Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Reisseck

Ker se iz doline nikamor ne vidi, je potrebno splezati na kakšen hrib in od tam opazovati okolico. Ker pa za lep razgled ni dovolj samo obisk najbližjega kucla, je potrebno obiskati kar precej visko goro. Tako se odločimo s sestro Damjano za izlet v Avstrijo. Ciljna destinacija je mesto Kolbnitz in pa gorska železnica Reisseck , s katero se bomo popeljali 2400m visoko. Na vrhu sta akumulacijski jezeri za elektrarno, ki je v dolini. Na pot se odpravimo zjutraj. Krenemo proti karavanškemu predoru na drugo stran alp. S seboj imamo načrt poti in pa zemljevid. Takrat še nismo imeli osebnega vodiča – beri Garmina, zato smo malo nesigurni, vendar prepričani, da se ne moremo zgubiti. Kmalu prispemo do odcepa, kjer je potrebno zapustiti avtocesto. Ker nam nemški jezik ne gre, bolj počasi beremo table, med tem malo komentiramo ali je prav, da zavijemo, ali se naj peljemo še naprej, jasno zavijemo narobe. Nič zato, si bomo vsaj ogledali mesto Spittal. Peljemo se skozi mestno jedro in ustavimo se na kavi.

Po krajšem počitku jo mahnemo dalje. Tokrat smo malo bolj zbrani in sledimo našemu planu potovanja. Ko prispemo na naše izhodišče, parkiramo avtomobil in se odpravimo proti blagajni kupiti vozovnice za gorko železnico. Na presenečenja vseh je bilo vse napisano tudi v slovenskem jeziku. Kdo bi si mislil...?

143 4302143 4347143 4343

V mestu Kolbnitz sta zgrajeni elektrarni, ki dobivata vodo po 20 km dolgih predorih z 2400 m visokega jezu na gori z višinsko razliko 1774 m, kar je druga najvišja višinska razlika na svetu. Ko so gradili akumulacijska jezera na gori so uporabljali to železnico kot gradbeno železnico. Ta železnica je iz treh segmentov, saj trikrat prestopiš. To me spominja na šolske dni in mestne avtobuse. Vagone vleče jeklena vrv, vse do višine 2250 m, kjer je končna postaja. Naklon pobočja po katerem je speljana železnica je maksimalno 84%, kar je za moje pojme že kar preveč strašljivo. Z gore je ob lepem vremenu izjemen razgled na okoliške vrhove. Kmalu se pripelje vagon, ki je narejen kot stopnice.

Vkrcamo se, oziroma natlačimo se v vagon in počasi krenemo na nekaj več kot 3500m dolgo pot proti vrhu. Kmalu prestopimo v drugi vagon in nato še v zadnjega, ki je bolj klasične oblike in ima svojo lokomotivo. Na vrhu je restavracija in terasa, kjer je seveda potrebno posedeti in se nastaviti sončnim žarkom.

Na terasi okupiramo mizo in se polotimo malice, saj smo si jo zaslužili, ker smo prišli tako visoko. Po malici se odpravimo peš še do akumulacijskih jezer. Po poti ugotavljamo, da avstrijci sploh nimajo lepih gora, saj so iz temnih kamnin in ne tako kot pri nas, ki je vse belo od apnenca. Tudi, ko hodiš je slišati izpod čevljev drugačen zvok trenja kamnov kot pri nas. Vsega se navadiš in kmalu pozabimo na to. Prispemo do prvega jezera, ki ni povsem polno z vodo. Prehod po rampi jeza je bil iz neznanega vzroka prepovedan. OK, tudi prav in mahnemo jo dalje do bližnjega drugega jeza.

143 4326143 4325143 4327

Na poti hodimo mimo skladovnic kamenja. Vsak mimoidoči postavi na skladovnico še enega in tako kupčki kar rastejo kot gobe. Svoje najbrž naredi veter, ki pospravi te stolpe, če preje ne pa v jeseni.

Ko prisopihamo do drugega jeza, malo počijemo, saj je zrak na tej višini malo razrečen in je težje dihati.

Po počitku se počasi vrnemo do postaje gorske železnice. Tam opazujemo, kako en mosjter šraufa po lokomotivi. To že ne more biti dobro, si mislimo in se zabavamo ob misli, da lokomotiva odpove. Z nelagodnim občutkom vstopimo v vagon in počasi se odpeljemo nazaj. Vožnja nazaj je bila veliko bolj vznemirljiva, kot pa vožnja navzgor, saj na trenutke pred seboj ne vidiš več ničesar in imaš občutek, kot da se boš prekucnil čez rob. Ob železnici je speljan cevovod, ki vodo iz akumulacijskih jezer vodi do elektrarne. Ker z višino pritisk raste, se navadne jeklene cevi kmalu spremenijo v ojačane jeklene cevi, ker je pa pri končni postaji pritisk že tako velik, so pa cevi razdelili v dva cevovoda, da so razdelili pritisk. Varno prispemo v dolino in krenemo proti parkirišču.Namen imamo še obiskati mesto Gmund in pa privat muzej Porshe avtomobilov. Odpeljemo se v mestece Gmund, kjer presenečeni opazujemo ogromne balone na raznih lokacijah. Muzej hitro najdemo, saj je dobro označen. Malo se pozanimamo, kaj pomenijo ti ogromni baloni in dobimo odgovor, da ravno v tem času poteka neka kulturna prireditev v tem mestu in baloni označujejo pomembne točke dogajanja.

143 4382143 4381143 4369

Dobro, najprej v muzej, nato pa malo po mestu. Muzej nas je navdušil, še posebej pa Miha. Na vhodu, kjer je blagajna, nas prijazno pozdravijo in vprašajo iz kje prihajamo. Razložijo nam, da se bo kmalu začela video predstavitev na ogromni plazmi v slovenskem jeziku. Super. Posedemo se in uživamo v predstavitvi. Po predstavitvi si ogledamo še modele porshejev in pa taprave tiste prve porsheje. Jasno tu so bili na rastavi tudi dirkaniki in pa šolski prerez avtomobila, tako da si mu videl v drobovje. Ko si ogledamo avtomobile, zapustimo muzej in jasno krenemo na teraso v bližnji bife. Po okrepčilu si ogledamo še mesto. Atrakcij res ne moraš zgrešiti, saj se samo po ogromnih balonih orientiraš pa gre. Kre je bilo že pozno popoldne, se počasi odpravimo na pot proti domu. Domov prispemo v večernih urah.

Kaj pomeni ta znak, nismo uspeli razvozlati. Vse slike so tukaj.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži