Jesenske Firence

Za krompirjeve počitnice smo se glede na vreme odločili, da jo mahnemo še na tisto malo sončka, kot ga je ostalo, zato nam je bil jug dokaj logična izbira in še dobro, da nismo rinili v Passau v Nemčijo, ker bi nas na povratku v Avstriji presenetil sneg.
Ker je do Firenc kar nekaj vožnje, smo se odločili, da krenemo na pot kot ponavadi v petek zvečer in prespimo v malem obmorskem mestu Chioggia. V poznih večernih urah prispemo tja in na mestu, kjer bi naj bilo dovoljeno parkirati našo kravico so po novem table za prepoved parkiranja. Nič zato, odpravimo se 1km nazaj do velikega parkirišča pred samim mestom, kjer je parkiranih že več kot deset avtodomov. Ker je bilo prostora v izobilju spet nismo vedeli kako bi se naj postavili. Končno najdemo idealno pozicijo, glede na vse zvezde in sijočo luno. Sprehodim se do parkomata, kjer začnem z dešifriranjem italijanščine. Ker ga ne zastopim nič, ga začnem filat s kovanci, vse kar sem zastopil je bilo 6€. Pritisnem zeleno tipko in avtomat mi vrne tri parkirne listke. Vse tri pobašem, jih zataknem za vetrobransko steklo in se pospravimo spat.

Zbudimo se v sončno jutro, ki pa kaj kmalu preide v čemerno oblačno. Po prav lenobnem zajtrku in dooolgi kavi se nekako odpravimo raziskat malo obmorsko mesto, ki je precej podobno Benetkam, vsaj po prebiranju literature sodeč. Kmalu ugotovimo, da iz tega parkirišča pelje bus v mesto. Prijazno pozdravim šoferja in ga povprašam po režimu vozovnic. Odgovori mi, da če sem plačal parkirnino se lahko peljem z busom zastonj v mesto. Seveda sem, mu zabrusim. Šofer me je poučil, da moram imeti dva listka, enega za avtodom in enega za bus. Imam tri, sem mu dejal. Malo je izbuljil oči, nekaj časa študilal in da se me je znebil rekel naj vendar že vstopimo. No tako smo se peljali do centra, nazaj smo pa tako imeli namen pešačiti. Kasneje sem si ogledal parkirne listke in šofer je imel prav: Eden je za parkiranje, eden za bus, ta tretji pa spet za parkiranje, ki poteče čez tri dni!!! Če bi v avtomat natlačil 10€ bi pa verjetno lahko parkiral cel mesec. Naj jim bo... Kakorkoli, bili smo v centru in naleteli smo na razstavo školjk. Zadeva nam je bila zanimiva in odšli smo na ogled. Izvedeli smo, da školjke nabira starejši možakar, na italijanskem delu jadranskega morja, vsako školjko očisti, jo namaže z nekim oljem in jo postavi v zbirko. Poleg vsega je pa še odličen fotograf. Več lahko izveste tukaj. Po ogledu razstave in prijetnem klepetu z nabiralcem školjk, gremo naprej po centru. Naletimo na tekmovanje jadrnic in med njimi je tudi slovenska. Itak navijamo za naše, čeprav nismo imeli pojma za kakšno tekmovanje gre. Počasi smo oblajali celo mesto. Nazaj grede smo se spotoma ustavili še na ribji tržnici, kjer je možno kupiti »ni da ni« Take tržnice v naši ljubi Sloveniji ni in je nikoli ne bo. Za več kot tri četrtine rib ali karkoli je tisto že bilo, sploh nisem vedel, da je to užitno, kaj šele da se prodaja.

img3532img3544img3546
Pripešačili smo do avtodoma, kjer si pripravimo bogato kosilo. Med tem smo kovali načrte, da je potrebno kupiti še zunanji žar s priborom. (kot da nimamo že sedaj dovolj navlake). Med kuhanjem postane v avtodomu že kar vroče in odpremo največje okno v polnem sijaju. Ob tem pozabimo na komarnik (doma ni več komarjev, ker je premrzlo, tam so pa še bili) in to potezo obžalujemo naslednja dva dni. Miha so v naslednjih dneh komarji pogrizli na polno, samo po obrazu več kot desetkrat. Popoldne se počasi odmeglimo proti Firencam, kamor prispemo še pred nočjo. Želeli smo parkirati na običajnem parkirišču nad mestom, kjer bi imeli krasno izhodišče v center. Ja, malo sutra, parkirišče je bilo nabito polno, tako da še bicikla nebi imel kam parkirati, kaj šele avtodoma. Odkolovratili smo kakšen kilometer nazaj kjer je postajališče za avtodome, samo projektant tega postajališča ne pozna dimenzij avtodoma. Na to postajališče še z avtom težko zaviješ skozi dve šikane, kaj šele z našo kravo. Obrnemo, tako kot tudi Francoz za nami in gremo na 4km oddaljeno postajališče, za katerega vemo, da je dovolj veliko. Kmalu smo bili tam in parkiramo se pod košato drevo. (kot da bi bilo to pomembno, saj nas celi dan ne bo, pa še dež je bil napovedan). Na vhodu nas vratar informira o avtobusu, ki pelje v mesto in kje se kupijo karte. (med delavniki), mi smo pa itak taki junci, da se nam ne posveti, da je naslednji dan nedelja. No, privoščili smo si obilno večerjo, tuš in pa najbolje od vsega brezplačen internet, tako da smo lahko v živo spremljali POP tv.

Jutro začnemo s soncem in nekaj oblački na nebu. Tisto oblački so kmalu dobili družbo in kaj kmalu jih je bilo toliko, da so sonce povsem zakrili. Okoli desete ure nam le uspe zapustiti avtodom in takrat že rahlo rosi. Oborožili smo se z dežniki in se napotili do »tabakeraja« oz kioska kjer prodajajo med drugim tudi vozovnice za avtobus. Vrata so bila jasno zaprta in zamrežena, saj ob nedeljah še semaforji ne delajo, kaj šele kiosk. Ha, plan B. Ja in kakšen je??? S kolesi v mesto? Pa ravno rositi je začelo. Ne, ta opcija odpade, gremo pogledat do postaje, potem se odločimo kako naprej. Na postaji so že čakali naši francoski »sosedje« iz parkirišča. Povprašamo kje so kupili vozovnice in vsi navdušeni nam kažejo s prstom na »želateri, želateri...« ja, ok sem dojel slaščičarna, ane? Stopimo do bližnje »želateri«, vstopimo in vljudno pozdravimo. Prijazen pajac za pultom odzdravi in pravi: »Tikets si??« Le kako je vedel, kaj nucamo? Nas je morda izdalo to, da smo imeli vsak svoj ruzak, pa fotoaparat v roki? Smo zgledali kot zgubljeni turisti? Ne, sigurno ne. Kakorkoli, kupili smo vozovnice in veseli kot radio se vrnili do postaje, kjer so Francozi še kar čakali bus. Oboroženi s knjigo v rokah, pa z zemljevidi nas povprašajo, če vemo kje na zemljevidu se nahajamo. Malo sem pošpegal zemljevid in jim pokazal lokacijo enih 15cm izven zemljevida. Vsi so izbuljili oči in me spraševali, če je to res. Jasno, vi v roki držite zemljevid centra, mi smo pa 5km iz centra. Francozi pač. Ker nismo imeli debelih knjig v roki so domnevali, da Firence poznamo, zato so nas povprašali kako se bomo pa mi znašli. Iz žepa sem potegnil Garmina in jim na kratko povedal: »GPS« Oooo, vsi zaprepaščeni gledajo v našo ceneno Helgo. Ja tako je to prijatli, doma si vneseš točke ki te zanimajo in potem lagano šetaš od ene do druge, pa še zgubit se ne moreš. Končno je pripeljal bus in vkrcamo se nanj. Francozi kot Francozi nekaj pametujejo, da je čez dve postaji treba dol. Ker sem jih začudeno gledal, so dojeli, da temu ni tako. Peljali smo se kar nekaj postaj in naša GPS Helga je kazala, da smo se kar naenkrat znašli v centru mesta. Skočimo dol, Francozi pa nadaljujejo verjetno še en krog.

img3570img3612img3624

Samih Firenc ni potrebno opisovati, ker je že veliko napisanega. Pot nas je vodila mimo raznih trgov, do najznamenitejše cerkve z zvonikom in s krstilnico. Gužva je bila nepopisna in nekaj urno čakanje za vstop nam ni po godu, zato naredimo ene dva kroga okoli cerkve in zavijemo v lekarno. To nam ni bila baš neka alternativa, ampak nuja, saj so ponoči komarji Miha oglodali na polno. Oboroženi s kremo smo šli naprej. Po celodnevnem pešačenju, popoldne prisopihamo na ploščad nad mestom, kjer je pogled res veličasten. Srečamo naše izgubljene sosede in se vsi veseli pozdravimo. Oni so veseli, ker nas spet srečajo, mi smo pa veseli, ker se niso izgubili.
Dan se je počasi prevešal v poooozno popoldne in pred temo smo želeli priti nazaj. Mahnili smo jo čez center na bus postajo, kjer po nekaj minutah je prispel bus. Spet smo bili vesoljci in glavna atrakcija na busu, saj sem stalno buljil v našo GPS Helgo kdaj moramo izstopiti. Ne vem kako bi drugače vedel kdaj moramo zapustiti bus in verjetno bi bil kot naši izgubljeni Francozi. Pred temo smo prišli nazaj do avtodoma in ravno takrat je začel dež rahlo škrebljati po strehi. Fino, važno, da smo celi dan marele sprehajali po napol sončnih Firencah. Po večerji smo se parkirali pred prenosnik in do onemoglosti izkoriščali brezplačen internet in naposled zaspali.

Novo jutro je bilo precej drugačno kot prejšnje. Dež je en čas nalival, en čas normalno padal. Opravili smo obvezen ritual praznenja odpadnih tekočin in polnenje sveže vode. Pot smo nadaljevali do Comacchia.

img3652img3653img3655

To je še eno majčkeno mestece podobno benetkam. Tja smo prispeli v času kosila. Po kosilu smo se odpravili v mesto. Veter je precej pokvaril vzdušje, se je pa tudi rahel dež izmenjeval s soncem. Ko smo si mesto ogledali, smo se podali še na obalo, kjer je bilo školjk v izobilju. Ker se je bližal večer, smo se počasi odpravili na postajališče za avtodome, kjer smo ne preveč v miru prenočili v družbi treh avtodomov. Ponoči je veter pihal tako močno, da nas je kar malo zibalo.
Jutro je bilo prav turobno in po zelooooo dolgem zajtrku in po zeloooooo dolgi kavi, smo se počasi odpravili domov. Domov smo prispeli pozno popoldne, saj je bilo potrebno spotoma obiskati še outlet trgovine.

Tako smo preživeli še ene počitnice in na poti domov so v mislih nastajali plani že za nove.

Slike so tukaj: Commachio, Firence in Chioggia