Umbrija in Toskana

 

italija-2010

Petek 16.07.2010

Da bomo na začetku dopusta (v soboto) že na kraju dogajanja, se na našo pot odpravimo že v petek popoldne. Vožnja je potekala brez posebnosti. Le na bencinski črpalki smo naleteli na »pametnega« Italijana z Jaguarjem, ki se je pred nas vrnili na self servis. Potem pa je čakal, da bi mu kdo nalil bencin. Ko smo ga končno prepričali, da si bo moral pomagat sam, se je raje usedel v avto in odpeljal naprej. Upam, da je imel bencina še za naslednjih 50 km, kjer je bila naslednja črpalka.
V večernih urah smo prispeli v Ferarro.

img0936img0964img0974

Vročina je bila neznosna. Ob 22h je termometer kazal še neverjetnih 36°C. Parkirali smo na počivališču za avtodome, za katerega smo kasneje ugotovili, da to sploh ni. Zato smo naredili še dva kroga po enosmernih ulicah mesta in končno parkirali na »ta pravem« počivališču, v neposredni bližini kjer smo prej parkirali. Plačilo je na samopostrežnem avtomatu, 6€ za 24 ur. Oskrba z vodo in izpust se doplača posebej. Ob konkretnem brnenju strešnega ventilatorja, ki je imel nalogo črpanja »hladnega« zraka v notranjost kamperja, smo zaspali.

Sobota, 17.07.2010

Zbudili smo se v vroče jutro (ob 7h je bilo že 30°C). Po zajtrku smo se s kolesi odpravili po Ferarri. Ogledali smo si hišo družine Este, katedralo, diamantno palačo, pokopališče. Na pokopališču imajo skoraj vsi tako velike grobnice, da izgledajo kot majhne hiške. Najbolj nam je bilo všeč ob srednjeveškem obzidju. Kolesarska steza namreč pelje ob obzidju po globoki senci, katere smo se držali kot pribiti. Po pogledu na navigacijo smo ugotovili, da je pa ipak treba na sonce in po soncu nazaj do kamperja. Prekurjeni smo se privlekli do naše hiške in mrzla pijača iz hladilnika je neumorno tekla po naših grlih. Potešeni žeje in po obilnem kosilu smo se popoldne opravili naprej. Naša naslednja postaja je bila vasica Certaldo. Na avtocesti proti Firencam je bilo precej gneče. Kljub vsem zastojem smo končno prispeli v Certaldo. V mestu je bilo precej gneče in tudi cesta do našega parkirišča neposredno ob starem mestu je bila kar zaprta. Prehod je vahtal en zdolgočasen debeli policaj v majhem policijskem vozilu. Spet smo nabirali kroge po mestu in končno našli eno parkirišče. Ker smo parkirali precej stran od starega dela mesta, smo bili zelo veseli, ko smo ugotovili, da na hrib v staro mesto pelje vzpenjača. Suvereno smo se opravili proti postaji vzpenjače in šli kupit karte. No tam pa se je stvar nekoliko zakomplicirala.
Ko smo fantu na blagajni povedali, da želimo »samo« 3 karte za vzpenjačo, nas je vprašal, če imamo vstopnice za festival. Tisti dan si namreč lahko šel v mesto, samo če si imel vstopnico za festival. Tudi peš te niso spustili gor, na vzpenjačo pa smo itak lahko kar pozabili. Potem smo mladega Luigija vprašali kakšen festival to sploh je, pa nam je v polomljeni angleščini odgovoril, da bodo nekaj peli in plesali. »No saj to bi pa tudi bilo za pogledat«, smo si rekli. »Koliko pa stanejo vstopnice?« smo vprašali. Odgovor je bil: »eighty euro«. Zrastejo nam oči in Andrej ga vpraša »eighty what???« Še enkrat smo vprašali, če res osemdeset evrov. Dečko nam je odločno odgovoril, da osemdeset evrov vsak. Nekaj je še skomigal z rameni, da danes je toliko, jutri je pa zastonj. Jutri si ti glej mesto! Mi gremo dalje. To se nam je zdelo absolutno preveč in smo se zahvalili za sodelovanje. Mladi Luigi nam je še prijazno povedal, da naslednje jutro res lahko pridemo, in bomo brez problemov lahko šli v staro mesto z vzpenjačo. »Je že v redu«, smo rekli. Ampak imamo pa res srečo, da v celem letu nabašemo ravno na ta dan, ko je festival. Šli smo se »potolažit« s sladoledom v spodnji del mesta. Tam smo mimogrede ugotovili, da karte za festival niso 80 ampak 18 evrov. Mladi pobec je v angleščini malo hruške pa jabolka zmešal skupaj. Ker se ne bodo tako hecali z nami, smo zapustili Certaldo in se odpravili naprej.

