Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Brioni

Na dvodnevni izlet smo se podali na Brijone, zasedba je bila pet številčna. Prvi dan nam je bil namen nastanitev v novem kampi Bi Village v Fažani, od koder je tudi izhodišče na nacionalni park Brioni. Po prijavi na recepciji, smo se namestili na precej veliki parceli, na kateri je bila elektrika in presenetljivo tudi tekoča voda. Postavili smo šotor in se udobno namestili. Ker se je dan že nagibal čez dvanajsto uro, sklenemo, da otočje obiščemo naslednji dan zjutraj. Tako dan preživimo na plaži, kjer pridno nabiramo rdečo barvo. Voda je bila zmerno topla do srednje mrzla ampak, ko si enkrat notri se da zdržati. Kmalu se nardei večer in po večerji je čas za »šetnjo« do Fažane, ki je v neposredni bližini kampa. Tako krenemo na sprehod. V »mestu«, katero ima pet hiš in eno cerkev najdemo turistično agencijo, katera ponuja prevoz in vodeni ogled na otočje. Agencija posluje do osmih zvečer in mi čisto v našem stilu zakorakamo notri in povprašamo kako in kaj. Agentka nas lepo sprejme, nagovori nas celo v slovenskem jeziku, kar se nam je zdelo tako čudno, da smo kar sapo lovili. OK, bomo kar po naše sekal, si mislim in debata steče. Vpraša nas kdaj bi si želeli ogledat otoke, mi ji pa prav suvereno odvrnemo: »ja jutr, kdaj pa«. Obraz se ji malo namrši, pogleda v papirje in odvrne: »ja za jutr je pa možno samo ob dveh ali pa šestih popoldne«. Aja...vsi zaprepaščeni...Kaj pa tko individualno...začnemo jeclat. Se nič ne spremeni, mi imamo samo vodene oglede, ampak ladjica ima tako ali tako omejeno število potnikov, četudi bi samo sedeli pod drevesom na Brijonih. Ne vem kaj smo mislili, da samo nas čakajo z rdečim tepihom pred ladjo?? Ja nič pol pa ob dveh, ji odvrnemo, rezerviramo in se poberemo iz poslovalnice. Zunaj modro ugotovimo, da ni dosti manjkalo da bi Brijone zamudili na polno, saj je poslovalnica bila praktično že zaprta, ampak mi smo to ugotovili, šele ko smo se zmenili za ogled. Dobro, to se je končalo še kar nekako.

153 5316153 5357154 5486

Počasi se odpravimo nazaj proti kampu. Na poti vidimo da na vogalu kampa nekdo muziko navija na vse pretege. Ubogi sosedje, naglas komentiramo in se niti ne zavedamo, da nam bo ta junec celo noč žagal po glavi, saj je bil za ta večer organiziran shod motoristov. Prispemo nazaj v kamp in večer se prevesi v noč. Odpravimo se spat, vendar zvečer se glasba sliši dosti bolj kot pa podnevi, zato pred polnočjo spanja najbrž ne bo. Ob polnoči bodo sigurno nehali, saj je tak hišni red v kampu. Ha, ha, ha...narobe!!! Do treh zjutraj so žagal in nabijal, pa z motorji nažigal na vse možne načine. Groza!!! Zjutraj nas zbudi sonce. Počasi se privlečemo iz šotora in začnemo ugotavljati do kdaj kateri ni spal. Nič zato, pred nami je nov dan. Po zajtrku pričnemo s pospravljanjem šotora in ostalih stvari. Sosedje (beri nizozemci in nemci) zgroženo opazujejo naša dejanja, nakar se ena izmed sosed ojunači in z Marijo razvije »šprehnzi dojče« debato, kam gremo. Ko izve da smo samo eno noč imeli namen prespati jo skoraj na tla zabriše. Za en dan... se vam je splačalo? Itak, da se je, kaj ti ni jasno teta?? Po končanem pospravljanju sledi še kopanje. Ker se ura nagiba že čez poldne, se počasi odpravimo proti Fažani. Najdemo parkirno mesto in odpravimo se na lov za kosilom. Ker smo bili za restavracijo in obvezno čakanje na hrano že malo pozni, pade odločitev, da si privoščimo hitro prehrano (beri čevapčiči v lepinji)

Po okusnem kosilu si privoščimo še kavo v marini. Ker se bliža ura odhoda ladje in ker nočemo biti zadnji, se odpravimo do ladje. Sledi čakanje na soncu, ki je žgalo kot za stavo. Čakamo in čakamo in še zmeraj čakamo, nakar nam vodička pove, da imajo težave z ladjo, da naj gremo v senco, če bodo uspeli popraviti ladjo plujemo s popravljeno, drugače pride druga. Vsa masa ljudi se zapodi po pomolu v bližnjo senco. Spet malo prerivanja, ker drugače ljudje pač ne znajo. Ravno ko se mi stacioniramo v senci začne kapitan trobiti, češ ladja je popravljena. Ja, nič, spet horda ljudi dere proti ladji. Končno odplujemo na otok. Vožnja je bila mirna in kratka. Pristanemo, se izkrcamo in razdelimo po kupčkih, glede na to kateri jezik bi rad poslušal med vodenjem. Mi itak izvisimo, saj slovenskega jezika ni. (Utopične sanje) Nič zato, usedemo se na vlakec in odbrzimo po otoku. V dobrih treh urah in pol si ogledamo otok in počakamo ladjo za povratek nazaj na celino. Ko smo enkrat na celini, nam ne preostane drugega kot povratek nazaj domov. Tako smo izkoristili še en sončen vikend. Vse slike si lahko ogledate tukaj.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži