Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Sarajevo in Mostar

Tako kot že več let zapovrstjo, smo se tudi letos odločili za krajše prvomajske počitnice na južnem jadranu. Tako kot že ponavadi smo si rezervirali bivanje v Tučepih v Villi Rossi. To nam je bilo izhodišče za izlet, ki smo ga letos planirali. Sklenili smo, da obiščemo Mostar in pa Sarajevo. Prvi dan smo namenili samo prevozu do Tučepov. Ljubljano smo zapustili sredi noči tako, da smo na cilj prispeli v jutranjih urah. »Gazda kuče« nas pričaka, nam razkaže, kje bomo bivali, s komentarjem: »Evo ovdje...kao svake godine...« Počutil sem se kot staroselec. Nič zato, razpakiramo in se odzovemo povabilu na kavo. Sedimo na sončku in uživamo prve spomladanske sončne žarke. Potem pa kot vsako leto, odidemo na špancir preveriti, kaj je novega. Odidemo priti plaži, kjer zasledimo novi spomenik oljarni, katera prideljuje olivno olje. Tukaj poleti na plaži masovno ponujajo olivno olje. Ponavadi hodijo po plaži možakarji in se derejo znova in znova: »Ulje za sunčanje, crnjenje, mazanje...« tako, da se ga je pred leti Marija usmilila, kupila 1dcl olja, kar dobro plačala, se namazala, izpostavila soncu in zvečer glej ga zlomka bila zakurjena kot že dolgo ne. Kakorkoli, krenemo na plažo, kjer je mirno in ravno prav za oddih. Udobno se namestimo in počivamo, počivamo, počivava, Miha itak ne zdrži dolgo na miru, počivava, počivam, saj je šla Marija v akcijo, da najde sladoled. Ker se tukaj življenje začne šele po prvem maju, je to malo težje izvedljiva naloga. Naposled ga dobi v trgovini in tudi rok trajanja je presenetljivo daljši od pričakovanega. Ko pojemo sladoled, Miha dobi fiksno idejo, da bo lovil ribe. S seboj je imel trnek in nekaj laksa. Lansko leto ni bilo uspeha pri lovljenju, najbrž letos tudi ne bo, si mislim in mu najdem nekaj školjk, da lahko natakne vabo na trnek. Ker namakanje trneka ne obrodi rezultatov, strokovno ugotovimo, da vaba ni prava. Kruh imajo rajše, ugotovimo in pošljemo mamico v trgovino. Na špičko trneka natakneva bunkico kruha in lov se nadaljuje. Rezultat napredka je kmalu viden, saj se ribe že počasi zbirajo okoli vabe. Ko začnejo ribe cukati, potegni za vrvico in ujel boš ribo, modrujeva z Marijo. Kmalu se to zgodi in poglej, Miha ven privleče ribo. Ja pravo ribo, tako za jest ja, pravega pravcatega špara. No tako. Miha je dobil veselje in preostanek dneva smo malo ribe futrali, malo iz vode vlekli. Do konca počitnikovanja je ujel osem rib, dve sta se mu pa izmuznili. Tako nam je prvi dan minil prehitro.

Naslednji dan smo zgodaj zjutraj krenili proti Sarajevu. V načrtu smo imeli, da se peljemo po dolini Neretve od morja proti Sarajevu, in da si ogledamo nasade mandarin, saj velja, da so te mandarine »najboljše« kar ji je. No na poti nas čaka prvo presenečenje. Pred mestom Ploče je obvoz, saj zaradi avtoceste, ki bo šla nekoč tam skozi popravljajo oz. širijo most. Ta obvoz je čisto kratek, samo kakšnih 50km okoli. Ker se nam ne da voziti malo gor in malo nazaj dol, pa potem spet gor, uberemo najkrajšo pot proti Mostarju. Tukaj nas je spet vodil prijazen ženski glas iz navigacije. Kmalu se znajdemo pred bosansko mejo. Pripeljemo do carinika, kjer si podrobno ogleda vse dokumente, nas vpraša kam gremo, pa za prijavit...pač obvezna vaja, nakar mi pravi, da želi kolega videti zeleno karto. Koga???, kdo, mu butasto zabrusim. Zeleno karto!, mi pravi. Ja, ja, ...mu odvrnem in si mislim, butec, sam stojiš zraven mene, meni pa praviš, da bi kolega želel videti karto. Izbrskam papirje in mu jih dam. Med tem, ko gleda papirje, v vzvratnem ogledalu opazim drugega carinika, ki stoji za avtom in mu »prišepetava« kaj naj počne prvi. A tukaj ti je kolega, si mislim počakam, da mi vrne papirje. Ko nas spustijo skozi mejo, se peljemo dalje po bosanski zemlji, za nas prvič. Kmalu se začnejo kazati razlike med življenjem. Vedno slabša cesta postaja, vedno več zapuščenih hiš, vedno slabši avtomobili nas srečujejo in ob tem začneš razmišljeti, kaj te čaka v Sarajevu. Pot nas vodi mimo Mostarja, (tu se bomo ustavili nazaj grede), skozi Jablanico, kjer nas je čakal zastoj. Povsod je bilo polno avtobusov, vsak drugi je imel hrvaško zastavo, tako da smo sklepali, da gre najbrž za kakšno slovesnost padlim žrtvam iz vojne. Počasi se prebijamo skozi mesto, kjer opazujemo lokalne zanimivosti. Kmalu zapustimo mesto in nadaljujemo pot, kjer se vse pogosteje pojavljajo »pokopališča« v sadovnjaku za hišo. Nenavadno za naše razmere, vendar sklepamo, da med vojno ni bilo ne časa in ne prostora za pokopavanja na lokalnem pokopališču. Pot nadaljujemo po vedno slabši cesti, in kaj kmalu se znajdemo v tunelu, ki si ne zasluži ime tunel. Osvetlitve ni tako, da ko iz sonca zapelješ v temo ne vidiš ničesar, samo domnevaš lahko, da je tunel raven. Druga stvar je širina, saj se dva avtomobila komaj srečata, tretja stvar je pa to, da svetujem, da imate nameščene nove brisalce, saj tudi v primeru, da zunaj sije sonce, notri pada dež. Voda teče iz vseh strani. No, da pa ne bom samo kritiziral, da imajo slabe tunele, kakšen je tudi osvetljen, vendar voda še zmeraj teče iz vseh strani.

Po vseh teh pripetljajih prispemo do Sarajeva. Sledi vožnja skozi mesto. Mesto je za moje pojme v zelo slabem stanju. Vse je razdejano, obnovljeno je nekaj malega, stadion olimpijskih iger je uničen, v pritličju je nekaj lokalčkov, drugače prazno. Imajo zanimive trolebuse, in pa tramvaje. Mesto, kjer vozi tramvaj je prepleteno z žicami in pravi čudež je, da se ne začne kaj smoditi. Najbrž je že tako narejeno, da se ne.

149 4969149 4972149 4976

Pot nadaljujemo skozi mesto, namenjeni smo proti nacionalni knjižnici, kjer smo si zamislili, da bomo parkirali. Glede na to, da bolj kot se približujemo cilju, več ljudi je, začenjam malo dvomiti v to. Vsa parkirišča so nabito polna. Na poti srečamo spomenik »mestne kopalnice«. To je spomenik, sicer že skoraj porušen, prvič omenjen leta 1462, kasneje tam okoli 1800 porušen in ponovno zgrajen. Med zadnjo vojno je padlo veliko granat na stavbo, tako da je v slabem stanju.
Prispemo na parkirišče, kjer smo želeli parkirati. Itak polno!!! Malo postojimo in kar naenkrat se pojavi prazen prostor. Parkiramo in se peš odpravimo na ogled mesta. Ker je v Sarajevu veliko slovenskih turistov se kaj kmalu spajdašimo z enim, kateri nam za štart raztolmači »inat kučo« To je hiška, katera je bila dvakrat prestavljena zaradi gradnje. Prvič so jo hoteli podreti zaradi gradnje drugega objekta, pa tega lastnik ni pustil, prestavili so jo na sosednji breg reke Miljatske. Kmalu so na drugi strani pričeli z gradnjo in hiša je bila spet na poti. Spet ideja o rušenju, katero je lastnik zavrnil, hišo so prestavili nazaj kjer je že enkrat stala. Reko prečkamo po mostu, na katerem se je zgodil incident, zaradi katerega se je začela prva svetovna vojna (spomnite se zgodovine iz osnovne šole!!!). Odpravimo se naprej mimo nacionalne knjižnice, katera je bila požgana med zadnjo vojno. Na vhodu je spominska tabla, ki opozarja na nedopustna dejanja. Prispemo na baš čaršijo. Od te glavne ulice sem pričakoval več. Na vsakem koraku je opaziti bedo in revščino v kateri živijo ljudje. Vsak bi ti rad nekaj prodal, če pa ne ponujajo ničesar, te pa cukajo za rokav in ti pravijo: »Daj marko« To, da me nekdo cuka za rokav in prosjači, mi nikakor ne ugaja in postajal sem vse bolj živčen. Itak, da ti na čelu piše, da si turist, zato vsi rinejo vate. Ko začne rahlo deževati, se takoj pojavijo »prodajalci« dežnikov in ti ga na vsak način želijo prodati. Pa kaj je s temi ljudmi?, saj imam odprt dežnik v roki, pa kljub temu bi mi še enega rad prodal. OK. Gremo na čevape, da vidimo kakšni so to čevapi. Prostora itak nobenega, vse je polno Slovencev. Končno najdemo restavracijo, se posedemo in čakamo natakarja. Ko pride mu spustim eno pametno: » A mate čevape???« Pa naravno slovenijales! Mi odvrne in prinese jedilnik. »A lahko z evri plačam??« ga previdno vprašam. »Može, može...može i u japanskim jenima ako očeš zemo...« OK, spet sem izpadel ovca, si mislim. Naročimo, dobimo in se najemo do sitega. Plačamo in se odpravimo dalje po ulici. Od nekod zadiši kava in kar sline se nama z Marijo pocedijo. Gremo za vonjem in pridemo do pražarne kave. Vstopimo in naročimo en paklc kave. Lepo nam jo zapakirajo in krenemo dalje.

150 5025150 5037150 5045

Vsepovsod je polno izdelkov domače obrti in vsi bi radi nekaj prodali. Prispemo do džamije, kjer nekateri molijo kar zunaj pred cerkvijo. Nasproti džamije je tudi velika katedrala, kjer se tudi začne novejši del baš čaršije. Ta del ulice je povsem primerljiv z ljubljansko Čopovo ulico. Kmalu prispemo do konca peš cone, kjer se obrnemo in krenemo počasi nazaj. Med tem se spet pojavi pet kapelj dežja in spet vsi »dežnikarji« planejo po tistih, ki nimajo dežnikov, z namenom da jih prodajo. Ker me ta ciganarija že počasi živcira se odločimo, da se počasi vrnemo nazaj na parkirišče. Tam je še vedno isti pajac ki pobira parkirnino. Stisnem mu nekaj evrov, ker mi je »čuval« avto, pa tudi, da ne bo rekel, da smo slovenci škrti. Sedemo v avto in se opeljemo počasi skozi gnečo nazaj proti Mostarju. Na poti opazimo hotel Bristol, kateri je pred vojno nekaj veljal. Danes je ostal samo skelet, ostalo je izgranatirano. Nove stavbe se bleščijo v vsem sijaju, stare propadajo. Novi avtomobili so iz višjega cenovnega razreda, stari, teh je največ (golf serija 2) se komaj skupaj držijo. Dobil sem občutek, da je Sarajevo mesto nasprotij. Kmalu zapustimo mesto in nadaljujemo pot proti Mostarju. Vračamo se po isti poti. Na poti srečamo lokalne prodajalce raznih domačih izdelkov, kot so med, domači kis, sadje...Sklenemo, da se ustavimo pri enem in kupimo domači med. Kmalu po sklepu naletimo na prvega. Povprašamo za ceno za kozarec meda. 6€ pribije ceno stric. Ups, saj to je pa še dražje, kot v Ljubljani v trgovini. Ne bo šlo, mu odvrnem. Za 5€ ga vzamem, drugače ne. Bo v redu, ga vprašam. »Može...«, odvrne. Naštimam mu kovančke, nakar mi stric pribije, da hoče še en evro. Ejga, zmenil smo se za 5 in ne 6€, mu razložim po slovensko, ampak os tumba svoje, od slabe letine, do krize v državi...Poberem kovance in se lepo poslovim. Odpeljemo se dalje. Kakšen kilometer nižje naletimo na drugega prodajalca. Ustavimo se in povprašamo za ceno. Ker je bil drugi v nizu prodajalcev je cena že manjša – 5€. OK, daj enega, sploh ne bom barantal, saj pri tebi očitno ni slabe letine, pa krize v državi...si mislim in odpeljemo se naprej. Bolj, ko se približujemo Mostarju, cenejši so izdelki in pri zadnjem prodajalcu bi moralo biti že skoraj zastonj, glasno razmišljam. Pot nas vodi zopet skozi Jablanico, zastojev ni več, tako kmalu prispemo v Mostar. Parkiramo in se opravimo na ogled mesta. Prvi vtis nas je prijetno presenetil, saj je mesto zelo čisto, noben te ne cuka za rokav in fehta: »daj marko«. Prispemo do slavnega mosta, pred njim je pa spominski kamen, ki opozarja na dogodke iz zadnje vojne. Pričakovali smo junake, ki bodo skakali za turiste iz mosta v reko, vendar smo bili že v poznem popoldnevu tako, da so najbrž že odskakali kar so mislili. Sprehodimo se po ulici in spotoma kupimo kakšen spominek. Kakšne pretirane gneče ni bilo nikjer, prodajalci domače obrti so pa tudi že precej zehali tako, da je bilo čutiti, da sonce zahaja. Ko si ogledamo, kar smo si imeli namen ogledati, se počasi vračamo nazaj na parkirišče. Spotoma si ogledamo še most iz žabje perspektive in pa ostanke originalnih kamnov mosta, ki ležijo na obali reke. Na njih je tudi spominska tabla. Čaka nas še vožnja do Tučepov, katera je bila vse prej kot prijetna, saj je bilo zopet potrebno obvoziti vse stezice, da smo prispeli na cilj. Tako prispemo nazaj v apartma že kar v krepkem večeru. Utrujeni popadamo v postelje. Naslednji dan je dan počitka.

Jutro začnemo s soncem na terasi, pa obvezna kavica, pa zajtrk, pa lenarjenje, skratka vse, kar se spodobi za pravi oddih na morju. Dan nadaljujemo v podobnem stilu, kot smo začeli jutro, nikakor pa nismo smeli izpustiti Mihovega ribarjenja v bližnji marini.

Zadnji dan je dan potovanja nazaj v deževno Ljubljano. Tako kot skoraj vsako leto, smo se tudi letos vračali nazaj po dežju. Tako takšen je bil prvomajski oddih letos. Vse slike si lahko ogledate tukaj.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži