Sicilija

Sicilija

Letos spet po nekaj letih potujemo mimo Benetk na poletni dopust. Destinacija je bila znana že kar nekaj časa, saj je ob vseh severnih varjantah Miha začel vihati nos in nekako dal vedeti, da se naj imava z Marijo lepo. Ob južnih destinacijah tipa Grčija, Albanija in Sicilija je bila zgodba povsem drugačna. Tja bi pa šel, je bil odgovor. No in ker mlada perjad vse prehitro odraste in ker bi starši želeli imeti otroke vedno ob sebi, smo se nekako odločili za Sicilijo. Miha pravi, da bo to hibrid potovanje, saj bo združeno lenarjenje in kopanje z nekaj ogledi. Oglede se mi zdi, da bo kar preskočil. Letos imamo prvič s seboj scooter namesto koles in se mi zdi, da bo postal stalnica. Bomo videli. Gremo lepo po vrsti.

 

Petek
Uspelo nam je dvignit sidro za nas precej zgodaj in ob peti uri popoldne smo že drveli proti obali. Ker letos, lani pa še manj nismo rabili gumbka na armaturni plošči na katerem je narisana snežinka, nisem niti pomislil, da bi bilo mogoče fajn obiskati mašino za filanje klime, dokler nisem ugotovil, da iz rež za prezračevanje ne letijo ven ledene kocke tako kot ponavadi. Sicer stanje ni bilo katastrofalno, ampak bo že. Morda spotoma najdemo kje kakšnega Luiđija, da si vzame pol ure, da nažoka klimo s plinom, saj je že osem let od kar je nazadnje videla tovarno . No pot smo nadaljevali po beneški ravnini in cilj dneva je bil spanje v Mesoli na PZAju. Tokrat sami, brez kakšne družbe kakšnega zgubljenega kamperja. Jasno, vsi so se nagužvali na obalo. Ker s seboj vozimo dva divje močna akumulatorja , pa še sončne celice na strehi, smo se odločili za večerni družinski klepet ob svečki za mizo v kamperju. :) :) Je treba šparat elektriko, pa naj stane kar hoče. :) Tako vsaj nismo imeli problemov z mrčesom, kateri si ob prižgani luči obupno želi skozi majhne luknjice komarnika. Tisti najbolj iznajdljivi si najdejo pot nekje okoli. Ledeno mrzli svetli Staropramen je odlično opravil svoje poslanstvo in kmalu smo se pospravili spat, saj je bil za naslednji dan postavljen ambicijozni plan doseči skrajni jug oz. peto Italije.

 

Sobota

Spanje v Mesoli pri odprtih oknih ni ravno balzam za ušesa. Eneparkrat smo že spali, samo pri zaprtih oknih je bližina ceste nemoteča. Zgodaj zjutraj sta se dva šleparja prehitevala in en drugemu glasno trobila. Mislil sem, da je priplula ladja in sladkega spanca je bilo konec. Tokrat smo malo prej zlezli iz postelj in začeli jemat kilometre proti skrajnemu jugu. V času kosila je tudi kamper postal žejen in ustavili smo se v mestu Petacciato Marina (N42.03557 E14.85133). Spotoma smo natočili gorivo in parkirali na plaži, kjer je parkirnina za kamperje 2.25€ za celi dan.

IMG 9822IMG 9824

Gužve ni bilo nobene, zavlekli smo se v senčko in pripravili kosilo. Po kosilu pa jasno kopanje v toplem morju. Preostanek dneva smo nabirali kilometre do večernega cilja v mestu Scanzano Jonico (N40.22754 E16.74188), kjer smo na plaži prakirali v družbi še dveh kamperjev.

IMG 9826

Pred sončnim zahodom še skok v morje, večerja in pa nočna borba na stolih pred kamperjem s komarji, ki sicer niso bili številčni, le rahlo nadležni. Nekaj časa smo vztrajali, komarji so odnehali, samo kaj, ko so se vsem nam poznali prevoženi kilometri. 800 pa še mal zraven za en dan je kar konkretna številka in utrujeni, kljub lepemu ambientu in zvezdicami na nebu smo omagali.

 

Nedelja
Že zgodaj zjutraj ob prvem svitu je smetar na legendarnem italjanskem triciklu Ape s kesonom pobiral smeti. Bil je uvideven do spečih v kamperju in je vestno ugašal motor pri vsaki kanti, samo kaj, ko je ob speljevanju simuliral vzlet "spejs šatla". Ob sedmih so se že pojavljali prvi dedki in babice, zato smo se kar kmalu pospravili dalje. Iz lokalne ceste prideš na malo boljšo medkrajevno in naposled le na avtocesto, ki se po Kalabriji ne plačuje. Tik preden bi naj zapeljali v trajektno luko, sem hotel še dotočiti nafto, ki je kao na otoku dražja, pa mi je uspelo prešišat izvoz in ni bilo s tem ne nafte, ne trajekta. Jasno obračanje in vožnja kontra nas le pripelje v trajektno luko. Srečo kot imam itak zavijem k tadražjem trajektnem ponudniku. Za dva evra več me ne bo pobralo, samo trajekt vozi vsako uro z razliko od konkurence, ki vozi vsakih 40 minut. Itak smo imeli srečo in trajekt ravno zamudili. Smo pa zato bili prvi v vrsti. :) Izvedli smo "kosilo" v stilu italjanov, malo pretegnili noge in se naposled vkrcali na trajekt, kateri je imel po tleh želežniške tire. Boge gume, kako so se čigumile čez vse te prepreke.

IMG 9841IMG 9836

Do končnega cilja dneva nas je ločila še slaba urca vožnje. Do Taormine smo se pripeljali direkt po avtocesti, nato pa še par ovinkov in prispeli smo na štelplac v sosednjo vas Giardini Naxos. (N37.82097 E15.26743). Vzvratna kamera se je naveličala delovanja ravno zadnji ovinek pred uvozom. Očitno je imela dovolj vsega. Dedek na vhodu mi je razložil da ima samo še dva prosta mesta, ker je pač vikend. Ja prav, samo jaz nucam samo enega. :) Postavil nas je na najboljše možno mesto.

IMG 9853IMG 9857

Vsi željni kopanja smo se zapodili do morja. Dedi pravi da na left sajd je debel prod, na rajt sajd je pa droben ampak ne mivka in da si naj zberemo. :) Toplo morje, lepa plaža, vse tegobe življenja "na ignor", kaj hočeš lepšega. Dan je minil v znamenju namakanja v morju. Zvečer sem vzvratni kameri zagrozil, da bo končala ob cesti med kopico smeti, če nima namena delat. Izvlekel sem orodje, merilni instrument in ko sem ji dal zadnjo priliko, da vidim, če dela, je čudežno začela delat. Ok, to sem dobro popravil in odšel sem se šel zlit z okolico. Na glavo sem si nabil čelado in scooter pognal proti mestu. Ja malo morgen. Prvih sto metrov se je vse zabasalo in ugotovil sem, da ga sploh ne znam vozit. Tam kjer še peš ne prideš mimo avtov, se lokalni motoristi zgužvajo za šalo. No, jaz bom mal počakal, pa bo. In tako sem se cjazil po glavni ulici dokler nisem zavil v stranske in odbrzel nazaj. Vroče je bilo za znoret, saj je temperatura zvečer ob devetih vztrajala na 30 stopinjah. Večerno oz skoraj polnočno kopanje z Mihom je prineslo spodobno osvežitev za spanje. Strešni ventilator je laufal skoraj celo noč, da se je dalo spati.

 

Ponedeljek
Nočno življenje je ugasnilo malo po tretji uri zjutraj. Kakšnih presežkov spanja ni bilo, ampak vseeno sva z Marijo že sedela pri zajtrku okoli sedme ure. Termometer je vidno spreminjal številke na displeju in pred osmo sva že navijala skuter proti Taormini. Miha je še sladko pančkal in ker ni imel namena z nama sva se brez skrbi odpeljala direkt v vasico na hribu. V nasprotnem primeru bi špilal taksista, saj bi se vrnil po Miha. Pred pol deveto sva bila v vasici, ki se je komaj prebujala. Teater je bil še zaprt in odšla sva na en drink na elitno lokacijo. Pivo in limonada za 9€. Striženje ovc. No in če so naju na pijači ostrigli, so naju v teatru še obrili. Vstopnina po odrasli osebi je 8€ in ni niti približno vredna tega denarja. Če želiš še pogled v dolino in na morje je treba donirat še 2€. V daljavi je ognjenik Etna spuščal dimne signale in študirala sva, ali bomo imeli srečo z vremenom, saj smo že dva dni opazovali oblake, ki se ravno tam parkirajo.

IMG 9872IMG 9908

Vročina je pritisnila na polno, prav tako obiskovalci in čas je bil za povratek. Gužva je bila nepopisna, promet kaotičen in tisti, ki imate idejo v Taormino s kamperjem, imate velike ambicije. Saj se pride gor, samo parkirati ni kje. Vozi pa redna linija busa izpred štelplaca. Ko sva prišla nazaj, se je sinko ravno pripravljal na kopanje in družno smo odšli na plažo. Dan je minil, povsem prehitro.

 

Torek
Če je bila prejšnja noč rahlo hrupna, je bila ta za spremembo izredno mirna. Lokalček na štelplacu je bil kjuzo, prav tako tisti na plaži. Zgleda da ob ponedeljkih zvečer ni obiskovalcev. Na brzino smo spakirali in kljub temu, da nam je bilo vse zelo všeč, smo odšli naprej. Prva in edina vmesna postaja dneva nam je bila Etna. Vulkan, ki je še vedno živ. Dostop iz smeri Taormine je vse prej kot enostaven. Klanec je konkreten in naklon je enih 15km konstanten 10%. Tisti s slabimi motornimi mišicami kamperja raje izberite pot iz Catanie. Na vrhu je veliko parkirišče itak s tablo za tiket. Spet smo simulirari banano in olupili so nas za 12€, ker ne moreš plačat na ure, ampak za cel dan. Aja avtomobili pač lahko. Pripravili smo "tipici prodotti" makarone katere sva kupila v Taormini. Niso to neki Barilla fensi makaroni, ampak tapravi oriđinale sicilijanski. No prekuhat jih ne morete. Okusno, zelo. Po južni smo se primerno obuli in se povzpeli na bližnji krater, ki je leta 2001 še kihal lavo. Ta lava je dosegla ne ravno bližnjo mesto Catanio. Na zgornje kraterje nismo šli, ker so povsem enaki kot te spodnji. Tam, kjer se pa iz raufenka ven kadi pa tako ne smeš, ker je enkrat ob nenadnem izbruhu menda nekaj čez trideset turistov umrlo.

IMG 9961IMG 9931

Po nekaj urah bluzenja po zelo lahki vulkanski kamnini, smo se spustili v dolino, še prej nas je pa fantič, ki je prodajal izdelke iz meda dodobra nafilal s cukrom. Poizkusiti smo morali skoraj vse vrste medu in ko sem že zelen ratoval od vseh sort okušenega medu, je izjavil, da "not jet finišed" Iz denarnice sem izvlekel bankovec, samo da bi nehal, ampak se ni dal. Ene tri testne žličke je še bilo treba probat. Kupili smo kostanjev med, saj je kostanja ob cesti ko smo se vzpenjali res nenormalno veliko. Naposled smo se le odpeljali v dolino. Če je bilo zgoraj 22 stopinj, jih je bilo spodaj 34. Zavili smo na štelplac Camper Nelly (N37.33097 E15.08828) v mestu Agnone Bagni, ki je v verigi kao top štelplacov na Siciliji. Na prejšnjem smo dobili reklamo in je bil tudi ta označen, čeprav sem si ga že doma nagledal. Pripeljali smo se do zaklenjenih vrat in že sem začel pizdakat, zakwa je zaklenjeno. Sicer je bil gor napis, da je treba poklicat, samo jaz še omrežne za Sicilijo ne vem, kaj šele, da bi se s kakšnim Luiđijem kaj zmenil. Še preden sem se dodobra okoli sebe razgledal, je že šefica v kopalkah priskakljala in mi na širom odprla vrata. Super, prazen štelplac samo za nas.

IMG 9985IMG 9989

Parkirali smo v napol senčko, se s šefico zmenili tanajnujnejše in že metali frizbi v povsem pretoplem morju. Za višek dneva, se mi je še meduza sprehodila skozi eno hlačnico kopalk not in čez drugo ven. Ker nisem hotel verjeti, da je to res meduza, sem dal to na ignor. Pred nočjo je prišel še gazda, nas opremil z reklamnim materialom in nam ponudil "produkti tipici". Ker ima nekje gostilno, nam je ponudil nekaj iz svojega repertoarja. Na štelplacu nas še nikoli nobeden ni stregel in tokrat smo se pustili razvajat. Kako se reče jedi ne vem točno, menda kanoli ali kaloni, kanelon ali nekaj takega, vem pa da je strašansko dobra in okusna jed. Zvečer smo imeli borbe s posameznimi komarji, samo tokrat je bil rezultat neodločen. Utrujenost nas je pognala v postelje.

 

Sreda
Kljub mirni noči smo okoli sedme ure že sedeli za mizo. Termometer je spet popenil in kazal skoraj 30 stopinj. Odlili smo viške, natankali svežo vodo, zbudili sina od šefice, katera se je prej zgleda odpeljala v šoping in poravnali račun. Za nočitev smo plačali 18€, ter nadaljnih 7 za tri kanelone napolnjene z nadhudo dobro kremo in posuto s pistacijami. Ker je imel v "office-ju" še "produkti tipici" smo si jasno izbrali največji dvolitrski kozarec z olivami v olivnem olju. Za ta kozarec smo odšteli 5€. Odpeljali smo se naprej v mesto Siracusa, kjer smo parkirali na velikem varovanem parkirišcu za buse in avtodome. (N37.07683 E15.28772). Odločitev, da gremo tja se je izkazala za več kot dobro, saj po mestu hodijo tačrni z jogurtovim lončkom in trkajo na okna in fehtajo evre. Nalima se na šajbo in kuca do onemoglosti. Parkirišče je oddaljeno ene 2km od centra. Plačilo je možno po urah ali za celi dan. Lahko tudi 24h, temu primerno pada cena. Oskrba za avtodom je kompletna, še celo tuše imajo. Za 4h smo plačali 6€. Tokrat sem špilal taksista na skuterju. Najprej sem v mesto zapeljal Marijo, jo skipal v senčko in se vrnil po sinkota. Mesto je kaotično do majkemile. Ti prebivalci vozniško dobijo verjetno v trafiki. Vse se dogaja en čez drugega, v pešconi se gužvajo domačini z mopedi za piko na i pa poskrbita dva modela, ki sta se pripeljala s službenim policijskim vozilom in izstopila v kratkih hlačah in opankah ter s polizano frizuro in briljantino. Nemoreš verjamet kakšne policaje imajo. Po tem, ko smo prečesali mesto, smo na tržnici nakupili še zaloge sadja, katero je bilo najčenejše daleč naokoli. Jasno probali smo še vse sorte oliv, sira, suhega paradižnika in nismo se mogli upreti, da nebi vsakega po malo kupili.

IMG 0007IMG 0031

Sledil je še prevoz nazaj in ko smo bili spet vsi zbrani na kupu, smo lahko malo zadihali. Aja, iz tega parkirišča pelje tudi mini bus v mesto za 50 centov se mi zdi, če sem prav zastopil parkmojstra. Pripravili smo kosilo in odšli dalje na štelplac v mesto Fontane Bianche (N36.96372 E15.22002). Med hišami smo kruzali malo levo malo desno in ko naša GPS "helga" izdahne da smo na cilju, smo se znašli pred zaprto ograjo. Spet. Tokrat se skozi to ne vidi nič. Na bližnjem parkirišču sem obrnil in pred zaprtimi vrati ugledal zvonec na steni. No v tistem trenutku je že en domačin odprl vrata in zapeljali smo v prvo vrsto. "Recepcija" ti je bife na plaži, receptor pa kelner. Fino vse v enem. Plaža je skalnata, voda pa izredno bistra in pazi zdej izjavo Marije, da je voda bolj bistra od domačinov. :) Šalo na stran, faktor 30 enkrat iz leve, enkrat iz desne, ležalnik in marela in že smo bili v lastnem zalivu in lastno plažo, saj ni bilo nikogar na plaži. Na štelplacu je bilo pet kamperjev, pa še to so trije kmalu odšli.

IMG 0044IMG 0039

Preostanek dneva smo preživeli v morju, samo ne vem ali smo se hodili gret ali hladit v njega, saj je imelo 29 stopinj. Med kopanjem in procesom sušenja sem se odpeljal še po sadje in cene so nakazovale, da verjetno daleč naokoli ni nobenega sadjevca. Zvečer smo ob opazovanju zvezdic ugotavljali, kako fajn je tukaj. Čisto morje, lasten zalivček, gužve nobene, mir, skratka že prav kičasto.

 

Četrtek
Tokrat nam ni uspelo zgodaj iz postelj. Sonce je bilo že visoko, ko smo se odpravili naprej. Poravnali smo račun za 15€, natočili frišno vodo, ki je mimogrede katastrofalnega okusa, se pomatrali s kanglico znosit odpadno, ker ni izpustne rampe in končno zapustit prizorišče. Spotoma smo med mini ulicami naredili velik zastoj, saj so ulice preozke za srečevanje avtodoma in še tako ozkega avtomobila. No nekako smo le zlezli ven iz tega labirinta in se odpeljali naprej v mesto Caltagirone (N37.23947 E14.50709), kjer bi si naj ogledali stopnice na ulici iz keramike. Parkirali smo na brezplačnem parkirišču za avtodome, kjer je tudi vodnjak na katerem vodo tankajo domačini. Ta je bila čisto drugačnega okusa kot tista, ki smo jo natočili zjutraj. Parkirišče je res brezplačno, samo smeti je pa za po****zdit veliko. Kako lahko v taki svinjariji ljudje živijo? Smeti smo nekako odmislili, pripravili kosilo in odšli v mesto. No, roko na srce poleg tistih 140 šteng, ki so s čelne strani oblečene v keramiko ni kaj drugega za videt.

IMG 0071IMG 0086

Površno smo pogledali še preostanek mesta in odšli naprej v dolino templjev. Na spodnjem parkirišcu ni šans parkirat, na zgornjem pa piše "no kamper". Ja, jaz sem ga prislonil ob rob ceste, (N37.289901 E13.600360), malo skeptično gledal okoli sebe in ko se je policaj odpeljal mimo mene, sem ugasnil motor. Očitno bo v redu in odšli smo na ogled. No pa smo se šli spet bananine olupke. Tiket za ogled košta 10€ po odrasli čebuli, mlada do 18 leta je pa gratis.

IMG 0105IMG 0111

Če bi prej vedel, da stojita v bistvu samo dva templja, pa še to bolj napol, sploh nebi šli notri. Temperatura je bila 36 stopinj, sonce je sijalo na polno, pa še popolno brezvetrjeje bilo. Kaj hočeš lepšega? Ob poti proti tem templjem imajo posajene mandle in ko smo videli, da francozi obirajo drevo in tolčejo koščice, smo se francoze šli še mi. Škoda, da Marija ni imela večje torbice s seboj. Cena vstopnic je bila takoj nižja. :) Premaknili smo se nekih 15 km naprej do mesta Punta Grande (N37.28907 E13.49278) na postajališče za naše bele kocke na kolesih. Cena je bila 20€/24h morje pred nosom in planiran tridnevni obstanek na vidiku. Tik-tak smo bili v kopalkah in do kolen v vodi. No, to je pa tudi vse. Plavali tukaj ne boste! Kombinacija nizke vode in bogato naseljene morske trave, katero je nemogoče prepešačit, da bi prišel do globoke vode, nam je potegnila surlo do tal. Kot kakšni zombiji smo hodili po vodi sem in tja, ter ugotovili, da gremo naslednji dan naprej.

IMG 0113IMG 0119

Na postajališcu smo srečali še prijetno družino iz Nove gorice, katera je prišla do enake ugotovitve kot mi. Za nameček je pa hrup iz ceste izredno moteč, saj mladina navija skuterje do maximile. Za razliko od kolegov iz zahodne obale imajo več ali manj tukaj "cvajtakterje" ki prav nadležno ropotajo. Rezervna opcija je bil naslednji štelplac ene 5 km naprej (N37.29495 E13.45439). Zajahal sem skuter in se odpravil v izvidnico. Tam sem naletel na od sonca skurjenega šefa, mu razložil da tukaj kjer smo nisem zadovoljen s plažo, ker je katastrofalna. Pri njemu je dva evra ceneje, pravi naj si grem pogledat plažo. Parkiral sem skuter, odpel čelado in že sem brodil po morju, še dobro, da sem bil v kopalkah. Morje je kar hitro globoko, trave nikjer, nasmešek se mi je že risal na obraz in že, ko sem hotel zaplavat, zadnji moment opazim meduze. Fak, jebemu jarca kwa je zdej to! Ja, meduzice so lepo plavale po morju. Obrnil sem se nazaj, srečal ene pet otrok, ki so me spraševali o meduzah. Bolj kot sem jim dopovedoval naj ne hodijo, bolj z veseljem so se poganjali naprej proti njim. Čudaki. Ravno, ko sem stopil iz morja, sem opazil, kako se je en potepuški pes pripravljal, da mi poščije čelado. V stilu Messija naredim dva koraka, in ko sem hotel z nogo našutirat pasjo zadnjico, je prestrašeno pobegnil. Ko sem se vrnil do skuterja, sem šefu đovaniju pojamral za meduze. Pravi, da je povsem pretoplo morje in preveč mirno, da dan ali dva pa jih bo odplaknilo, ko se bo morje malo vzvalovilo. Sorry, plac imaš božansko lep, samo jaz na to ne bom čakal. Čao jaz njemu, čao on meni in že sem bil nazaj. Skovali smo nov plan, da zjutraj presekamo Sicilijo na pol in potegnemo na severno obalo ter tam probamo srečo. Šala dneva je bila, da če so tudi tam meduze gremo na avstrijska jezera. :))) , kot da so za ovinkom.

 

Petek
Bližina ceste začuda ni bila tako moteč element. Miha je še spal, ko sva z Marijo že sedela na skuterju in odbrzela do belih klifov oz turških stopnic, kot jih imenujejo. Obiskovalcev še skoraj ni bilo, tako da sva imela mir tudi za malo obsedet na teh mehkih skalah. Vročina je začela navijat svoje in počasi sva se odpravila nazaj. Spotoma sva se še skopala v morju, z očmi na pecljih zaradi meduz. Tole res ni nikomur podobno zato smo se po hitrem postopku pospravili od tam.

IMG 0124IMG 0122

IMG 0138IMG 0144

Za tisti štelplac znajo res bogato kasirat, saj poleg prostora, sicer polne oskrbe in hladnih tušov ni drugega. Morje je neuporabno, razen če bi hotel samo noge namakat, na drugi strani ograje je pa skladišče smeti. Za to ponudbo kasirajo 20€. Odbrzeli smo v mesto Enna. Po poti sem razmišljal, če sploh ima smisel stopiti iz avta, saj je termometer lezel proti 40 stopinjam. Po taki vročini moraš biti res malo sado-mazo, da hodiš po mestu. Parkirali smo čisto na vrhu (N37.55999 E14.27427) in ob izstopu niti ni bilo tako vroče. Malo nad trideset stopinj je bilo. Se pozna, da je mesto 900m nad morjem. Kmalu smo ugotovili, da je mesto zguba časa. Prav nič posebnega ni v njem. Privoščili smo si še kanelone ali kalenone kakor jim pač rečejo, ter zapustili mesto.

IMG 0167IMG 0171

Avtocesta proti Palermu ima en famozen obvoz, ki traja skoraj tričetrt ure. Cesta je obupno ozka in je potrebno imeti dobre živce za prepotentne italjanske voznike. Končno smo prispeli na cilj dneva 12km pred Cefalujem (N38.00906 E13.91275) na nek hibrid med štelplacom in kampom. No meni je bolj ličilo na kamp, samo cena je pa štelplacevska, to je 20€, camper stop za celo popoldne pa zgolj 8€. Na rampi je bil šef in dve mladi bejbi, niso pa vsi skupaj mogli nagruntat kam naj nas vtaknejo, kljub še precej praznega prostora. Ja vem, petek popoldne je bil, pa rezervacije so imeli, pa tako. Če bi bilo polhno, je takoj zraven še en PZA, samo nima nič sence.

IMG 0209IMG 0225

No po enih petih minutah so se le zmenili in nam namenili bogato veliko prostora. Prvi vtisi so bili super, edini dve neznanki v enačbi sta bili še plaža in želatinarji v morju. Ko smo stopili na plažo, so se nasmeški začeli risat na obraz. Droben pesek namesto mivke nas je pričakal v polnem sijaju. Prijetna glasba iz bližnjega lokala je dajala občutek, da smo zadeli v polno. Pogled na kopalce nam je dal vedeti, da ni meduz. Previdno smo zakorakali v morje. Ta previdnost je trajala debeli dve uri, preden smo izpluli iz toplega morja. Rezultat enačbe je bil: Tri dni ostanemo tu. Vseli kot radijo smo ob dobri glasbi iz bližnjega lokala na plaži skoraj dočakali sončni zahod.

 

Sobota
Zjutraj sva pred osmo uro že drvela proti 12km oddaljenem Cefaluju. Mesto se je ravno začelo prebujat. Odpravila sva se do vhoda v Dianin tempelj, samo je bilo še prezgodaj za nakup "ticket", katera košta 4€. Ko sva prebrala, da se nahajava na 35m nad morjem in da se povzpneš na 300 pa še malo, sva na brzino obrnila. Temperatura je bila že čez 30 in zavlekla sva se v ulice prikupnega mesteca. Tukaj sem prvič videl kako ribe prodajajo kar iz mopedov. Na moped naložijo jutranji ulov in prodaja se kar tako, na free.

IMG 0190IMG 0180

Ko sva prečesala mesto sva hotela na mestno tržnico, zato sem v bližnji turistični agenciji vprašal kje je. Dobil sem "city map" s križcem kje bi to naj bilo. Po bluzenju po mestu, sva ugotovila, da je narisan punkt v bistvu skupek mopedov in apetov s kesoni, ki se premikajo malo sem in malo tja. Kupila sva ribe od dedka, ki jih tako na mopedu prodaja na istem mestu že verjetno pol stoletja. Srečala sva tudi podmladek, ki z gajbico v roki in v njej hobotnica, hodi po mestecu in ponuja nakup. Zares pristno in meni osebno posebno doživetje. Tisti, kateri vedo, da bodo več rib prodali se po ulicah sprehajajo s "šajtrgo" in na njej je ene 10 tanizkih gajbic z ribami. Kupila sva še sadje v štacunci s sadjem, katera je bila tako velika, da si šel naravnost notri in rikverc ven, saj ni bilo prostora. :) No le tega je bilo pa v štacuni s sandali toliko več in jasno s škatlo v roki se je Marija vrnila iz nje. Komaj sem ji dopovedal, da nisva s kamperjem prišla ampak s skuterjem. Tako sva ostala na zgolj eni škatli, čeprav je deklina vstrajala na dveh. Otovorjena sva se vrnila do najinega rdečkota, stlačila kruh, "big canon" foto in torbico pod zic, ostalo pa v malo večjo vrečo in na izvlečni kavelj na sprednji del zica. Italjani oz Piaggio je to dobro poštudiral. :)) Le od kje jim ideja? Miha je ravno zaključil z zajtrkom, ko sva pricvernala nazaj. Preostanek dneva je bil povsem morsko obarvan in šele, ko je sonce povsem padlo v vodo, smo zapustili plažo.

 

Nedelja
Nedelja je bil že drugi dan brez, da bi pognal motor avtodoma. Noč ni bila tako zelo vroča, zjutraj je pa termometer spet plezal kot nor. Okoli devete sem se vsedel na moped in odbrzel raziskat okolico. Kakšne pol kilometra naprej je parkirišče na plaži, kjer lahko tudi avtodomi parkirajo. Ni mi bilo jasno zakaj ni nobenega, kljub lepi točki. Kmalu sem ugledal tablo, katera določa parkiranje proti plačilu. Parkirnina se plača od osme ure zjutraj do osme zvečer in sicer 1.5€/h. Ni glih poceni. Zapeljal sem se še v Connad hipermarket (37.993038, 13.881575) ki je zgledal precej nov, da smo obnovili zaloge. Vroče je bilo že precej in ni minilo dolgo, da smo plavali v toplem in čistem morju. Zvečer so spet vsi zakurili klasiko roštilje, saj zgleda da za plinske še niso slišali. Zapušili so celotno okolico in počutil sem se kot v kakšnem indijanskem rezervatu.

 

Ponedeljek
Zjutraj sem hotel po frišne žemljice, pa mi je zmanjkalo 5cm, da bi se z mopedom pregural čez premalo odprta pomična vrata. Možen je bil samo osebni prehod. Ma nič, bojo pa malo manj frišne za zajtrk. Pospravili smo hitro, pustili 60€ na recepciji za tridnevno bivanje in odšli naprej. Spotoma jasno še v šoping po nove zaloge. Čez dobro uro in pol smo bili v mestu Oliveri pod mestom Tindaris na postajališču za avtodome (N38.12827 E15.05861). Spet dva štelplaca en ob drugem. Zavili smo v Azimut, kjer je cena ugodna, celih 15€/24h. Srečo kot jo imamo je to žal samo za eno noč, druga bo 5€ dražja, ker se pač začne špica sezone. Prostora je bilo več kot v izobilju, saj je prostor ogromen.

IMG 0275IMG 0301

Ni minilo dolgo, ko smo odšli na plažo. Droben prod in čista voda nas razveselita, o mivki ni sledu. Iz plaže narediš tri korake v morje in že ti zmanjka tal pod nogami. Za nas odlična varjanta. Pozno popoldne sva z Marijo odšla do bližnjih jezerc na sipino. Področje je naravni rezervat. Jezera so slana, zato ni bilo pretirane skrbi zaradi mrčesa. Po peščeni plaži sva po ene 20 minutah prišla do jezer, jih počekirala in se šla ohladit v morje. Tukaj je prav tako prod, še lepši kot prej, pa tudi voda ni tako hitro globoka.

IMG 0336

Večina kopalcev se je tja pripeljala s kolesi. Odšla sva nazaj do kamperja in pod tuš. V kopalnicah štelplaca je na tušu možnost samo "hladnega" tuša, samo kaj ko iz njega teče samo vroča voda. Sončni kolektorji na strehi objekta pošteno opravljajo svoje delo. Družinski večer pod zvezdami je hitro minil.

 

Torek
Še pred vročino obiskati mesto Tindaris na vzpetini nad plažo, so bile navadne sanje. Zbudila sva se, ko je sonce že pošteno sijalo. Okoli devete ure sva se le odpeljala na vrh hriba. Tja se pride tudi s kamperjem, samo je zadnjih nekaj sto metrov treba peš. Za tiste, ki jih vročina ne moti grejo lahko po pešpoti, ki pelje skoraj iz plaže, taleni pa lahko z minibusom. V mikrovasici sva bila ravno v času, ko so odpirali štacune.

IMG 0396IMG 0367

Zavila sva v eno, nakupila "produkti tipici" salame, dimljen sir, sir s pistacijo, pa črno vino za 10€/buteljko, ajde, smo na dopustu, skratka vse pridelano od podjetne šefice, ki bi nama rada prodala pol izdelkov njene "lastne" proizvodnje, ki jih je imela v štacuni. Privoščila sva si še sicilijansko specialitero brijoše z granito. Šele, ko sva to pojedla, sva ugotovila, kako bi naj se to pravilno jedlo. Topel brijoš oz kruhek namakaš v zmrznjen sladoled. Nema veze, dobro je bilo. Potem sva odšla nazaj v dolino se namakat v toplo morje. Miha je začuda bil že nazaj iz jutranjega kopanja. Dan smo preživeli v senčki, morju in spet senčki.

 

Sreda
Vseh lepih stvari je enkrat konec, prav tako naše raziskovanje Sicilije. Zapeljali smo se v trajektno luko, Giovaniju pokazali vozovnico in ko je izdahnil ok, ugasnili motor, ter počakali trajekt. Če ga tokrat nismo dolgo časa čakali, smo pa čakali sredi morja, da se je odkidal trajekt, ki sem ga že prej v daljavi opazoval in nas je za malo prehitel. Ker je bil hitrejši, smo pač morali počakati na vrsto. Ko smo se izkrcali smo lepo ležerno nadaljevali pot proti Scanzano Jonico (N40.22754 E16.74188), kjer smo na poti na Sicilijo že prespali. Dan prej smo se odločili, da zahodno obalo Kalabrije pustimo za drugič in krenil smo na vzhodno obalo. Tako bomo imeli bližje Alberobello katerega smo po nekaj letih planov le uspeli dosečti. Parkirali smo na plaži in celo popoldne nam je ostalo za počitek in kopanje. Zvečer smo ostali sami v družbi nekaj ribičev. Domačini so izredno prijazni in dobil sem občutek, da so prav zadovoljni, če vidijo kakšen kamper na obali.

 

Četrtek
Ob petih zjutraj je spet smetar s famoznim triciklom nažigal gas od kante do kante, tako kot pred enajstimi dnevi. Tokrat je imel še zvočni efekt cviloče bremze. Ok, spucal je vse, zdaj lahko še ene tri ure oddremam. Ja, ene dve, potem začnejo hodit penzjonisti z vnučki na plažo in spanca je bilo konec. Prav. Odpeljali smo se proti Alberobellu. Ker je za nas obična cesta nezanimiva, smo zavili na pravo, vaško cesto. Ambient naenkrat postane všečen, vozili smo se med polji, ki so imela meje parcel iz kamenja, postavljenega kot zid. Veliko truda je bilo potrebnega za kilometre in kilometre takega zidu. Se prav začuti, da smo prišli v pokrajino, kjer so imeli fetiš na kamne. Začeli so se pojavljati truliji oz male okrogle hiške s stožčasto streho iz kamenja. Bližje, ko smo bili Alberobellu, več jih je bilo. Cesta je bila široka točno za naš kamper. Ni trajalo dolgo, ko se je nasproti pripeljal XXL traktor in kamion. Fino. Kwa pa zdej? Domačini vajeni takih zabluzenih turistov kot smo mi, se spretno zgužvajo mino. Naposled le prispemo na cilj. (N40.78247 E17.23398) Parkirnina je bogato sočna, kot se za tak turistični kraj spodobi. Za 10€/6ur smo si kupili prostor med oljkami z električnim priključkom in oskrbno točko v vogalu parkirišča. To je bila najcenejša tarifa. Ajde v redu, na dopustu smo. Odšli smo v mesto in prišli na tržnico, ki je bila v največjem razcvetu. Nas očitno na tržnico ni za spustit, saj smo se konkretno otovorjeni vrnili nazaj, da smo odložili vse nakupljene stvari. Tokrat so cene zelo sprejemljive in zadovoljstvo domačina, ko ti nekaj proda, ki je plod njegove roke, je iz naše strani neprecenljivo ;) Odšli smo na ogled trulijev.

IMG 0437IMG 0480

IMG 0500

V nekatere se lahko vstopi in občutek hladu, ki ga nudi je zares neverjeten. In ker spet nismo mogli, da nebi kaj kupili, si je Marija kupila ogrlico s srebrnim obeskom. Lep spomin, pa še ročno delo iz mini delavnice v enem izmed Trulijev. Ko smo vse prečekirali, smo se vrnili nazaj in odbrzeli na obalo. Pristalj smo na krasnem štelplacu Torre Canne (N40.81968 E17.49792) za 20€/nočitev. Prostor je lepo urejen, plaža sicer mivkasta, samo se v morju pojavi enepar kamnov. :) Glede na ponujeno, je bila to odlična izbira.

IMG 0507IMG 0515

Če smo zapustili pretoplo Jonsko morje s 30 stopinjami, smo prišli na Jadransko z 31. Še malo, pa se bo začelo iz njega kaditi. Povsem pretoplo. Popoldanski odklop je bil spet na programu. Proti večeru sva z Marijo odšla do bližnjega 4km oddaljenega mesta Torre Canne, ki je pa zguba časa. Apartmajsko naselje z eno glavno ulico kičeraja. To je vse. Odpeljala sva se nazaj in ni bilo dolgo tega, ko smo po nebu preganjali veliki voz in ostale zvezde.

 

Petek
Ne preveč zgodaj smo začeli rezat kilometre ob obali proti severu. Z Marijo sva si malo volan podajala in zgodaj dopoldne smo prispeli na postajališče za avtodome v Marino Palmense. (N43.15179 E13.81439). Tukaj smo enkrat pozimi na plaži že prenočili, ko smo bili na potovanju po Marke-ju. Tokrat je sezona in na plaži ne gre. Zavili smo pred vhod in čakali, da se kakšen pajac od kje pojavi. Zaman. Luigi je odšel na kosilo ter malo sieste in ima od 14 do 16 ure kjuzo. Prav. Pol ure smo zamudi, čakali ga ne bomo. Ugasnil sem avto in izdal povelje: Kopanje. V času menjave oblačil se je primajal en dedi iz prve vrste in nas z njegovim ključem spustil preko rampe. Tako smo se namestili in odšli na kopanje. Ko smo se vračali smo se še počekirali. Mlad Luigi je za silo znal angleško in ko sem ga vprašal koliko je nočitev, sem mislil, da se je zmotil. Ko mi je izdal račun na 10€ za eno noč, sem ugotovil, da se ni. Ker je v tem delu Italije ponudba štelplacov velika, je temu primerna tudi konkurenca. Nočitev je točno polovico cenejša od nočitev na jugu. Veseli poceni nočitve, se družinsko dogovorimo, da ipak ostanemo dve noči in zadnji dan pač grizemo kilometre do doma. Drugače je bil predviden še en postanek v CasalBorsetti-ju (N44.54986 E12.27999). Odšli smo na popoldansko kopanje v pregreto morje z 32 stopinjami.

IMG 0538IMG 0540

V taki mlaki se še nisem kopal. Plaža je prodnata, voda hitro globoka in namakali smo se kar en čas, dokler najprej Miha ne zajamra, da ga je nekaj ožgalo, kmalu zatem pa še Marija. Pobegnili smo iz vode in diagnosticirali ožig meduze. Jebemu jarca, a spet. Sledil je družinski posvet. Opcija je bil premik v cca 250km oddaljeni CasalBorsetti probat srečo, ali pa potegnit en dan prej kot predvideno domov. Družinsko glasovanje je navrglo rezultat odhod domov, ker če so tukaj meduze so zgoraj višje tudi. Ja nič, eno pločevinko mrzlega sem hotel spiti na ta račun, nakar udari še ena katastrofa. Hladilnik je dokončno crknil. Cel dopust se je še nekaj matral, za silo hladil pivo, zmrzoval meso in sladoled, samo tokrat je omagal. Iz zmrzovalnega dela je tekla stajana voda. Očitno mu je bilo prehudo, ko sem popoldne nakupil stvari v štacuni in jih tople zložil notri. Spet bo treba šraufat, ko pridem domov. Zvečer smo imeli na bližnjem fuzbalplacu na voljo "fešto sportivo" z živo glasbo, vendar je za obisk zmanjkalo volje. No je pa bila vsaj muska dobra in v dobri muski smo šli štet ovčke.

 

Sobota
Zjutraj je bil najbolj nepriljubljen klik na navigaciji »pojdi domov«. Pred nami je bilo 600km ceste. Itak dolgčas. Doma je na sodčku za vino pipca že skoraj presahnila, zato smo spotoma zavili še v Grahovo brdo po novo zalogo terana. Proti večeru smo bili pred domačo hišo.

 

Več slik je pa tukaj:

Taormina

Etna

Siracusa

Caltagirone

Templi

Scala dei Turchi

Cefalu

Tindaris

Alberobello