Prispeli smo v mestece San Gimignano.

 img1006img1010img1029

Sledili smo tablam za avtodome in se vse bolj pomikali iz mesta po hribu navzdol. Pri tem smo se spraševali, kako bomo naslednji dan premagali ta klanec s kolesi. Za peš je namreč 3km predaleč, s kamperjem pa v mestu tudi nimaš kje parkirat. Takoj po prihodu na počivališče nas je pozdravil prijazen stric in nam v roke potisnil zeleno potiskan list. Na njem je pisalo kaj vse dobimo za 22 evrov, če tam parkiramo 24 ur. Poleg elektrike wc-ja in tople vode na njihovih tuših, nam je bil najbolj všeč sutle bus do mesta. Tako je bil na hitro rešen »problem kolesarjenja« po klancu navzgor. Mimogrede naj še povem, da je bilo tukaj dosti manj vroče kot v Ferarri, zvečer je bilo že prav sveže in z mrzlim pivom v roki na stolu pod tendo že kar malo kičasto.

Nedelja 18.07.2010

Zbudimo se polni energije in po zajtrku nas je prijazni stric s kombijem zapeljal do mesteca. Sledil je sprehod po mestu. Ulice so ozke in prijetno hladne. Povsod je polno trgovinic s keramiko, salamami, sirom in vinom. Videli smo stolpe, kateri so značilnost mesta. Iskali smo tudi Geocashing zaklade. Enega je Miha takoj našel. Drugi pa nam je delal več problemov. Na koncu smo sicer nekaj našli, a nismo bili čisto prepričani, da je to to... Ker je bilo že precej vroče smo si privoščili hladno pijačo na glavnem trgu. Da je bil trg res glavni, nam je potrdil tudi znesek na računu. Na poti proti postaji kombija, je oči naenkrat ugotovi, da se njegov nahrbtnik še vedno hladi v bifeju. Uprizoril je šprint po ulici med številnimi obiskovalci. Tako je blagodejni učinek hladnega piva hitro izgini. Kakorkoli – nahrbtnik je bil pri natakarici in vse je bilo ok. Kasneje smo ugotovili, da je bila vsebina nahrbtnika neprecenljive vrednosti, saj smo imeli v njem tri plastenke vode in pa pumpo za bicikle. Zakaj smo pumpo prenašali s seboj pa ne vem. Po kosilu smo nadaljevali pot do Voltere.

img1068img1070img1080

Tudi Voltera je majhno mesto na hribu. Parkirali smo na parkirišču pod mestom. Potem pa smo se peš odpravili v mesto. Pot je vodila navzgor po nešteto stopnicah. Ogledali smo si mestno jedro in park na vrhu. Miha je pri iskanju zaklada z Garminom nabiral kroge okrog visoke ciprese. Ljudje so ga malo čudno gledali, vendar ni noben nič rekel. Miha se pa tudi ni dal motiti. Na koncu je bil zaklad z očitovo pomočjo odkrit. Zelo zanimiva je tudi trdnjava nad mestom. Sumljivo nam je bilo zakaj je tako visoko zagrajena z železno ograjo in zakaj so povsod znaki, da ne smemo fotografirat. Ker nam ni dalo mira smo seveda raziskovali dalje in na kocu prišli do table, kjer je me drugim pisalo »state prison«. No potem pa nam je bilo jasno, da imajo zaporniki tukaj počitnice z aranžmajem all inclusive in smo se kar na hitro pobrali od tam. Privoščili smo si še nekaj lopat sladoleda, kateri je bil res zelo dober. Prenočili smo na velikem parkirišču pod mestom v družbi kakšnih 20 kamperjev. Plačljivo ni bilo nič, čeprav je bila možna vsa oskrba.

Ponedeljek, 19.07.2010

Po zajtrku opravimo še ritual točenja sveže vode in izpust odpadne, ter praznjenje WC-ja, ter se podamo na pot. Naša naslednja postaja je bilo mesto Montepulciano.

img1126img1130img1136

Mesto je zgrajeno na vulkanski skali. Seveda smo spet hoteli parkirati čim višje, to je čim bližje centra mesta. Sledili smo oznakam za parkirišča. Na koncu smo prišli do nekega ozkega parkirišča, na katerem so še avti komaj parkirali, kaj šele mi z avtodomom. Malo smo se pomatrali, obrnili in šli parkirat nižje pod vznožje mesta. No malo smo bili potolaženi, ko smo ugotovili, da nas bo malo višje dvignilo dvigalo. Mesto je staro in lepo. Razočarali so nas ednino avtomobili, kateri so se vozili po vseh ulicah, naj so bile še tako ozke. Tukaj ni bilo nobenega festivala, smo pa naleteli na štrajk. Na glavnem trgu je bilo nekaj deset ljudi, ki so nekaj protestirali. Bilo pa je tudi skoraj toliko policajev kot demonstrantov. Eden nam je v angleščini znal samo potrditi, da je to štrajk. Po kosilu smo se odpravili v Orvieto.

img1151img1159img1168

Parkiranje avtodoma v tem mestu je prava pustolovščina. Parkirišče je sicer prostorno, samo je namenjeno samo avtomobilom, ozke šikane pa onemogočajo dostop na parkirišče takšnim kravam kot je naš avtodom. Parkiramo po balkansko na pločnik zraven znaka prepovedano parkiranje. Odpravimo se v mesto. Očarljivo mesto leži na strmo dvigajočem se pobočju iz vulkanskega tufa. Iz parkirišča izpod vznožja mesta smo prišli po tekočih stopnicah, katere vodijo po podzemnem hodniku. Pod Orvietom je namreč pravi labirint jam in hodnikov. V mestu je veličastna katedrala. Menda so v tem mestu snemali film Kristusov pasijon. Tudi drugače je mesto zelo staro in zanimivo. Motilo nas je edino to, da za razliko od San Giminignana, mesto ni ohranilo svoje prvotne podobe. Po ulicah so namreč izložbe vseh mogočih trgovin (kot v kakšnem trgovskem centru).

Proti večeru smo prispeli v mesto Bolzano. Mesto se nahaja ob istoimenskem jezeru. Ker smo bili že precej utrujeni, smo iskali počivališče za AD za prenočiti. Garmin nas je pripeljal čisto na obalo jezera. Ugotovili smo, da smo v slepi ulici, pred nami so bila pa pomična železna vrata, jasno zaprta. Za njimi naj bi bil štelplac oziroma aše prenočišče. Na vratih je sicer pisalo »open« - vendar vrata so bila zaprta. Za ograjo je bilo sicer parkiranih nekaj kamperjev. Upali smo si celo odpreti vrata in šli smo se malo razgledati, toda nikjer ni bilo nikogar, ki bi nam povedal, če lahko parkiramo. Ko smo že skoraj obupali, je prišel neki osiveli stric, ki nam je rekel, da lahko parkiramo. Kaj dosti se pa nismo mogli zmenit. Stric je znal samo italijansko, mi pa italijansko razumemo samo »si« in »no«. (stric je rekel si, in to nam je bilo dovolj). Na srečo pa je mimo prišla neka Belgijka, ki je znala italijansko in nemško. Tako smo se s pomočjo »prevajalke« vse zmenili. Plačali smo 14€/24h z možnostjo tuširanja pomivanja, umivanja, pranja, skratka ni da ni.

img1177img1184

Nato smo se šli ohladit v jezero. Voda je bila prijetno topla (28°) in zelo čista. Po treh dneh kopanja v lastnem švicu, je ohladitev res pasala.

Torek, 20.07.2010

Zjutraj si nismo mogli kaj, da se ne bi šli še enkrat namočit v jezero. Potem smo pot nadaljevali proti mestu Narni. Tudi to mesto stoji na visoko skali. Tako se je zopet ponovila zgodba s stopnicami. Mesto je res zelo staro. Prvi začetki mesta segajo že v 6. stoletje pred našim štetjem, prve naselbine pa že v neolitik. Največ starih stavb je iz 12. – 16. stoletja. Za razliko od prejšnjih mest, tukaj skoraj ni bilo turistov. Lahko rečem, da smo v celem mestu videli samo dve manjši skupinici turistov.

img1213img1215img1218

Drugače pa so nas v ozkih, strmih s kamni tlakovanih, stopničastih ulicah domačini čudno gledali, kaj iščemo pri njih. Vasica je zanimiva, saj imajo po strmih ulicah stopnice široke kakšen meter, ob strani je pa ravno, tako da lahko avtomobil pripelje do hiše, da pa ni zoprno hoditi po klančini so pa stopnice. Domačini so nas opazovali kako, da se nam da riniti v tisti breg pri 35°. Popoldne smo pot nadaljevali proti mestecu Castelluccio.

img1247img1253img1265

Vasica leži na višini 1400 metrov nad morjem. Premagati smo morali precej višine in ovinkov. Bolj ko smo se dvigali, bližje smo bili oblakom kateri so bili vse bolj črni. V mestu na višini 1400 metrov nad morjem nas je pričakala ploha in temperatura 16°. Parkirali smo spet v stilu Italijanov – zraven znaka prepovedano za kamperje. Nismo bili edini, zato se nismo pustili motiti. Kmalu je dež ponehal in šli smo si ogledat mesto (če se temu sploh lahko tako reče). Na vrhu hriba je nekaj deset hiš. Vse so kamnito zidane. Cerkev je iz 14 stoletja. Drugače pa je naselje lepo urejeno. Pred kratkim so zgleda imeli prekopane vse ulice in so napeljevali plin in vodovod. Pod mestom je ravnica v dolžini kakšnih 5km, ravnico obkrožajo gore. Tam so polja, ki so bila zelo lepo rdeča od maka in modra od neke rastline za katero nismo točno vedeli kaj je. Vsa ta polja pa obkrožajo zelo visoki hribi. Zanimivo je tudi to, da so hiše samo v mestecu. Nikjer med polji ni nobene hiše, traktorji in priključki so pa razmetani po travnikih. Zgleda, da je predaleč, da bi se s traktorji vozili domov in se raje pripeljejo z avtom do travnika, potem pa presedlajo na traktor. Zanimivo in učinkovito.

Sreda, 21. 07.2010

Zjutraj smo se zbudili v megleno jutro. Ker smo hoteli fotografirati še znameniti »italijanski škorenj« na hribu, smo morali počakati , da se je megla razkadila. Na enem izmed hribov, je namreč smrekov gozdiček v obliki italijanskega škornja. Ko smo poslikali, kar smo hoteli, smo se spustili v dolino in pot nadaljevali po dolini.
Prispeli smo v mesto Assisi. Zopet smo parkirali pod vznožjem mesta in se peš zapodili v mesto na hribu čeprav je sonce je pošteno pripekalo. V mestu je polno trgovinic z nabožnimi predmeti. Res se na vsakem koraku vidi, da je tukaj živel sveti Frančišek Asiški.

img1342img1374img3449

Ogledali smo si nekaj cerkev. Na koncu smo obiskali še baziliko sv. Frančiška Asiškega, katera je zares vredna ogleda, saj je grajena v dveh nadstropjih. Ker smo odločeni, da pred nočjo pripotujemo na morje, začnemo glodati kilometre.
Zvečer smo skurjeni od vročine celega dneva prispeli na jadransko obalo blizu Ancone. Namestili smo se na počivališče za avtodome neposredno na obali – »direktno v prvo vrsto«. Čeprav je bila ura že pozna, smo se še šli »ohladit« v morje. Morje je imelo 30 stopinj in prav nič se nismo ohladili. Zaspimo ob »znosnih« 32 stopinjah, spet z brnečim ventilatorjem na strešnem oknu. Nočni mir je na eni strani kazila cesta, kar je še sprejemljivo, včasih je kakšen skuter pribremzal mimo, na drugi strani pa železnica. Ta je pa pila živce, saj sredi noči hitrobrzeči vlak povzroči veliko hrupa. Kaj češ, takšno je ob večini italijanske obale. Ko se navadiš, ga ne porajtaš več.

Četrtek, 22.07.2010

Ne zbudi nas vlak ampak vročina in sparina. Za fruštek je bilo že 32 stopin. Kakšno še bo? Četrtek je bil namenjen lenarjenju in uživanju v morju. Proti večeru smo ugotovili, da imajo ravno ta vikend v mestu dneve brazilske glasbe in kulture. Tako se je proti večeru po cesti ob plaži sprehodila skupina z bobni in ostalimi brazilskimi instrumenti. Zelo energično so igrali brazilsko glasbo in prav užitek jih je bilo poslušati v živo. Pozno zvečer pa je bil v bližnji restavraciji še koncert s samba glasbo. Bobni so bili sredi noči malo moteči, vendar ni bilo hudega. Na vlak, ki se vsako toliko časa pripelje mimo, se pa tudi navadiš.

Petek, 23.07.2010

Tudi ta dan je bil namenjen lenarjenju, izpostavljanju senci od tende in pitju mrzlega piva, čeprav smo ugotovili, da bi že bil čas, da zamenjamo lokacijo. Tri noči na enem mestu je občutno preveč.

Sobota, 24.07.2010

Zjutraj smo nadaljevali pot do mesta Urbino. Urbino je staro zgodovinsko mesto z obzidjem in utrdbo na skali. V tem mestu se rodil tudi motociklistični dirkač Valentino Rossi.

img3490img3493img3508

Parkiramo na velikem parkirišču in namesto listka dobimo žeton s čipom. Zanimivo... Mesto je spet na vrhu vzpetine, zato nam ne uide pešačenje po bregu navzgor. Ko oblajamo celo mesto, se odpravimo naprej do mesta San Leo. To je majhno zgodovinsko mesto v bližini San Marina. Ko smo se približevali mestu, smo videli, da je stisnjeno na pečino. Spraševali smo se, kako nam bo uspelo priti do parkirišča. Ker v mesto praktično vodi samo ena cesta, smo se seveda peljali tam, čeprav je bila cesta res zelo ozka. Mimo znaka prepovedano za avtobuse se suvereno zapeljemo z obrazložitvijo, da mi že nismo busi. Prišli smo do mestnih vrat in začeli smo se spraševati, ali bo šel naš kamper skozi obok, kateri je bil že precej potočen po robovih, verjetno od kamperjev. Upali smo, da se ne bomo še mi podpisali na kakšen vogal. Ko smo že skoraj obupali, nam je en stric na drugi strani vztrajno mahal naj gremo naprej. »Naredili smo se majhne« in se zapeljali skozi. Stric pa je veselo vpil »Ljubilijana, Ljubilijana.« Peljali smo se po zeloooo ozkih ulicah mesta in zeloooo strmih ulicah in iskali počivališče za kamperje, kjer smo nameravali prenočiti. Občutek je bil tak, kot da bi se s kamperjem vozil po piranskih ulicah.

img3517img3526img3539

Pripeljali smo se do parkirišča, kjer je bilo še veliko prostora, kamperja pa nobenega, kar je malo čudno. Ravno smo hoteli parkirati (tako kot že velikokrat v teh dneh – seveda proti plačilu), ko je za nami začela trobiti besna policajka z Ray Bankami na nosu. Zelo uradna in pomebna je nekaj vpila v italijanščini, kazala piščalko, takšno za pse klicat in krilila z rokami. U, hudo, bejba se je razpištolila, le kaj ji ne paše? Od vsega smo razumeli samo »no camper«. Hoteli smo jo prepričati, da bi parkirali samo za eno uro, toliko, da si ogledamo mesto, pa se sploh ni dala prepričat. Potem jo je Andrej vprašal, če zna angleško. »A englezi...« pravi in rekla je, naj malo počakamo. Šla je v svoj avto po eno knjigo in začela listat po njej. Ko je prišla nazaj, je še vedno listala in na koncu zaprla knjigo, nas pogledala in rekla samo »no kamper«. Vprašali smo jo še, če lahko gremo do kampa oz počivališča, za katerega smo vedeli, da je v neposredni bližini. Pa je rekla »no camper, kamp kjuzo« Potem je rekla, da se bo peljala pred nami in da ji moramo slediti. Ok, ti si gazda v tej vasi, ki ima glavno ulico dolgo 37 metrov in 25 prebivalcev. Lepo pohlevno ji sledimo, vendar take divje vožnje ne zmoremo, zato nas na ovinkih čaka. Ko smo se že pripeljali iz centra mesta, nam je pokazala tablo, da so kamperji v mestu prepovedani. Toda glej ga zlomka, mi smo prišli v mesto po drugi strani – tam pa table ni bilo. Tega dejstva mladi špagetarki z Ray Bankami res ni imelo smisla razlagati. No pohlevno smo sledili do parkirišča izven mesta, potem pa nas je pustila pri miru. Tako smo se še enkrat peš odpravili v hrib v mesto. Mesto je majhno in staro. V mestu smo še enkrat videli »no camper« policajko kako je urejala »promet« (vsakih sedem minut pripelje en avto) in kontrolirala parkirne liste in gledala na uro kdaj potečejo. Zgleda, da je edina v mestu – ni čudno, da je tako pomembna. Aja, tudi tisto počivališče, za katerega nam je policajka rekla, da ga ni oziroma, da je zaprt smo našli, celih 25 metrov od mesta zločina, kjer nas je ustavila. Tam je bilo parkiranih nekaj kemperjev. Kako so oni prišli tja, nam ni bilo jasno. (mogoče dopoldne, ko je imel izmeno drugi policaj). Kakorkoli, čeprav smo imeli namen prenočiti v San Leo, smo se iz protesta odpravili naprej (če nimajo počivališča, ga pač nimajo, ne vem čemu služijo potem električni priključki, pa pipa za vodo, pa iztočna rampa, pa navodila kako se na počivališču obnašati....). Iz protesta Garmina usmerimo na obalo. Dobri dve uri in na cilju bomo, si porečemo. Ker imamo navigacijo naštimano na izogibanje plačlivim cestam, se peljemo po podeželju, katero nam nudi obilico lepih fotografij in pa obilico presenečenj. Peljemo se iz široke ceste na ozko, pa prepovedano za tovornjake težje od 12 ton, pa prepovedano za 7 ton, pa prepovedano za tovornjačke, pa cesta je zmeraj slabša, pa asfalta zmanjka, pa na križiščih ni več tabel.... No zdej se pa pojdi popotnika. Garmin bi šel najraje po cestah med vinogradi, kjer še s traktorjem komaj prideš. Mi jasno z našo kučo ne gremo tam, zato obtičimo na vrhu 900m visoke vzpetine. Je res lepo, lep razgled, vidi se vse do morja, samo mi moramo v dolino in nato do morja... V daljavi ga zaenkrat samo občudujemo, samo kako do tja? Garminu zagrozim z analogno alternativo – zemljevid v papirnati obliki.... Zgleda da je grožnja delovala, saj nas brez presenečenj pripelje do magistralke, po kateri se pripeljemo do Ravene. Kmalu najdemo počivališče, ki je pa skoraj nabito polno samih kamperjev. Na tem ogromnem počivališču ob morju jih je vsaj 300. Toliko denarja na enem kupu še nismo videli. Plačamo nočitev celih 5€/24h z vso možno oskrbo. Noč nas prehiti, da bi se kopali v morju, zato se zavlečemo v hladne postelje. Zunaj je prijetnih 24 stopinj.

Nedelja 25.7.2010

Zbudimo se v dokaj frišno jutro. Počasi odpremo levo oko, nato še desnega. Nobenemu se ne da vstati. No nekako se le zberemo okoli mize in pozajtrkujemo. Počasi se odpravimo na plažo. Plaža je v neposredni bližini počivališča. Dan preživimo večinoma v pretoplem morju, najhujšo vročino »pretrpimo« spet na stolih pod tendo. Ker nam počivališče ustreza, se odločimo da ostanemo še dva dni. Luigi na vhodu, ki je zadolžen za kasiranje nam zaračuna vsako noč po 9€. Kasneje ugotovimo, da če prideš po 15 uri je nočitev samo 5€, zato se Andrej kresne po glavi, zakaj ni šel plačati po 15 uri, itak ne ve kateremu kamperju kasira. Dan mine prehitro. Zvečer zgleda počivališče kot opustošeno, saj je bila velika večina gostov vikendašev, ki so prišli na vikend kopanje. Ostane nas manj kot tretjina.

Ponedeljek 26.7.2010

Ta dan je bil namenjen totalnemu odklopu. Počivanje, namakanje v morju, pivo pod tendo in po obratnem vrstnem redu nazaj. Premlevali smo dogodivščine dopusta in že kovali osnutke za naslednjega.

Torek 27.7.2010

Jutro je precej hladno, zato smo imeli zajtrk v kamperju. Ker smo bili pretekle dneve preveč potratni z elektriko smo ostali brez. Gledanje filmov in glasba preko prenosnega računalnika, oziroma tri dni brez 220v vtičnice, zahteva svoj davek. Tako se nismo mogli niti zasilo umiti, zato kresnemo motor, da vsaj malo napolnimo akumulatorje. Sosedje budnice najbrž niso bili veseli, itak nam je bilo pa vseeno, saj smo bili namenjeni domov.

Videli smo veliko in v Umbrijo se zagotovo spet vrnemo, saj je zelo zanimiva dežela. Skoraj vsak malo večji in strm hrib ima na vrhu strnjeno naselje in vsako naselje je nekaj posebnega. Prenočevali smo na počivališčih za avtodome, vedno v družbi najmaj desetih enako mislečih, za prenočišča smo porabili celih 85€, 15€ za parkirnine in vstopnine, ter 250€ za gorivo. Prevozili smo približno 1700km.

Aja pa še to: Kako spoznaš italijanski kamper? Preprosto, star je več kot 20 let, zunaj zanemarjen do amena in vsi so po vogalih polimani z rjavim širokim selotejpom. Tisti, ki hoče biti pa malo bolj nobel je pa poliman s sivim selotejpom. Vsi kamperji iz ostalih držav, četudi so bili stari so vzdrževani in so v 20 letih starosti vsaj nekajkrat občutili mehkobo gobe za čiščenje.

Večino potopisa sta napisala Marija in Miha med vožnjo, opazke je pa dodajal Andrej na koncu.