Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Španija, Francija in trmast avtodom

španija

Petek

Dan odhoda se je začel qurčevo do skrajnosti. V petek, kot dan odhoda bi človek pričakoval, da bo minil brez zapletov v službi, samo je iz ure v uro kazalo slabše. Obetali so se podaljški delavnika in to ne običajni ampak ekstremni. Pred nami je bila dolga pot in obetali smo si doseg vsaj do Milana, če ne kakšen kilometer dalj. Kakorkoli, po nekem čudežu se je s pomočjo višje sile delavnik iztekel v rednem polčasu in stres je začel popuščati. Kombi sem parkiral pred delavnico in ga tako pustil na razpolago v času mojega dopusta. Miha je zaključil s šihtom, zbasala sva se na njegovo Hondino super strelo in že brzela proti domu. Na motorju sem med vožnjo razmišljal, da se je vse še nekako izšlo in da ni videti kakšnih zapletov. V tistem trenutku me nekaj useka zadaj na vrat. Jebemu, kwa je zdej to. Takoj mi je bilo jasno, da je to čebela ali osa. Kako zaboga me lahko med vožnjo pri 80 na uro useka čebela in to zadaj na vrat? Tele naše slovenske čebele so res izredne. Fino, krasno. Kot alergik na čebele se mi obeta popoldne pri dohtarju, čakajoč na injekcijo. Jebemu vraga!!!  Doma sem poizkusil domače zdravilne coprnije, katere so nekoč že delovale. Kos paradajza sem prilimal na vrat na mesto vboda, še pred tem je pa Miha želo in pa zablodeno čebelo odstranil.  S prilimanim paradajzom na vratu sem bluzil okoli do samega odhoda. Zadeva deluje, oteklina je izginila in že smo bili na poti. Spotoma smo se slišali in še tipkali z Mojco in Tomažem, saj so bili na približno isti poti kot mi, zaželeli drug drugemu srečno pot in se dogovorili za snidenje v Španiji. Zvečer smo prispeli v Bergamo in ker je bilo preveč enostavno iz avtoceste 3km skozi dva rondoja do PZA ja, sem dvakrat narobe zavil. Končno smo le uspeli parkirat na brezplačnem PZAju.

Sobota

Letala v nizkih preletih začnejo vzletat in pristajat okoli šeste ure zjutraj. Malo čez sedmo smo bili že na zajtrku in potem kmalu naprej. Do doline Aoste smo hitro prispeli, potem zavili iz avtoceste dol in začeli jemati ovinke in klance proti prelazu St. Bernard 2188m nad morjem. Naklon je konkreten in klancev zlepa ne zmanjka. Na vrhu smo parkirali, si pripravili kosilo, navlekli topla oblačila nase in se odpravili na špancir.

IMG 4859IMG 4874

Termometer je kazal ubogih 13 stopinj.  Pozno popoldne smo se spustili v dolino in se pognali proti srednjeveškem mestu Perogues. V zgodnjih večernih urah smo prispeli, si dvignili zapornico na parkirišču z dvo evrskim kovancem vstavljenim v avtomat in parkirali zraven češkega avtodoma. Sama vasica je res mikro izvedbe, vendar res vredna ogleda. Gneče ni bilo nobene, smo pa po urniku prireditev ugotovili, da smo teden dni prezgodnji za srednjeveške igre. Škoda, pa drugič. Privoščili smo si še okusno sladke galette katere prodajajo na vsakem vogalu. Menda je to tradicionalna francoska jed s kruhovo osnovo, nadev je pa kar ti srce poželi. Tako je bil spet dan naokoli.

IMG 4903IMG 4945

Nedelja

Zjutraj smo se zbudili sami na parkirišču. Češki sosed jo je zgleda precej zgodaj potegnil naprej, mi pa tudi ne tako kmalu za njim. Spotoma smo se oskrbeli še v hipermarketu, poceni natočili gorivo in šli naprej proti gradu de Val na reki Dordoniji.  Po poti sem opazoval termometer, ki ni in ni hotel splezati višje od dvajsetih stopinj. Prehod hladne fronte je pustil še svoje lovke in postajal sem skeptičen, če bo kopanje v Dordoniji sploh še užitek. Popoldne smo prispeli tja, gneče nobene in previdno smo pokukali skozi drevje, če je kaj kopalcev. Veliko jih ni bilo, jih je pa zato bilo na plaži toliko več. Z Mihom sva skočila v kopalke in direkt v vodo. Voda je bila toplejša kot ozračje in termometer na športni uri je pokazal 23 stopinj. Krasno.

IMG 5008IMG 5017

Del popoldneva smo preživeli na plaži in naposled le krenili dalje v pozabljeno vasico Salers. Jasno treba je bilo po bližnjici, katera je bila komaj dovolj široka za naš avtodom. Ko smo ugotovili, da izbrana pot ni najboljša izbira, je bilo že prepozno, saj obrniti niti pod razno ni bilo možno. Sicer precej nov asfalt nas je vodil skozi skoraj 10km deževnega pragozda. Po sredini asfalta  je rastel mah, na eni strani kamnita stena, na drugi strm prepad. Meni zabavno, Mariji žal ne. Naposled smo le prispeli v Salers. Parkirišče je bilo prazno in resno sem se začel spraševati, kje so turisti. Še parkirni avtomat me ni maral, saj se po 19. uri ne pusti nahranit s kovanci. Odšli smo v simpatično vasico, se nadejali galett, vendar v nedeljo zvečer ni kaj dosti ponudbe. Spet je bil dan naokoli.

IMG 5059IMG 5068

Ponedeljek

Mrzla noč v kombinaciji z nadmorsko višino blizu tisočaka je zjutraj kazala rezultat na termometru ubogih deset stopinj. Ma dobro, kam smo mi to prišli? Kje je poletje? Po hitrem postopku smo se pospravili naprej in se pripeljali v mesto La Roque Gageac. Malo pred mestom smo se ustavili, se namočili v reki, ki je bila prekleto mrzla. Zgleda, da ima več pritokov, kateri jo shladijo. Prišli smo na PZA, ki je bil skoraj polhen.

IMG 5134IMG 5159

IMG 5174IMG 5190

Peš smo si ogledali mesto, z Marijo sva s skuterjem odšla še naprej do nekaj kilometrov oddaljenih vrtov, kjer so naju olupili za 8€ po glavi. Začetek je bil obetaven, iz pušpana izstrižene razne figure, kasneje pa zgolj samo nasajen pušpan. OK, kupila sva si panoramski razgled na vasico in vožnjo z elektromobilom po parku. Vsaj nekaj. Popoldne smo ležerno preživeli v senčki dreves in zvečer vrgli še nekaj partij taroka.

Torek

Precej zgodaj smo krenili naprej, jaz sicer s slabimi mislimi, saj sem že dan prej sumil, da nekaj ni v redu. Dan je bi sicer lep, samo več kilometrov, kot smo naredili, bolj sem ugotavljal, da nekaj pri kolesih res ne bo v redu. Naposled sem le Marijo vprašal, če sliši ropot oziroma bobnenje. Diagnoza je bila jasna. Kolesni ležaj je crknu. Jebemu vraga in Fiat. Servisiram ga sam, da je vse tako kot mora biti, pedenam ga od spredaj in zadaj, potem mi pa takole kajlo spusti.  Prevozili smo še dobrih 150km in bobnenje je postalo nevzdržno. Očitno se je kamper naveličal potovanja in si zaželel malo počitka. Trma, ni kaj. Potipkal sem po navigaciji do prvega Fiat servisa, dobrih 80km naprej po naši predvideni poti. Prispeli smo v industrijsko cono, kjer je bilo servisov malo morje, celo ulica se je imenovala servisna ulica. Najprej smo zavili na Fiat, tam so postavili diagnozo oz potrdili okvarjen ležaj, ter ugotovili, da nimajo dela na zalogi. Čez dva dni bi šlo. Ni šans, smo na dopustu in to je treba zrihtat isti dan. Par sto metrov nazaj smo se ustavili na Citroenu, saj je to isti koncern, tudi tam nam ne morejo pomagat, pa še preše nimajo za razstavit ležaj. Ok, gremo 1km nazaj na Merceses tovorni servis, saj smo en avtodom videli iz ceste v delavnicah za kamijone. Zaprto. Dve uri imajo kosilo in to generalno na vseh servisih, v celem mestu. Jebemu vraga. Nič, pripravili smo kosilo in se ob dveh jedva narisali nazaj na Fiatu, saj je v ležaju že drobilo, škrtalo in cvililo kot pujsek pred kolinami tako, da so nam bili šteti zadnji metri.  OK, me bodo vzeli preko vrste ampak šele naslednji dan zjutraj. Kmalu so me obvestili, da jim aplikacija za naročanje rezervnih delov na Fiat Francija ne dela in da ne vejo kako bo z rezervnim delom. Mogoče bom na vrsti šele pojutrišnem. Jebemu vraga, pa nimam jaz cajta se sušit na vašem parkingu! Dajte mi kopijo oz enak ležaj zaradi mene tudi čunga lunga izvedbe, ni treba originala. No le tega so dobili čez dve uri. Čakal sem še na predračun in ko sem ga dobil, me je skoraj sezulo. 423 eurov in nekaj centov. Bilo bi sicer manj, samo si je sosednja delavnica, ki ima opremo oz tako močno prešo za kamijonske različice vzela 120eur brez davka  za pet minut dela. Oderuhi francoski.  Na Fiatu jo sami sicer imajo, samo bo verjetno prešvoh. OK, olupite me, sezujte me, slečite me, samo zrihtajte to kanto, da grem naprej. OK? OK. In bili smo zmenjeni. Na dvorišču so nam ponudili prostor, naslednji dan ob 8.uri začnejo. Prav. Še kar en čas sem ropotal, da bom zgleda moral sabo poleg vse krame še vozit kolesne ležaje in doma iz odpadnega železa narejeno 6T prešo. Najraje bi jim rekel, naj mi pustijo odklenjeno delavnico, zamenjam tisti butasti lager, pod tepihom jim pustim šolde in gremo dalje. Kokorkoli, z Marijo sva se zbasala na skuter in odšla v center mesta, ki je milo rečeno nikakav. Žalost od največje žalosti. Miha je ostal v avtodomu na kamiličnem čaju, saj je fasal že od jutra prebavne motnje, midva sva jih tudi, sicer v blagi obliki. Od poznega popoldneva do poznega večera smo tarokirali in v bistvu nam ni bilo hudega. Eden od scenarijev je tudi bil, da pokličem asistenco, mi zrihtajo nadomestno vozilo in nastanitev v hotelu in se odpeljemo do 80km oddaljenega morja, kjer bi se vsaj lahko kopali. Bomo videli, kaj bo prinesla sreda.

Sreda

Ob osmi uri zjutraj sem se nalimal na pomično ograjo vhoda. Kmalu za tem nas je šefe spustil notri, nam pokazal, naj parkiramo na mesto za invalide (ok, avtodom je bil invalid), podpisal sem delovni nalog s cifro iz predračuna in nas lepo odslovil. Sem ga vprašal, če bo v eni uri fertik, pa je izdahnil, da bo trajalo celi dan. O, križana gora! Če nebi vedel, koliko dela je s tem, bi mu še verjel. Ajde gremo mi brezdomci v bližnji nakupovalni center. Ja, v šoping po domače. Med prvimi smo se našli tam, sicer smo se prisesali na internet, samo po čekiranju vremena in ostalih bedarij, nam ni bilo več zanimivo. Bluzili smo po štacunah, spili najslabši kapučino na svetu (ampak res!) pa še nesramno drag je bil. Malo pred dvanajsto smo se narisali nazaj na servisu v kontrolo. Avtodom zagledamo parkiran na drugi strani ceste. Kwa zdej to pomeni??? Ga ne morejo zrihtat, ali so ga že? Z mešanimi občutki smo vstopili in ko je šefe pokazal pokončni palec, se nam je nasmejalo. Ko mi je pokazal še račun za »samo« 290 eurov, sem mu še jaz pokazal palec. Zaželel nam je lepe počitnice in čez dve uri smo bili v San Sebastianu v Španiji. Štelplac je bil skoraj polhen, zbasali smo se na prosto mesto in že v dveh etapah skuterirali v stilu domačinov na plažo. Kopanje v morju s 23 stopinjam je bilo prav blagodejno.

IMG 5274IMG 5284

Proti večeru smo se vrnili nazaj. Miha je bil v svojem svetu s prenosnikom v rokah, zato sva sama z Marijo odšla nazaj v mesto na sangrijo in tapose. Tako obupno slabe sangrije že dolgo nisem pil. Za pobarvano, malo sladkano vodo v kozarcu s polno leda in olupkom limone so si zaračunali 4 eure za vsakega. Nateg, jutri greva v štacuno po dobro vino in sadje, ter narediva sangrijo tako kot je treba, sva bila odločena. Vsaj taposi so bili dobri.

Četrtek

Takega mira na PZAju že dolgo ni bilo. Odšli smo naprej, jasno ob obali, da kaj vidimo. Čez kakšno uro nam je postalo žal, saj razen redkih panoramskih pogledov ni bilo nič posebnega, samo ovinek za ovinkom. Ustavili smo se ob otočku San Juan. Komaj smo našli zadnje parkirno mesto in odšli na otoček.

san juan

IMG 5312IMG 5318

Stopnic je precej, gneče tudi za povrhu pa še konkretna sopara v zraku. Na otočku je mini cerkvica in ko prideš tja, je baje treba 3x pozvoniti in si nekaj zaželeti. Jasno, zvonec zvoni neprestano, saj si vsak obiskovalec kaj zaželi. Povratek je bil bolj švicajoč, ampak na koncu poti tik pred parkiriščem nas je razveselil lokalni prodajalec skutinih pit. Nismo si mogli kaj, da nebi vzeli pol jabolčne in pol jagodne. Bila je še okusnejša, kot je izgledala. Odšli smo naprej in prispeli v naravni park na plažo de Liencres blizu mesta Santander. Privoščili smo si popoldansko kopanje in izležavanje. Sonca žal ni bilo, je bilo pa toliko več deskarjev. Prišli smo namreč na surf spot. Ker je na tem mestu prepovedano prenočevanje in ker smo spotoma na eno uho ujeli, kako je sosed v sosednjem avtodomu nekomu razlagal, da jih je ponoči policija lepo odposlala ven iz parka, smo se preventivno prestavili na sosednjo plažo Usgo, kjer smo bili sami. Zvečer se nam je na havbo nalimal še španski avtodom in zgledalo je, kot da bi hotel biti na našem mestu. Dan je bil spet naokoli.

Petek

Rosne kapljice so naznanile turoben dan, čeprav ni ti ni bil. Čas je bil za malo bolj konkreten obisk štacune. Našli smo en ekstra poceni diskont in po vrečkah sodeč pustili v njem precej denarja, samo temu ni bilo tako. Španci imajo na hrano zgolj 4% davek. Ustavili smo se v ribiški vasi Cudillero, v kateri je bila precejšnja gneča. Po gneči na parkirišču sodeč smo imeli previskoka pričakovanja.

IMG 5335IMG 5342

Zavili smo v lokalno slaščičarno, nakupili lokalne proizvode in odšli proti mestu Ribadeo na plažo Las Catedrales. Na vhodu stojijo redarji, vstop je mogoč zgolj preko logiranja čez internet, je pa brezplačno. To je za nas storil eden od redarjev, ki obdeluje take padobrance. Okupirali smo prosti košček plaže in najprej skočili v morje.  Po ohladitvi in martinčkanju na soncu, smo odšli na raziskovanje votlin skalovja. Kmalu smo ugotovili, da daleč ne bomo mogli, saj se je začela plima nenormalno hitro dvigati. Redarji so usmerjali obiskovalce in zapirali dostope. V eni uri se je plaža popolnoma spremenila. Obisk plaže je vreden doživetja. Ker je bilo sonce še visoko, smo si privoščili kopanje do zgodnjih večernih ur.

IMG 5419IMG 5405

IMG 5391IMG 5383

Parkiranje na mestu, kjer smo imeli avtodom je itak za nas prepovedano, kaj šele prenočevanje, zato smo se prestavili do bližnjega svetilnika, kjer smo v lepem panoramskem pogledu skozi okno avtodoma in ob skledi sangrije by Marija dočakali sončni zahod.

IMG 5445

Sobota

Prišel je dan, ko je potrebno smer potovanja počasi obrniti nazaj. Odpravili smo se v notranjost, upajoč na malo bolj poletne temperature. Saj ne, da nam 24 stopinj ni po godu, samo kakšna bi pa lahko bila več. Dobrih sto kilometrov od obale proti notranjosti je mesto Leon in tja smo prispeli na PZA okoli druge ure. Sonce je pošteno žgalo, in termometer se je povzpel na 32 stopinj. No pa smo dobili porcijo vročine. Tistemu strokovnjaku, ki je to parkirišče razglasil za PZA, bi mu rad čestital za izvedbo. Vodna pipa je v pokritem jašku pri ulični svetilki, izpust odpadne vode je sredi parkirišča v navaden jašek meteorne vode, no v bistvu si zbereš katerega koli, wc kanto pa sprazneš na kolesarski stezi, samo predhodno moraš dvigniti 30kg litoželezni pokrov. Ko ga uspeš odstraniti, je potrebno paziti, da ne padeš 6m globoko v wc brozgo. Resno. Ko bo enkrat nekdo pustil luknjo odprto, bo ziher kakšna blondinka v visokih štiklih padla notri, ker ne bo gledala kod hodi. Vse je na tleh lepo označeno, od vode do wc-ja. Po opravljenih tehnikalijah, je čas za ogled mesta in Goudijevih umetnin.

IMG 5467IMG 5470

IMG 5490IMG 5488

Zgleda, da ni samo po Barceloni ustvarjal, je šel še malo po svetu. Ko imajo v mestu čas sieste, gremo mi na ogled. Čisto tipično za nas in za še vse ostale turiste, ki so se gnetli po tistih lokalih, ki so še bili odprti. V mesto smo skuterirali, saj se nam ni pešačilo po vročini, čeprav ni bilo daleč. Kmalu smo zavili v prvi kafič, se nabasali s sladoledom, šli naprej, se malo posenčili pred Goudijevo cerkvijo, skritizirali folk in šli naprej na drug trg in se zaparkirali v senco enega izmed bifejev. Naročili smo si mojito in ob srebanju le tega ugotavljali, da nam malo manjka Atlantik. Nekako smo se dogovorili, oz sem bil preglasovan, da naslednji dan izpustimo mesto Burgos in gremo na jezero Ullibarri, kjer se bi kopali cel dan. Glede na temperature je plan dober, če nam ne bo po godu, potegnemo v San Sebastjan, kjer smo že bili, saj je bil relativno blizu.

Nedelja

Po zajtrku sem se šel borit s pokrovom cestnega jaška in glasno preklinjal tistega, ki se je to izvedbo spomnil. Odpeljali smo se naprej in po dobrih 200km prvič plačali cestnino, ki je za prevoženo pot smešno nizka. Jezero je blizu avtoceste in po par zavojev smo prispeli na parkirišče. Premorejo celo parkirni prostor izključno za avtodome, vendar se ne sme prenočiti. Spet je to neki park in v izogib nočnemu trkanju smo se prestavili na parkirišče pred vhodom, kjer nas je bilo že kar nekaj. Jezero je imelo 27 stopinj, plaža je kamenčkasta, premorejo tuše, wc-je, prostora je v izobilju, senca velikih dreves, pokošena travca, skratka ogroooomen piknik plac. Obiskovalcev je bilo precej, vendar se glede na velikost prostora porazgubijo. Vsi so privlekli kamping šaro, roštilje, postavljali arafate, skratka masovni piknik. Verjetno čez teden ni takega obiska. Dan je bil namenjen vodnim aktivnostim. Čez dan sonce neusmiljeno nabija, zvečer se pa ozračje prijetno ohladi.

Ponedeljek

Dan, ko smo zapustili Španijo. Preden smo to zares storili, smo se oskrbeli z gorivom, ki je bilo najcenejše na celotni poti., skoraj četrtino cenejše, kot doma. Sledil je še šoping špecerije in bili smo na poti skozi deželo Baskov proti francoski mikro vasici z imenom Espelette. Vasica je zares simpatična, vse je v stilu baskovske rdeče in bele barve, povsod pa visijo pol pekoče suhe paprike.

IMG 5537IMG 5565

Nakupili smo lokalne dobrote, zavili v čokoladarno in nato počasi nazaj do avtodoma. Plan je bil, kljub oblačnemu vremenu še zadnjič skočit v atlantik, preden zarežemo v notranjost Francije. Ko smo prispeli v mesto Biarritz, smo bili malo presenečeni nad gostoto prometa in številom obiskovalcev. Kmalu se nam je posvetilo, da imajo praznik. 14. julij je v Franciji simbol svobode, demokracije in boja proti zatiranju. 14. julija 1789 so predstavniki francoskega ljudstva namreč napadli trdnjavo Bastiljo in tako zrušili francosko monarhijo. Takrat so bili odpravljeni preostanki fevdalnega sistema, razglasili so enakost pred zakonom in enakost v obdavčenju. Gužva je bila nepopisna. Vsa parkirišča, ampak res popolnoma vsa so bila polna do konca, vključno s parkiriščem za avtodome. Parkirat nisi imel nikjer še skuterja ne, kaj šele avtodoma. Počasi smo se premikali skozi mesto, ki je res lepo, samo mi ga tokrat žal ne bomo videli. Ker smo v Franciji, je na vsakem koraku kakšno postajališče in nekaj kilometrov iz centra naletimo na prvega, res prostornega in na pol zasedenega. Plačilo je izključno s kartico in kljub zavrnjeni transakciji nam avtomat izda listek. Zataknil sem ga za šipo v dobri veri, da je pravi. Da nekaj ne bo čisto ok, nam je čez nekaj ur sporočil sms z zavrnjeno transakcijo. Zgleda, da avtomatu kartica ni bila všeč. Na listku piše z drobnim tiskom, da je plačilo zavrnjeno, vendar zgleda, da tudi mestni redarji ne berejo drobnega tiska, ampak gledajo zgolj datum, saj nas simpatična redarka ravno ob naši diskusiji ob obhodu in kontroli ni pobarala. Če je njej prav, je nam še bolj.  Miha se je kljub oblačnemu vremenu odločil za kopanje in skočil v morje, se en čas boril z ogromnimi valovi in naposled izmučen prilezel iz vode. Njemu je bilo zabavno, meni pa na čase malo manj. Res, da so trije »spasitelji« sedeli s termo flisi na plaži, samo morje je delovalo kot ogromen pralni stroj.

Torek

Spanec smo potegnili že kar v dopoldne in se precej pozno odpravili dalje. Še enkrat smo poizkusili srečo v mestu Biarritz in parkirali ne tako blizu centra. Oblačno vreme tik pred dežjem in s precej močnim vetrom nam nekako ni vlivalo neke volje za pešačenje do centra, zato smo se razgledali na razgledni točki in se odpravili dalje. Za mesto si vzamemo čas enkrat ob drugi priliki. Dnevni cilj nam je bil vinska vasica St. Emilion. Sredi pokrajine vinskih trt stoji niti ne tako mala vasica, kjer je vse v znamenju vinske trte, polno je vinskih trgovin, kleti, možnost degustacije in pa nakupa te dobre kapljice. Cene vina niso za navadne smrtnike, smo pa nakupili nekaj drugih lokalnih dobrot.

IMG 5696IMG 5653

IMG 5641IMG 5633

Po celem popoldnevu preživetem v tem simpatičnem mestu, smo se vrnili nazaj do avtodoma, kjer so avtomobili odhajali, avtodomi pa prihajali. Tako nas je osem ostalo čez noč. Aja, pa večerno obvezno tarokiranje je bilo na sporedu.

Sreda

Cilj dneva je bila pozabljena vas Saint-Cirq-Lapopie in sprehod skozi kamnito pot ob reki Lot, če bi pa vreme dopuščalo pa še skok v reko. Malo čez poldne smo prispeli tja, parkirali na plačljivem PZAju in pripravili kosilo. Plačljivi režim je tak, da se plača samo nočitev 7eur. Kasa se odpre ob 18. uri in je odprta do 20. Ure. Ultra delovnik, ni kaj. Oskrbna točka je 100m naprej, kjer je občinski zastonj štelplac z oskrbno točko. Ni nam bilo treba dolgo razmišljat in prestavili smo se na lep prostor ob reki. Vreme se je začelo kaziti, pojavile so se prve kapljice dežja, tako da drugega, kot ogled vasi in sprehod po pešpoti najbrž ne bo.

IMG 5697IMG 5704

IMG 5709IMG 5718

IMG 5763IMG 5776

Kmalu je posijalo sonce, simpatični mladenki kot reševalki iz vode sta se na plaži sicer pripravljale na popoldanski silni naval kopalcev, samo pri temperaturi skromnih 21 stopinj, nista imeli kakšnega pretiranega dela, tako da sta ležerno posedali pod marelo in zabijali čas do izteka njunega delovnika. Odšli smo na sprehod ob reki Lot, Miha je kmalu obupal in se vrnil nazaj, midva sva pa zavila še v vas, ki je na skalni pečini. Tam se je čas ustavil že davno v preteklosti.

Četrtek

Med vsemi penzjonisti na PZAju smo se prvi skipali od tam. Iz pravega francoskega podeželja smo se odpeljali na še večje orto hard pravo pozabljeno podeželje, kjer ni žive duše daleč naokoli, le cesta vodi skozi pokrajino. Potovalna hitrost je drastično padla in počasi in ležerno smo se vozili skozi slikovito sotesko reke Lot in tudi kmalu dosegli njen izvir več, kot 1000m visoko. Temperature so padle kljub soncu na zgolj 16 stopinj in resno sem se spraševal, kakšno poletje je to letos. Počasi smo se le spustili do nižin, do reke L'Ardèche. Na tej počasni in topli reki je naravni skalni obok čez reko, kjer je tudi kopališče in to je bil naš dnevni cilj. Bolj, kot smo se bližali, več cestnih zapor je bilo in končno uzremo tablo, da gre tu skozi dirka Tour de France. Fino. Čakej malo, cesta je naslednji dan cel dan zaprta. To ne bo šlo, saj moramo naprej. Iz kilometra v kilometer je bila gneča večja, na koncu nepopisna in končno smo nekaj kilometrov pred ciljem obstali. Ob cesti je bilo polno kamperjev z navijači, saj so se parkirali, da si naslednji dan ogledajo dirko. Cestarji so postavljali ograje, zapirali parkirišča, terali folk naprej, da bi bila pa zmeda še večja, imajo Francozi 14. julija ravno takrat praznik. Zgledalo je tako kot, da bi cela Francija prišla tja. Jebemu vraga imamo srečo. Prevozili smo cca 300km več ali manj po orto vukojebinah, z namenom, da pridemo sem, zdaj pa tole! Jezen kot ris sem preklel vse kolesarje, cestarje in na koncu še vse Francoze, ki so si izmislili praznik. Končno smo uspeli parkirati skoraj 2km naprej od parkirišča, nekje ob cesti, pred gostilno.

IMG 5800IMG 5804

Itak sem vedel, da bo nekdo prišel in nas steral naprej, samo  če nas ni zraven, nas ne morejo. Po brzinskem kosilu, navlečemo tanek sloj faktor 30 zaščitne kreme za sončenje in podali smo se do reke. Temperature so bile prave kopalne, pravo nasprotje od zgodnjega dopoldneva.  Do gležnjev sem stopil v vodo, na obraz se mi je narisal nasmešek, voda je bila topla, kristalno čista in… V tistem trenutku vidim nekaj sivega v zraku, v naslednjem močan veter, stemnilo se je v trenutku, na reki so nastali beli valovi, oči so mi zrastle od začudenja in v tretjem trenutku je odtrgalo označevalno tablo iz drevesa. Z Mihom sva se uspela sklonit, drugače bi jo kasirala v glavo. Folk je bežal pred koncem sveta. Grozno razočaran nad nevihto s trajanjem 35 sekund smo prišli nazaj do kamperja, kjer je kelnarca iz gostilne terala stran vse parkirane. Za povrh je prišel še lokalni bus, ki jasno ni imel kje potnike dol spustiti, za njim cestarji z ograjo, skratka za popizdit! V kopalkah in flay futkah polnih mivke sem sedel za volan in šli smo naprej. Kam? Enih 15km nisem vedel kam, samo šli smo naprej. Na razgledni ploščadi smo se ustavili, zbrali misli in se zapeljali do konca kanjona v mesto St. Martin med vinograde nad vasjo. Tam je bil brezplačen parkirni prostor z oljkami in jasno oljke je že krasilo nekaj avtodomov. Sledil je popoldanski sprehod po vasi in pozno popoldansko nastavljanje soncu.

IMG 5822IMG 5833

Petek

Petek je bil dan, ko smo spet zajadrali v alpe. Dnevni cilj nam je bil prelaz Montgenevre in nočitev v smučarskem središču Sestrierre, kjer so bile zimske olimpijske igre. Pot nas je vodila skozi mesto Gap, do ogromnega jezera Lac de Serre-Ponçon, kjer smo na enem od mnogih parkirišč ob jezeru parkirali. Pogled na jezero z barvo naše Soče nas je prikoval za nekaj ur. Miha je izkoristil počitek in skočil v kristalno čisto jezero. Glede na to, da je jezero bolj kot ne iz snežnice, je bila temperatura 21 stopinj primerna za namakanje.

IMG 5863IMG 5890

Ob jezeru je nekaj kampov, za mostom v smeri prelaza pa parkirišče, ki je okupirano z avtodomi. Bilo jih je sigurno čez sto, pa tudi kopalcev precej. Soteska proti prelazu je res slikovita. Na prelazu Montgenevre so imeli dirko gorskih kolesarjev. Po brezpotju z umetnimi ovirami so se podili gor in dol. Avtodomov je bilo več, kot jih Adrija uspe izdelati v enem letu in tudi PZA s kapaciteto 250 avtodomov je bil na tričetrt polhen.

IMG 5922

Vsi so imeli kolesa za tekmo in rekreacijo, le jaz dudek s skuterjem zadaj na avtodomu jim kazim povprečje. Živi norci tele Francozi. Po kratkem španciru in ogledu dirke smo se odpeljali v bližnji Sestrierre, ki je bilo skoraj mesto duhov. Le v »centru« je bila peščica ljudi. Na brezplačnem parkirišču smo prenočili trije avtodomi.

Sobota

Jutro v Sestrierju je bilo mrzlo. Zjutraj si je celo Miha zaželel malo gretja, tako nas je Truma pri zajtrku odtalila. Zunaj je bilo bogih 6 stopinj.

IMG 5927IMG 5930

Spustili smo se v dolino, in zapodili po italijanskih avtocestah proti gardskemu jezeru. Tam se naj bi kopali večji del dneva, prenočili in od tam potegnili domov. Hahaha, štos stoletja. Na sobotni poletni dan ob gardskem jezeru lahko samo stojiš, pelješ se ziher ne zaradi gužve.  Zastoj v Milanu nam je pojedel  debelo uro, kar pa ni bilo nič v primerjavi s tistim, kar se je dogajalo okoli Gardskega jezera. Oba izvoza zabasana, za povrh še nesreča, na avtocesti je vse stalo oz se komaj da premikalo in ko mi je odneslo ventilček iz glave sem popizdil in potegnil naprej še 300km do nam priljubljenega placa v Monfalcone. Ja, bil sem kamijonski  šoferdžija, ki zagrizeno vozi do cilja. Pozno popoldne smo prišli na cilj in končno skočili v morje. Gužve ni bilo nobene, saj je dopoldanska burja odpihnila obiskovalce. Carsko.

Nedelja

Najbolj beden dan dopusta je bil pred nami, saj veš, da je dopust minil. Obujali smo spomine, iskali najlepše in najslabše trenutke, nekako je padla ideja potovanja za naslednje leto, skratka kratka analiza potovanja na ležalniku pod tendo z mrzlo špansko pločevinko piva v roki. Uživaš še zadnjih pet minut slave. Splošni vtisi so zelo lepi, so kraji, kamor se sigurno ob drugi priliki še vrnemo. Prevozili smo 5020km, našo kravco na kolesih smo napojili za 645eur goriva, cestninske rampe smo si po Italiji odpirali z 120euri, v Španiji pa zgolj 30eur. Francozom nismo dali ničesar, ker imajo nesramno drage avtoceste. Prenočevali smo na PZAjih in za to porabili celih 20eur, večina so bili brezplačni. Šoping cifre ne bom omenjal, ni skromna, denar je zato, da se zapravlja. :-)

 

Vse slike so klik->tukaj.

Komentarji   

0 #1 Boštjan 07:35 20-07-2016
Ti mater, ti si še pa več plačal za menjavo ležaja kot jaz na Hrvaškem pred leti, pa sem mislil, da so mene oropali takrat. :cry: Drugač pa vidim, da ste bolj gurmanski turisti ratali :-)
Citat
0 #2 Andrej 07:57 20-07-2016
Ja, sem se spomnil nate. ;-) Upam, da ležaj zdrži malo več, kot je nov takrat tebi. :lol:
Ja, smo res ratal gurmani. Vse je treba probat, drugače ne veš kakšno je.
Citat
0 #3 Metlca 08:22 20-07-2016
Še dobro, da ste nama že sproti povedala, kaj se vam dogaja, drugače bi me že takoj na začetku branja fršlok. :cry:

No ampak potem se je vse bolj ali manj umirilo in spremenilo v pravi dopust... :-) 8)

Uživajte še naprej!
Citat
0 #4 Andrej 08:44 20-07-2016
Mogoče pa še ne veš vsega. :D
Ma ne, se hecam. ;-)
Citat
0 #5 mojchka 08:54 20-07-2016
:lol:
Sem vedela, da boš pohitel s potopisom!
Bravo!
Zdaj pa ga grem brat :)
Citat
0 #6 Andrej 09:24 20-07-2016
Nisem pohitel, samo skopiral sem trenutno večerno razpoloženje posameznih dni. :lol: predzadnji dan je crknu še prenosnik, sem pa potem doma končal. :-) :-*
Boštjan začni zbirat rezervne dele. :lol:
Citat
0 #7 mojchka 09:28 20-07-2016
Ejjj! a veš, da sem tudi jaz alergik na čebele!!! Tega s paradajzom pa še nisem slišala!

Jebentiš (F)ickota, tegale Espelette mi je tako skrivnostno opisal (pa, seveda, samo po francosko izgovoril), da sem ga seveda neuspešno iskala v Španiji!!!!!

Lep kraje ste ulovili, lepe!

Unga San Juana pa smo mi, žal, izpustili!
Citat
0 #8 icko 18:29 20-07-2016
:D :D :D :D 400 veveric za ležaj mamicu jim francosko.
No ja. Ni čisto tipična kamperaška, samo po drugi strani pa ste se vsaj Nice izognili jebenti.
Sicer pa 1 liga. Bo treba kaj prej skupaj trčit kot na obletnico. ;-)
Citat
0 #9 Andrej 18:43 20-07-2016
Mojca, paradajz tretma se splača zapomnit. ;-)

Icko, imaš 3x prav. :lol:
Menda je Mojca organizator, midva sva prvo prijavljena. :lol: :-)
Detajli sledijo. :-*
Citat
0 #10 Tomaž 17:11 25-07-2016
Matr, jaz sem pa ležaj menjal tik pred dopustom, pa se mi tud ni zdel poceni. Očitno preveč matramo tele naše kočije...
Citat
0 #11 Andrej 04:31 26-07-2016
Tomaž, sploh nisi za žur. To moraš početi med dopustom. :lol:
Citat
0 #12 bulgaria 13:10 25-08-2019
I got this web page from my pal who shared with me on the topic of this web site and at the moment this time I am visiting
this site and reading very informative articles here.
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži