Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Poletna Nadiža

Letošnje poletje je v začetku zgledalo zelo klavrno in precej aprilskemu vremenu podobno. Sredi julija, ko smo se vrnili iz Danske je bilo komaj dvanajst stopinj. Spraševali smo se, če bo letos sploh kaj poletju podobnega vremena, ali bodo samo podpovprečne temperature. No, ni trajalo dolgo in vreme je pokazalo da zmore tudi kaj več kot podpovprečne temperature, nasprotno zmore tudi nadpovprečne.

Prišel je vročinski val in doma je bilo že krepko čez trideset stopinj in trajalo je že celi teden, tako, da je revica klimatska naprava že kar sopihala. Odločili smo se, glede na to, da so vremenarji napovedovali še višje temperature, da jo popihamo od doma v kraje, kjer se da malo ohladiti v reki in tudi čez dan ni tako vroče. Morje je avtomatsko izpadlo iz izbire opcij, saj je prevroče in pa prevelik naval turistov, posebej italijanov. Jasno, ob upoštevanju vseh spremenljivk, se je kompas obrnil na reko Nadižo. V te konce smo se odpravljali že pred tremi leti, vendar nam je kar naprej za vikend nagajalo vreme, no tretje leto je pa nekako ratalo in zgleda da so se vse lunine mene, pa zvezde ujele, saj je bilo vreme krasno. Zvečer se je ohladilo pod dvajset stopinj, zjutraj je bilo nekih šestnajst, čez dan pa tja do znosnih trideset, voda pa prijetnih dvaindvajset.

V sredo popoldne smo krenili na pot proti Mostu na Soči. Naš cilj je bil sotočje Idrice in pa Bače. Parkirali smo pod želežniškim mostom in zvečer ob šesti uri komaj našli prostor med avtomobili za parkiranje. Reka Idrica je presenetljivo čista reka in pa tudi topla.

nadiza-011nadiza-012nadiza-037

Temperatura vode je bila 24 stopinj, za osvežitev več kot primerna. Temperaturam primerno je bilo tudi število kolpalcev. Med njimi je bilo tudi nekaj italijanov in čehov. Skoraj ne moreš verjet, da tujci najdejo še tako zakotne kotičke naše Slovenije. Sonce se je poslavljalo in z njim tudi kopalci, ki jih je bilo čedalje manj. Najbolj vztrajni so vztrajali do mraka, potem je pa nastala blažena tišina, katero je zmotil na cajte samo vlak, ki se zapeljal preko naših glav, saj smo bili parkirani točno pod trideset metrov visokim želežniškim mostom. Ob mraku smo ostali sami, se malo preparkirali na ravnino in sladko zaspali. Če vas moti nočni mimohod vlaka, potem to mesto ni za vas. Ob prvem prehodu je malo čuden občutek, potem pa vlaka do jutra ne slišiš več, ali pa ni vozil.

Novo jutro smo začeli s pogledi izpod rahlo vzdignjene rolete. Počasi smo se skobacali iz postelj in po popiti kavi počasi začeli funkcijonitat. Odšli smo dalje do Tolmina, kjer smo parkirali na koncu vasi pred mostom ob reki Soči. Zgledala je vabljiva za kopanje in nekaj obiskovalcev je že trpelo na razgretih kamnih in žgočem soncu. Zabredli smo do kolen v vodo, da ocenimo temperaturo vode in s tem možnost kopanja.

nadiza-016

Vsi nožni testerji so kazali enako, tako da smo se po nekaj minutah s prezeblimi nogami vrnili na kopno. Njet, tukaj se ne bomo kopali, saj nam samotrplenje ne prinaša užitkov. Odšli smo dalje proti Nadiži oz kampu Nadiža. Cesta se od Kobarida začne vzpenjati in kmalu se začnemo posmehovati znakom za zoženje ceste, saj iz tako ozke ne more biti ožja. O, ja lahko je in bila je. V mestu Borjana bi morali zaviti levo, samo se nam je zdela cesta absolutno preozka in nadaljevali smo pot naravnost. Še dobro, da se nam je kmalu posvetilo, da ne gremo prav, drugače bi pripeljali na goro Stol. Sledil je še adrenalinski 180 stopinjski obrat na tisto ozko cestico, pa trikrat je bilo treba ovinek popravljat, pa še vedno je hotel en prometni znak z nami naprej. Končno sem se ognil znaka in brez praske na avtodomu smo nadaljevali pot, v upanju, da se cesta izboljša. Njet, po tisti »kolesarski« stezi smo počasi vintali med hišami, ki so imele streho na cesti. Končno smo vsi prešvicani prispeli na cilj v kamp Nadiža, ker smo opravili formalnosti. Dobili smo daljinca za rampo in ključ sanitarij, ter se odpeljali v novi kamp 500m naprej od starega. Spet smo naleteli na problem, saj je bil v kampu samo en avtodom, placa pa neomejeno in nismo vedeli kam se naj postavimo. Ja tudi to je možno 24. avgusta oz na višku sezone.

img6169nadiza-022

Izvlekli smo roštilj, na brzino obrnili pleskavice, odvrgli krpice, navlekli kopalke in gasa v Nadižo ohladit možgančke. Voda je bila več kot odlična, z 22 stopinjami več kot primerna za kopanje, da o čistoči ne zgubljam besed. Namakanje je trajalo dokler je sonce svetilo, potem se začne hitro hladiti. Bili smo edini kopalci ta dan na tem mestu kar me je kar malo presenetilo. Zgleda, da se folk porazgubi po mnogih tolmunčkih in zalivčkih. Večerno posedanje zunaj zahteva kakšno jopico ali pa malo večjo dozo Jegermajstra.

Petkovo jutro je bilo spet kot narisano. Sonce sicer še ni sijalo na kamp, so bile pa okoliške gore obsijane z njim, in pogled nanje je bil res krasen. Po zajtrku smo se z bicikli odpravili do Napoleonovega mosta.

img6183

Tam so bili že prvi kopalci, ki so plavali po zjutraj še mrzli reki. Počasi smo krenili nazaj oz v vas Podbelo pogledat, kdaj lokalno ljudstvo odpre oči in začne odpirat štacune oz edino štacuno v vasi. Pred deveto zjutraj tam nimate kaj počet, saj se tudi bife ne odpre prej. Pred to štacuno se je ustavil šlepar, kateri prevaža hlode. Še dobro, da sem imel sončna očala, drugače bi mi oči izpadle na fedre, kot v risanki. Kako je zvintal mimo tistih hiš v vasi Borjana ne vem, vem pa, da druge poti ni kot ta. Vsaka čast šoferju šleparja, si pa ne predstavljam, da bi se z njim srečal na poti. Vrnili smo se nazaj in na plažo, kjer pa nismo bili več sami, saj se je bližal vikend, s tem pa tudi število obiskovalcev. Do večera smo ostali na plaži. Zvečer pa jasno ogled fuzbal tekme po TVju.

Ker je vseh lepih stvari enkrat konec, je bilo to tokrat z vremenom. Sobotno jutro je bilo na izgled kilavo do daske in če bi s palico dregnil v oblak, bi se vlil dež. Nismo kaj preveč pogledovali proti nebu in se bolj sklonjenih glav odpravili do reke. Od naše posadke sem bil edini, ki je zabredel v vodo in plaval kot kot postrv gor in dol po reki. Marija in Miha sta me iz obale samo opazovala. Ko sem izplaval na kopno, sem šele začutil, da je res mrzlo. V tem so tudi začele posamezne kapljice leteti iz neba. Po hitrem postopku smo se pospravili nazaj do avtodoma in ravno ko smo prišli do njega, je začelo rahlo deževati. Zgleda, da so se vremenarji zmotili, ko so napovedovali 5 dni sončnega vremena. Okoli poldneva so se nam pridružili prijatelji – Boštjan s familijo. Dan je v družbi minil še hitreje kot običajno. Reciklažna vrečka za embalažo se je s pospešeno hitrostjo polnila in kmalu postala zelena od pločevink piva. Zvečer se je kar pošteno ohladilo, tako da sva pozno zvečer sama z Boštjanom ostala zunaj na stolih pod tendo. Ženski del posadke je pobegnil v avtodom.
Nedeljsko jutro je bilo pravo nasprotje sobotnega. Sonce je na modrem nebu sijalo na polno, okoliške gore so bile »umite« razgled pa veličasten. Jutranje martinčkanje na stolih nam vsem prav dobro dene, zato smo skoraj do poldneva sedeli in debatirali. Odšli smo skupaj še pogledat Napoleonov most in ob povratku pripravili kosilo. Preostanek dneva smo preživeli ob in v reki, saj je kljub močni ohladitvi sonce še vedno kar dobro pripekalo. Pozno popoldne smo krenili proti domu, se spotoma še ustavili na Mostu na Soči na en drink in potem v direktu domov.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži