Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Zimske počitnice za spremembo na morju

Zima je precej negostoljuben letni čas in vsi bi radi, da se čimpreje konča, zato smo odšli za zimske šolske počitnice okušat pomlad na obalo. Tokrat smo se glede na vremensko napoved, ki je bila ugodna odločili, da del zimskih počitnic preživimo ob italijanski in slovenski obali. Časa nismo imeli na pretek, le vikend in dva dni dopusta.

Našo odpravo, ki je bila tokrat zasnovana na bazi lenarjenja in prepuščanja sončnim žarkom, smo začeli v soboto zjutraj. Dopoldne smo počasi krenili proti Italiji. Med sproščenim debatiranjem opazim, da se naši navigaciji nekako ne da sodelovati in da se z njo dogajajo čudne svari, saj so vse ceste narisane na navigaciji misteriozno izginile. Ene dvakrat prižgem in ugasnem našo Helgo, vendar ne kaže zgodnjih znakov ozdravljenja. Med postopkom oživljanja že prečkamo mejo in pot nadaljujemo po Italiji. Nekako približno smo vedeli kje nam je bil cilj, samo kaj ko je tako enostavno poslušat nekoga, ki te usmerja. Ker so bili vsi postopki oživljanja neuspešni, pogledam, če nima vklopljenih vseh možnih kart naenkrat, saj je tudi to ena od možnosti zmede. Med ugotavljanjem po kateri karti nas vodi, se je naši Helgi še glas začel zatikati in jecljala je tako, da je ni bilo več možno zastopiti. Kmalu ugotovim, da naša navigacija ne zna prebrati nobene karte, ki so zapisane na dodatni SD kartici. Fino, si rečem. Kaj sedaj? Se bomo vrnili nazaj v prejšnje stoletje in spet razgrinjali zemljevide čez celo vetrobransko steklo? Ne, sem odločen. Marija me čukasto gleda in pravi, naj vendar vzamem staro - predhodno navigacijo, ki jo imam s seboj ravno zaradi takšnih primerov. Malo postrani jo pogledam in bolj potiho izdahnem, da je ne morem vzeti, ker jo imam doma. Ja, krasno, sem bil pohvaljen. Je, a ne? Ja, nič. Ustavimo se na prvi bencinski črpalki, Miha vržemo iz računalnika dol, naložim karto tržaškega zaliva direktno v Garmina in čez 5 minut smo ponovno v akciji. Bravo oči, v tekmi oči proti Garminu je oči zmagal z 1:0.

IMG 4270IMG 4276

Ravno v času kosila prispemo v Gradež, kjer smo lansko leto že bili in kjer je krasna sprehajalna pot in pa tudi kolesarska steza v dolžini več kot 20km, jasno financirana iz EU mošnjička. Kolesa smo pustili doma, razno Mihovega, drugače bi bilo preveč jamranja. Jasno stole imamo tudi v obvezni zimski opremi in raztegnili smo jih na plaži. Dan smo preživeli v družbi več avtodomov. Popoldne nam je uspelo celo riti dvignit iz stolov in oditi na nekaj km dolg sprehod. Ogledali smo si še sončni zahod in v mraku prispeli nazaj v avtodom. Čez dan je bilo sonce že tako močno, da smo bili v kratkih rokavih, zvečer smo iskali jopice in obračali termostat gretja v avtodomu bolj na višje številke. Noč smo preživeli v popolnem miru, lahko bi slišal, kako smrči sosed v sosednjem avtodomu, vendar smo spali kot dojenčki in ga nismo niti poslušali.V novo jutro so nas zbudili ptički. Ja, na primorskem je že pomlad in ptičje petje je prav dobrodošla sprememba od zimske sivine. Dvignil sem roleto in opazoval jutro na morju. Ni lepšega kot zbutiti se ob morju, kjer ni poletne gužve, le jutranji tekači tekajo po plaži. Dan verjetno ne bo tako lep, si mislim, saj se po nebu preganjajo tanki oblački, ki so soncu preprečevali popolni sijaj. Ravno tako je bilo dobro. Počasi sta še druga dva člana posadke odprla oči. Po zajtrku smo se odpravili na daljši sprehod v mesto in po celi sprehajalni poti do konca mesta. Ob povratku nazaj, sva z Marijo ugotavljala, da tale sprehod že dosega naslov malega maratona. Miha je bil s kolesom in mu ni bilo težko prevoziti poti, midva sva pa kar grizla pot nazaj. Po kosilu smo se zapeljali v mesto Oglej, kjer smo si ogledali rimski mozaik in pa, zaenkrat še stoječe rimske stebre, ki so ostanki večje zgradbe. Ostanki so pod UNESCOvo zaščito. Ogled vsekakor priporočam, saj je zanimivo videti mozaik po celotnih tleh ogromne cerkve. Komu se je to dalo zlagati skupaj tudi ne vem, predvsem je pa imel čas. Ljubitelji zgodovine bodo tukaj vsekakor prišli na svoj račun.

IMG 4289IMG 4296IMG 4306

Nova destinacija nam je bil sesljanski zaliv. V Sesljan smo prispeli pozno popoldne, kjer smo parkirali v marini. Pred večerom smo imeli še ravno toliko časa, da smo se odpravili na sprehod po obali. Dan ni bil več tako topel, kot dan popreje in tudi rahla burja je začela pihljati, zato smo se kmalu pospravili v avtodom na toplo. Na pomolu je bilo kar nekaj ribičev, ki so namakali palice v vodo. Miha jasno ne sme zamuditi prilike in tudi midva pograbiva palico in se odpraviva na ribolov. Kmalu opaziva zraven plovca ribe, ki se krasno hranijo z najino vabo. Mihu se dvigne pulz in vznemirjenje se poveča, vendar ulova ni. Veselje in užitek nama skazi rahla burja, ki nima namena pojenjati. Po kakšni uri sva se vrnila nazaj v bazo, kjer smo si privoščili vročo juhico iz naših zalog. Zvečer smo odigrali kar nekaj partij taroka in pozno zvečer smo pocepali v postelje. Noč ni bila tako mirna kot prejšnja, saj je rahlo škrebljal dež. Od kje se je vzel ne vem, saj smo se zbudili v jasno jutro. Burja ni imela namena pojenjati, zato nas ni prav nič vleklo ven. Ob dolgem zajtrku in še daljšem kofetku, smo premlevali razne zgode in prigode. Končno smo zbrali pogum in se odpravili na pečino nad zaliv, od koder se odpre razgled na celotni tržaški zaliv. Lepo za pogledat in tudi za spočit, saj s klopce raztresene precej na gosto. Po sprehodu smo se vrnili nazaj v našo bazo. Zraven nas je bil parkiran enak avtodom slovenskega porekla. Izmenjali smo malo besed, kje je kdo bil, kam kdo gre in podobne bučke.

Po kosilu smo se napotili proti gradu Miramare. Grad ima lep vrt, menda tudi akvarij, ki je bil jasno zaprt v tem letnem času in pa park kolibrijev, ki je pa jasno bil tudi kjuzo, ker še ni sezona. OK, potem gremo pa samo grad pošnofat. V grad zakorakamo suvereno in pozdravimo z dober dan v slovenščini. Odzdravijo sicer enako, to je pa tudi vse kar znajo slovenskega 10km od meje. Plačamo vstopnice malo več kot 10€ po glavi, za Miha malo manj in gremo na ogled. Po kakšni debeli uri polni vtisov in slik zapustimo grad in se podamo še v grajski vrt. Ta sicer ni v nekem bleščečem sijaju, ker je ipak še zima, pa vendarle.

IMG 4322IMG 4327IMG 4331

Na sončku in klopci se špilamo grajske goste, ki se predajajo toploti sonca. Ker je »svakog gosta dva sata dosta«, se tudi mi odpravimo nazaj do avtodoma. Usmerimo se proti Izoli, ki je bila naša zadnja destinacija za ta dan. Pot nas vodi skozi Trst in prav želel sem si spet po dolgih letih od kar so ukinili »ponte rosso« doživeti gužvo, enosmerne ulice in pa njihov stil vožnje. Skoraj malo razočaran nad strpnostjo voznikov zapeljem proti slovenski meji. Kmalu smo bili na domačih tleh v Izoli. Zmerna burja je še zmeraj pihala, sicer je bilo pa videti da pojenjuje, pa vendar brez nje bi tudi šlo. Ker sem Mihu obljubil večerni ribolov, sva se odpravila proti marini na pomol. Marija jasno ostane v toplem avtodomu, za kar se je kasneje izkazalo kot ultimativna izbira. Primerno oblečena za vetrovne razmere sva namakala trnek do noči. Tokrat ribe nisva niti nafutrala, saj je bila vaba po eni uri nedotaknjena. Miha je že pošteno zeblo, zato se odločiva, da zaključiva ribolov. Zvečer je jasno padlo precej iger taroka in ta večer nisem imel sreče pri kartah.

Naslednje jutro me Miha dvigne iz postelje že ob sedmi uri z vzkliki, da zunaj ne piha več. Ja kaj sem hotel, na brzino pozajtrkujeva in se potiho spet odpraviva na ribolov. Marija je spanec potegnila precej dolgo v dopoldne. Prav je tako, saj smo bili na dopustu. No ribiške sreče spet ni bilo in ugotovila sva, da nimava ustrezne vabe. Po za naju drugem zajtrku smo se počasi odpravili v Žusterno, kjer smo se namakali v termalnem vodnem parku. Popolnoma odmočeni in zmehčani od vode smo si v avtodomu pripravili kosilo in čas je bil da počasi krenemo proti domu. Iz sonca in prijetnih osmih stopinj smo prišli domov na negativno temperaturo. Šele takrat smo videli, kako luštno nam je bilo pretekle štiri dni.

Tako smo zaključili naše prvo malo daljše potepanje v tem letu, če nebi bilo burje bi bilo že skoraj prelepo, ampak to je primorska in tam ponavadi vsaj malo piha. Miha je ostanek počitnic preživel z robčkom na nosu, saj ribolov na burji ni ravno neki balzam za telo. Sam sem se na čase sem se počutil kot kraški pršut, ki se suši na vetru.

Vse slike so tukaj.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži