Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Jesenske krompirjeve počitnice

Letošnje krompirjeve počitnice so šle povsem izven predvidenih in želenih planov. Želeli smo obiskati večno mesto Rim, pa nam je plan padel v vodo že tretjič. Zgleda, da nam to mesto ni namenjeno, oz se nam vztrajno izmika. Najprej je v oktobru kar precej zbolela Marija, potem pa še Miha in nazadnje še Marijin oče, ki je pristal v bolnišnici. Tako je smo odpovedali plan B in tudi plan C. Proti koncu počitnic se je zdravje začelo vračati, tudi bolnišnice smo se znebili, samo nekajdnevne počitnice še zmeraj niso bile izvedljive, saj je v današnjih časih težko dobiti dopust, kadar si ga človek zaželi, še posebej če si bil malo prej na bolniški. Počitnice smo tako razdelili na dva dela z enodnevno prekinitvijo. Sama dva z Mihom sva imela prvi del počitnic skupaj na slovenskem morju in se po dveh dneh vrnila domov.

img6392img6395

Napolnili smo zaloge v avtodomu in se po dnevu premora skupaj odpravili naprej. Plan B je bil italijanska obala v okolici Lignana, samo je bila nekajdnevna vremenska napoved taka, da bi vseskozi potrebovali dežnike, zato smo jo ucvrli po planu C v Prekmurje na sonce in ni nam bilo žal.

Petkovo popoldne smo izkoristili za krajšanje poti v Prekmurje. Proti večeru smo parkirali na parkirišču pri Šmartinskem jezeru.

img6401img6404

Noč je bila načeloma mirna, samo na ta velik parking zraven jezera hodi ponoči mladina z avtomobili, na krajše ali daljše postanke. Verjetno hodijo opazovat zvezde. Haha, ja sevede. Tako smo lahko poslušali kako se meljejo kamenčki pod kolesi avtomobila pozno v noč.
Jutro je obetalo nekaj sonca in po zajtrku smo jo mahnili na špancir okoli jezera. Povsem okoli nismo šli, šli smo samo po tem delu, kjer je na novo urejena pot, delno tudi z EU denarjem. Lepo, še posebej kadar sveti jesenski sonček. No, ta se je začel skrivati za oblaki in odpravili smo se naprej v Prlekijo.

img6407img6417img6416

Parkirali smo na parkirišču pri gajševskem jezeru zraven vasi Gajševci. Parkirišče je prostorno in v času našega obiska so bili gostje uglavnem surfarji iz cele Slovenije in tudi iz Avstrije. S surfi so peglali po jezeru gor in dol in prav nič jih ni motila mrzla voda, saj so bili oblečeni v neoprenske obleke kot potaplači. Po kosilu smo se odpravili en điro peš okrog jezera. Vreme je bilo kot nalašč za umirjen jesenski sprehod po soncu. Kolesa smo pustili doma, saj je Miha še kar močno kašljal. Na polovici sprehoda, tam, kjer se rečica izliva v jezero, smo naleteli na ogromno število ribičev, ki jih je bilo skoraj toliko kot rib. Prizor nas je tako prevzel, da smo iz mosta spremljali, kako ribiči vlečejo na kopno ribe in nekateri od njih so bili neverjetno uspešni, saj so vsako minuto do dve potegnili ribo ven. Kaj takega še nismo videli. Miha je spet načel temo o dovolilnicah, pa ribah, pa.... Odšli smo dalje, tako da smo sklenili krog. Sonce je počasi zahajalo in odpravili smo se naprej proti Veržeju, kjer smo imeli namen prespati.img6419img6420

Ustavili smo se na parkirišču pred najboljšim sosedom in si privoščili večerjo ter večerno tuširanje. Kmalu smo ugotovili, da za miren spanec tu ravno ne bo, saj smo bili preblizu glavne ceste. Ja, nič v copatah in pižami sem skočil za volan in odpeljali smo se slaba dva kilometra naprej proti mlinu na Muri in ob nogometnem igrišču parkirali na mestu kot gostujoči igralci. Ob obilici smeha smo se pogreznili v spanec.
Noč je bila mirna, saj daleč naokoli ni bilo žive duše. Zjutraj smo opazili dedka mlinarja na biciklu, ki je šel v svoj mlin. Po zajtrku in dolgi kavi, smo se podali za njim in kupili kar precej moke. Nikoli ne veš, kdaj nas spet zanese v te kraje. Odpravili smo se dalje proti Bukovniškem jezeru, tokrat ne na energijske točke, ampak na na vrh hriba, od koder je lep razgled na Prekmurje. Sprehodili smo se med številnimi vinogradi in vikendi, ki so pa samevali v tem času. Spotoma smo pobirali orehe, ki so jih domačini pustili po cesti. Tudi grozdje po vinogradih so obrali bolj na tričetrt, tako da smo še tu dokončali delo. Ker se je sonce začelo skrivati za oblaki in ker se je v dolini na kup začela vleči megla, smo se odpravili nazaj proti avtodomu. Po kosilu smo se odpravili nazaj proti domu, kamor smo po dobrih dveh urah tudi prispeli.

Letošnje krompirjeve počitnice so bile do zadnjega v zraku, ali sploh bodo ali ne, pa če že bodo kam in za koliko časa... Včasih se sprašujem, če niso take počitnice najboljše. Plan narediš v dveh korakih. Prvi je ta, da rečeš gremo, drugi pa ta, da odpreš deset dnevno vremensko napoved, izbereš smer neba glede na to kamor kompas pokaže sonce in tja greš. Preprosto.

Kakšna slika več je pa tukaj.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži