Krompirjeva Budimpešta

Budimpešta je bila že dolgo na seznamu destinacij za obisk, vendar nikoli ni bilo dovolj volje ali časa za obisk tega mesta. Tokrat so nam obveznosti takšne in drugačne sorte dopustile krompirjeve počitnice v skrajšani obliki in ravno dovolj časa je bilo za ogled enega mesta, zato smo izbrali Budimpešto. Na pot smo se odpravili v četrtek zvečer in na avtocestnem počivališču v Lukovici se je nam pridružil še en avtodom, dobili smo se skupaj še z Bojanom in Tatjano. Skupaj smo se odpravili do Prekmurja, natančneje do mlina na Muri (N46.59018 E16.16655), kjer smo v popolnem miru prenočili.

Zjutraj se je sonce počasi prebijalo skozi meglo, vendar pravega uspeha ni imelo. Počasi smo krenili na pot in v času kosila prispeli v Budimpešto v kamp Zugliget (N47.51462 E18.97307). Na vratih recepcije nas je pričakala prijazna deklina srednjih let in nam zaželela dobrodošlico. Povabila nas je naprej in nam razložila vse v detajle, itak smo pa pol pozabili, še preden smo se vrnili do avtodoma. Po kosilu smo prevzeli vozovnice za bus kar na recepciji kampa. Glede na to, da je to vozovnica za enkratno vožnjo, mi smo pa na polovici morali presesti na drugi bus, nam je potiho prišepnila, da do prestopne postaje ne rabimo štemplat karte na busu, ker itak noben ne kontrolira. Fajn, no pa smo šli probat srečo. Izpred kampa pelje bus št. 291 in po petih postajah bi morali izstopiti. No, ker pa bus ni ustavil na vseh postajah in preden smo ob pogledu na navigacijo to dojeli, smo se peljali le eno postajo predaleč. Peš nazaj eno postajo in na bus št.22. Na tem busu je bila taka gužva, da sem stal na eni nogi, dihal pa na škrge. V trenutku je padla odločitev, da gremo naslednji dan s kolesi, pa čeprav bi deževalo. Da bi karte štempljali v taki gužvi ni bilo varjante. Izstopili smo v centru mesta in ogled začeli v bolj hribovitem delu mesta na Budim strani. Odšli smo proti osrednjem Ribjem trgu, kjer so včasih prodajali ribe iz reke.

IMG 8621IMG 8660IMG 8649

Zraven stoji cerkev Sv. Matiasa, katera ima barvno streho iz keramike. Notranjost si lahko ogledate, vendar je treba kupiti vstopnico. Cerkev je z 13 stoletja, leta 1541 je pa med osvobajanjem Budima bila skoraj povsem uničena. Kasneje so jo večkrat obnovili, in okrasili času primerno. Mesto je polno poševnookih turistov, skratka čudakov, ki ob zunanji temperaturi petih stopinj nad ničlo hodijo v opankah, kratkih hlačah in kratkih majicah, za nameček je pa še konkretno pihal severnik. Te poševnooki turisti niso bili kitajsko rumeni, ampak mrliško modri od mraza.

IMG 8628IMG 8643IMG 8648

Pozno popoldne se je prevesilo v noč in zvečer mesto zažari v povsem drugem sijaju kot podnevi. To je poslastica za fotografe. Nekaj amaterskih fotk naredimo še sami. Mesto je zvečer res lepo osvetljeno, še posebno kraljeva palača. Enega izmed vhodov palače krasi sraka s prstanom, osredni trg pa konjenik. Naredili smo še skupinsko fotko in počasi smo se odpravili nazaj. Mraz je čedalje bolj pritiskal, zato smo spotoma še zavili v lokalno gostilno, na kuhančka, pivo in vročo čokolado. Sledil je še povratek z busom in prestopanjem nazaj do kampa. Vozovnic spet nismo štemplali, zakaj sicer ne vem natančno. Vsi prepihani in premraženi smo se vrnili nazaj v kamp in odtalili šele v toplem avtodomu. Kmalu nas je tudi premagal spanec.

IMG 8670IMG 8673IMG 8676

IMG 8679IMG 8689IMG 8707

Zjutraj smo se ob osmi uri narisali v restavlaciji, katero so že zasedli Italijani. Šefica nam prišepne, da imajo zgoraj tudi mize in dvojno smo zasedli še mi. Zajtrk je samopostrežen in pester, od suhe do obarjene salame, sir, palačinke, maslo, marmelada, ocvrte miške, kava, mleko, potica... skratka za vsakega nekaj. Po zajtrku smo naredili plan in se s kolesi podali v mesto. V Budimu smo si želeli še ogledat Citadelo, vendar smo ob vznožju hriba ugotovili, da s kolesi to ne bo šlo. Kolesarskih stez praktično ni, tiste, ki pa so, so pa katastrofalno označene, ponekod so označene kar na bus progi, le te si pa nismo hoteli deliti s prehitrimi vozniki busov. Citadela je tako ostala za ogled drugič.

IMG 8724IMG 8733IMG 8742

Odbrzeli smo do verižnega mosta, kjer smo se itak morali pofotkat na sto in en način. Kot zanimivost, naj povem, da je arhitekt ob otvoritvi tega mostu izjavil, da je to most brez napak in da je popoln. Izzval je vse prisotne, naj mu najdejo kakšno napako in iz množice se je oglasil en pobček in vprašal, zakaj levi nimajo jezika? In res ji nimajo. No, pa je našel napako. Cesta se iz mosta nadaljuje v tunel. Zraven je vzpenjača, ki talene turiste proti plačilu pripelje na grajsko ploščad. no, mi smo odpešačili smo čez verižni most, ker z biciklom skozi tiste trume turistov pač ne moreš, saj je prostor za pešce špartansko odmerjen. Na drugi strani reke smo si ogledali še sinagogo, ki je največja v Evropi , pa opero, pa trg osvoboditve, pa muzej sodobne umetnosti, za notranji ogled parlamenta nam je ob pogledu na množico čakajočih turistov zmanjkalo volje, saj je bila čakalna doba cele tri ure, zato samo pogled od daleč.

IMG 8796

Odšli smo še do spomenika narodnim herojem, kjer so tudi kipi madžarskih kraljev. Dan se je počasi prevešal v noč, zato smo se odločili, da spotoma na poti v kamp najdemo kakšno gostilno s tradicionalno madžarsko hrano. In res, malo pred mostom, ki vodi na otok sredi Donave smo našli eno tako. Naročili smo madžarski paprikaš, da vidimo to čudo. Dobili smo piščančjo nogo, polito z omako in neke mini njoke zraven. Vsaj okusno je bilo. Višek ponudbe je bil na roke napisan račun, ki je vključeval še 10% postrežnino. Čudaki. Zdaj vem, zakaj smo bili skoraj sami v restavraciji. Po trdi temi smo počasi prisopihali nazaj do naše baze. Zvečer smo si zunaj skuhali vino in spekli cel kup palačink. Pridružile sta se nam še dve slovenske posadke, saj so se poznale z Bojanom in Tatjano, vendar drug za drugega niso vedeli, da bodo v istem kampu. Zabavni večer smo preživeli skupaj.

Jutranje sonce je meglo hitro posušilo in pokazala se je modrina neba. Žal dan prepozno, saj smo morali dvignit sidro in kompas naravnati proti domu. Po obilnem in dobrem zajtrku smo še poravnali račun, spet napisan na telefonskem listku. Izgleda, da je to na Madžarskem klasika. Za popotnico smo dobili še buteljko vina in zahvalo šefice, za obisk njenega kampa, ter prošnjo, naj povemo še drugim za ta kamp. No tako, tisti, ki boste šli v Budimpešto, morate v ta kamp. :)

Ostala nam je samo še vožnja v direktu do doma, kamor smo zvečer v nalivu dežja prispeli.

 

Slike so tukaj.