Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Berlin

 

Berlin

Letos je bilo potovanje v Švico spet odpovedano, tokrat zgolj in samo zaradi vremena. Planiran teden dni dopusta je zgrešil lepo vreme točno za en teden. Torej je bil na sporedu plan B. Vremenska motnja je zajela celo Evropo in v Berlinu so bili obeti še najboljši. Izležavanje na jugu ni prišlo v ožji izbor, saj smo se letos že imeli priliko svaljkat po Siciliji. Miha se je ukvarjal z bolj pomembnimi stvarmi, kot da bi šel z nama, namreč pričel je delat izpit za resen motor. Ta rdeč skuter, ki mu ga foter ob vsakem potovanju zapleni, ni več zanimiv. Ok, odšla sva sama dva. V petek sva se pripeljala do Chiemsee-ja in tako kot ponavadi zavila na preverjeno lokacijo, kjer te zjutraj v štacuni čakajo frišne žemljice. Na parkirišču je bil parkiran že en nizozemski avtodom in kot, da bi bil magneten, sem se parkiral poleg njega. Upajoč na mirno in ne preveč vremensko razburljivo noč, sva okupirala posteljo.

 

Sobota
Jutro je bilo po pričakovanju oblačno in v daljavi se je naprezalo sonce, da bi se prebilo skozi oblake. Dokaj kmalu sva potegnila dalje. Cilj dneva je bil Weimar, kjer so ustvarjali Goethe, Schiller, Bach in Lizst. Spotoma sva si pa še ogledala nacistično taborišče Buchenwald. N51.01927 E11.24822. Vedel sem, da če vidiš enega, da jih imaš zadosti za vedno.

IMG 0624IMG 0625

Občutki niso prijetni in tam dobiš stik s pravo realnostjo oz dojameš, da je človek najbolj kruta žival tega planeta. Vstop je brezplačen, sprehodiš se lahko skozi krematorij in spremljajoče objekte. Ogled tega kraja človeka ne pusti ravnodušnega. Najbolj se naju je dotaknil napis na eni izmed spominskih plošč, kjer je pisalo, da "Nihče se ob smrti ne poslovi s križem ali kamnom, temveč živi toliko časa, dokler živi spomin nanj". Rahlo zamorjena sva se odpeljala v bližnji Weimar na štelplac. N50.98527 E11.31608. Ene deset kamperjev se je že sončilo na popoldanskem sončku. Po parkiranju je bila še borba s parkomatom, saj čoban kljub temu, da so ga naučili delat s karticami le te ne jemlje. Only coins. Zdej pa najdi kovance za 10€. Toliko stane 24 urno parkiranje. Imajo novo izpustno rampo, za svežo vodo si pa spet avtomat želi 1€. Ker sva postala lenobi sva se usedla na skuter in se odpeljala v center. Center je res vreden ogleda in imela sva čisto premalo časa za "langzam" ogled. Eno popoldne je skoraj premalo za tako lepo mesto. Privoščila sva si še temno pivo na glavni "štrase" in po temi pribremzala nazaj.

IMG 0682IMG 0705

IMG 0707IMG 0668

 

Nedelja
Posamezne dežne kapljice so naznanile bolj turobno jutro. Pred nama je bil siv in oblačen dan, vsaj tako je izgledalo. Nisva se obirala, saj sem si potiho želel prihoda v Berlin na štelplac vsaj pred poldnevom, ko se največ avtodomov ponavadi izmenja, da bi dobila prostor. Imela sva slabih tristo km pred seboj. Po poti sva ugotavljala katero postajališče bi izbrala, tisto bližje centra, ali tisto malo bolj oddaljeno. Za v center Berlina nimava nemške eko nalepke, oz naš avtodom ne dosega tako nizkih emisij izpuha, da bi si lahko auspuh nataknil na nos in zdravo dihal. Torej, tudi če pridobiva to kvazi eko nalepko, je zgolj rumene barve in ne zelene, katero bi rabila za slabih 600m od začetka eko cone do postajališča. Jebat ga, malo je treba špekulirat in po poti sva si izmišljevala najrazličnejše izgovore, če naju »polizei« ujaga. Malo čez poldne sva prispela na »eingang« štelplaca (N52.53828 E13.37266) in zapeljala notri. Ups, precej bele plastike na štirih kolesih je stalo na tem mestu. Kmalu se je pojavila šefica, ki je mimogrede tudi čistačica v sanitarijah in tuših in naju popeljala na en »šnel« krog na ogled. Štirje placi so bili še na voljo. Eden v vogalu, kamor bi lahko parkiral skuter, drugi, če bi imel avodom dolžine dveh metrov, tretji če bi imel volan še na zadnjih kolesih in zadnji pred kancelarijo šefice. Ta se mi je dopadel, ker je bil prostoren, le prvi v vrsti sem bil in tako dovzeten za vse poglede, ki so se sprehajali mimo okna. »Zer gut« izdahnem z mojim bogatim znanjem nemščine, ki sem se jo naučil po poti, ko sem imel Marijo in turistični vodič z osnovnimi frazami za inštrukcije. :-) Končno sva lahko zadihala, se usedla, spila mrzlo pivo, pripravila kosilo in opazovala, kako se je v eni uri od najinega prihoda zapolnil še zadnji prosti kotiček. Po kosilu sva pogledala v nebo, ugotovila, da so se vremenarji spet zmotili glede dežja in že sva drvela na skuterju proti centru. Ustavila sva se pri Sinagogi in še preden sem uspel ugasnit moped, je iz druge strani ceste filmsko pritekel policaj in nama zaukazal, da se ne smeva na tem kraju ustavljat. Ja, kaj ti pa bosta dva zamaskirana motorista s čelado in sončnimi špegli naredila? Navijal je po nemško kot zmešan, Marija ga je razumela in je itak samo ja, ja in ja govorila, jaz sem ga pa v lepi slovenščini ogovoril in mu razložil, da ga prav nič ne razumem. Hitro se je umiril in mi s prstom pokazal smer vožnje. Ja, ja, bajbaj, pa sva šla za ovinek parkirat.

IMG 0773IMG 0758

IMG 0802IMG 0797

Sledil je sprehod po pešconi, Berlinska cerkev je res veličastna, samo ogled notranjosti za 7€ pač ne. Gneča za vstop v muzeje je nepregledna, zato sva se lepo usedla v senčko in uživala v pogledu. Po senčenju in španciru, sva odšla na »hot spot« in naročila tradicionalno Berlinsko pijačo – Berliner weisse, vsak s svojo barvo. Zeleno pivo je z zelišči, vijolično pa z dodatkom malin. Zelo okusno, in osvežilno, vendar malo manj prijazno denarnici – 8€. Smo na dopustu. ;-) To pijačo lahko menda strežejo samo v Berlinu. Prijetno posedanje na sončku in nabrežju reke, je zmotilo nekaj dežnih kapljic, ki jih je senzor Marija začutila. Pogled čez ramo je skazil vso romanco. Temno črni oblaki so hiteli zastirat modro in sončno nebo. Ker nisva hotela biti mokra, sva počasi odracala do skuterja in se vrnila v najino bazo. Kmalu za tem se je našopirila kratkotrajna večerna ploha.

 

Ponedeljek
Že sredi noči je dež ponehal in zjutraj se je ponujalo sonce. Po fruštku sva odšla v bližnjo štacuno po nekaj živil in potem spet brzenje proti centru. Najprej sva zavila do Neptunovega vodnjaka, okupirala klopco in izvlekla turistični vodič. Stvari, ki sva si jih imela namen ogledati ta dan, so bile bolj kot ne na kupu. Odšla sva do Nikolaiviertel, kjer so ulice ohranjene kot srednjeveške. Menda je top, če posedaš v temu pecirku na obrežju reke. Odšla sva naprej proti mestni hiši. Pred njo gradijo nov odsek podzemne železnice, zato je vse zaplankano. Vhod v mestno hišo, ki je ne moreš falit, saj je edina zgradba v mestu rdeče barve, je zastražen s policaji. Ker so iz vhoda od časa do časa prihajali ljudje, meni podobni z »big Canonom« na trebuhu, sva tudi midva suvereno zakorakala po stopnicah. Če ne bo gut, naju bo že policaj ustavil. Ja, sevede, še zmenil se ni za naju. Nikjer ni bilo kase za tiket, zato sva po rdečem tepihu zakorakala v prvo nadstropje in se sprehodila po sobanah, v eni dvorani so imeli davnega leta 1878 berlinski kongres, kjer so takratne brihte kosale Evropo.

IMG 0814IMG 0831

Po pregledu vsega dovoljenega sva se odpravila dalje na Aleksanderplac. To je baje Berlinčanom najpriljubljenejša točka. Ljudi je bilo precej, vsi so posedali okoli vodnjaka, v senčki, bifejih.... Namen sva imela probat tradicionalno Berlinsko jed in to je Currywurst. Neka posebna klobasa z omako iz curry-a. Na najbolj obleganem mestu s hrano sva si naročila to čudo. Jed je dobra, vsebina klobase me je spominjala na belo klobaso iz Munchna.

IMG 0869IMG 0870

To jed si je izmislila neka Herta davnega leta 1949, ko je scoprala skupaj omako iz paradižnika, jo polila po klobasi, poštupala s curryem in jo začela streči na ulici pred Charlotenburgom. Okoliški delavci, ki so obnavljali Berlin, so takoj vzeli jed za top izbiro malice in v hipu je jed postala izredno priljubljena. Po okrepčilu sva si hotela še ogledat Berlin iz televizijskega stolpa, samo to ne gre povsem enostavno. Od nakupa vstopnice, ki je mimogrede 12€ na osebo, do vstopa v dvigalo je bilo predvideno čakanje uro in pol. Napaka, da nisva najprej kupila vstopnic in odšla tačas malo po mestu. Kakorkoli, odšla sva probat še tradicionalno skutino torto. Razumna cena za zajeten kos. Potem spet čekiranje kdaj bo številka vstopnice zapisana na velikem ekranu v predverju dvigala na zelenem polju in ker sva ugotovila, da imava čas še za pivo in kavo, sva zavila v bližnji kafič. Dvakrat višjo ceno piva in kapučina kot v Ljubljani na prešercu je pač treba vzeti v zakup. Sva na dopustu v Berlinu, na Aleksanderplacu. :-) Potem je prišel trenutek za vstop v dvigalo. Ob vstopu mi je bilo jasno zakaj je taka gužva. Dvigalo je majhno in sprejme zgolj ene 10 ljudi, dvigne te pa malo čez 200m visoko. Nad razgledno ploščadjo je restavracija, ki se vrti in naredi v pol ure en obrat. Ideja, da bom pil pivo skoraj 300m nad mestom in si ga ogledal celega sede, se je razblinila, saj nisva imela rezervacije. Takoj se mi je posvetilo, kaj pomenijo rdeči kvadratki na računalniškem zaslonu pri bejbi, ki je vahtala vstop po štengah v to fensi restavracijo. Menda ob jasnem vremenu pogled seže do 40km daleč. Vsekakor vredno ogleda, pred vsakim oknom je opis in risba, kaj gledaš.

IMG 0825IMG 0879

Ko sva se spustila spet na trdna tla, je bila čakalna vrsta od nakupa vstopnice do vstopa že dve uri. Odšla sva do skuterja in se odpeljala približno 4km vzdolž reke, kjer je ostanek Berlinskega zidu. Težko si predstavljaš, da so na eni strani zidu ljudje živeli dobro, na drugi pa povsem zatirano. Odpeljala sva se nazaj do avtodoma. Večer je že počasi začel preganjati popoldne.

 

Torek
Rahlo vetrovna noč se je umaknila dnevu, ki pa ni postregel s soncem. Temperature so zlezle na prijetne in ni bilo dolgo, ko sva spet bluzila po mestu. Tokrat sva bila kar zgodnja, saj sva ob deseti uri že sedela v lipovem drevoredu oz najznamenitejši ulici v Berlinu. Originalne lipe so sicer nadomestili z novimi, vendar so tudi te že stare. Odšla sva naprej do knjižnice, pa univerze in prispela do spomenika vojnim žrtvam. Ker so pa tukaj rahlo omenjeni Židje, je spet policaj paradiral pred vhodom. V Berlinu, povsod, kjer je kakršna koli stvar povezana z Židi, stoji policaj. Včasih malo nerazumno, saj so jih včasih pobijali, zdaj jih pa stražijo. Podala sva se do zgodovinskega muzeja in proti cerkvi Sankt Hedwigs. Cerkev je zanimiva, ker je skoraj taka, kot Phanteon v Rimu, s to razliko, da odprtina na stropu ni odprta, temveč prekrita z belim steklom.

IMG 0932IMG 0937

Sprehod po Bebelplacu sva nadaljevala proti dvema identičnima cerkvama, ki v bistvu sploh niso cerkve, čeprav izgledajo tako. Med njima je Konzerthaus, pred katerim je spomenik Schiller ju, kateri je obkrožen s figurami, katere predstavljajo poezijo, liriko, dramo in pa filozofijo. Katera figura predstavlja kaj, je prepuščena domišliji. Trg je precej oblegan s turisti, zato sva odšla naprej do Checkpoint Charlie. Včasih je bila to ena izmed vstopno izstopnih točk Berlina. Na poti tja, naju je ogovoril vitalen dedek, ki živi v neposredni bližini nekdanje meje oziroma zidu. Bil je prav vesel, da je naletel na turistko, ki govori nemško, je rekel, da skoraj vsi turisti govorijo angleško. No, pa sva dobila avtohtonega privat vodiča za celo uro :-))) Dedi je imel zelo dobro razdelane pojme ex-juge in natančno je vedel, kje je Slovenija. Je rekel, da nama bo vse razkazal in razložil. Tako smo skupaj odšli proti Checkpoint Charlie . Marija ga je povprašala, kako so živeli takrat, ko so bili v tistih časih. Dobila je odgovor: »Kako ste pa vi živeli v Jugoslaviji? Vam je bilo kaj hudega?« No, s tem je povedal vse. Je rekel: »Poglej me, mi kaj manjka? Imeli smo vse«. V vsakem večjem stanovanjskem bloku so imeli lokalnega zdravnika in kup drugih ugodnosti. Kaj pa danes, povpraša Marija? Ja, seveda je zdravnik, samo zdaj je privat. Je rekel, imeli smo vse, lepo smo živeli in zid ni bil postavljen zato, da mi nebi mogli stran, temveč zato, da drugi niso mogli k nam. Zanimivo logiko je imel dedek. Potem nama je razložil, kakšno bedarijo so naredili s tem zidom. Preden je bil zid postavljen, so ljudje začeli množično zapuščati Berlin, ker ni bilo perspektive, zato so to bežanje hoteli ustaviti. Najprej z bodečo žico in kmalu za tem z zidom. Sicer pa pravi, da mesto zapustiti niti ni bil tak problem, samo malo si se moral znajti. Sem dobil občutek, da je imel kje prste vmes ob kakšnem prebegu. :-) Je rekel, da je bila taka njegova življenska zgodba in da jo rad deli s turisti. Natrosil nama je še en kup podrobnosti in pomoje bi nama razkazal še ves Berlin, če bi ga le hotela poslušat.

IMG 0987IMG 1002

Po učni uri zgodovine, se mu je Marija lepo zahvalila za vso razlago in končno sem dobil detajlni prevod vsega v slovenščino. Privoščila sva si spet Currywurst slastno klobaso in odšla naprej proti Topografiji terorja. Muzej na prostem, brez vstopnine, kateri prikazuje dogodke Berlina med drugo sv. vojno v sliki in spremni besedi. V istem sklopu je še ostanek zidu, ki za spremembo ni popacan z grafiti.

IMG 1005IMG 1008

Odšla sva še do zadnje točke ogleda tega dneva in to je Judovski muzej. Sama stavba predstavlja polomljeno Davidovo zvezdo. Pred stavbo je bilo spet polno policajev, ki so naganjali avtomobile, ki so se ustavili, da bi parkirali pred stavbo. Pozno popoldne sva bila nazaj pri avtodomu.

 

Sreda
Sonca ni bilo od nikoder, čeprav so ga vremenarji obljublali. V mestu sva bila že pred deseto in zdelo se nama je, da imava časa več, kot v izobilju. Najprej sva odšla do Parlamenta, gneča za vstop je bila nerazumno velika in misel na kakšno urno čakanje za vstop, ti zbriše idejo obiska le tega. Namesto tega bova imela »romatiše« sprehod po ogromnem berlinskem parku – Tiergarten. Še prej sva zavila do Brandeburških vrat. No, tam je pa itak gneča adijo pamet.

IMG 1018IMG 1027

IMG 1040IMG 1046

Šla sva dalje do spomenika Holokavsta. Skakanje po ogromnih kockah je prepovedano, oz dovoljeno dokler te ne vidi varnostnik. Precej kock različnih višin je tam na kupu. Zaželela sva si kofetka in se podala na novejši del Berlina, na Potsdamer platz, potem pa v Tiergarten park. Park je ogromen in prav čas si moraš vzet, da ga prepešačiš podolgem in počes. Kmalu sva se znašla na ogromnem krožišču, kjer stoji spomenik zmage v vojni iz leta 1871. Figuro na vrhu so nacisti izpred parlamenta premaknili na sedanjo lokacijo.

IMG 1052IMG 1079

Šla sva naprej do Schloss Bellevue, kjer trenutno domuje Merklova teta. Itak je vse zastraženo in ograjeno. Skozi park sva se vrnila do parlamenta, kjer sva imela skuter. Odpeljala sva se na drugi konec mesta 5km stran, do cerkve z napol porušenim zvonikom. Cerkev velja za menda največjo atrakcijo Berlina. Med vojno je bila skoraj porušena, niso je pa obnovili. Zraven so zgradili moderno napol futuristično cerkev. Ker je bilo že pozno popoldne, sva si spet privoščila Currywurst. Zanimivo, da nikjer ne prodajajo kebabov ali ostale hitre hrane, le teh klobas je polno po mestu. Rahlo utrujena od dneva, sva se ustavila še pri Charlotenburgu. Grad z grajskim vrtom je ogromen in odločila sva se, da ogled notranjosti pustiva za kakšno drugo priložnost. Še vožnja na drugo stran mesta in bila sva spet v najini bazi. Dopoldne sva pri parlamentu videla reklamo za večerni laser šov, posvečen vsemu nemškemu narodu. Po slikah je zgledalo obetavno in sklenila sva, da ko se stemni spet prideva v center na ogled tega brezplačnega spektakla, ki je bil napovedan četrt čez deveto zvečer. Tako sva malo pred deveto že sedela med ogromno množico ljudi na štengah ob reki v pričakovanju tega polurnega šova. Spektakel je bil, tak kot se za nemce spodobi, z eno besedo vrhunski. Prikazano je bilo življene ljudi od vojne naprej, do postavljanja zidu in kasneje rušenja in združitve Nemčije. Svetlobni efekti vrhunski.

IMG 1118IMG 1137

 

Četrtek
Vseh lepih stvari je enkrat konec in prišlo je jutro, ko sva morala zapustiti Berlin. Poplačala sva najino bivanje, ki je bilo 22€ na dan. Šefica se je pohvalila, da je celo bila enkrat v Sloveniji in da je to res majhna država. Odšla sva proti jugu. Popoldne sva prispela v mesto Coburg. Parkirala sva na parkirišču pri gradu N50.26311 E10.99016. Parkirnina za 2€ na dan se je zavlekla tudi v noč, saj sva tam prenočila. Še prej sva pa odšla do gradu. Za ogled notranjosti sva bila itak prepozna, imala sva pa ravno toliko časa, da sva si ogledala grajsko dvorišče, ki je v več nivojih. Menda je ta grad največji v Nemčiji. Dežne kapljice kar niso in niso hotele ponehat, sicer niso bile to neke omembe vredne padavine, le toliko, da rabiš marelo nad glavo.

IMG 1143IMG 1156

IMG 1178IMG 1188

Tokrat v center mesta nisva mogla s skuterjem, ker po takem napol mokrem in drsečim voziščem se mi ne vozi. Ker sva ta dan prevozila kar nekaj kilometrov z avtodomom, je sprehod skozi lepo urejen grajski park do centra mesta kar godil. No, če sem pošten samo v eno smer, ker v smeri nazaj je bil kar breg. Od centra do avtodoma sta bila dva kilometra pešačenja. Sam center je res vreden ogleda in res škoda, da je bilo tako turobno vreme. Na osrednjem trgu je babica v mobilnem kiosku pekla tradicionalne Coburške klobase. Ajde, da vidimo kakšne so to klobase. Postavila sva se v vrsto in kupila to čudo. Klobasa je pečena na žaru, ampak to na pravem, takem, da so potem klobase še malo dimljene. Vsekakor okusno in vredno nakupa. Babica je komaj napekla dovolj klobas za vse čakajoče, ne vem, kako ji uspe kadar je lepo vreme in je trg poln turistov. Mariji se je pred očmi prikazoval jabolčni štrudelj in komaj sva uspela najti nek zadovoljiv približek temu. Ker se je mračilo in ker se je delavni čas večini gostiln in kafičev zaključeval, sva počasi odšla nazaj. Na parkirišču je stala samo še najina hiša in kmalu sva se pogreznila v globok spanec.

 

Petek
Tako mirne noči v preteklem tednu dni še ni bilo, za dodaten bonus je pa poskrbelo še sonce, ki je sijalo iz povsem jasnega neba. Zagrizla sva kilometre proti Avstriji, kjer je bil namen obstati na kakšnem jezeru. Pot je bila precej dolga, namen je bil pa, da se ogneva prometni špici in turistom, ki tišijo proti morju. Sobotnih zastojev pač nisva hotela okusit. Pozno popoldne sva se ustavila na Hodiškem jezeru N46.58873 E14.15284. No, na tem jezeru, ki je sicer lepo, se ne boste kopali razen, če zavijete v enega izmed kampov. Jezero je ograjeno kot zlat rudnik, parkirnih prostorov ni in na brzino sva se pospravila dalje na Rjavško jezero N46.58695 E14.21996. No tukaj je zgodba povsem drugačna. Parkirnega prostora je več kot dovolj, vstopnina za odrasle je 3,8€ na dan, po 15 uri samo 2,8€, za otroke pa 1,7€ in popoldne 1,4€. Imajo veliko restavracijo, sanitarije, veliko igral za otroke, lepo travco, senčko... samo naju nekako ni prepričalo, zato sva se odpeljala do jezera na znano lokacijo v Borovlje, kjer sva prenočila.

IMG 1210IMG 1213

 

Sobota

Nočna ploha je za seboj pustila jutranjo meglo. Poletja je nepreklicno konec, tudi termometer je povedal enako. Celih 15 stopinj je uspel nameriti. Po dolgem spancu, še daljšem zajtrku in okusni kavi sva se odločila, da se odpeljeva domov. Tokrat naju tudi sonce, ki se je začelo naprezat v vsem sijaju ni ustavilo. Tako sva zaključila potovanje s prevoženimi nekaj več kot 2200km. 

 

Več slik je pa tukaj:

 

Buchenwald

Weimar

Berlin

Coburg

Komentarji   

0 #1 Metlca 06:25 24-08-2015
Po moje vama ni żal, da je Švica odpadla ;-)
Citat
0 #2 Andrej 06:42 24-08-2015
Seveda ne. Samo Švica je bila že tolikokrat prestavljena, da je najbolje, da jo ne dajem pod plan A ampak kar pod redno B. :lol:
Berlin naju je oba navdušil in tja bi še šla. Berlina by nigt nisva kaj dosti izkusila. ;-)
Citat
0 #3 Ickoficko 07:31 24-08-2015
Tele objave so špica, tudi zato, da me opominjajo kam še moramo iti. :lol:
Edino nekam veliko km za bolj malo časa ne bi prakticiral.
Citat
0 #4 Andrej 08:48 24-08-2015
Ali poznaš tisti pregovor: Cagav fant še nikoli ni pri lepi punci spal. :D
Citat
0 #5 sample articles 20:12 18-06-2019
What a material of un-ambiguity and preserveness of valuable knowledge
on the topic of unexpected feelings.
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži