Dežele Beneluxa, Nizozemska Belgija in Luxemburg

Preden se lotite branja potopisa, je potrebno razumeti nizozemsko vreme. Tam ni nič nenavadnega, da veter piha tako, da rastejo vsa drevesa postrani, nič nenavadnega ni, da v nekaj minutah iz jasnega nastane ploha in čez pol ure že spet sije sonce. Top neznosna vročina se smatra, ko je temperatura 25 stopinj, zato smo na slikah enkrat v jopicah enkrat v kopalkah.

No pa začnimo: Dežela, podarjena in ukradena morju: Nizozemska

»Živi v miru s svojim sovražnikom, kajti on je morda tisti, ki upravlja sosednjo črpalko v tvojem polderju (polder je zemlja pod nivojem morja).« Na Nizozemskem pač vsi skupaj živijo v polderjih. Bogataši ne živijo na varnem v višjih predelih, medtem ko bi reveži živeli pod gladino morja. Če odpovedo nasipi in črpalke, bodo utonili skupaj. Med silovitim viharjem in visoko plimo februarja 1953 je v provinci Zeeland utonilo skoraj dva tisoč Nizozemcev, tako bogatih kot revnih. Takrat so se odločili, da tega ne bodo nikdar več dopustili. Pričeli so s projektom Delta, kateri zajema izsuševanje ozemlja in regulacijo vode. Z nasipi so sicer začasno ustavili vdore morja, toda problem je zdaj zaradi znižanega ozemlja nastal še na kopenski strani. Da bi se izognili visoki vodi na notranji strani nasipov, so s sistemom jezov in zapornic poskrbeli za odvajanje sladke vode v morje v času oseke. V začetku so bili pri prečrpavanju vode omejeni z delom človeških rok in vprežne živine. Ko pa se je leta 1408 v mestecu Alkmaar pojavil prvi vetrni mlin z vgrajenim Arhimedovim vijakom, ki je poskrbel za vertikalni dvig vode, je to povzročilo pravo revolucijo. Zdaj so lahko pričeli izsuševati obsežna zemljišča, ki so jih z nasipi najprej ogradili od morja. Izboljšana verzija mlina z vrtljivim zgornjim delom je lahko lovila veter iz vseh smeri, pri postavitvi mlinov v zaporedju pa so lahko premagali višinsko razliko nekaj metrov, ko so v kanale, vrezane v vrhnji del nasipov, prečrpavali vodo iz nastajajočih polderjev. No tako je dežela postala znana po neštetih mlinih na veter.
Naše potovanje smo začeli zgodaj zjutraj. Vstali smo ob tretji uri in vsi krmežljavi krenili na pot. Na poti nas je spremljala oblačnost in pa vglavnem dež. Opralo nas je kar šestkrat preden smo prišli na cilj. Naš cilj za prvi dan je bil prevoziti 1300km in dobiti prostor v kampu Callassande v istoimenskem mestecu na severu Nizozemske. Prav turistično počasi smo se pripeljali do recepcije, ura je bila pet minut pred peto popoldne, delajo pa samo do petih. (zanimivo, da nismo zamudili) Kamp je bil prostoren, vsaka parcela ima električni in TV priključek, za doplačilo 3,5€ se pa lahko še povežeš na brezžični internet za celi dan. Vse je skoraj tako kot doma, manjka samo pomivalni stroj. (šala)

Po poznem kosilu jo mahnemo na obalo, kjer so prostranstva same mivke. Ker se pozna dolgotrajno slabo vreme, je temu primerna tudi temperatura morja. Za kopanje se ne navdušimo, saj smo hodili okoli z dolgimi rokavi in v jopicah, kljub temu, da je sijalo sonce. Opazovali smo otroke, ki so se kopali v morju kot da bi imelo trideset stopinj. Na srečo je več takih kot mi – v jopicah in tričetrt hlačami. Vsi turisti so se sezuvali, da so vsaj noge namočili v morju. Ni kaj, severno morje je severno morje poleti in pozimi, čeprav za domačine take temperature niso ovira za kopanje, so pač bolj trdoživi. Dan zaključimo z vročim tuširanjem, da se malo ogrejemo, saj zunaj ni več kot 17 stopinj. Rahlo utrujeni od celega dneva se odpravimo k zasluženemu počitku.
Drugi dan se odpravimo raziskovat deželo. Namen je bil obiskati mestece Alkmaar, Zaanse Schans, Edam ter jez oz pregrada Afsluitdijk, ki loči morje in jezero v dolžini 35km.
Zjutraj se dodobra najemo in se prav lenobno odpravimo v Alkmaar, to je nizozemsko mesto sirov.

img0032img0041img0053

Na osrednjem trgu pripravljajo predstavo za domačine in predvsem za turiste. Hlebce sira (vsak tehta 25 kg) prelagajo sem in tja ter jih tehtajo na tehtnici (imenovani Waag) v mestni hiši. Sire naložijo tudi na posebna nosila in se z njimi sprehodijo po trgu. Na stojnicah sir tudi prodajajo. Zanimanje zanje je zelo veliko. V času sezone sirov, od prvega petka v aprilu do prvega petka v septembru, poteka v mestu Alkmaar tradicionalni sejem sirov. Vsak petek (v tem obdobju) med 10.00 in 12.30 uro lahko sejem obiščete brezplačno (vstopnine ni). Sejem poteka ne glede na vreme. No mi smo itak zamudili vse. Odpravimo se dalje v Zaanse Schans. Ker je most v nekakšnem remontu in z avtom ne prideš tja, te čez reko prepelje brezplačen trajekt. Malo počakamo in že se prikaže izza ovinka. Vkrcamo se in uživamo v počasni plovbi.

Zaanse Schans je čudovita stara vasica na obrežju reke Zaan, znana po svojih lesenih hiškah, prekrasnih vrtovih in majhnih mostičkih. Znana pa je tudi po coklarni in mlinih na veter, v katerih pridelujejo barvila iz različnih vrst lesa. Najstarejši mlin je De Ooievar (Štorklja), v katerem so delali olje. De Huisman iz 1780. leta še vedno proizvaja znano gorčico iz Zaansa. Tu so še De Kat iz 1782. leta, De Zoeker (Iskalec), ki je petdeset let mlajši in najmlajši De Gekroonde Poelenberg s katerim so žagali les. Verfmolen De kat iz 1780. leta si je možno ogledati tudi znotraj. Ob plačilu vstopnic dobiš prospekt - zloženko o mlinu v slovenščini!!! Ne moreš verjet! De Kat je edini še obstoječi mlin, ki proizvaja antična barvila na enak način, kot v času Rembranta.

img0069img0072img0078
Od leta 1600 dalje je bilo na reki Zaan okoli 1000 mlinov. Prvotno so bili namenjeni črpanju vode, kasneje pa so jih uporabljali v različne namene. Po 1850. letu so njihovo delo pričeli prevzemati parni stroji. Ohranilo se je še 13 mlinov, ki so zaščiteni in nekateri še delajo, kot tile v Zaans Schansu. S trajektom se odpeljemo nazaj čez reko in nadaljujemo pot proti Edamu.

Edam je srednjeveško mestece, ki slovi po odličnem siru. Mestece prepolno življenja je več kot odlična kombinacija tradicije in živahnega turističnega utripa. Občudovali smo številne mostičke. Imeli smo srečo, da smo videli, kako se streže ko pripluje jahta do dvižnega mosta. En stric, ki skrbi za dviganje in spuščanje mostov, najprej dvigne prvega, ladja zapelje skozi do drugega, tam počaka, da stric spusti prvi most, se s kolesom odpelje do drugega in ga dvigne in tako v tem zaporedju kar nekajkrat. Potem se vrne nazaj na prvi most in če je tam že naslednja ladja se stvar ponovi. Peš se odpravimo po malem mestecu.

img0116img0125img0129

Naletimo na gostilno, ki ponuja mešane sire za pokušino. Jasno to smo morali probati in tudi smo. Mešanica sirov je bila izvrstna. Odpravimo se dalje po mestu in kasneje naprej na pregrado med morjem in jezerom.
Jezero je umetno ustvarjeno leta 1932 in je del projekta izsuševanja zemlje. Globoko je približno 5-6m veliko pa 1100 km². Jezero ima ime po reki Ijsel, ki se izliva v jezero. Leta 1932 so morje zajezili s 35 km dolgim nasipom imenovanim Afsluitdijk. No, na tem jezu je veter pihal, da te je kar premetavalo, ampak mi se ne damo.

img0140img0142

Povzpnemo se na most nad avtocesto in opazujemo skažen sončni zahod, saj so oblaki ravno zakrili sonce. Ker nam na vetru stati ni bilo preveč ugodno, se odpravimo nazaj v kamp. Tja prispemo okoli desete ure zvečer sonce pa še kar sije. Kmalu se nam posveti, da smo precej višje na severni polobli kot doma, zato je tudi dan daljši, do pol enajste ure zvečer lahko knjigo bereš brez kakšne luči. Zanimivo, to je vredno izkoristiti, zato se odločimo, da zjutraj malo poležimo.

Tretji dan smo napadli Amsterdam. Po kosilu se odpravimo v mesto in na obrobju mesta parkiramo, razpakiramo kolesa in gasa v mesto. Poudariti je potrebno, da so kolesarji na nizozemskem po hirarhiji zakon in prvi na lestvici, potem so tramvaji in šele potem avtomobili. Tukaj se avtomobilisti prijazno ustavijo in spustijo kolesarja (preizkušeno na lastni koži). Kar nisem mogel verjeti da je kaj takega mogoče, v Ljubljani bi že bunke padale...
Kakorkoli, Amsterdam smo obrnili podolgem in počes. Začeli smo z ogledom muzeja piva Heineken, kjer se zadržimo dve debeli uri. Spoznamo proces varjenja piva in pa jasno degustacija piva (dvakrat). Nadaljevali smo z ogledom trga Dam, ki je glavni trg, samo deset minut hoda od glavne železniške postaje. Čeprav lahko v mestu najdete marsikakšen lepši, mirnejši in bolje urejen kotiček, je zanimiv trg, na katerem je tudi muzej voščenih lutk. Za ogled se ne odločimo, ker bi morali čakati celih pet ur da bi prišli na vrsto. Leta 1808 je trg obiskal tudi Napoleon. Kraljeva palača, ki res kraljuje trgu, je bila sprva mestna hiša, njena klasična fasada pa naj bi bila poklon Amsterdamu in njegovi vladi. V nasprotju z burno preteklostjo je trg zdaj mirno pribežališče za stotine golobov in služi za počitek utrujenih turistov. Zraven trga je tudi znamenita rdeča ulica. Skoznjo se zapeljemo s kolesom in presenečeni opazimo, da je »delavk« zelo malo. Ali se pozna recesija ali pač čas dopustov. No nekaj za vzorec jih je bilo videti, drugače je ogled obvezen v večernih urah, ko ulica zaživi v čisto drugačni luči. Fotografiraje je prepovedano, zato slik ni.

img0156img0172img0192

Odpravimo se dalje proti ulici, kjer je stanovala znamenita Ana Frank. Jasno tudi tukaj je vrsta za ogled notranjosti nepregledno dolga. Zunaj se malo pofotkamo in gremo dalje. Zaželimo si pizze in zavijemo na Rembrandtov trg, kjer najdemo simpatično pizzerijo. Ko se najemo gremo dalje na tržnico rož. Tukaj najdeš vse mogoče čebulice tulipanov in ostalih rož. Prodajajo tudi seme konoplje (canabis starter kit), ki je na nizozemskem dovoljena. Kar nekaj časa se zadržimo na tržnici, saj je bilo težko izbrati katere vrste tulipanov bo Miha nesel mami v Luče. Ogled nadaljujemo mimo brusilnice diamantov. Cene so take, da te odnese, zato raje krenemo dalje. Ogledamo si še naselje na vodi, kjer imajo hiše privezane za obalo. Ko se naveličajo lokacije, hišo premaknejo drugam. Odpravimo se nazaj do avtomobila. Odločimo se še za skok na školjčno plažo - Zandvorf. Sončnega zahoda nismo imeli namen čakati, ker bi predolgo čakali. Odpravimo se nazaj v kamp. Naslednji dan je dan selitve.

Prestavili smo se za dobrih 100km južneje do mesta Delft pri Haagu. Kamp je bil odličen, zelo čist in z zelo velikimi parcelami ter negovano travico na tleh. Preden postavimo šotor Marija strokovno preuči teren in me opozori, da bomo plavali ob morebitnem dežju, saj je ravno tam najnižja točka, kjer sem imel namen postaviti šotor. Domneva se izkaže za točno čez dobro uro. Ulije se ploha in voda se začne iz vseh smeri scejati ravno na sredino šotora. Dobro da ploha traja samo petnajst minut. Sledi projekt premikanja šotora za cele tri metre. Ko prestavimo šotor in skuhamo kosilo se odpravimo s kolesi v bližnjo vasico – Delft. Delft je čudovito staro mesto, še posebej pa je znano po tipični nizozemski keramiki, imenovani "Delft blue". Tehniko in modro barvo so Nizozemci pripeljali iz Kitajske, vendar pa so ji s poslikavami in obliko dali povsem nizozemsko obeležje. Delft je staro mesto z očarljivo arhitekturo, s pestro in zanimivo zgodovino in v njem je kaj videti (poleg cerkev še dvanajst muzejev, mestno hišo, tovarno delftsko modre keramike. Zanimivo je tudi, da so vse mestne ceste in pločniki tlakovani in rahlo zaobljeni. Mestne pravice je dobil Delft že daljnega 1246. leta. Mesto je bilo znano predvsem kot mesto piva in tekstila. V 1514. letu je premoglo kar 98 pivovarn.

img0213img0234img0242

Znamenita nizozemska belo - modra keramika ima svoje korenine prav v Delftu, kjer se je pričela pojavljati pred dobrimi štiristo leti. Zgled in vzpodbuda je bil kitajski porcelan, ki so ga delftski lončarji sprva imitirali, kasneje pa razvili svoje dizajne in izbrali modro barvo (delftsko modra) - DELFTWARE.
Ohranjeni sta še dve delavnici - tovarnici, kjer ga izdelujejo na klasičen način in si je to možno tudi ogledati. Seveda imajo ročno oblikovani in poslikani izdelki temu primerno ceno. Na osrednjem trgu je velika ponudba hrane in pijače. Zaželimo si jabolčno pito. Usedemo se v udobne stole in naročimo pito. Med sladkanjem smo imeli čast poslušati »koncert« zvonov, saj je na bližnji cerkvi obešenih preko 40 zvonov in en majster špila na te zvonove razne znane melodije. No zame je bilo to bolj cinglanje, sem ter tja se mi je zazdelo, da bi res lahko bila iz tega ropota kakšna melodija. Po sladkem obedu in ogledanih znamenitosti se vrnemo nazaj v kamp. Popoldne smo se odločili za kopanje v bližnjem jezeru. S kolesi se odpravimo do jezera, ki je bilo v neposredni bližini. Ker se oblaki skupaj vlečejo nismo bili preveč optimistični glede kopanja. Domačini so se začeli pospravljati domov, mi smo pa kot poznavalci lokalnega vremena vztrajali na plaži, vendar ne za dolgo. Spet se ulije dež. Kaj hočeš, to je pač nizozemsko vreme. Ostanek dneva preživimo v kampu.

Naslednji dan je na vrsti Haag. Dopoldne se odpravimo na kopanje, saj je bilo vreme jasno in tudi sonce je močno pripekalo. Po kosilu se odpravimo v Haag. Odpravili smo se pogledat mednarodno sodišče oz. palačo miru in parlament, kjer ima sedež kraljica. Mesto ni nič posebnega, razen to da ko se mimo tebe pelje avtobus se tla tresejo kot da bi bil potres. Ogledamo si še parlament in vodomet pred njim. Mesto si bomo zapomnili predvsem po tem, da smo gumo na Mihovem biciklu pumpali vsakih deset minut, še dobro da smo imeli v nahrbtniku mini pumpico. Vrnemo se v kamp in ostanek dneva posvetimo menjavi zračnice na kolesu. Menjava je bil pravi podvig glede na orodje ki je bilo na voljo. Tudi ta problem smo rešili.
Naslednji dan se odpravimo v moderno mesto Rotterdam. Med drugo svetovno vojno je bilo mesto popolnoma razdejano, ter posledično zgrajeno na novo po koncu vojne. Zato so ulice mnogo širše, arhitektura modernejša ter razdalje večje. Nizozemci pravijo, da je Rotterdam kraj kjer se denar ustvarja, Amsterdam pa kjer se ga zapravlja. Pripeljemo se na veliko parkirišče, kjer snamemo kolesa iz prtljažnika. Potrebno je še plačati parkirnino na parkomatu in lahko gremo naprej. Tukaj se zadeva močno zaplete. V Rotterdamu lahko parkirnino plačaš na parkomatih samo s kreditno kartico, te pa žal nismo imeli s seboj. Kaj storiti??? Nič, mesto si ogledamo iz avtomobila, ki je glede na vreme bila veliko boljša izbira kot kolo.

img0269img0274img0278

Veter je pihal neusmiljeno, oblak bi pa vodo spustil, če bi ga samo malo dregnil. Zapeljemo se na Erazmov most, ki je največja atrakcija Rotterdama. Promet nenadoma obstane in cesta se postavi pokonci. Jasno, »ladjica« pluje spodaj, pa ji je malo prostora zmanjkalo, zato so del mosta dvignili. Ogledamo si še kockaste hiše v katerih ljudje dejansko živijo. Mesto zapustimo dokaj hitro in odpeljemo se do pravljične vasice z imenom Kinderdijk. Ta kraj je bil Mariji najbolj všeč, saj je kot v pravljici. Tu stoji 19 mlinov na veter, ki so spomeniško zaščiteni. V mlinih ljudje stanujejo, skrbijo za mline in okolico. Po sredini je med dvema kanaloma kolesarska steza in ločeno steza za pešce. Tukaj se lahko prepustiš užitkom kolesarjenja. Veter ni bil premočen in tudi sonce ne. Pokrajina je prekrasna, zato tudi ni čudno da je vasica vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Ko se naveličamo lahkotnega kolesarjenja v eno smer se odločimo za povratek. Pot nazaj je pa zaradi vetra precej napornejša, ampak premagljiva. Zaželimo si veliko porcijo sladoleda in zgroženi ugotovimo, da po 18 uri ni moč dobiti ničesar več, saj so gostilne in restavracije, prav tako razni kafiči zaprti. Čisto po nizozemsko!

Nič zato, odpeljemo se še do zadnje destinacije dneva, to je izliv reke Rotte v morje. Tam so največje zapornice na svetu, ki jih v primeru morebitne poplave zaprejo in s tem preprečijo vdor morja v notranjost dežele. Zapornice se imenujejo Maeslantkering. Če bi jih postavili pokonci bi bile visoke kot Eifflov stolp. Zapornice so največja premična konstrukcija na svetu. Med enim in drugim bregom je več kot 600m razdalja. Po ogledu tega čudesa se odpravimo nazaj v kamp.

Naslednji dan se prestavimo v Belgijo. Pot nas vodi preko umetnih nasipov in preko tunelov pod rekami in morjem. Najbolj zanimivo je bilo peljati v tunelu pod morjem, kjer je cesta polovico poti usmerjena strmo navzdol in druga polovica strmo navzgor. V Belgiji se pokrajina ne spremeni dosti, se pa spremenijo ceste, saj so obupno slabe. Naše slabe ceste so vzorno dobre napram njihovimi. No vsaj cestnin nimajo. Popoldne prispemo v še en zelo lep kamp. Postavimo šotor in negodujemo nad vetrom. Zdaj vemo zakaj so vsa drevesa v pokrajini ukrivljena oz. zakaj rastejo postrani. Odpravimo se v trgovino po živila. Trgovine v Belgiji so za nas precej čudne. Na blagajni nimajo traka, da bi živila zložil na trak, ampak jih prodajalec prelaga iz enega vozička v drugega med tem ko skenira kodo. Butasto do amena!!! Meso si v vitrini nagledaš, potem pa greš do mesarja in mu poveš kaj bi rad. Kako naj mesarju dopovem kaj sem si jaz nagledal na drugi strani trgovine v vitrini??? No kakorkoli v treh velikih trgovinah naberemo živila za dva dni. Cene so astronomske! Vrnemo se v kamp, kjer naredimo plan za naslednji dan. Nasledni dan si ogledamo »belgijske benetke« kakor jih imenujejo.

Zjutraj malo poležimo in po zgodnjem kosilu odrinemo v Brugge.

img0479img0495img0565

Brugge je dobro ohranjeno srednjeveško mestno jedro. Je ena glavnih turističnih znamenitosti Belgije. V letu 2002 si je skupaj s Salamanco v Španiji delil naslov Kulturne prestolnice evrope. Zaradi številnih (plovnih) kanalov v središču mesta Brugge ne more uiti primerjavam z Benetkami. Pred italijansko "sestrično" ima to prednost, da kljub številnim turistom, na ulicah Bruggea ni zaslediti take gneče kot v Benetkah.

Dobro ohranjeno srednjeveško mestno jedro je od leta 2000 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Med najbolj znanimi stavbami v mestu sta cerkev Naše gospe, katere zvonik iz opek je z 122 metri eden najvišjih opečnatih stolpov na svetu, in zvonik Belfry iz 13. stoletja, ki ga sestavlja 47 zvoncev. V srednejeveškem belgijskem mestu Brugge kraljuje čokolada. Med velikonočnimi prazniki so namreč pripravili enega najslajših festivalov na svetu. Sladkosnedeži se lahko do sitega najedo čokolade, umetniki pa dokazujejo, da lahko rjava poslastica včasih zamenja glino, kamen, les ali bron. Ustvarjajo namreč čokoladne kipe, največji nastaja iz kar štiritonskega kosa čokolade. Mesto predrsamo najprej s kolesom in kaj kmalu se nam posveti, da bi bila boljša izbira peš. Kolesa priklenemo na najbližjo cestno svetilko in se prepustimo toku dogodkov. Obvezno je potrebno poizkusiti čokolado in zavijemo v eno čokoladarnico. Naberemo si raznoraznih oblik in figuric čokolade s katerimi smo se sladkali preostanek dopusta. Poizkusili smo še domače jedi, bed njimi tudi belgiski vafelj in pito. Oboje je okusno, posebej če si lačen. Mesto polno turistov zapustimo pozno popoldne. Naslednji dan se znova podamo v mesto, tokrat smo se odločili, da si srednjeveško mesto Brugge ogledamo še iz plovnih kanalov. Vkrcamo se na enega izmed številnih čolnov za turistično vodenje. Na čoln gre približno 30 potnikov. Ogled traja pol ure, voden ogled poteka v treh jezikih. Slovenskega žal ni med njimi. Po ogledu se odpravimo še po nakupih spominčkov. Spet se dan prevesi v globoko popoldne in spet se vrnemo v našo bazo.
V bazi skujemo načrt za naslednji dan. Obesimo se na internet in preverimo vremensko napoved. Ta ni bila ravno navdušujoča, zato se odločimo, da namesto dvodnevnega bivanja v okolici Bruslja, raje potegnemo naprej do Luxemburga, ker je bila vremenska napoved veliko bolj ugodna. Bruselj si nameravamo ogledati samo spotoma ko potujemo do Luxemburga.

img0584img0590

Odločitev se nam je poplačala več kot bogato, saj je Bruselj kot prestolnica Evrope po našem mnenju več kot katastrofa od mesta.

Zapeljemo se do »atoma« kjer parkiramo avto na velikem parkirišču. Pogled na mesta kjer je na tleh razbito avtomobilsko steklo pove vse. Tukaj so turisti tarča dolgoprstnežev. Odmislimo slabe stvari in si ogledamo skulpturo atoma. Čeprav atom ne šteje še niti 50 let, je novo "kožo" dobila ena najbolj nenavadnih stavb na svetu - Atomium v Bruslju. Devet krogel stavbe, ki prikazuje 165.000.000.000-kratno povečavo molekule kovine, je bilo prvotno obloženih z aluminijem, ki je že po nekaj letih začel bledeti. Zato so se bruseljski možje odločili, da aluminijasti ovoj zamenjajo z oblogo iz jekla, ki naj ne bi tako hitro izgubila svojega sijaja. Atomium so zgradili leta 1958, ko je Bruselj gostil veliko Svetovno razstavo, od marca 2004, ko so se začela obnovitvena dela, pa je stavba zaprta za javnost. Ponovno odprtje je bilo leta 2006, ko naj bi v najvišje ležeči krogli zaživela tudi restavracija s čudovitim razgledom na belgijsko prestolnico. Stroški obnove so se povzpeli na 33 milijonov ameriških dolarjev. Stari ovoj je postal spominek. Da bi lažje zbrali veliko vsoto, se je bruseljsko mestno vodstvo odločilo, da dele starega aluminijastega ovoja prodajo kot spominke. Trikotno aluminijasto ploščo s stranico dolžine približno dva metra si lahko privoščite za okroglih 1.300 dolarjev. Izbiro materiala za novo zunanjost stavbe, ki je pravzaprav skulptura, je narekovalo tudi ne prav prijazno belgijsko vreme. Bruselj je znan po svojem vetrovnem in deževnem vremenu, ki zelo hitro načne na vodno erozijo neodporne materiale. Po ogledu atoma se odpravimo proti centru mesta. Napaka stoletja! V Bruslju vedno pada dež in tudi tokrat se nam je obetal. Po nekaj kilometrih in po prevoženih nadvozih in podvozih (kjer obupno smrdi) zmanjka kolesarske steze. Promet je kaotičen, ceste katastrofalne, če niso asfaltirane so tlakovane, ko pa tlakovcev zmanjka so pa lukničaste. Velike jame so del vsakdana. Mine nas volja za nadaljevanje, tudi ljudje so vedno bolj indijsko ciganske sorte. Ne počutimo se več dobro in obrnemo se nazaj. Ko prispemo do avtomobila se z avtom odpeljemo v center mesta. Tudi to je bila kapitalna napaka. Z natovorjenimi kolesi na prtljažniku vlečne kljuke smo tolkli po tleh kar naprej. Jame so tako velike, da ne veš ali boš lahko speljal iz nje ali ne. Prične deževati. Mesto se spremeni v kaos. Vsi vsepovprek hodijo čez cesto, semaforji so za popestritev razsvetljave v mestu, saj jih upoštevamo samo mi, ljudje so čudni, ženske so zafernkane... Odločimo se, da samo zapustimo mesto, pa kakorkoli že. Tudi to je podvig stoletja, ali je cesta zaprta ali jo prekopavajo ali pa te navigacija usmeri na tramvaj progo, ki je pa sam nisem hotel preizkusiti, čeprav je namenjena tudi vozilom. Je že v redu, si mislim in nekako se le izkopljemo iz mesta. Pot nadaljujemo do Luxemburga. Cesta je zelo slaba, pa čeprav se peljemo po avtocesti. Belgija nas je razočarala.

Po prečkanju meje med Belgijo in Luxemburgom se vzdušje malo spremeni. Pokrajina je že malo pred mejo postala bolj domača, pa tudi ceste so neprimerno boljše. Pot nas vodi iz glavne ceste vedno bolj na lokalne in nazadnje se vozimo že po popolnoma vaški poti, kjer ni ničesar drugega kot koruza, pšenica in pa gozdovi, mi imamo pa samo še nekaj kilometrov do kampa. Počasi mi ratuje vroče, če nisem vnesel v navigacijo napačne lokacije. Cesta se zoži na širino samo enega avtomobila in prepričan sem, da na »cilju« ne bo kampa. Moje domneve povem naglas. Marija in Miha sta bila povsem prepričana v točnost navigacije. Imela sta prav, saj se kar naenkrat iz sredine ničesar pojavi prvorazredni kamp Nommerlayen, v katerem smo želeli bivati. Opravimo formalnosti in se razpakiramo. Čas je bil za kosilo in po kosilu kopanje. Preostanek dneva preživimo na bazenu. Naslednji dan se odpravimo v Luxemburg. V mesto se pripeljemo brez problemov in parkiramo na velikem parkirišču. Takoj se vidi, da smo v bogati državi, saj vsi vozijo precej drage avtomobile. Mesto si dokaj hitro ogledamo.

img0620img0609img0614

Mestno jedro ni veliko, zato prečešemo vse ulice podolgem in počes. Ogledamo si še izložbe nasproti kraljeve palače, kjer prodajajo »navadne železne nože« za nerazumno visoko ceno. Tudi čisto navadna svetilka za na nočno omarico, ki po moji oceni ni vrednejša od 10€ se prodaja po nenormalno visoki ceni, da o urah sploh ne izgubljam besed. Mesto zapustimo polni vtisov in vrnemo se nazaj med koruzo in pšenico. Večer preživimo ob živi glasbi v »centru« kampa.
Naslednje jutro je čas odhoda nazaj v toplo Slovenijo. Po 10 urah vožnje prispemo domov. Prijetno je občutiti domačo toploto sonca in brezvetrje.

Tako smo preživeli letošnji prvi del dopusta, saj smo sklenili, da popravimo vtis in se gremo za nekaj dni »pogreti« na morsko obalo ali v terme. Sever pač ni nam pisan na kožo, posebej, če bivaš v šotoru.

Prevozili smo 3400km, stroški za cestnino so bili nični, saj »zgoraj« nimajo cestnin (razen Avstrija), na Nizozemskem se plača samo 6km predor pod morjem, stroške za kamp in gorivo ne bom omenjal, da ne bo kdo mislil, da jamram.

Do naslednjič...