja pa že ne greva več. Ja itak sva šla do prvega bifeja na bregu. No od tam je bila perspektiva povsem drugačna, še posebej z mrzlim pivom v roki.

Kljub temu, sva se strinjala, da je gneča absolutno prevelika in povsem premalo prostora za kakšno poležavanje ob morju. Popoldne sva se prestavila na kamp plažo povsem v zavetje na konec zaliva. Počasi sva načela debato, da bo treba dvignit sidro in zamenjat lokacijo, saj sva bila za naju že čisto predolgo na istem mestu.

Ponedeljek
Zjutraj sva zavila v malo večjo štacuno in se izdatno založila z vsem potrebnim, ter nadaljevala pot proti zalivu Kriaritsi. Zaliv leži pod hribovjem, katerega so hoteli pozidat na fertik za elitne potrebe turistov. Projekt Kriaritsi je skoraj povsem propadel. Od tega projekta so izvedene samo ceste in pa infrastrukturni priključki. Več o 40 let starem projektu Kriaritsi si lahko preberete tukaj, pogled na ta zabluzen projekt pa klik tukaj. Hribovje je tu prepleteno s cestami, nekatere so še makadamske. No in taka je tudi cesta prvi kilometer, ko zaviješ v ta labirint. Verjetno je z namenom taka, da se zmanjša naval ljudi v zaliv. Potrebno je imeti živce in se peljati zelo počasi, no razen, če vam je vseeno za vozilo. Tu se z lahkoto izgubiš med vsemi temi cestami. Nekako nama je uspelo slediti na tla narisanim smerokazom za bifeje in edina dva manjša kampa ob morju. Oba sta precej zastarela, vendar nudita vse kar potrebuješ. Prva vrsta je itak onesnažena s pavšalisti, tako kot povsod v Grčiji, zato niti nisva pričakovala, da bova tam. V zadnjem kampu sva dobila prostor v drugi vrsti za bifejem na plaži, s pogledom na mlade kelnarce in na morje. Fletno.

Sva pa imela tudi ekstremne razdalje in sicer 10 metrov do morja, 5 metrov do bifeja, 5 metrov do štacune in restavracije ter 10 metrov do tušev. Ne moreš verjet. Če bo vreme zdržalo, se ne bo treba kaj dosti prestavljat…

Torek
Dan, ko je bilo napovedano bolj vaki-taki vreme, dan, ko se vreme ne more odločit, ali bi deževalo ali sijalo sonce. Dopoldne sva imela namen odšpancirat po okolici. In sva šla. Jaz do prtljažnega boksa, kjer sem poiskal palico za odpiranje tende, Marija pa čez cesto do bifeja po frape. Utrujena od sprehoda sva obsedela pod tendo tako, malo preventivno, da naju slučajno dež ne dobi. Dan je minil v vremenski predstavitvi sonca, kratke plohe, katera si sploh ni zaslužila imena ploha in brezvetrja, pa spet sonce, veter, par kapljic in tako do popoldneva, ko se je vreme naveličalo menjav in se popolnoma zjasnilo. Odpešačila sva na konec zaliva na vzpetino, od koder je razgled na ostalo hribovje katero je prepleteno s cestami. Razmišljanje, da bodo vse pozidali za turizem se je izkazalo za preveč ambiciozen projekt.

Sreda
Jutranji pogled izpod rolete je bil precej navdušujoč, saj je sovpadalo z vremensko napovedjo. Dan je minil v stilu brezdelja, namakanju v toplem morju in poležavanju v senci, saj zato sva prišla sem.

Četrtek
Zadnji dan odklopa, preden je potrebno nazaj v hladne kraje, vsaj tako se berejo dnevne novice od doma. Sicer sva razmišljala o pešačenju v sosednji zaliv oddaljen par sto metrov, samo nama je zmanjkalo volje. Morda ob drugi priliki.

Petek
Zgleda, da smo se vsi s kamperji odločili, da gremo naenkrat od tam, vsaj tako je izgledalo, ko so se sosedje začeli odvažat. No prišli so tudi novi obiskovalci. Že od nekdaj sem se spraševal, zakaj so vsi italijanski kamperji podrajsani in pobuškani ter zasilo polepljeni s trakom. Tokrat sem imel priliko dobit odgovor v živo. Italijanska posadka štirih je na vsak način želela na mesto praktično na plažo, od koder bi imeli lep pogled na morje in hkrati še senco. Ne rečem, prostor je res lep, samo tja že z avtom težko prideš, kaj šele s kamperjem. Res, da je bil kamper zelo kratek, vendar vseeno je imel grbo nad šoferjem. Polomil je vse nizke veje drevja na dovozu, za nameček je pa še z grbo zahakljal kabel za elektriko bifeja in plastično vodovodno cev. In ko so že vsi okoli njega vreščali, da naj ne rine več naprej, je tudi sam šofer ugotovil, da gre streha bifeja za njim. No potem so imeli projekt plezanja na kamper, občudovanje polomljenih sončnih celic in in osvobajanja raztegnjenega kabla in cevi. Sledil je še skok čez visok robnik in bil je na mestu. Nima veze, da je zdej čez cesto visel kabel, da bi lahko na njem perilo sušil, važno je, da je pogled na morje in prva vrsta. Zapustila sva predstavo in se odpeljala proti mestu Sarti, šla v štacuno in v mestu na kosilo in nato proti Makedoniji na Dojransko jezero, kamor sva proti večeru prišla. Na hitro sva se sprehodila po promenadi in se tudi hitro vrnila nazaj, ker mrčesa imajo tam na tone.

Sobota

Iz Dojranskega jezera na avtocesto ni tako lahko, kot se sliši. Kilometer pred uvozom na avtocesto, je bil podvoz visok le 2,5m kar je absolutno premalo za naju. Ni bilo druge opcije kot, da sva se vrnila nazaj na regionalno cesto in se vozila po ekstremno zluknjani cesti z visokimi kolesnicami tako, da sva se šla s kamperjem lovljenje po cesti. Na cajte precej adrenalinska igra. Na koncu sem se vozil po sredini ceste, saj prometa itak ni bilo nobenega. Šele čez kakšnih 20km sva zavila na avtocesto. Kakorkoli celodnevno vožnjo sva presekala v Leskovcu, kjer sva šla na žar kosilo. Dan sva končala tik pred mejo s “šengnom” v mestu Šid.

Nedelja

Noč je bila deževna, vetrovna in mrzla. Iz skoraj 30 stopinj v Grčiji na jutranjih 10 na celini je kar brutalna razlika. Jesen je tu. Sledil je še zadnji prestop meje, potem sva pa že blizu doma. Seveda brez firbca carinika ni šlo. Pregledal je vse luknje, odpret sem moral vse omare, še posebej tiste kjer “može da stane čovjek”. Še v hladilniku mi je migrante iskal. Ko se je prepričal, da v kamperju nimam skritih za cel avtobus ilegalcev, mi je vrnil dokumente in sva lahko šla. Čedalje bolj zoprno mi je prehajanje teh mej, zato so začele padati ideje za prihodnja potovanja v kontra smeri. Kljub temu pa Grčija vedno znova navdušuje in tja se sigurno še vrneva.

Več slik je tukaj, klik spodaj

Metamorfosi

Pirgos

Platanitsi

Kriaritsi

Dojran