Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Otok Lastovo

Za leto 2007 se odločimo, da bomo preživeli dopust na otoku Lastovo. Tja smo se odpravili skupaj s sestro Damjano in njeno družino. Kot za vsak dopust, se spodobi tudi za tega, da se stvari začnejo komplicirati še pred odhodom in tudi letos je bilo tako. Najslabša varjanta je menjati avtomobil pred dopustom. To sem vedel že dalj časa, vendar to neumnost sem moral narediti še sam. Par dni pred odhodom kupimo avto Peugeot 607 in kot se spodobi je potrebno na dopust ravno s tem in ne s prejšnjim, čeprav je bil pri hiši še teden dni po končanem dopustu.

139 3912139 3918

Ker za ta tip avtomobila nismo imeli strešnega prtljažnika za kolesa, ga je bilo potrebno kupiti. Povprašam v prvi trgovini, jasno nimajo. Pokličem v drugo trgovino, zmanjkalo. Pokličem v tretjo, imajo enega, ki ima pokvarjeno ključavnico, hvala nasvidenje. Pokličem dalje, ja v tej trgovini ga imajo, rezerviram ga in gasa po njega. Pripeljem prtljažnik domov in vsakič, ko ugasnem motor nekaj zacinglja. Prve dneve niti nisem posvečal temu toliko pozornosti, saj sem bil zaposlen z drugimi stvarmi v petek popoldne, dan pred odhodom, mi pa moja draga žena pravi, da se pa ipak ne spodobi za tak avto, da spusti tak zvok, ko ga ugasneš. Modro ji raztolmačim, da je to samo kakšna zvita zaščitna pločevina okoli izpuha in da se bom ulegel pod avto in pogledal kaj cinglja. Zlezem pod avto in zgroženo ugotovim, da je popustil zvar na izpuhu. Ni panike, pravim. Sedem v avto in odhitim k najbližjemu mojstru za izpuhe. Zaprto! Ha, kdo bi si mislil. Pogledam na uro in kar nekaj časa gledam na njo. Aja a toliko je že. Odhitim do drugega mojstra, ista zgodba. Zapeljem se k tretjemu, tudi tu je zaprto. Tako pristanem na AMZS ju. Tukaj se me usmilijo in mi težavo odpravijo v nekaj minutah. OK to sem zrihtal, si mislim in odbrzim domov namestiti prtljažnik. Preden sem uspel izvesti to, sem skoraj diplomiral iz te naloge. Kakorkoli, zadnje priprave so šle skozi in pred nami je bila pot.Na pot se odpravimo ob pol noči. Pot nas vodi proti Metliki in naprej po avtocesti proti Splitu. V Split prispemo zjutraj malo čez sedmo uro. Zapeljemo v vrsto na pomol za trajekt, parkiramo in se odpravimo po vozovnice.

Kmalu spoznamo, da se nam obeta prav prijeten dan s prijetnimi poletnimi temperaturami, saj je bilo ob osmi uri že 32 stopinj. Ko se vrnemo se utaborimo med oba avtomobila. Čakali bomo dobri dve uri. Med tem časom trajekti prihajajo in odhajajo. Eni boljši, drugi slabši, tretji zgodovinski...Napočil je tudi čas, ko se bomo vkrcali. Marija in Miha sta šla peš na trajekt, jaz sem pa čakal v vrsti in opazoval pajace, kako komandirajo šoferje ka naj zapeljejo avto. Da pa vse skupaj ne bi bilo preveč enostavno in prehitro vkrcano, smo morali na samem trajektu obračati avto in voziti zadenjsko do konca trajekta. Tisti, kateri mu to ne predstavlja problema jo je dobro odnesel, tisti, ki je pa malo bolj počasen, mu je pa pajac začel z dlanjo nabijati po pokrovu motorja, zraven pa na ves glas upil: »ajde punim ajnšlagom levo...«, bum z roko po avtu in spet: »ajde punim desno, ajde punim ljevo...«. Opazujem tega ladijskega pajaca in si mislim, da bo vsak čas eden skočil iz avta in ga treščil punim ajnšlagom na nos. Med opazovanjem pride mimo še en pajac in zapira ogledala na avtomobilih, z namenom, da so avtomobili parkirani čimbolj skupaj. Preden sem uspel zakleniti avto in s tem avtomatsko zapreti ogledala, je to storil pajac z roko. Preden sem ga uspel nahruliti, da mi je najbrž polomil mehanizem, ga že ni bilo več. Pritiskam na gumbke na ključu od avtomobila, da preverim, če mehanizem še deluje. Pritisnem prvega, pa drugega, pa tretjega, avto pa žmiga kot božično drevesce. Končno ugotovim, da ni nič polomljenega. Najbrž so v tovarni predvideli dejanja takih juncev. No, hitro se pospravim na palubo, saj je prav pošteno smrdelo od izpušnih plinov. Ko se zberemo vsi skupaj se stacioniramo v »pilotski« oddelek. V tem delu so sedeži podobni tistim v letalu. Udobno se namestim. Kmalu ugotovim, da trajekt ni več rosno mlad, najbrž ima toliko let kot jaz. Važno, da nima kakšne luknje v trupu, ostalo bo že nekako. Končno izplujemo in začnemo pot dolgo pet ur proti Lastovem, vmes nas čaka prestop na drugi trajekt. Plovemo mimo otoka Šolta in otoka Brač mimo Hvara proti Korčuli, kjer bomo prestopili na drugi trajekt. Do pristanka na Korčuli je še nekaj ur, zato se udobno zleknem na sedež in zadremam skupaj z večino potnikov okoli sebe. Ker so otroci bolj aktivni od staršev, jih le ti mirijo, naj ne zganjajo galame, saj drugi spijo. Tako so jih poizkušali utišati s tistim: »PPSSSSSS....tiho bodi« No to sikanje je pa še bolj zoprno od otroškega dretja, saj dobiš tak občutek kot, da bi bil v kačjem gnezdu. Enkrat PPSSS... od spredaj, drugič PPSSSS...od zadaj, pa z leve, desne, skratka samo sikanje. Kakorkoli, zbudi nas kapitan in naznani pristanek na Hvaru. Počasi se pospravimo eni do izhoda, drugi do avtomobilov. Moje misli so bile take, da se bomo hitro izkrcali, saj smo vsi bili obrnjeni proti izhodu. No temu ni bilo tako. Kar nekaj časa je trajalo, da se je večina avtomobilov izkrcala, saj smo bili med zadnjimi za odhod iz ladje. Spet opazim pajaca, ki nabija po pokrovu motorja z dlanjo. Možakar mi dvigne pritisk. Kot, da se ne da samo nakazati smeri z roko. Sedem v avto in se pripravljam na nizek štart. Preden je pajac prišel do mene, sem bil jaz do njega. Malo so mu zrasle oči, malo me je čudno pogledal, se umaknil in to je to. Zapeljem do rampe in se ustavim. Ne bo šlo...si mislim. Rampa ima občutno prestrm naklon, ali bom s sprednjim koncem zadel ob beton ali bom pa nasedel na rampo. Na rampi me usmerjata dva pajaca. En čas ju opazujem, nato se mi kmalu posveti, da mi mahata zgolj iz formalnosti, da lepše izgleda, saj se med seboj pogovarjata in na ves glas smejita. Počasi zapeljem po rampi, jasno s sprednjim delom po betonu, pa še nasedem na polno. Prekleti kreteni začnem na glas robantiti in se razburjati. Zapeljem malo naprej in polkrožno obrnem, ter se postavim v vrsto za Lastovo. Tu že poteka vkrcavanje v trajekt. Mislim si, da tokrat nebi smel imeti problemov z uvozno rampo, saj je bil trakekt manjši in s tem bo najbrž uvozna rampa bolj v ravnini. Spet narobe. Trajekt je še starejšega datuma izdelave, kot predhodnik. Imel sem občutek, da so ga zaradi natrpanih linij pripeljali iz muzeja, kot pomoč ostalim trajektom. Ko zapeljem na rampo začne po podu avtomobila škripati. Ne preostane mi drugega, kot glasne kletvice in pa da prevozim rampo. Tokrat na tem trajektu ni bilo nikogar, ki bi nabijal z roko po avtomobilih, pa tudi trajekt je bil samo do polovice polhen. Ves besen, da sem spet nasedel, se odpravim do naše družbe.

Stacioniramo se v restavraciji. Kmalu izplujemo in nadaljujemo vožnjo proti Lastovem. Po kakšni uri plovbe se sredi dneva naredi megla, da nisi videl metra pred seboj. Nenavadno, kaj takega še nismo doživeli. OK, se nikamor ne vidi, pa nič. Kmalu kapitan potrobi. Vsi planemo na okno in gledamo zakaj trobi. Ne vidimo nič in se posedemo. V tistem zatrobi spet. Spet smo vsi prilimani na okna. Spet ne vidimo nič. Kmalu se nam posveti, da trobi zato, da nebi koga nabil pred seboj, saj je taka megla, da komaj vidiš morje. V nekem trenutku se okoli nas zbistri in vidljivost je spet normalna. V daljavi se že vidi otok Vis, zato Lastovo ne mora biti več daleč. Pozno popoldne prispemo na Lastovo. Sledi izkrcavanje in jasno drsanje po uvozni rampi tako, da je bil avto spodaj take barve kot rampa. Odpeljemo se do apartmajev, parkiramo pred hišo in se pozdravimo z »gazdarico kuče«.

139 3972140 4024141 4174

Tako prispeli smo, vroče je bilo čez 36 stopinj in nič ni kazalo na to, da bi vročina popustila. Stopim v apartma, prvi vtis OK. Novi apartmaji, nova oprema, 5 metrov do lastne plaže, lokacija na koncu otoka, kjer naprej ni več nikogar, mir in pa veliko, veliko nadležnih letalcev - beri ose. Kje so se ose vzele, a jih gojijo ali kaj si mislim. Zaprem okna in nažgem klimo na full. Notri jih že ne bo. Preoblečemo se v kopalke in gasa v morje. Na naši plaži smo imeli tudi svoj tuš, kamor so hodile ose vodo piti. Kmalu uvidimo problem in tuša ne uporabljamo. S tem se tudi rešimo problema os. (v grobem). Tako na otok smo nekako prispeli, čas je za raziskovanje otoka. Naslednji dan se zjutraj odpeljemo s kolesi v bližnji zaliv, kjer bi naj bili čisto sami.

139 3977140 4003139 3992

To je sicer bilo nekako tako, samo jadrnice so prevzele vlogo os. Ena notri, druga ven, pa spet nova notri...no jih je bilo vsaj zanimivo gledat. Kmalu nas pridejo pozdravit tudi vaška dekleta – koze. Ja prava čreda koz je prišla do nas in ni dosti manjkalo, da mi ena ni jabolka oziroma kar je še od njega ostalo iz rok vzela. Vstanem in jih naženem stran, saj hočem imeti mir. Nekako mi uspe in dan nadaljujemo mirno v globoki senci in izredno čisti vodi, ki je za povrh bila še topla kot mlaka. Zvečer se spodobi, da odidemo v bližnji »center« na sladoled. Center obsega eno restavracijo, ki nima konkurence in je draga do onemoglosti, a vedno polhna, potem imajo trgovino, v katero vstopiš naravnost in tudi naravnost izstopiš, saj ni prostora za obračanje, potem pa še kot glavni del pošto, ki posluje nekako 15 minut na dan in pa hotel, ki je le malo večji od dvonadstropne privat hiše. No to je to. Če hočeš v trgovini dobiti meso, ga v tem centru ne išči, ker ga ni, po to se moraš odpraviti v trajektno luko 3 kilometre daleč, tam dobiš, če imaš srečo kakšen kos zmrznjenega mesa, če ti pa to ne ustreza moraš pa prav v »mesto« Lastovo, kjer ob sredah mesar dobi in prodaja meso, drugače pa pri njem lahko kupiš krompir, pa paradižnik in ostalo vege navlako. Jao...svašta, kam smo mi to prišli. No ni panike, tukaj je to tako in s tem stilom življenja bomo pač tukaj 14 dni preživeli. Glavne informacije imamo, se bomo že zorganizirali. Naslednji dan odkolesarimo v drugi zaliv.

Razkomotimo se in se odpravimo kopati. Kmalu pridejo za nami še drugi turisti, in ugotavljajo, da ni več prostora. Kako presneto ni prostora, če smo pa v celem zalivu samo mi??? Strokovno ugotovimo, da smo nekomu zasedli prostor. Smola. Se bodo pač morali navaditi malo bolj zgodaj vstati. Ni nam mar in poležavamo dalje. Ker človeška neumnost ne pozna meja, se nam prav te isti junci parkirajo pol metra stran od nas, a prostora okoli nas je toliko, kolikor ti daleč seže pogled. Uživamo v kopanju v kristalno čisti vodi. Ker je bila sreda in ker smo obiskali mesarja imamo meso primerno za roštilj in to smo imeli namen izvesti popoldne. Odpravimo se nazaj in priprave za piknik so stekle. Kurjenje ognja pri 37 stopinjah ni bilo ravno zabavno, a vendar smo spekli meso in se nabasali do konca, kakor se na dopustu spodobi.

Nasledni dan je minil brez kakšnih hudih presenečenj ostalih turistov, saj smo se odločili, da bomo kar na domači plaži za spremembo. Zvečer se odpravimo na najvišji vrh otoka gledat sončni zahod. Zanimivo, kako je pihalo na vrhu. Povzpeli smo se nekaj čez 300 metrov visoko. Na vrhu smo bili samo nekaj minut, saj je nevzdržno pihalo. Prestavili smo se malo nižje v zavetje in počakali sončni zahod. Po temu je bilo jasno treba obiskati sladoledarja v »centru«.140 4040

Nekako izvohamo, da bo nasledni večer prireditev leta na tem otoku, katere pa mi nikakor ne smemo zamuditi. Na Lastovsko noč se odpravimo pred sončnim zahodom, z namenom, da si ogledamo še vasico Lastovo. Parkiramo na parkirišču pred mestom, saj drugje ni prostora in se odpravimo naprej peš. Zanimivo v tej vasi imajo vsi dimnike v obliki utrdbe. Ker nismo vedeli kaj je to, povprašamo domačina, ki nam je s posmehom razložil, da je to čisto običajen raufnk. Kaj si je moral misliti??? Turisti ne poznajo dimnikov Baš so glupi. Kakorkoli, odidemo proti centru dogajanja in zasedemo mizo, ter naročimo pijačo.

140 4083140 4095141 4112

Špica večera je poleg narodne cigumigu prireditve zagrebška skupina Los Caballeros, kateri so peli mehiške pesmi. Ob vsem tem ambientu, topli noči, vonju po morju in dobri glasbi, te vse skupaj kar prevzame. Marija se je omehčala, kot čigumi. No, prav je tako. Ponoči se počasi odpravimo nazaj na drugo stran otoka. To zna biti podvig, saj so ceste nenormalno ozke in spominjajo na dvosmerno kolesarsko stezo s sredinsko črto. Če pripelje nasproti avto, je najbolje ustaviti, saj je na eni strani breg, na drugi pa prepad. Uspešno se pripeljemo nazaj in že smo v pričakovanju naslednjega dne, saj se zgodaj zjutraj odpravljamo s katamaranom na otok Hvar.Tja prispemo nekako okoli osme ure zjutraj, ravno prav za kavo. Odidemo do najbližjega lokala in odkrivamo čare tega otoka. Tri kave in dva soka sta bila občutno dražja kot pa prejšnji večer na veselici na Lastovem pivo in dva sokova. Nič zato, smo na dopustu. Mahnemo ju proti utrdbi. Dan je bil izredno vroč saj, ko smo čakali katamaran za povratek, nam je bilo že slabo od vročine. Končno smo ga dočakali, vkrcamo se v klimatizirano podpalubje se vsi izmučeni posedemo in zadremamo.

Dopust nadaljujemo z raziskovanjem otoka, tako se odpravimo v vasico Lučica, kjer smo si zaželeli vrček piva, vendar pred peto popoldne ne bo nič, saj je edina gostilna v tej vasici z desetimi hišami zaprta. De se domačini ne obremenjujejo s postavljanjem tabel za sobe smo se prepričali na lastne oči.

141 4195142 4212

Tablo je najenostavneje obesiti na kaktus in to je to. Ne vem kako se to obnese v burji. Če takrat pospravijo tablo, pomeni, da v burji tu ne moreš dobiti prenočišča. Zanimivo. Odpravimo se naprej proti Sv. Mihovilu. Cesta je čedalje ožja in strma. Za srečanje dveh nasproti vozečih vozil ni pogojev. V vsakem primeru gre samo eden v eno smer. Prispemo v Sv. Mihovil. Tu je še slabše kot v Lučici, saj so tu samo štiri hiše, gostilne pa ni.

Tukaj se odločimo, za krajše kopanje in počitek. Po kopanju se ujezimo in se odpravimo nazaj v apartma, kjer iz hladilnika potegnemo pivo, se zleknemo na ležalnike na plaži in ga z užitkom spijemo. Tako nam je minil 14 dnevni dopust in čas je za povratek nazaj. Spet zgodovinski trajekti, pa nepravilno nastavljene rampe na trajektu, pa spet najbrž pajac, ki nabija po avtomobilih... Kakorkoli, na kopno prispemo v jutranjih urah. Sledi nam sedem urna vožnja nazaj domov.

Več slik je tukaj.

Komentarji   

+2 #1 marjan 16:48 26-01-2017
:cry: Pozdravljeni, prebral sem ta Vaš prispevek o Lastovu, samo moje mnenje glede prispevka: to je pisarija o Vas in Vašem delovnem dnevu. Izražate se tudi preveč poniževalno do prebivalcev Lastova in domačinov, ste žaljivi v izražanju (pajaci, glupani...), včasih celo vulgarni v besedilu. Ne pozabite, da ta svet, ki ste ga obiskali, nas šele dohaja in zato ni primerno takšno vrednotenje in primerjava. Kaj mislite, kako pa Vas vrednotijo Slovenci, ki so prebrali tak prispevek? Ogromno slovničnih napak v prispevku, nesmislov (npr. burje ni na Lastovu ampak je to veter priobale)....it d. Predlagam Vam, da si vse prispevke lektorirate, še prej pa popravite vsebino, ki ne bo visela na Vašem dnevu, kaj ste delali, kam ste šli, s katero roko ste jedli, kdo je bil neumen in ostalih nesmislov, ampak na ocenjevanju narave, ambienta, Vaših občutkov, Vaših emocij, kako ste doživljali, kako je vse vplivalo na Vaše otroke...skratk a vsega pozitivnega. Slovenec Marjan.
Citat
-3 #2 Andrej 22:53 26-01-2017
Če se vam ne bere, vam tega ni treba brat. Kaj in kako bom napisal je moja stvar in je stvar trenutnega navdiha. Svoje komplekse boste morali zdraviti drugje.
Citat
-1 #3 Andrej 22:56 26-01-2017
Aja, kakšno vreme je v Švici? :D :P
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži