Monaco, Nica, Eze, Lloret de mar in Barcelona

Končno so napočili prvomajski prazniki in odpravili smo se na dopust v Francijo in Španijo. Namenili smo se ogledati Monaco, Nico, majhno vasico Eze, kjer izdelujejo parfume, španski Lloret de mar in pa Barcelono.

Potovanje smo začeli v zgodnjih jutranjih urah in prispeli v Nico nekje okoli poldneva. Najeli smo hiško, in se razkomotili in skuhali kosilo. Po kosilu smo si šli ogledati Nico, katera je bila za ta letni čas precej obljudena.

IMG 6471IMG 6503IMG 6491

Vreme je bilo lepo in ljudje se veselo že kopajo v morju. Parkirali smo ob glavni ulici skozi mesto in ob obali. Parkirnina je bila še kar znosna, glede na to,da je to zelo turistično mesto. Pozabavamo se s parkirnim avtomatom, namečemo nekaj evrov in raztovorimo kolesa. Peljali smo se po kolesarski stezi vzdolž celega zaliva. Na koncu Nice je manjši hribček, iz katerega je lep pogled nazaj na mesto in pa letališče iz katerega neprestano vzletajo letala. Ker je na razgledni točki precej pihalo, smo se vrnili nazaj do koles in se odpeljali nazaj do avtomobila. Zvečer se vrnemo nazaj v naš novi dom.

Naslednji dan imamo namen obiskati malo državico – Monaco. Na kratko malo o Monacu: Kneževína Monáko, znana tudi kot Monáko, ali v krajevnem narečju Munegu, je druga najmanjša država na svetu. Gre za ozek pas ozemlja, stisnjenega med Sredozemsko morje in Francijo. Leži na Rivieri ali Azurni obali. Monako je najgosteje naseljena država na svetu, sestavlja pa jo predvsem staro mesto Monako in pozneje pozidana območja, kot je igralniški Monte Carlo. Zaradi prenaseljenosti so napori države usmerjeni k pridobivanju kopnega na račun morja in k urejanju infrastrukture tako, da železnica skozi Monako večinoma poteka pod zemljo. Ker vodi Monako do fizičnih oseb ugodno davčno politiko, se tu naseljuje veliko bogatašev. Politika se korenito spreminja, saj je usmerjena na turizem, ker se zavedajo, da se samo od bogatašev ne da živeti. Tako je »država« dostopna širši množici ljudi. Tradicionalno je Monako največji del prihodkov dobival iz igralništva, sedaj pa je najpomembnejši postal turizem. V Monaku poteka tudi tradicionalna dirka Formule 1 za Veliko nagrado Monaka, že od leta 1929. Priprave za to dirko smo lahko videli naslednji dan. Naslednje jutro po zajtrku odrinemo proti Monacu.

IMG 6542IMG 6557IMG 6709

Preseneti nas francoska avtocesta saj smo cestnino do Monaca plačali kar trikrat. Ni bila ravno neka bogatija – 0,7€ pri vsaki, pa vendar, človek ne pričakuje treh cestnin na razdalji 20km. Sicer so pa Francozi zmagali po cestninah, saj smo od italijanske meje do španske meje kar trinajstkrat plačali cestnino, to pa še ni vse, saj imajo na vsaki cestnini omejitev višine avtomobila na 2 metra in če imaš na strehi kolesa, greš lahko čez samo tam, kjer so tovornjaki, pa še to samo na mestu, kjer ni za telepas uporabnike, tako nam je od desetih ali več prehodov ostal samo eden, pa še na temu je bila gneča. Kakorkoli, prispemo do Monaca, kjer skušamo parkirati v garažni hiši, saj drugih parkirišč ni, ker povsod montirajo tribune za dirko formule 1. Parkiramo v trgovski garažni hiši. Odpravimo se po mestu. Naj se pohvalim, da smo imeli tisti dan edinstveno priložnost, katera se ponudi redko, obiskati mesto v dežju. Vreme je bilo oblačno z dežjem in nič ni kazalo, da bi prenehalo deževati.
V mestu smo pričakovali visoke cene, zato previdno pogledujemo po izložbah, nakar ugotovimo, da so cene enake kot pri nas, nekatere celo nižje. Najprej obiščemo prinčevo palačo, kjer se na ploščadi zbira velika množica ljudi, ki bi si rada ogledala menjavo straže. Ker je ravno ta dan deževalo, menjave ni bilo, vsaj v tistem svečanem pompu ne. Krenemo dalje mimo katedrale proti proti oceanografskemu muzeju.

IMG 6580IMG 6648IMG 6642

Muzej je hkrati tudi obisk ogromnega akvarija, kateri ima preko 4000 vrst rib in ostalih morskih organizmov. Pred muzejem je gneča, saj vreme ni bilo ravno idealno, zato so vsi hoteli pod streho. Kupimo vstopnice (dve odrasli in ena otroška skupaj 32,5€) in se podamo v prečudoviti podmorski svet.. V muzeju je zares kaj videti, saj je združenih več sklopov od morskega življenja – akvarij, do okostij kitov in odprav severnega pola. Omeniti velja, da si lahko ogledate led iz severnega tečaja, saj ga hranijo v steklenem hladilniku, spodaj ja piše opomba: »koliko časa še?« zanimivo ni kaj. Po večurnem tavanju po zares velikem muzeju se odpravimo proti izhodu. Dež je že malo ponehal, tako vsaj dežnikov ne potrebujemo več. Pred muzejem je turistični vlakec, kateri vozi po celi »državi«. Kupimo vozovnice (za vsakega po 7€) in se udobno namestimo v enem izmed vagončkov. Na vlaku so slušalke, kjer si lahko izbereš jezik v katerem poslušaš razlago, med tem ko se pelješ po mestu. Slovenščine itak da ni na seznamu. Ogled traja pol ure in ogledaš si lahko vse značilnosti Monaca, od slavnega casinoja dalje. Po končanem ogledu se odpravimo po ulicah. Ulice niso nič kaj posebnega, »glavne« imajo polno malih trgovinic z raznorazno navlako. Cene normalne, tako da sploh ni občutka da si med samimi »revčki«. Kot zanimivost smo videli defibrator na ulici, zastekljen in ugibali smo da je to najbrž zato, ker imajo tukaj ponekod visoke cene in če te slučajno kap rukne, ti lahko kar na ulici pomagajo. Sami smo se prepričali, da so cene čisto sprejemljive. Ko si ogledamo še jahte se vrnemo v garažno hišo skozi nakupovalni center in zanimivo osvetljen prehod. Plačamo celodnevno parkirnino – znosnih12,5€) Zapustimo Monaco in se odpravimo proti mali vasici Eze, ki je v bližini.

Vasica je znana po tovarni Fragonard parfumerija. Parkiramo na parkirišču, se malo posvetujemo s parkomatom, ta nam da parkirni listek (1ura=1€). Odpravimo se proti gradu na vrhu skale, kateri ima na samem vrhu vrt z raznoraznimi sortami kaktusov.

IMG 6742IMG 6774IMG 6778

V samem grajskem obzidju je polno malih trgovinic in restavracij, ulice so ozke in vzpenjali smo se prav po polžje. Ko smo prišli skoraj na vrh kjer je razgledna ploščad, nas preseneti rampa. Ja, če hočeš videti vse naokrog in pa brezštevilne kaktuse je potrebno plačati (5€ po glavi, no Miha je imel gratis). Poslikamo vse kaktuse in okolico, ter se počasi odpravimo proti parfumeriji, ki je malo nižje od parkirišča, kjer smo pustili avto. Ko prispemo v tovarno, nas prijazno sprejmejo na vhodu. Prijazna mladenka nas vpraša, če si želimo ogledati tovarno in pa v katerem jeziku. Francoščine si nismo izbrali, zato so nas prosili, če lahko počakamo nekaj minut na angleško vodičko. Na ogled se podamo s štirimi Angleži. Slikanje po tovarni je prepovedano, zato smo lahko bolj zbrano poslušali, kako izdelujejo parfume. No zadeva je takšna: Začne se že pri nabiranju rastlin, saj mora to potekati zelo zgodaj, ko rastline vsebujejo največ arom. Vso nabrano »šavje« dajo v en velik kotel in začnejo spuščati paro skozi. Para ne sme biti segreta čez 100 stopinj. Nato para prehaja skozi rastline in kondenzira v drugem kotlu. Tam se kondenzirana voda loči od olja.Olje je tisti koncentrat, ki diši. Iz enega litra olja dobijo samo štiri litre parfuma., da pa pridobijo liter olja potrebujejo tri tone in pol vrtnic!!! V litru parfuma je 25% olja, v litru »eu de toalete« je 15% olja, v vodici za po britju pa samo 5% olja.. Večino surovin oz cvetov in rastlin uvažajo iz vseh strani sveta. Provansa je pokrajina, ki jo vsi verjetno najbolj poznajo po poljih sivke oziroma lavande, ki omamno diši. Tu pa uspevajo še najrazličnejše cvetlice npr. vrtnice, mimoze, jasmin. Je dežela sonca in škržatov, ki so simbol Provansalcev. Ko smo spoznali postopek izdelave, smo se podali v trgovinico, kjer smo lahko nosove nastavili omamnim vonjavam parfumov, toaletnih vod itd. poučili so nas, da parfum, ki ga imate doma v kopalnici na polici propade po enemu letu, saj svetloba negativno vpliva na sestavine. Če želite imeti parfum dalj časa, ga kupite v aluminijasti flaški, saj v takem pakiranju ostane uporaben 6 let. Nakupimo parfume za mamico in za očija in vsi odišavljeni zapustimo parfumerijo ter se podamo do avtomobila. Ker nas je razgled iz vrha gradu navdušil, se odločimo za pot ob morju po panoramski cesti in skozi Nico. V hiško prispemo zvečer. Naslednji dan je dan selitve. Prestavili smo se za slabih 700km. Prispemo 50km pred Barcelono v mesto Blanes. V kampu najamemo bungalov in se razpakiramo. Naslednji dan je dan D, saj napademo Barcelono.

V novo jutro se zbudimo v napol sončno jutro. Ker ne vemo točne vremenske napovedi se oblečemo »univerzalno«, kar se kasneje izkaže kot napaka, saj je bil dan jasen kot že dolgo ne. Kakorkoli, zjutraj se bogato nazajtrkujemo in odrinemo proti Barceloni. Bolj kot se bližamo mestu, večja gneča se ustvarja na cesti. Parkiramo na obrobju mesta na ogromnem parkirišču P+R. Snamemo kolesa iz avtomobila in veselo odrinemo prvi atrakciji naproti. Najprej smo si ogledali stolp Agbar. To je projekt francoskega arhitekta Jeana Nouvela, nanaša pa se na najvišjo stavbo v mestu. Agbar je novi arhitekturni simbol Barcelone. Odpravimo se naprej proti areni kjer imajo bikoborbe. Začetno navdušenje po kolesarskih stezah iz kilometra v kilometer plahni, saj stez v samem centru skoraj ni več. V Barceloni očitno še niso jemali koles, je pa polno skuterjev in ostalih »sesalcev«. Kakorkoli, pred areno se malo pofotkamo in gremo dalje proti glavni značilnosti mesta, to je cerkev Sagrada familia ali Temple Expiatori de la Sagrada Família (uradno ime v katalonščini; špansko: Templo Expiatorio de la Sagrada Familia; slovensko: Spokorniško svetišče svete družine), običajno imenovana kar kratko Sagrada familia (Sveta družina). To je masivna rimskokatoliška cerkev, ki so jo začeli graditi že leta 1882, a še do danes ni končana.

IMG 6823IMG 6878IMG 6895

Arhitekturno jo je zasnoval znameniti španski arhitekt Antoni Gaudí. Slednji je na projektu delal 40 let ter mu popolnoma posvetil zadnjih 15 let svojega življenja. Po njegovi smrti so se dela nadaljevala pod vodstvom Domènecha Sugranyesa, leta 1936 pa jo je prekinila španska državljanska vojna. Med vojno so porušili dele nedokončane cerkve ter uničili tudi načrte. Kasnejša, tudi današnja nadaljevanja gradnje temeljijo na rekonstrukciji Gaudíjevih načrtov. Od leta 1940 naprej so gradnjo pri gradnji sodelovali znani arhitekti. Gaudí ni zapustil podrobnih načrtov, zato je obnova, ki jo je prevzel Jordi Bonet Armengol, sin enega od Gaudijevih sodelavcev, izredno težavna. Cerkev, ki je posvečena Sveti družini v Barceloni, še vedno povzroča razprtije. Nekateri menijo, da bi jo morali pustiti nedokončano, spet drugi se zavzemajo za njeno celostno podobo, ki pa seveda ne bo nikoli takšna, kot bi jo naredil mojster Gaudí. Kakorkoli, nekaj je starega, nekaj novega, nekaj še bo novega, in pa jasno gneča v pravem pomenu besede. Turisti se gnetejo na vhodu, mi smo bili že v naprej odločeni, da v notranjost ne gremo, saj ni kaj videti razen trave na sredini. Namesto vstopnine smo si privoščili pijačo v lokalu v neposredni bližini. Pivo in dva naravna pomarančna sokova = 17€.

Po osvežitvi je čas, da si ogledamo še Gaudijev znameniti park z imenom Guell. Park je na vzpetini in na pol poti si privoščimo počitek in sladoled. Kmalu prispemo pred vhod parka. Priklenemo kolesa in se začnemo grabiti za denarnico, da bi kupili vstopnice. Preseneti nas, da vstopnine ni. Jasno, Gaudi kot znani arhitekt je naredil park za ljudi in njegovo odločitev očitno spoštujejo. Zakorakamo v prečudovit park. Za tiste, ki se vam ljubi brati lahko malo preberete o parku tukaj, za ostale lenobe je kolešček na miški in zavrtite ga v smeri proti sebi in nadaljujte z branjem. Ko se naužijemo lepot parka, se spustimo nazaj proti morju pogledat naslednjo atrakcijo, to je Casa Milà, znana tudi pod nazivom La Pedrera (v katalonščini kamnolom, je stavba v Barceloni, ki je delo znanega katalonskega arhitekta Antonija Gaudíja. To je blok precej valovite in zanimive oblike. Gradili so jo med letoma 1906 in 1910, uradno končana pa je bila leta 1912. Stavba je bila zgrajena za družino Milà.
Casa Milà je od leta 1984 pod Unescovo zaščito in je tedaj kot prva stavba iz 20. stoletja postala del svetovne kulturne dediščine. Sedanja lastnica zgradbe je katalonska banka Caixa Catalunya ter jo namenja za razstave umetniških del. Tudi tukaj nismo hoteli izgubljati časa s stanjem v vrsti, saj bi najbrž prišli na vrsto šele zvečer. Privoščimo si kosilo v restavraciji v neposredni bližini. Naročimo pivo, dva pomarančna soka in pet baget (to je polovico francoske štruce, na njej malo sira in mesa in malo spečeno). Ko napolnimo želodčke poravnamo račun – 62,5€ auč!!!!!!! OK, gremo dalje. Pridemo do osrednjega glavnega trga, kjer se zbirajo tudi golobi (kot v vsakem glavnem mestu, kot da nimajo kam drugam hodit pristajat, ravno na ravnino od trga?!?). Nad golobi nismo navdušeni in gremo proti glavni ulici v Barceloni – La Rmbli. Ta ulica je že čez dan zelo živahna, kakšno je šele zvečer? Tu smo zelo pazili na denarnice in dokumente, saj ti mimogrede maznejo kaj, tako da sploh ne opaziš. Na poti srečamo tudi nekaj slovenskih maturantov. Pot nas vodi mimo tržnice, ki je bila sredi dneva nabito polna. Ulica se konča s krožiščem in na njem spomenik Krištofa Kolumba. Pofotkamo ga iz vseh strani in stopimo iz gneče na ploščad pred marino. Malo počijemo in odpravimo se proti avtomobilu. Tokrat se peljemo po kolesarski stezi, do avtomobila smo imeli dobrih 6km. Poravnamo parkirnino za celodnevno parkiranje = 7,59€ in počasi nazaj v Blanes v naš bungalov. Utrujeni od celega dneva se kar kmalu pospravimo spat. Naslednji dan je dan, ko smo obiskali znano letovišče Lloret de mar, kamor hodijo slovenski dijaki na maturantske izlete. Zjutraj smo po malo poznejšem zajtrku odrinili proti Lloret de maru. Ko smo parkirali na parkirišču, smo zajahali vsak svoje kolo in se odpravili proti obali, ki ni bila daleč stran. Samo letovišče ni ravno veliko, od začetka zaliva do konca je samo okoli dva kilometra. Hoteli in privatne hiše so nagneteni tesno skupaj, sredi največje arhitekturne gneče je pa diskoteka. Odločimo se, da prekolesarimo celotni zaliv, da dobimo sliko letovišča. Samo mesto se nam ne zdi kaj posebnega, zato smo malo polenarili na plaži in ob morju. Kmalu se vrnemo nazaj v Blanes, kjer smo imeli bungalov in sklenemo, da namočimo naše riti v bazenu. Miha pogumno zaplava po bazenu.voda ima sprejemljivih 21 stopinj. Dan prebijemo na ležalnikih pod palmo. Utrujajoče kaj hočeš. Naslednji dan je dan počitka, saj nas čaka dolga pot nazaj. Dan preživimo v mestu kjer smo bivali in prekolesarimo celo obalo, ki je dolga 3-4km. Povzpnemo se na skalo na obali, da si mesto razgledamo iz malo višje perspektive. Ker je sonce močno, mi pa žejni sklenemo, da gremo na pijačo. Ob sprehajališču je polno lokalčkov, ki čakajo na goste. Izberemo si enega in naročimo pijačo. Z Miha pomarančni sok, za naju z Marijo pa sangrijo, saj sva hotela poizkusiti, kakšen okus ima prava španska sangrija.

IMG 6970IMG 6977IMG 7034

Natakar nema prinese vrč v katerem je plavalo kar precej stvari (led sadje in pa »zmatrana« kuhavnica). Najbolj opazna je bila kuhavnica, ki je molela iz vrča. Odastanila sva še ledene kocke in si natočila pijačo. Okus je bil precej simpatičen in bolj kot sva nagibala kozarce, bolj okusno je postajalo. Zamikalo nas je da si noge zmočimo v morju, zato se odpravimo na plažo. Kolesa priklenemo za lokalni kandelaber in se podamo na plažo. Pesek na plaži je prav simpatičen, saj je drobnejši kot v hrvaški dalmaciji in debelejši kot v Italiji. Miha se poda do gležnjev v morje in kaj kmalu je moker do riti. Ko se malo ocedi, sklenemo smo si zaslužili še eno sangrijo. Odločitev je bila soglasno sprejeta. Na poti nazaj proti bungalovu, si z Mihcom kupiva somrerote. Na bazenu so naju malo čukasto gledali, vendar se nisva dala motiti. Preostanek dneva preživimo na udobnih ležalnikih na bazenu. Zadnji dan je dan potovanja nazaj v Ljubljano. Zjutraj ob devetih krenemo na pot, natočimo poln rezervar nafte, saj nismo imeli namena tankati v Franciji, ker je tam nafta 20% dražja. Prevozimo celo francijo in še del italije, ko je potrebno zopet dotočiti gorivo. Vozili smo se 15 ur s postanki. Miha je imel prenosni DVD, tako da njemu ni bilo dolgčas. Tako smo zaključili še eno nepozabno potovanje. Prevozili smo nekaj več kot 3200km, za cestnine smo zmetali tam nekje 200€ in pokurili približno 250l nafte.

 

Vse slike so tukaj: Nica, Monaco, Eze, Barcelona. Slike iz oceanografskega muzeja so na voljo tukaj.