Francoske reke


Letošnji dopust bo po dolgih letih spet malo drugačen v večih pogledih. Laufanja od ene do druge vasi ali mesta sva za spremembo postavila na stran in se posvetila bolj umirjenemu dopustovanju. Tokrat sva bila spet sama, Miha nima več časa za naju, ostal je doma in pridno hodil na počitniško delo. V bistvu me je povsem zamenjal, v roke je dobil služben kombi in vse dobrote in slabosti, ki zraven tega pridejo. V bistvu bo iz prve roke ugotovil radosti in težave mehatronike, katero ima namen študirati. Destinacija dopusta je bila od lanskega leta sicer malo spremenjana, se pa Marija ni kaj dosti razburjala, saj je bila krajša skoraj za pol. Portugalska ostane za kdaj drugič. Letos so na programu jezera in reke, katerih v Franciji ne primanjkuje, so pa tudi označena z »exelent quality« glede čistosti. Vsaj tako piše na spletni strani evropske okoljske agencije, katera izvaja monitoring. Plan je bil skombinirati povsem nezahtevne veslaške spuste po rekah v kombinaciji lenarjenja in kopanja v rekah, s kakšnim morebitnim ogledom kakšne pozabljene vasice za predah. Koliko česa je bilo pa v nadaljevanju.

Petek
Vsak dopustniški potopis se začne bolj ali manj z enakim začetkom in ne vem zakaj bi bil letošnji drugačen. Mokre sanje, da bi v petek šiht končal prej so se itak posušile že sredi tedna in na koncu tedna so bili itak spet podaljški. Klasika, s to razliko, da se zdej ne sekiram preveč. Še več, namenoma sva se doma obirala, kar se nama je kasneje obrestovalo. Rdeče črtice na guglovih zemljevidih so nakazovale na to, da kasneje kot greva na pot, manj težav bova imela s prometom. In res. Dobrih 450km sva zdelala točno do polnoči. Parkirala sva na vaškem zastojn PZAju v mestu Monticelli d Ongina, enih 10km naprej od Cremone, kjer je bil že celo en kamper parkiran. Mlada bejba je skoraj skozi komarnik na vratih ven padla, ker je hotela na vsak način videti iz kje sva. Kakorkoli, cerkven zvonček je odbil polnoč in pogreznila sva se v spanec. Tisti bolj rahlega spanca boste eneparkrat na noč obveščeni o točni uri iz bližnjega zvonika. Zanimivo, da ne bije stalno.
Sobota
Ob deveti uri nama je uspelo zapustiti parkirišče in že sva brzela proti Franciji. Tradicijonalni zastoji pri Savoni so bili še kar prebavljivi in popoldne sva zapeljala po francoskih avtocestah. Na dobrih 80km dolgem odseku so si želeli najinih kovancev točno štirikrat. Trikrat sva bila osebni avto, enkrat pa tovornjak. Žalit se nimaš itak komu, so povsod sami avtomati. Pri jezeru Lac de Saint-Cassien sva parkirala in se odpravila na kopanje.

IMG 8581IMG 8583

Bila sva prelena, da bi še kajak spravila v vodo. Upam, da ne bo to stalnica na dopustu. Popoldne sva prežiela ob toplem jezeru v globoki senčki. Zvečer sva si poiskala mirno parkirišče nad jezerom, saj nama hrupna cesta ni bila po godu.
Nedelja
Zbudila sva se kljub mirni noči precej zgodaj. Nisva se predolgo obirala, saj sva imela pred sabo še 250km, tokrat po avtocesti. Cilj dneva je bil kamp Le Barralet v mestu Collias. Cena smešno nizka za kar ponuja, nekaj čez 24eur za nočitev. Kamp ima lastni dostop do reke. No sam dostop ni ravno neka briljantina, spominja na zlizano pot iz Šmarne gore, saj je kamp nad reko enih 30 višinskih metrov. Po kosilu je sledilo nekaj logistike, saj sva se odločila za spust z lastnim kajakom. Najprej sva iz kamperja zmetala vse, kar sva rabila za spust, potem sem se odpeljal 10km nižje na cilj, parkiral kamper in s skuterjem odbrzel nazaj v kamp. Marija je jasno malo zadremala v senčki med tem, ko me je čakala.

IMG 8639IMG 8698

Kmalu sva bila na vodi in se prepustila rečnemu toku. Za moj okus bi lahko bilo ene 10cm več vode, saj je eneparkrat malo porožljalo pod ritjo. Gneča kajakašev je bila enormna, prav tako kopalcev, saj je bil lep, vroč in sončen vikend. Manj oblegane sipine sva vzela za svoje, se ustavila, ohladila v prijetno topli reki in počasi nadaljevala pot. Mariji so se brzice še posebej dopadle, saj tam ni potrebno veslati, pa še kar hitro se pelješ. :) Pred rimskim akvaduktom Pont du Gard se je gneča podvojila. Vsi so se kopali na tej turistični točki. Sva morala prav paziti, da ti kakšen cepec ne skoči iz brega v čoln. Pred leti smo ta akvadukt opazovali iz brega, vendar iz vode ga vidiš drugače. Počasi sva se zapeljala naprej proti prelivu, kjer je bila najina izstopna točka. Kajakašev z rentanimi plovili je bilo vse manj, saj je vzdolž reke precej ponudnikov najema, kjer te potem odpeljejo na start. Tako sva ostala sama zadnjih 500m. Pri prelivu reke v mestu Remoulins je bila spet gneča nepopisna. Komaj sva se prebila mimo obiskovalcev. Kamper naju je še vedno čakal, zaparkirana nisva bila in odpeljala sva se nazaj v kamp. Žgoče sonce je naredilo svoje in temperatura je presegla 35 stopinj. Ni nama preostalo drugega, kot ohladitev v bazenu sredi kampa. Carsko. Popoldne sva preživela v senčki.

Ponedeljek
Zjutraj se nama ni mudilo nikamor, saj sva imela namen samo prestavitev na reko L'Ardèche nekam v en kamp. Zaželela sva si dan počitka ob reki. Ogled ultra francoskega podeželja in navigaciji priljubljene bližnjice so nama pobrale kakšno minutko, vendar le toliko, da sva prišla pet čez opoldne pred spuščeno rampo kampa v kraju Saint-Alban-Auriolles. Recepcija je bila »kjuzo« od 12 do 14 ure. Ja sevede, ne bova jih prosila, je zadosti drugih kampov. Zraven je bil PZA in še nekaj prostorov za kamperje. Z ultra »fensi« in »haj tek« dostopom na PZA so naredili le to, da sva se še pred to rampo obrnila. Ne razumem, zakaj je potrebno tako zakomplicirat dostop? Ne vem kaj fali navadnemu listku. Cena je bila seveda pol nižja, parcela skopo odmerjena in sence nobene. Ne, hvala. Odpeljala sva se 500m naprej in pristala v La Plaine v mestu Saint-Alban-Auriolles. Ok, vrata recepcije so se odprla. :) Samo še »ček in«, poteg z bančno kartico, ki ni bil ravno vrhunsko poceni in že sva bila v globoki senci skoraj na rečnem bregu. O ja.... tole bo za dva dni čisto gut, sva bila enotnih misli. Celo popoldne sva zapravila ob reki in namakanju v njej. Marija je objemala ležalnik, sam sem se pa podal s skuterjem nižje vzdolž reke, da sem si nagledal prostor, kjer bom naslednji dan parkiral kamper. V planu sva imela 15km spust po reki in na koncu je fajn imeti apartma, ki te čaka. Pri naravni znamenitosti Pont d Arc sicer nekega blaznega prostora ni, pa vendar se najde kakšna luknja. Vrnil sem se nazaj in s hladnim pirčkom zbudil mojo spečo princesko. Vsa zalimana od spanca, je komaj poklikala mene, pa mrzlo pivo in kazalce na uri. :) Preostanek poznega popoldneva sva namenila ogrevanju reke, saj nama je bilo res vroče. Bazen v kampu sva postavila na ignor, za otroške animacije sva najbrž prestara, za vodno aerobiko je zmanjkalo volje.

IMG 8714

Torek
Malo pred enajsto sva že bila na reki. Kajakašev je bilo čedalje več. Kar naenkrat se je naredila res precejšnja gneča in le to sva obrnila sebi v prid. Tam, kjer so na plitvinah nasedli drugi, midva nisva šla in vse brzice sva odpeljala kot profesorja. Na celotni poti je bilo pet prelivov. Preliv je narejen posebej za kajakaše in spust po tej drči je res super doživetje. Marija je samo komentirala, da bi jih lahko bilo več. :)

IMG 8736IMG 8743IMG 8793IMG 8777 

Na reki sva malo zabušavala, malo veslala, se na veliko zabavala in popoldne prispela na zadani cilj. Okoli naravnega mosta Pont d Arc je bila takšna gneča, da sva se samo skopala, ohladila, malo pofotkala in se umaknila, ker tole je pa res adijo pamet. Si ne predstavljam kakšno je čez vikend. Malo nižje za ovinkom sva imela predvideno izstopno točko. Kamper je ostal za spremembo v kampu, skuter naju je pa čakal pri majhni gostilni ob cesti, saj je bilo parkiranje kamperja misija nemogoče. Prostora žal ni za parkiranje, razen, če se parkiraš enemu od ponudnikov spusta na njegov parking. Po moje ne bi bil najbolj vesel. No, če pri njemu najameš kajak, seveda z lahkoto tam tudi parkiraš. Marija se je senčkala ob reki, med tem, ko sem se odpeljal po kamper. Po šest urnem spustu sva bila nazaj v bazi. Preostanek popoldneva sva preživela v premlevanju dogodkov. Res lep izlet, vreden doživetja.

Sreda
Po jutranjem »ček outu« iz kampa sva se odpeljala vzdolž reke. Našla sva poceni kamp kilometer nižje od mostu Pont d Arc, s ceno na ravni PZAjev. Bil je skoraj pol cenejši kot pretekla dva dneva. Parkirala sva se v prvo vrsto povsem na rečni breg. Globoka senca in bližina vode je še dodatno podkrepila zadovoljstvo. Kamp je bil sumljivo poceni, saj je bil le nekaj sto metrov od famoznega naravnega mosta.

IMG 8839IMG 8867

Od tu sva planirala spust v dolžini 24km skozi kanjon reke Ardeche. Na tem delu je reka dostopna samo s kajaki in kanuji, cesta je speljana visoko nad kanjonom in ponudi le razglede v dolino na nekaj mestih. Dve leti nazaj nas je na istem mestu pregnal Tour de France in takrat je padla odločitev, da se enkrat vrnemo v te lepe konce. Tokrat sva se odločila za najem kajaka, saj bi prevažanje naokoli po cesti zgubila preveč časa. Ponudnikov je ogromno, midva sva koristila tega v kampu. Cena za 24km spust je 30eur na osebo. Precej dražje kot bivanje v kampu. :) Časovnica je taka, da je spust na tem odseku možen med pol deveto zjutraj in najkasneje deseto uro, zaradi razdalje. Spust je celodneven, vmes se lahko ustavljaš po mili volji, le na izstopno točko v kraj Sause moraš priti do četrte ure, da te odpeljejo nazaj. Popoldne sva preživela v brezdelju in namakanju v topli reki, zvečer pa ob kozarčku lokalnega vina.
Četrtek
Ob pol devetih sva se narisala pri kučici za najem. Mladenič je ravno prišel na šiht in naju povprašal če imava »contract« papirje uštimane. Itak. Plačala sva že dan prej, saj se recepcija odpre šele ob 9 uri. Vzel je kopijo lista, s katero te potem počekira na iztopni točki. Dobila sva vso opremo, kajak, vesla, rešilne jopiče, vodotesen sodček za vso kramo, ki sva jo imela namen vzeti sabo. Razložil nama je, naj se pri brzicah vedno drživa desne in ne bo problema. Ok, bova probala slediti nasvetu. Ob 16 uri je povratek, takrat je fajn , če si že na koncu. Samega veslanja je 5 ur, no lahko zabušavaš, saj te reka sama nese, le usmerjati moraš malo. Potem imaš še eno uro za malico in eno uro za kopanje. Ker sva bila bolj zgodna, sva se lahko ustavila na večih mestih in se kopala v topli reki. Na tem odseku je enih 7 do 8 brzic in če se ne postaviš počez se ne moreš prevrniti. No enim se celo rata prevrniti na povsem mirnem skoraj stoječem delu :) vidiš vse živo. Gneče ni bilo pretirane, naletela sva le na ene dve skupini osnovnošolskih otrok, ki so zgleda imeli športni dan.

IMG 8959IMG 9003

IMG 9013

IMG 8995

Malo pred četrto sva prispela na cilj. Tam so vsi prevozniki čakali svojo skupino, saj veslanje naprej po reki ni več zanimivo, ker reka preide iz soteske na ravnico. Najin kombi je ravno prispel, priveslali so tudi sosedje iz kampa in zgledalo je, da čakamo samo še enega ali dva in odrinemo nazaj. Ja sevede. Klasika kot na kakšnem sindikalnem izletu, ko je vedno treba nekoga čakat. Zadnjega ni bilo od nikoder. Čakali smo jih skoraj tri četrt ure in ko je šofer ravno rekel, da jim da še minuto ali dve, ter potem odpeljemo brez njih, so se pojavili v daljavi. Vsak ponudnik ima svojo barvo kajakov in tako že na daleč vidiš kdo kam paše. Teta srednjih let se je sicer nekaj »pardonirala« ko je prišla, samo nisem je razumel kaj dosti, kaj je bil vzrok zamude. Nema veze, šofer je še pihnil v alkotester, uspešno zagnal motor in po tri četrt urni vožnji smo prispeli nazaj v bazo. Super izlet, katerega lahko priporočim vsakemu, ki ima malo veselja do vode in narave. Tudi ljubitelji psov so svoje ljubljenčke vzeli s seboj.
Petek
Naslednji cilj dneva je bil premik na reko Le Chassezac, v kraj Les Borels Casteljau. Prestavila sva se za dobrih 20km, če računam še to, da sva 100m pred kampom morala obrniti, saj so včasih hiše gradili tesno skupaj. Širina 2,8m sicer še ustreza našemu kamperju samo pod pogojem, če je cesta ravna, na nakršen koli ovinek lahko pozabiš. OK, rikverc bo treba enih 200m, pa z druge strani. Da bi midva upoštevala smerokaze za štiri kampe na kupu, je bilo v tistem trenutku brezveze. Midva znava brez tega. Naredila sva pol kilometrski obvoz in spet naletela na skupek hiš, za nameček je pa čez celo cesto rastel ogromen oleander. Tam mimo kaj drugega kot bicikel že leta ni šlo. Ok obrniva drugič. Počasi nama je zmanjkovalo opcij, zato sva začela gledat smerokaze. Na enem je bil celo en majhen kamperček narisan in pisalo je za velika vozila. No, končno sva prispela v manjši privat kamp. Šefica je menda šla po opravkih, tako sva imela pol ure časa za ogled, kaj naju čaka. Kamp je lep, z obilo sence in velikimi parcelami. V sosednjem kampu sva rezervirala tokrat kanu za naslednji dan, saj se mi je na guglovo satelitsko sliko zdelo škoda najinega drajsat čez brzice. Zna biti pestro. Odšla sva nazaj na recepcijo, ki je v stilu zidanice. Lično in domače. Malo sva podebatirala s šefico in plačala za dve nočitvi celih 39 eurov s turistično takso, ki znaša 0,2eur. Halo, v sloveniji je 3,5eur, sem bil raje kar tiho. Slovenci se naj pridejo sem turizma učit. Šefica, ki je točno vedela iz kje sva je še ponosno povedala, da gostov iz Slovenije še ni imela. No sva vsaj nekje prva. Popoldne sva plašila ribe v reki polni razjedenih skal.

IMG 9040IMG 9052

Sobota
Ponoči se je na kratko pojavil dež. Študiral sem, če se bova sploh spustila po reki, saj 10km ni malo, če te pere dež. Malo pred odhodom sva plačala spust v višini 30 eur, podpisala »La contract« prejela opremo in počakala odhod. No ob deseti uri, ko je bil predviden odhod je bilo vremensko stanje zadovoljivo, sicer oblačno, a na dež ni kazalo. Na »meeting pointu« nas je bilo že nekaj in kmalu se nas je nabralo za polhen avtobus in kombi, potem pa spet sindikalni izlet, čakanje zamudnikov za odhod. Odpeljali smo se na več kot pol urno vožnjo proti toku. Po kakšni ozki in ovinkasti cesti smo se peljali, rajši nebi komentiral, še dobro, da sva se odločila za najem, saj bi s kamperjem verjetno bluzil do onemoglosti. Nazadnje je še asfalta zmanjkalo in izza velikega grmovja se je pojavila reka. Vodostaj jedva dovolj velik za spust. Dva mišičasta mladeniča sta zmetala vse kajake iz prikolice in že smo kot račke plavali en za drugim. Prvih nekaj sto metrov je pod ritjo stalno nekaj rožljalo, potem se je pa reka malo poglobila in uživanje se je začelo. Med tem je še sonce posijalo tako, da so bili postanki s kopanjem precej pogosti. Naredil se je lep sončen dan in ležerno veslanje je bil čisti užitek.

IMG 9095IMG 9136

IMG 9073IMG 9148

Po dobrih štirih urah sva se vrnila na izhodišče, predala opremo, se počekirala, da sva živa na cilju in se vrnila v najino bazo. Popoldne sva na priporočilo soseda in mobilne hiške odšla s skuterjem pogledat 5km oddaljene skale v obliki leva in tigra, ter na uro dolg špancir med, po in skozi skale, katere je narava postavila po svoji zamisli. Res lep pozno popoldanski špancir po vzorno označeni poti. Da je bilo peklensko vroče ne rabim posebej pisat, dobra stran je ta, da je pot zaraščena z drevjem.

IMG 9176

Ob vrnitvi sva se sosedoma zahvalila za nasvet in zaklepetali smo se za debelo uro. Eden redkih Francozev, ki zna angleško, gospa žal ne. Zvečer še obvezno »romantique« svečke in vinčkanje z vinom iz lokalne pridelave. Že skoraj kičasto.
Nedelja
Nočna ploha je malenkost ohladila ozračje, tako sva lahko spala malo dlje, vendar ne prav dolgo. Prijazni sosed naju je zbudil, saj se je skuter pred njegovimi očmi prevrnil sam od sebe. Razmočena tla so naredila svoje. Počasi sva pospravila, se šla še ohladit v reko, saj je sonce spet na polno žgalo. Odpeljala sva se naprej v majhno podeželjsko mesto Balazuc. Parkirala sva na velikem vaškem parkirišču za ceno 3 eurov. Iz bližnjega zvonika je odbilo poldne, ravno pravi čas za ogled po vročem soncu :( . Tolažila sva se, da je mesto majhno, pa še bližina reke L'Ardèche je zraven. Sprehodila sva se po vseh ulicah, ki zanimivo niso vroče, saj je vse kamnito grajeno in tesno skupaj. Po debeli uri sva prisopihala nazaj, skočila v kopalke in se šla namočit v reko.

IMG 9265IMG 9293

Obiskovalcev na sončno in vroče nedeljsko popoldne ni bilo veliko. Ko sva se dodobra ohladila, sva še mokra prav počasi odracala do kamperja, v upanju, da nama ne bo spet vroče. Na brzino sva pripravila kosilo in odšla naprej v velik naravni park Des Cévennes, ki spominja na naše Posočje. Čez dve uri vožnje sva bila na cilju dneva v mestu Florac na brezplačnem PZAju nad mestom. Zasedla sva skoraj zadnji parking in se podala v mesto gledat finale fuzbala, no polovico sva ga itak že zamudila. Kmalu je padel gol za Francoze in vsi so roke dvigali v zrak. Ok, počakte mal, nisem mogu tako hitro slikat. Ajde dejte še en gol, da vas slikam. No, ni bilo treba dolgo čakat in spet so imeli vsi roke gor. :) Odšla sva po mestu, ki je bilo začuda prazno. :)

IMG 9341IMG 9347

Ko sva se vračala, je bilo konec tekme in glede po silnem navdušenju je očitno zmagala prava ekipa. Še dobro, da sva se pripeljala med polčasom, saj so po tekmi navijači vsak mimovozeči avto ustavili in dodobra prerukali. Si ne predstavljam, da bi mene, ker bi imel delo s pospravljanjem za cel teden. Že tako si same stvari želijo same od sebe presedat med vožnjo, kaj šele, da bi me pretresli, kot steklenico šampanjca. Pri avtodomih 200m iz »centra« je bilo čisto penzjonistično mirno, no saj tudi struktura ljudi je bila taka in spet sva izstopala. Po večerji sva pograbila steklenico lokalnega rdečega, se parkirala na piknik klopco v senčko pod drevo, pocingljala s kozarčki in vsul se je dež. Ja jebemu no, komu sem se spet zameril? Ploha je trajala točno toliko časa, da je zmočila klopco in naju pregnala, se pravi skoraj nič. Cinglanje sva nadaljevala v kamperju in pozno zvečer steklenico namenila v recikliranje.

Ponedeljek
Ne ravno zgodaj sva odšla naprej proti reki Tarn. Še ena izmed bistrih in veslaško primernih rek. Izbrala sva si kamp pri mestu Blajoux. Pritegnilo naju je to, da na njihovi spletni strani piše, da ne rabiš nobene rezervacije, prostor si izbereš sam, vzameš si ga toliko kot ga rabiš, ostaneš lahko kolikor časa želiš, imaš na razpolago bazen, če ti reka ne ustreza, tenis plac.... za vsega 18 evrov za nočitev. Carsko. Imajo tudi lastno izposojo kajakov. Mlada, lepa in lepo angleško govoreča deklina, nama je vse lepo predstavila, naju nafilala z vsemi mogočimi informacijami in nama priporočila spust iz mesta Quezac do kampa, saj je tam soteska najlepša, vendar se ne zgodi pogosto da je vodostaj zadosti visok. Tokrat je bil in po pogledih v nebo se je imel namen še malo povišat. Odločila sva se, da en dan narediva 3ure ali 9km spust iz Quezaca do kampa in naslednji dan od kampa do Saint-Chély-du-Tarn v dolžini 13km ali 4ure. Ok, odpeljala sva dva kroga po kampu, ker je bilo prostora v izobilju, se nisva mogla odločiti na katero mesto bi se parkirala. Večni problem, kadar imaš možnost izbire. Naposled sva (je) le izbrala lepo mesto na samem rečnem bregu. Dežne kapljice so potrjevale vremensko napoved in celo popoldne je deževalo. Upal sem, da deževje ne bo uplivalo na bistrost reke.

IMG 9388

Torek
Glede na razdaljo sva se odločila za najem kajaka. Reka ni ravno mirna Ljubljanica, na kateri ne veš v katero smer teče. Od mesta Quezac navzdol je kar nekaj brzic, vendar nobena ni resna, da bi se je moral bati. Odštela sva 36 eur za oba in dobila opremo. Glede na to, da ni gužve, sva lahko po želji izbirala ob kateri uri bo odhod kombija proti reki navzor. OK, ker je imel dečko pri izposoji ravno frišno skuhano kavo, sva rekla, da se pojaviva čez slabo uro. Ob enajsti uri sva bila sama pred kombijem. Carsko. Nobenega sindikalista, da bi ga čakali. :) Dvajset minut kasneje sva bila že na reki. Krasno, gužve ne bo. In res, skoraj celo plovbo sva bila sama. Spust je minil itak prehitro in po treh urah in pol sva bila spet pred kamperjem.

IMG 9405IMG 9437

Popoldne sva s skuterjem odšla v malo vas Sainte-Enimie, katera je stisnjena pod skale. Obiskovalcev ogromno, parkirišče nabasano, kamperjev precej, prav tako veslačev. Po sprehodu med kamnitimi hiškami sva odšla naprej proti Saint-Chély-du-Tarn. Do tja pelje lepa ovinkasta cesta in slab kilometer pred ciljem se izza ovinka pojavi policijska kontrola. Hop , pa naju je postavil na stran. Hm, trije policisti proti dvema nama, tole bo teška si mislim. Pozdravila sva v slovenščini, pa so vsi trije malo čukasto pogledali. Itak je bilo prvo vprašanje, če govoriva francosko. Ne, angleško, ali pa nemško, no lahko tudi slovensko sem si mislil. Dva malinovca sta se zgleda še učila, stari malo bolj obilni brkati »džomba« je pa vodil postopek. Kje imata rokavice. Kakšne rokavice??? Ja rokavice za na motor. Kwa tipu ni jasno??? Rokavice za na skuter, sigurno se heca, sem si mislil. Obrazložil nama je, da pri njih velja zakon za obvezne rokavice na motorju. Se je tadrugi malinovec oglasil, da tole bo pa problem. OK res, da je skuter rdeč, samo tole je še daleč od Ferarija in nekega resnega motorja. Sem mu razložil, da sva v kampu in malo bluziva naokoli. Potem našel. Ne, morajo biti cele, je bil neomajen. Ja, »sori« pri nas v Sloveniji tega zakona ni (najbrž). Jih boš moral kupiti. Ja, itak jih bom, sem bil sluzast, da le nebi kakšne »tiket« dobil. OK, rokavice smo rešili, ko kar naenkrat prvi malinovec potegne alkotester iz žepa. Sej nisi resen! Ja, ok bom pihal. Ne moreš verjet, sredi ničesar nekje v eni soteski, kjer enkrat na dan skozi pelje pek frišne žemlje, drugega prometa pa ni, on mene najde in mi da za pihat. Rezultat je bil vzoren s čisto nulo. Končno naju je džomba spustil z opozorilom. Hvala in lep dan in šla sva dalje. Mesto Saint-Chély-du-Tarn je res majhno, še posebej je zanimiva trgovina stisnjena pod skalo in čez trgovino teče potok.

IMG 9491

IMG 9495

IMG 9528IMG 9516 

Mesto sva si temeljito ogledala, saj se nisva hotela spet s policisti srečat na poti domov. Vseeno sva bila pred mrakom nazaj. Zvečer še kozarček vina in dneva je zmanjkalo.

Sreda
Jutranji pogled skozi okno je bil več kot lep, saj je sonce ravno obsijalo bližnje gorovje. Na nebu ni bilo nobenega oblačka. V planu sva imela zadnji spust po reki na tem dopustu. Sva se navadila na udobnost najema, zato sva malo po deseti uri že bila na mestu za najem. Plačala sva spust iz kampa do Saint-Chély-du-Tarn v dolžini 13km in višini 20eur na osebo. Okoli četrte ure popoldne pelje kombi nazaj. Časa za ležerno veslanje je bilo več kot dovolj. Tako sva po ustaljenem ritmu počasi veslala proti cilju. Reka se je umirila, brzic je bilo občutno manj kot v zgornjem toku in soteska je postala bolj zaprta. Kopanje, sončenje in lenobno veslanje je bil program dneva. Gneča je bila na minimalni ravni, kar nama je povsem ustrezalo.

IMG 9562IMG 9603

Malo pred četrto sva priveslala na cilj, točno ob štirih je prispel še kombi in že smo se peljali nazaj. Bila sva sama dva, uro kasneje jih je bilo menda še nekaj in zadna fura ob šestih še nekaj. Na poti nazaj sva imela priliko debatirat s šoferjem. Opisala sva mu najino izkušnjo s policisti in rokavicami, pa je dečko skoraj oči na pecljih pustil od začudenja. Je rekel, da ima sam motor in še nikoli ni dal rokavic gor. Smo se prav zabavali na račun tega dogodka. Povedal nama je, da je bila to lokalna policija iz mesta Sainte-Enimie, kjer imajo enega »norega« šefa in da včasih policisti radi vzamejo kakšen evro pod roko. Celo pot smo zbijali šale na njihov račun. Popoldne sva preživela v in ob reki, večer pa pod milim nebom s kozarčkom v roki, dokler se ni vsul dež. :)
Četrtek
Z rekami sva zakljčila in se odpeljala proti morju. Spotoma sva se ustavila še v mestu Aigues-Mortes, katero je obdano z masivnim obszidjem. Mesto samo po sebi ni nič posebnega, samo obiskovalcev je bilo pa kot, da je to zadnje mesto, ki obstaja.

IMG 0064

Odšla sva naprej proti morju in naravnemu parku Camargue. Parkirala sva se direktno na plažo na velik PZA. Cenijo ga na 13eur za nočitev. Tu sva enkrat med prvomajskimi prazniki že bila, zato nama je bil kraj poznan. Manjkalo je le precej flamingotov, ki namakajo glave v vodo in iščejo hrano. Dan sva preživela na plaži, popoldne sva pa odšla v bližnje mesto. Gneča je bila precejšnja in vsi petičneži so se drenjali v »fensi« restavracijah in uživali v absolutno premajhnih porcijah. Ne vem, ali se moraš prej doma najest in potem v restavraciji špilat nobleso, ali greš potem še nekam na burek ali pa na kebab, da si sit. :)

IMG 0079

Petek
Zjutraj se je valila megla okoli nas, kot sredi novembra. Sonca od nikoder, le megla in vlaga. Prav, kar naj bo, greva naprej. Opeljala sva se proti Italiji, nekam okoli San Rema, vsaj plan je bil tak. Bolj kot sva se bližala Nici, večji so bili zastoji na avtocesti. Cestninske postaje sem naštudiral, in kadar me je avtomatika označila za tovornjak, sem pritiskal tisti rdeči knof za »help« toliko časa, da se je javil prijazen ženski glas. Obrazložil sem ji, da sem »campingcar« in ne tovornjak in cifra na displeyu se je prepolovila. Se splača. Med potjo sva spremenila dnevni plan, saj bo v soboto gneča nekajkrat večja, glede na preseljevanje narodov, ki hitijo na dopust. Nov cilj je bil Mantova, kamor sva zvečer tudi prispela. Parkirala sva na ogromnem parkirišču pri areni in Imela sva priliko poslušat koncert neke francoske skupine, katera je špilala keltski rock. Dolgo jih nisva poslušala, saj sva hitro zaspala.
Sobota
Zjutraj sva se vsedla na skuter in bila ob deveti uri že v mestu. Mesto se je počasi začelo prebujat. Ob deseti uri odprejo štacune, kafiče malo prej. Po sprehodu po mestu, sva si privoščila še drink in se odpravila nazaj.

IMG 0117IMG 0132

Vseh lepih stvari je enkrat konec in počasi sva jemala kilometre proti domu. Zastoji so bili še v meji normale in popoldne sva parkirala na domačem dvorišču.
Kako je bilo? Z eno besedo enkratno, sva ugotovila, da nama je veliko bolje na rekah, kot na morju. Stroški? Cestnine v Italiji so pol cenejše kot v Franciji, gorivo izven avtocest približno enako, kampi so res poceni.

 

Vse slike so klik->tukaj