Spomladanska Apulija

pot

 

Petek 15.4.2016
Predolgo je minilo od zadnjega potovanja in komaj je prišel tisti petek, ko je bil čas za odhod na jug. Tokratna destinacija je bila peta Italije oz pokrajina Apulija. Po navadi nam nikakor ne uspe pred večerom odrinit od doma, zato bi lahko bilo tokrat drugače. Namen sva imela potegniti okoli četrte ure popoldne, samo naju je tokrat pošta oz bela kuverta navila na obrate. Preden sva uspela zadevo urediti na banki, jasno na domači ni šlo, je bilo treba v center mesta, sva porabila dobršen del popoldneva. Preklemanske delnice. Ja nič, spet klasika pozen odhod in vožnja do Mesole v Padski nižini, kjer je bilo parkiranih že nekaj avtodomov. Rolete dol in spanje, naslednji dan je bil bolj kot ne predviden maraton v vožnji.

 

Sobota
Zgodaj sva vstala in se na brzino pobrala naprej. Šele popoldne sva po dobrih 570km prispela v Peschici, kjer sva poiskala PZA čisto ob morju. Prvi je bil sicer odprt, samo povsem prazen, pri sosedu čez ograjo so se pa sončile sive glave zraven kamperjev. Ok, greva tja kazit mir nemškim penzičem. In res, ko sva se naokoli pripeljala po precej slabem asfaltu na ogromen PZA mimo vseh živih govejih ovir in neživih verižnih ovir, sva postala prava atrakcija. Najprej naju je šefica lepo pozdravila, pokasirala 10€ za en dan bivanja in naju spustila naprej. Trije avtodomi iz Nemčije in en iz Anglije so krasili prvo vrsto ob morju, lastniki pa firbcali, kdo je prišel. O starostni strukturi nebi zgubljal besed, samo zavidam jim, ker imajo lahko možgane na off za nedoločen čas. Halo tja, halo nazaj, dvig roke in bili smo že skoraj na ti. Postavila sva se v kvazi senčko od mladih drevesc nedoločljive vrste, izvlekla stole, si odprla vsak svoj hmeljev sok in se prepustila soncu.

IMG 3898IMG 3923

Po kakšni uri sva le zbrala toliko volje, da sva si pripravila kosilo in se z motorjem odpeljala v 7km oddaljeno mesto. Mesto je v tem času zaspano, malo je turistov, kičeraj štacune v glavnem zaprte, je pa slika v špici sezone nedvomno drugačna. Med tavanjem po ulicah naju je ogovorila šefica ene izmed redkih restavracij, ki ima pogled na zaliv prav iz roba mesta. No in, ker nama vedno kaj prodajo, tokrat ni bilo drugače. Šla sva na drink, zakaj pa ne. Bila sva edina gosta, pa še imela sva »die beste« mizo (njene besede). Je znala celo nemško. Ko je zmanjkalo »bira media« z 6,6 litrsko vsebino, sva se počasi odpravila nazaj in v mraku spet zmotila celo vrsto sosedov.

 

Nedelja
Spanje je bilo več kot odlično, čeprav sva pred osmo že potegnila naprej. Obiskala sva mesto Vieste. Parkirala sva v centru in se peš odpravila na plažo. Sredi neskončne mivkaste plaže se bohoti bela skalna gmota kot, da bi jo nekdo pripeljal od drugje in jo tja postavil. Sprehodila sva se po topli mivki. Vmes sva občutila, da morje ni še godno za čofotanje. Prepeglala sva še staro mestno jedro. V grajsko utrdbo se ne da, ker jo je zasedla vojska. Ob povratku na parkirišče, sva opazila potujočo štacuno s siri in salamami. Kupila sva polovico hlebca mladega sira, celo pikant domačo salamo in pa buffalo sir. Te bunke v obliki bikovih jajc visijo povsod in eno sva pač morala imeti. Zapravila sva precej, za povrh pa dobila še svežo mozarello. Fino, manjka nama še olivno olje pa dobre olive, potem sva kompletna.

IMG 3950IMG 3966

Odpeljala sva se naprej in ustavila na mikro parkirišču, velikem ravno za najin avtodom, od koder se lepo vidi obok zaljubljencev. V bistvu je to skala v morju, skozi katero je morje razjedlo skalo in nastal je obok. Na tem parkirišču je še možakar srednjih let prodajal ravno to, kar sva iskala. Kupila sva olje in olive namočene v olju, za povrh pa dobila še marmelado iz pomaranč. Okusno.

IMG 3990IMG 3993

Ob lepem panoramskem razgledu sva si pripravila kosilo in se odpeljala po slikoviti in ovinkasti poti, ki spominja na vzpon na Vršič. Na vrhu pobočja je mesto Monte Sant Angelo. Na parkirišču je bilo polno avtobusov, nekaj avtodomov in pa precej turistov. Najprej sva šla v grajsko utrdbo, si za 2€ kupila prosto pot in ga prehodila po lepo označeni poti. Utrdba ponuja tudi nekaj razglednih točk, ki jih drugače ne vidiš. Odpravila sva se še v »centro storico« in kar naenkrat ostala sama v labirintu ozkih uličic. Kam so vsi izginili? Pojav mi je bil nadvse čuden. Ko sva naposled le zakorakala v cerkev, oz v tretjo klet cerkve, mi je postalo jasno, kje so vsi. Globoko v skali je namreč cerkev sicer z nizkim skalnim stropom. Organizacija je v stilu Sikstinske kapele v Vatikanu, kjer se »staff« dere NO FOTO in šviga sem in tja do prekrškarjev. Z malo iznajdljivosti se lahko naredi v miru lep posnetek prostora. A kako? Na izhodu je »suvenir šop«, notri itak mlada bejba s telefonom v rokah in prisesana na internet. Še porajtala ni, da sem ji poslikal enepar razglednic.

IMG 4003IMG 4013

IMG 4023IMG 4027

Odšla sva iz gneče nazaj na svež zrak v eno izmed »tipici produkti« štacun, kupila slastno fokačo, pa domač kruh, ki ga reklamirajo kot tipičen za to mesto in odšla nazaj do kamperja. Zadosti stopnic je bilo za ta dan, zato sva se spustila do morja v mesto Manfredonia in na koncu mesta parkirala. Obiskovalcev je bilo precej, saj je bila nedelja popoldne in vsi so se hoteli pokazat na mestni promenadi.

 

Ponedeljek
Čeprav nisva prespala na PZAju, je bila noč mirna. Zjutraj je zgledalo, kot po atomskem napadu. Nikjer nikogar, samo midva na koncu mesta. Počasi so začeli prihajat sprehajalci s psi in jasno, vsak je moral pomarkirat svoj teritorij, eden tudi mojo gumo na avtodomu. Pot sva nadaljevala proti gradu Castel del Monte. Zadnjih nekaj sto metrov, pred odcepom iz glavne ceste do gradu, sva naletela na kup policistov in zaporo ceste. Kwa je pa zdej to??? Počasi, previdno sva zapeljala mimo do spodnjega parkirišča, ter ob pogledu na cenik kar nadaljevala vožnjo in se ustavila par kilometrov nižje na parkirišču ob cesti. Na parkirišču pod gradom mi je bilo sedem eur parkirnine za ene dve uri ogleda gradu povsem preveč, za moped je bila pa cena dva eura. Itak je bila izbira jasna, samo policaji mi še vedno niso šli iz glave. Nekaj se dogaja, oz se bo. Na parkirišču pod gradom sva izvedela od park mojstra, da snemajo film in to še celi teden. Ameriški film. Je posebej poudaril. Ja nič, zvedela sva, da z ogledom ne bo nič, še od zunaj ne, saj nikogar ne spustijo blizu. Postalo nama je jasno, zakaj je več policajev, kot obiskovalcev. Z dolgim nosom sva se odpeljala nazaj. Škoda. Grad je menda precizna stvaritev sestavljena iz osem stolpov, bivalna površina je pa v dveh nivojih. V sredini je grajsko dvorišče. Od naslednji priliki si ga ogledava... Šla sva naprej in se parkirala na rob obale pred mestom Polignano a Mare.

IMG 4084IMG 4107

IMG 4129IMG 4139

V mesto sva šla peš. Mesto je zgrajeno na samem robu skalnih pečin, katere je morje že dodobra izpodjedlo. Glavna turistična atrakcija so globoke jame katere je ustvarilo morje in restavracija v skalni pečini nad morjem. Odprta je zjutraj in pa zvečer od 19. do 23. ure. Bila sva žal prezgodnja za obisk. Ja sevede. Treba se je naročit, pa debel tošel sabo imet, ker po moje od tam ne greš domov, če vsaj tromestne cifre ne pustiš v blagajni. Tole ni za naju. Kakorkoli, lahko se s »turistiko« čolnom zapelješ v vsako od lukenj. Nisva probala. Spet sva se nahodila in pozno popoldne prišla nazaj do kamperja. Imela sva priliko opazovat jato delfinov, ki so plavali mimo. Preden sem pograbil foto, je bilo že pol predstave mimo.

 

Torek
Ponoči naju je zbujal veter, saj je močo pihal. Proti jutru je ponehal, zato sva precej pozno odprla oči. Sonce je bilo že precej visoko, ko sva odšla naprej. Ustavila sva se v mestu Locorotondo. To je še eno v nizu belih mest v pokrajini Apulija. Prijazno simpatično mestece, katerega hitro prečešeš po dolgem in počes. Glavna atrakcija sva bila spet midva z avtodomom, saj sva uspela zabluzit v ozke ulice centra, preden sva prišla na parkirišče. Enepar novoletnih okraskov manj bodo imeli naslednje leto.

IMG 4207IMG 4191

Ob vrnitvi nazaj do avtodoma, so naju skoraj zaparkirali starodobniki z zloščenimi avtomobili. Še pravi trenutek sva odpeljala, drugače bi postala nepremičnina za en čas. Odpeljala sva dalje in parkirala na obali mesta Villanova. Nikjer ni bilo žive duše in občutek sem imel, da sva v mestu duhov. Po kosilu sva se z motorjem odpeljala v 10km oddaljeno belo mesto na hribu z imenom Ostuni.

IMG 4255IMG 4270

Turistov je bilo že precej. Ob lokalni ponudbi sva si privoščila malico z lokalnimi dobrotami. Če bi vedel, kaj je možakar pripravil, bi lahko napisal, vem le, da je bila poleg več vrst sirov še navadna in dimljena mozzarela, pa neko stračatelo je omenjal. Kakorkoli zelo okusno je bilo. Za sabo sva kupila še liter olivnega olja, pregledala celo mesto in se vrnila nazaj na obalo, kjer sva dobila družbo ene par lokalnih ribičev.

 

Sreda
Noč je bila precej pestra. Veter se je krepil in po luftu so začele leteti stvari, katere niso bile dobro pritrjene. Morje je butalo ob skale, ustvarjalo slan sprej in del tega sva kasirala midva. Imel sem priliko gledat sončni vzhod, kako sonce pokuka iz morja. Po zajtrku sva pogumno zarezala v veter in odpeljala proti mestu Lecce. Parkiranje v tem kaotičnem mestu je pravi podvig. Promet je v glavnem stoječ, vsi hupajo, se rinejo, skratka spominja me na Rim.

IMG 4297IMG 4302

Mesto je precej turistično, veliko je za videt, niso pa stvari na kupu, tako, da se kar našpanciraš. Za izhod iz mesta sva potrebovala več kot pol ure, od tega sva tričetrt časa stala. Odpeljala sva proti Turškim termam v mesto Sant Andrea. Parkirala sva pri svetilniku in se s skuterjem odpeljala raziskovat klife. Veter je neusmiljeno pihal, v eno smer sva letela s svetlobno hitrostjo, nazaj pa s precej manjšo. Popoldne sva preživela v lepem zavetju enega izmed klifov. Nastavljanje soncu je bilo več kot prijetno.

IMG 4339IMG 4345

IMG 4380IMG 4384

 

Četrtek
Toplo jutranje sonce naju je spravilo iz postelj. Burja se je končno začela umirjat. Odpravila sva se do mesta Otranto. Na robu mesta je bil celo odprt PZA, kjer naju je Džovani srednjih let olupil za 8eur za "solo camper service". Naj mu bo, ker v bližnji in daljni okolici ni bilo nobenega drugega odprtega. Po odlivanju in nalivanju tekočin sva zapeljala direkt v marino in tam parkirala, ter odšla v staro mesto. Ob deseti uri so ravno začeli štacune odpirat. Mesto se ponaša s fascinantno katedralo. Malo manj so fascinantne človeške kosti za steklom za oltarjem. Tla so narejena iz mozaika, kateri predstavlja različne zgodbe. Malo spominja na Oglej pri Gradežu. Nivo nižje je še ena kapela, kateri oboki podpirajo težo cerkve.

IMG 4398IMG 4410

IMG 4416IMG 4419

Spotoma nazaj sva nakupila še nekaj lokalnih dobrot in že sva se peljala proti mestu Santa Cesaria Terme. Parkirala sva na koncu pri stolpu. Iz mehke kamnine so rezali cele kocke, katere so uporabili za zidavo. Izrezali so si tudi manjšo marino. Bila sva skoraj edina obiskovalca, če odmislim ene tri avtodome parkirane na začetku vasi. Parkirišča so povsod plačljiva, samo parkirnih avtomatov še niso imeli časa montirat. Čudaki.

IMG 4442IMG 4471

IMG 4477IMG 4479

Šla sva naprej ob morju in se ustavila pri mostu Ponte di Ciolo. Iz mosta sva opazila stopnice, ki se vzpenjajo proti vrhu hriba. Jasno treba je bilo ugotoviti, kaj je na vrhu, zato sva se kar en čas vzpenjala po njih. Na koncu pa razočaranje, saj je bila na vrhu hriba cesta in naselje. Ja nič, sva vsaj videla stare kamnite pastirske hiške. Pot sva nadaljevala proti cilju dneva, to je bilo mesto Torre Vado.

IMG 4509IMG 4518

Skozi Leuco, najbolj južno mesto na peti Italije sva se samo zapeljala, pa verjetno nisva nič zamudila. V Torre Vado sva pripeljala pozno popoldne in parkirala na začetku mesta ob stolpu. Popoldne sva imela na off, nastavljala sva se soncu saj je bilo končno brezvetrje. Spila sva kozarček ali dva, saj se mi je ta dan zaporedna številka spet malenkost povečala.

 

Petek
Jutranji pogled izpod rolete mi je narisal nasmešek. Popolnoma mirno morje in sonce v polnem sijaju. Lep dan se je obetal. Kmalu sva bila na poti proti Materi. Moj čoban od navigacije si je zaželel avtoceste in mi s tem pot podaljšati za več kot 50km. Na poti proti Materi, katero sem potem sam določil, mi je na čase postalo žal, da nisem šel na avtocesto. Ceste so zmerno do pretežno obupne, na čase pa katastrofalne. Jug Italije pač. Tolažba mi je bila, da sva spotoma našla črpalko z najcenejšo nafto na tem potovanju. Okoli poldneva sva prispela v Matero in parkirala na vzpetini na panoramskem parkirišču nasproti mesta. Prostora je bilo v izobilju. Po kosilu sva zakurblala moped in se pognala po cesti nazaj in naokoli v mesto. Tam sva spet naletela na tradicionalno gužvo avtomobilov. V stilu domačinov gas po levi in že sva parkirala na robu pešcone. Mesto ima verjetno več stopnic kot pa prebivalcev. Tako sva celo popoldne hodila po stopnicah gor in dol.

IMG 4564IMG 4591

IMG 4570IMG 4612

Ustavila sva se na en drink in sladoled in če bi vedel, da je sladoled dražji od piva, bi sigurno še »uno bira« namesto »dželato«. Iz spodnjega roba mesta vodi pot na panoramsko parkirišče na sosednjem hribu, kjer sva imela avtodom. Pot se sicer strmo spusti iz mesta navzdol do reke, tam je postavljen viseč most, potem se pa malo bolj položno dviguje in vodi mimo nekaterih jam in nazadnje privede na vrh. Sorazmerno lahek sprehod v trajanju 45 minut. Nekako sva ugotovila, da bi morda bilo bolje, če bi šla že prej v mesto peš, namesto da sva šla z motorjem. Marija se je vrnila peš, sam sem pa spet šel na štenge in nazaj na vrh mesta do motorja, potem čez vso gnečo in 7km naokoli do parkirišča. Popoldne sva preživela v panoramskem pogledu na mesto in premlevanjem preteklih dogodkov.

 

Sobota
Če bi po jutru dan sodil, bi rekel, da bo kar zdržen, pa temu ni bilo ravno tako. Zapustila sva Matero in okoli desete ure prispela v Pietrapetroso, skoraj tisoč metrov visoko nad morjem. Cesta do tja je vse prej, kot ravna, v bistvu je zadnji odsek tak, kot bi se peljal na Vršič, ovinek za ovinkom. Tisti, ki imate dolge osem metrov in več, tja ne hodite, ker v vasi ne boste prišli skozi šikano med hišami, parkirat pa nimate nikjer drugje, kot čisto na koncu mesta. Tam je tudi oskrbna postaja, samo je v okvari in drugega, kot spraznit tam ne gre. Parkirnino pobirajo študentje, ki verjetno še italijansko ne zastopijo dobro, kaj šele angleško. Ne moreš verjet, da mladina tam ne zna niti besede angleško. Nobene. V mestu so tri parkirišča, vsako je veliko za deset fiatovih pand in na vsakem je en študent. Kakorkoli, na parkirnem listku sem pobecu pokazal kje naj križec naredi, da bom lahko cel dan parkiral, prepis moje registrske mu je isto delal težave, stresel sem mu šest evrskih kovancev v roko, prejel postrani odtrgan parkirni listek, se postavil tja, kamor mi je pokazal in ugasnil avto. Križana gora, kam sva midva to prišla.

IMG 4637IMG 4644

IMG 4654IMG 4656

Bila sva edina turista ob desetih dopoldne. Zavila sva v verjetno edino štacuno v vasi, kupila kruh »tipici lokale« (ja sevede to nama v vsaki štacuni rečejo), malo mladega sira in itak so naju prepričali še z nekim gobovim namazom kao »tipici« za to področje. Odšla sva proti majhnemu gradu na vrhu pečine, nad mestom. Štenge na štenge in Marija jih je imela že počasi vrh glave. Pod gradom je žičnica, s katero se adrenalina željni lahko spustijo v sosednjo 1,5km zračne linije oddaljeno vas Castelmezzano, še ena pod skalo stisnjena vas, od tam te pa pripeljejo nazaj. Po cesti je do tja nekih 11km in prvotni plan je bil, da se tja odpeljeva z motorjem, saj je cesta 5km nižje od Pietrapetrose na odcepu za Castelmezzano zaprta za ves promet, no razen za nujne lokalne vožnje domačinov. Obvoz je dolg celih 35km, s tem, da bi se moral spustiti nazaj v dolino. Prečesala sva celo mesto, kupila sadje na tržnici, ki obratuje samo do trinajste ure in počasi odšla nazaj. Med pripravo kosila se je skuhala nevihta v kombinaciji z močnim vetrom in plan obiska Castelmezzana se je izjalovil. Odločila sva se, da se prestaviva v Lucero. Na PZAju v Luceri sva dotočila vodo, kupila pet kil najokusnejših pomaranč, kar sem jih kdaj jedel in parkirala pri gradu na koncu mesta.

 

Nedelja
Po nočnem kratkotrajnem »havba partiju« lokalne mladine, sva začela napol deževno jutro. Oblekla sva se glede na številke na termometru in se peš odpravila najprej okoli obzidja, nato pa v mesto. Za ogled notranjosti obzidja bi rabil »ticket«, ker se pa nama ni ogledovalo nepokošeno travo, notri nisva šla. Znotraj obzidja ni drugega, kot ostanki ruševin.

IMG 4689IMG 4704

Odšla sva v mesto, ki je samo po sebi en kup dolgčasa, nimajo niti enega trga, kjer bi se človek vsedel in spil kakšen kapučino. Ko sva prepešačila celo mesto, sva šla še do amfiteatra, kjer so za ogled lepo pokošene travce zahtevali vstopnino. Je že v redu... Greva midva iz tega mesta naprej. In sva šla. Šla sva na obalo v mesto Termoli. Parkirala sva na parkirišču ob plaži in preden sva šla v stari del mesta, naju je oprala ploha, ki je trajala ravno toliko časa, kot najino kosilo. Mesto ni veliko, je pa simpatično.

IMG 4728IMG 4729

Na trgu sva si privoščila vsak eno lopato odličnega sladoleda in se prvič na potovanju priklopila na internet. Vremenska napoved za naslednji dan naju je rahlo razočarala, pa saj vremenarjem ni vse za verjet. Dan se je hitro obrnil in umaknil večeru.

 

Ponedeljek
Vremenarji so imeli še kako prav. Ponoči se je razbesnel veter in do jutra po luftu nosil vse, kar ni bilo trdno prišraufano. Na srečo sva bila po nekem čudežu v zavetju na parkirišču. Temperatura je drastično padla. Težko verjameš, da sva še pred nekaj dnevi imela poletnih 28 stopinj, kar naenkrat pa skromnih 8. Ne ravno zgodaj sva odšla naprej. Na poti proti mestu Atri naju je pralo na polno, ter premetavalo po cesti. Ko sva parkirala v Atriju, je termometer kazal samo še pet stopinj. Dež je ponehal in zimsko oblečena sva šla v mesto, oz v skupek enepar ulic nagnetenih okoli katedrale. Poštudirala sva, da imajo ta dan Italijani praznik, saj so še tiste štacune, ki so bile odprte, tik pred najinim nosom zaprli.

IMG 4737IMG 4744

Tako nisva kupila ničesar in se po hitrem postopku vrnila nazaj v avtodom. Spustila sva se do morja in v turističnem mestu Giulianova parkirala čisto ob morju. Veter se je počasi umirjal, iz neba so se umikali oblaki, sonce je zasijalo na polno, samo kaj, ko je bilo komaj deset stopinj. Najin plan, da si za zadnji dan privoščiva cel dan počitka in razvajanja na soncu, ni šel čisto po pričakovanjih. Odločila sva se, da se prestaviva še malo naprej proti domu. Odpeljala sva se v mesto Numana in parkirala na obali, kjer sva naletela na veliko število obiskovalcev, ki so se sprehajali po promenadi. Vetra ni bilo več in popoldan je v kombinaciji s soncem postal precej prijazen. Lovila sva še zadnje sončne žarke, predno so zašli za hribom. Glede na trenutne in napovedane temperature sva potovanje skrajšala za en dan. Odločila sva se, da naslednji dan uprizoriva maratonsko vožnjo domov. In sva jo, pa še dobro, da sva jo, saj je naslednji dan zasnežilo vse.
Splošni vtis potovanja? Odlično, oziroma več kot odlično. V Apulijo se še vrnemo, naslednjič verjetno v kombinaciji s Kalabrijo, kdo ve.

 

Vse slike so klik -> spodaj:

 

Atri

Termoli

Lucera

Pietrapetrosa

Matera

Ponte Cicolo

Santa Cesaria Terme

Otranto

Sant Andrea

Lecce

Ostuni

Locorotondo

Polignano a Mare

Monte sant Angelo

Vieste

Peschici