Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Goričko

Za nekaj dni smo se odpravili v krajinski park na Goričko. Izhodišče in pa tudi "baza" nam je bila v Termah 3000.Po prihodu v kamp se prijavimo na recepciji in dobimo tudi karte za neomejeno kopanje v termalnih bazenih. Dan smo si organizirali vedno tako, da smo kopanje oziroma namakanje v bazenih vedno uprizorili zvečer, ko je že temno, čez dan smo pa pohajkovali. Tako smo prvi dan odšli na ogled plavajočega mlina na Muri, edinega v evropi (menda je temu tako). Mi itak nebi bili mi, če nebi že prvi dan zalutali. Odpeljemo se do vasi Ižakovci, kjer so table za mlin, ki kažejo desno. Mi smo itak pametnejši in zavijemo levo. Pojavljati se sicer začnejo table za plavajoči mlin, vendar je ta drugi in namenjen samo skupinam za prevoz turistov čez Muro na "Otok ljubezni". Ko asfalta zmanjka, se z negotovostjo podamo po makadamu, ki se kmalu spremeni v močvirje in v strahu, da ne obstanemo v močvari in da glumimo suho rastlinje, parkiramo. Stopimo iz avta direktno v blato in ajde gremo peš še teh 500m. Po prehojenih nekaj metrov srečamo domačina in ga povprašamo po plavajočem mlinu, ki še melje moko. Oooooo, to pa ni tukaj, to je pa nazaj v sosednji vasi, nas potolaži. Ok, pol gremo pa tja. Blatni sedemo v avto in gremo "po tablah" do mlina. Ogledamo zi ga od zunaj, nato pa še od znotraj. V mlinu je tudi lastnik, ki nam malo razloži zgodovino mlina, pa opiše kako so s sekirami led dol tolkli ko je bilo zelo mraz...  nazadnje kupimo 10kg moke in se z vrečo podamo iz mlina nazaj do avta in nazaj do Term. Za prvi dan je bilo dosti dogodivščin, saj nas poplavljeno in razmočeno območje Mure ni navdušilo. Skuhamo obilno kosilo in jo mahnemo v bazene.
 img0277img0299img0351
Naslednji dan gremo okrog Goričkega. Namen imamo obiskati Plečnikovo cerkev (res ne vem kaj je Plečnik počel v teh koncih), Bukovniško jezero z Vidovim izvirom in energijskimi točkami, Rotundo iz leta 1300, Čašarov mlin, tromejo SLO-H-A in grad Grad v kraju Grad. Vreme je bilo kisko kot kumarice, saj je celi dan po malem rosilo. Plečnikovo cerkev sem si ogledal samo od zunaj, saj sem laburil po travniku, da bi jo poslikal, ko sem pa prišel do vhoda, so se pa trume vernikov zgrnile ven, saj je bilo ravno konec maše. No Marija in Miha sta med mojim fotografiranjem vstopila v cerkev, in v momentu ko sta vstopila, se je polovico vernikov obrnilo nazaj, češ kdo je pa zdej na koncu maše prišel noti?. Počutila sta se kot dva loleka. Kakorkoli, baje je znotraj zelo lepo, čisto v Plečnikovem stilu. Krenemo dalje do bukovniškega jezera. Parkiramo in krenemo proti Vidovemu izviru. Vmes se ustavimo na energigskih točkah, na katerih pa nimamo želje ostajat, ker so nekatere tudi take, da je potrebno na njih ostati do 50 minut. (če bi hoteli obdelat vse bi bil dan prekratek). Po sprehodu ob jezeru gremo naprej pogledat Rotundo. To je mini cerkvica, ki se je ohranila iz leta 1300. Postavljena je na presečišče treh energijskih polj. (sam nisem čutil nobene energije, razen dežnih kapelj na mareli). Gremo dalje pogledat privatni obnovljeni Časarov mlin. Ko prispemo do mlina, nas pričaka tabla "Pozor hud pes", pa še slika psa je bila na tabli. Nikjer žive duše na spregled in v trenutku ko bi zapustili avto bi sigurno ta prijazen kuža priletel izza ovinka k nam, z nameno da nas pozdravi. Ker se po sliki sodeč ne želimo srečati s prijaznim kužkom, se po kratkem obotavljanju odpeljemo dalje. Mlin si lahko ogledamo ob kakšni drugi priložnosti. Odpeljemo se do tromeje. Cesta nas vodi po pravem pomenu goričkega. Klanec gor, pa takoj klanec dol, pa spet klanec gor..... tako do tromeje, kjer je bil samo še klanec gor. Spet zmanjka asfalta in ostane makadam, ter 1km do cilja. Makadam (beri blato) je bil videti tako razmočen, da nam tudi na kraj pameti ni padlo, da bi izstopili iz avta - glede na izkušnje dan preje. OK, tudi tromeja nas ne bo videla, morda kdaj drugič. Gremo mi lepo do grada Grad v mestu Grad. Po nekaj kilometrih prispemo do gradu. Že kujem plan, kako bom familijo popeljal na vročo čokolado na grajskem kafiču, vendar ko prispemo do tega največjega slovenskega gradu razočarani ugotovimo, ga ga obnavljajo in da bo do februarja zaprt. No prav! Mejte zaprt grad, mi gremo nazaj v Terme 3000, skuhat južno, potem pa namakat rit v bazen, pa v savno...  Na poti se ustavimo še na črpalki in natočimo nafto. Ko prispemo v kamp, začnemo ovohavati kaj smrdi po nafti. Padajo ideje, da sem pozabil zapreti pokrovček na rezervarju, da pušča posoda za gorivo itd. Po obhodu avtomobila in podrobnem pregledu, podam izjavo za javnost: To so terme 3000, kjer imajo termalni izvir pomešan z nafto, saj imajo tudi črni bazen, v katerem se lahko namakaš v nafti. Izpadel sem precej moder, sem pa pred tem opravil skoraj veliki servis na avtu, preden sem se spomnil tega. OK, samo da je vse pod kontrolo. Sledi pozno kosilo in namakanje, savnanje, namakanje, savnanje....  
Naslednji dan gremo po zajtrku v Dobrovnik pogledat tropski park in orhideje. Ker smo znani po tem, da zmeraj nekam zabluzimo, smo se tokrat držali smerokazov, ki pa so bili malo štorasto postavljeni. Spet smo našli cesto brez asfalta, sicer zgledno široka, blatna pa tako, da je bil avto usran do strehe. Če so bili smerokazi, potem je to prava cesta, padajo komentarji. Kmalu pridemo na asfaltirano parkirišče, kjer parkiramo v družbi čistih avtomobilov. Pa dobro, kje so oni prišli po asfaltu? se sprašujem. Še dobro, da je bila taka megla, da se ni videlo meter pred nosom.
img0332img0351img0365Odpravimo se v tropski park in firbcat orhideje. Miha si je eno zaželel in izbrali smo najbolj vsem všečno. Ko smo park zapustili, se je megla razkadila in razkrlila naš konkretno osvinjan avto. Na brzino se posprvimo v avto in že brzimo priti "najlepši" slovenski cerkvi v Odrancih. Ker imajo vsake oči svojega malarja, se meni osebno zdi ta stvaritev dosti lepša od tist od Plečnika. Temelje za zvonike so postavili v letu 2004. Malo pokukamo v notranjost in jo ucvremo naprej do "turističnega" mlina na Otoku ljubezni, tokrat iz druge strani Mure, kjer je cesta dosti bolj utrjena, kot na nasprotnem bregu. Malo se pofotkamo in počasi krenemo nazaj proti naši bazi. Po kosilu je žal čas odhoda domov. 
 
Tako smo preživeli tri dni na Goričkem, dodobra smo se prepojili z nafto, nekateri presavnali, nakateri pa odmočili.
 
Vse slike so tukaj.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži