Zimska Italija 2012

Ponavadi že lep čas v naprej vemo, kam se bomo odpravili za naša potovanja. No, tokrat temu ni bilo tako in čedalje bolj pogosto se naše odločitve dogajajo bolj kot ne spontane, oziroma gremo s tokom vetra. Imeli smo namen smučati in za kakšen dan še pokukati na toplo morsko sonce, samo smo se premislili, glede na vremensko napoved. Vreme je bilo pred počitnicami premrzlo, to je Miha občutil na lastni koži, saj je na Višarjah dobil rahlo ozebljino uhlja, kljub uporabi čelade. Po tem hudem mrazu je bila pa nenadna otoplitev in želja po prvem martinčkanju in kolesarjenju na soncu je prevladala. Tako smo se odpravili v Italijo v Lignano, kjer še nismo bili in pa na izliv reke Pad v morje v majhno ribiško vasico Gorino.

Na voljo smo imeli štiri dni in te smo izkoristili maksimalno. V sredo pozno popoldne smo odbrzeli v Lignano. Zvečer smo tja prispeli in se počutili kot v mestu duhov. Mesto je izrazito turistično, polno apartmajev, hotelov in ostalih počitniških kapacitet, ki so pa v tem delu leta prazni. Parkirali smo se na parkirišču (45.673795, 13.109073) ob mestnem parku, kjer je starejši avstrijski par s prikolico že zasedal šest parkirnih mest, saj je parkiral kar počez. Park je lepo urejen, s klopmi, igrali za otroke in pa javnim wc-jem, ki je v tem letnem času zaprt. V sezoni verjetno velja znak za prepoved parkiranja avtodomom, no nas ni nobeden niti povohal. Zvečer smo se pospravili v postelje in se zbudili v sončno jutro. Jutro je bilo tisto naše klasično, ko se le počasi izlijemo iz postelj. Po zajtrku nam je le uspelo zapustiti avtodom in se s kolesi odpraviti po mestu. Celotno pot si lahko ogledate tukaj.

img6726img6736img6738

S kolesi smo se zapeljali do plaže, kjer so nas presenetili kupi mivke. Plaža je obrnjena tako, da zimska burja gradi zamete in sipine iz mivke. Lokalni domačini ne kidajo snega iz ulic, ampak mivko. Nekaj tako morajo početi do začetka sezone. Ob nastavljanju sončnim žarkom, opazujemo, kako v daljavi s težkimi stroji ravnajo plažo. Počasi smo se odpravili dalje in prečesali smo celo mesto. Ravno, ko smo prispeli do avtodoma, so se pripeljali še prijatelji, s katerimi smo bili dogovorjeni. Jasno, sledijo kozarčki terana, za premor kosilo in pa spet kozarčki. Na koncu smo kar okupirali klopco v parku, saj je bila prikladno blizu avtodoma. Zvečer se je kar precej ohladilo, zato kakšno dolgo posedanje zunaj ni bilo na programu.

Naslednje jutro nas je spet zbudilo sonce. Tokrat smo se malo hitreje zložili skupaj, saj smo imeli družen premik v majhno ribiško vasico Gorino na izlivu reke Pad v morje. Potrebno je bilo opraviti še komunalne zadeve, saj odpadne vode in napol polne wc kasete nismo imeli namena sabo vozit. To postajališče za avtodome (45.678566, 13.109954) ima nekaj parkirnih prostorov, kjer lahko v sezoni tudi v miru prenočite, no kakšnega resnega mira ob glavni cesti verjetno ne bo. Vode v tem letnem času na oskrbnem stebričku ni in se je potrebno znajti, tako kot smo se mi. :)

Malo čez poldne smo prispeli v Gorino. Če vas pot zanese tja, se na koncu vasi nikar ne ustrašite, da ste prispeli na konec sveta. Prehod je sicer na meji mogočega, saj ima precej veliko grbino, za nameček je pa potrebno še precej namotat volan, da lahko ovinek spelješ. Prepričan sem bil, da bo za ovinkom kakšen industrijski obrat, vsaj po prvem občutku sodeč. No na srečo sem se motil in za obzidjem se mi je odprl prav lep pogled na prostorno parkirišče in pa na marino.

img6797img6808img6813

Del parkirišča je namenjen avtodomom in ponuja vso oskrbo za plačilo borih 5€ za dan bivanja. No, elektriko dedek, ki malo pazi na stvari v marini, kasira posebej in bi rad iztržil še 3€. Postajališče je bilo prazno in kar malo bojazlivo smo parkirali na rob. Z Boštjanom sva odšla v izvidnico. Glasno sva ugotavljala, da imajo vse, od igral za otroke, do pipe z vodo, pomivalnih korit, wc-jev, tušev... skratka ni, da ni. Kmalu se je do naju pripeljal dedek na biciklu in nama začel naštevati, kaj vse imajo. Tuši imajo mrzlo vodo, nama razloži, itak v italijanščini in bolj kot midva njemu razlagava, da italijansko znava toliko kot on slovensko, bolj on navija po svoje. Ja, ok tuše imate, samo mi jih ne potrebujemo. Dedek še kar vstraja da imajo tuše, dokler ne rečeva OK in pokimava. img6826 1No, potem nama razlaga, da lahko dobimo tudi elektriko. No tudi tega ne potrebujemo, ampak on se ne da in nama razlaga, da jo ima na voljo, ter spet toliko časa navija, dokler ne sliši OK in dokler ne kimava. Potem je začel razlagat, da je vse osvetljeno ponoči, samo mi luči ponoči ne rabimo, ker takrat uglavnem spimo in opet on navija po svoje in razlaga, kako zelo je osvetljeno in spet pokimava, samo nisva rekla OK in se zgodba ponovi. Dedi nama pokaže, kje lahko pomivamo posodo, samo voda je mrzla. Midva njemu tupiva, da tega ne nucamo, ampak on navija svoje, dokler ne pokimam in ker nisva kimala oba, spet ponovi zgodbo. Dedek je neumoran polhen energije in naju prepričuje, naj zapeljeva AD na travco, da bomo imeli lepši ambient in midva spet, da je tam na šodru čisto v redu, samo dedi se ne da, dokler ne sliši OK in vidi da kimava oba. No, na koncu predstavitve izdahne činkve euro. Vprašal sem ga, če je traba plačat zdaj takoj, ali ob odhodu. Nekaj je z rokami nazazoval na spanje, samo nisva uspela poštudirat, ali je zaspan, ali naju pošilja spat ali kaj tretjega, enostavno sva rekla OK. No, potem smo šli vsak v svojo smer, dedi v svojo kučico, midva pa do AD. Po tem silnem ogledu postajališča sva posegla najprej po pločevinkah piva, kasneje po kosilu pa še po teranu.

Popoldne smo odšli na biciklistično turo, katera poteka po nasipu in je v celoti asfaltirana. Primerna je za družinsko kolesarjenje, avtomobilov ni in je popolnoma ravna. Prečkali smo zanimiv most, ki je postavljen na čolne. Plačuje se mostnina, za pešce in kolesarje je brezplačno, za AD je pa 3€. Še dobro, da nismo šli po tisti strani z avtodomom, ko smo prihajali v Gorino. Po prebicikliranih slabih 30km smo se vrnili nazaj. Kmalu nas je obiskal dedek na biciklu z blokcom v roki. Po menjavi listek za 5€, nam ves polhen energije začne razlagat, kam se naj odpeljemo s kolesom. Ko smo mu razložili, da smo tam ravnokar bili, on spet navija svoje, dokler na pokimamo vsi in izdahnemo OK. Sledilo je pozno popoldansko posedanje pred AD. Zvečer smo ugotovili, da dedek res ni pretiraval z opisom osvetljenosti, ker tisti štirje gromozanski reflektorji res naredijo dan pred AD. Noč je minila zelo mirno in jutro je spet obetalo lep sončen dan. Odšli smo peš proti svetilniku, tokrat po drugi strani kanala kot prejšnji dan s kolesi. Spotoma smo hoteli poiskati Geocashing zaklad, vendar ga po eni uri kopanja in preobračanja nismo našli. No, smo se pa vsaj zabavali. Nazaj smo se vrnili ob času kosila in po prehojeni večkilometrski poti smo se pošteno podprli.

img6830img6827

Po kosilu se nobenemu ni več dalo biciklirat, zato sem se sam podal na 30km turo. Ostala druščina se je nastavljala soncu in lenarila. Večji del poti sem se peljal po nasipu, kjer je kolesarska, nato zavil proti utrdbi, ki je v preteklosti regulirala pretok vode po kanalu in od tam naprej skozi mesto Goro nazaj. No višek zabave sem dosegel sredi polj, ko mi je crknil Garmin, saj zgleda, da baterija ne traja cel dan. No, fajn. Nazaj ne grem, ker to bi bilo preveč enostavno. Odločil sem se za krožno varjanto, samo tisti kanali in prekopi so me malo begali. Če se zaplezam tja med te njive, ki jim ni ne konca ne kraja, bi lahko bil kmalu razglašen za pogrešanega. Da je izhod iz labirinta cest še težji, poskrbijo vodni kanali, čez katere ni mosta, oz je samo tu in tam kakšen. Vsake toliko časa mi uspe Garmina obuditi od mrtvih, za nekaj sekund toliko, da vidim, kje je čez kanal most. No, ko sem se končno dokopal do ceste, po kateri se enkrat na dan pripelje en mopedist, mi je bilo malo lažje. Počasi sem dobil orientacijo in pripeljal sem se v mesto Goro v marino. No od tam bo pa »pis of kejk« pridet nazaj na nasip in do avtodoma. No toliko simpl ni bilo, ker v tej vasi špagetarji še niso jemali znakov za slepo ulico. Suvereno sem vrtel pedala po ulici, zavijal sad ovamo, sad tamo in naenkrat za ovinkom zapeljem v garažo. Ups....skuzi.... in se na brzino poberem nazaj. Kmalu sem utrofil nazaj na nasip in gasa do AD. Ura je bila že pozna in je sonce že skoraj zašlo. Sledil je polovični premik proti domu. Prvotni plan je bil, da gremo iz Gorina direktno domov, samo smo ga že dan prej spremenili in pot razdelili na dva dela. Tako smo mi še zadnji dan uživali v izredno lepem, toplem in sončnem vremenu parkirani ob plaži, med ostalimi A in I avtodomi, Boštjan je pa s familijo potegnil na SLO obalo nekam v terme.

img6852img6857

Nedelja popoldne je vedno en tak zoprn dan, ko veš, da je vsega konec in da se je treba pospravit domov. Spotoma je bilo treba sklenit še sporazum z lokalnim bencinskim avtomatom, ker v Italiji v nedeljo popoldne na bencinskih črpalkah noben Luiđi ne dela. No ta sporazum je trajal nekaj časa, ker srečo kakršno imamo, smo pač izbrali najstarejši avtomat v okolici, ki ga niso drugega naučil kot samo italijanščino, po njem so pa žmigale lučke kot na božičnem dreveščku. Rumena lučka na armaturki v kamperju nam je pa prijazno zaželela, da dosežemo čimprejšnji sporazum. Kmalu smo ugotovili, da avtomat za bankovce slabo menja bankovce za nafto, dosti slabše kot pri nas in da bomo do meje prišli na hlape. Ponudili smo mu še en bankovec in zgroženi nad dobljeno količino nafte, smo odbrzeli proti domu. Takoj za mejo, sem z nasmehom na obrazu pograbil ročko za diesel in natankal »poceni« nafto do roba. Domov smo prispeli zvečer.

 

Vse slike so tukaj