Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Elba

Spomladi me pelji na Elbo, je enkrat lani jeseni izjavila Marija. Ja prav, te pa bom. In sva šla. Nekih strašnih priprav na potovanje ni bilo, priznam, da sem čedalje bolj len, poslužujem se bližnjic, čedalje manj berem turistične vodiče, skratka prepuščava se toku dogodkov. Destinacija je bila znana, termin nekako tudi, vreme se je pa glede na dolgoročno napoved še tudi najbolj obetalo. Miha je ostal doma, njegov trenutek je prišel na vrsto v enakem terminu, saj so Vegovci odšli za vikend v Beograd.
Petek
Petek, dan odhoda, katerega sva se nadejala z malo bolj zgodnjim odhodom, kot ponavadi, se je začel z malo bolj poznim odhodom, kot ponavadi. Ne spraševat zakaj. Po pestrem tednu, ko smo se morali ukvarjati z razlitjem vode v stanovanju, s tavelko štemarco in vodovodnim materialom, sem ugotovil, da imam še v kamperju izliv vode, tokrat samo v wc. Ventil je slabo preživel zimo in pušča vodo. Se pravi, nisva več sama na potovanju, z nama je še g. Nihče, ki nama lula v wc. Ah, ja, življenje ni potica. Pozno zvečer sva prispela v Ferraro na znano veliko brezplačno parkirišče, najprej naredila en krog, ločila »sumljive« kamperje kateri imajo ponavadi lastnika, ki ima en zlat zob v ustih, od tistih kamperjev nama podobnih – klasičnih turistov. V druščini vsaj tridesetih avtodomov sva se zavlekla v posteljo in mirno spala do jutra.
Sobota
Smetarski tovornjak oziroma pometač je začel že ob sedmih. Priden, ni kaj, je spucal vsako prosto parkirno mesto, stroj sam po sebi je hrupen kot raketa, ob enem mimohodu bi ga človek dal na ignor, ko se pa že tretjič pelje mimo, ga pa nekako ne moreš več ignorirat in sladkega spanca je bilo konec. Po zajtrku sva odšla naprej. Po poti sva malo listala vozni red trajektov in ugotavljala, na katerem delu otoka bi pristala glede na uro odhoda iz celine. Odločitev je padla, da kljub temu, da bi zadnjo minuto ujela trajekt za v mesto Cavo, raje malo noge pretegneva, narediva v miru kosilo, se vkrcava na trajekt in pristaneva v mestu Rio Marina, od tam pa direkt na štelplac v Porto Azzuro. In bilo je tako. Od PZAja sva se odpeljala z motorjem v »center«, ki je bolj mikro izvedbe.

IMG 6966IMG 6995

Sonce nama je kmalu pobegnilo za vrh tako, da sva se sprehodila še po uličicah. Zaželela sva si fluoroscentno oranžne pijače, ki jo pijejo povsod po Italiji, samo sva kmalu ugotovila, da v kafiču stane en kozarček toliko, kot v štacuni skoraj cel liter. Ni čudno, da so vsi žulili kapučino. Res da smo na otoku, samo nekje je pa tudi v moji denarnici limita. Če sva na celini pila enako pijačo skoraj polovico ceneje, ne vidim razloga zakaj bi morala biti na tem otočku toliko dražja. Ob sončnem zahodu sva se vrnila nazaj in si iz lastne zaloge naredila fluo drink.
Nedelja
Sonce je bilo že visoko, ko sva dvignila rolete. Dopoldanski sprehod ob obali nastavljanje soncu in kofetkanje na »glavnem trgu« sva raztegnila čez poldne. Našla sva še mini slaščičarno, kjer so pekli slastne sicilijanske kanole. Nasmejalo se nama je, prav tako tudi malemu šefu z visokim kuharskim klobukom na drugi strani pulta. Spet sva ugotovila, da se znajo dobro cenit. Pač. Smo na dopustu. Mesto premore tudi ribarnico, katero sva našla žal prepozno. Rudnik mineralov je bil žal še zaprt, zato sva se odpeljala na obalo. Po kosilu sva se s skuterjem odpeljala v sosednji zaliv, parkirala in se peš odpravila do sladkega jezera.

IMG 6979IMG 6989

IMG 7010IMG 7045

Moje brbončice so po kemijski analizi ugotovile, da je voda sicer dober približek sladki vodi, ni pa povsem sladka. Popoldne sva preživela sama v sončnem zalivu na plaži. Zvečer sva odšla še v mesto na ogled nočne scene.

Ponedeljek
Za razliko od Sicilije so tukaj smetarji izredno aktivni. Sonce še dobro ni vzšlo, ko so že praznili kontejnerje. Sladkega spanja je bilo konec, nadaljeval se je samo še dremež. Po ustaljenem jutranjem ritualu, odlivanju in nalivanju frišne vode, sva naredila ultra maratonski premik. Prepeljala sva se v sosednje selo 4km stran. Zaspana vas Capoliveri na vrhu hriba nudi lep razgled na okolico. Peš sva odšla v mesto, se sprehodila podolgem in počes in probala lokalni kapučino na glavnem trgu. Spotoma sva hotela kupiti še olivno olje, pa se je dedek naveličal in zaprl štacuno še pred iztekom delovnega časa. Fino. Med tem, ko je Marija pripravljala kosilo, sem se zapeljal s skuterjem v sosednji zaliv v izvidnico. Plaža je bila sicer super, la parking je bil postrani, da sem še skuter komaj parkiral. Šel sem v naslednji zaliv, kjer je bil velik parking ob morju. Ja, sem greva, sem si rekel in se odpeljal nazaj do kamperja.

IMG 7076IMG 7081

Popoldne sva tako preživela na plaži, občasno z mrzlo pločevinko v roki, občasno z nogami do kolen v vodi, kar je povsem nenavadno za nas eskime. Sonce ima že precejšno moč, to sem videl šele zvečer, ko sem v špeglu videl enga po faci skurjenega pajaca.

IMG 7114


Torek
Jutranje meglice na nebu niso nakazovale nekega bleščečega vremena, a so se kmalu razkadile. Odpeljala sva se naprej, se spotoma ustavila še v malo »večji« štacuni in spet ugotovila, da je ponudba lokalne hrane bolj boga. Spotoma sva se ustavila na lepi razgledni točki, naštudirala vse iz vode štrleče otoke in ugotovila, da Korzika niti ni tako daleč.

IMG 7122IMG 7130

Zavila sva v zaselek Pomonte in se strmo spustila proti morju. Povsod so bili postavljeni znaki dobrodošlice, da je prepovedano parkiranje za avtodome. Izven sezone, kjer še domačinov ni najbrž ne bo problem. Cesta je iz strme prešla v strmo in ozko, nato pa še v skoraj preozko. Ups .... Tole se ne bo dobro končalo sem si mislil. Poti nazaj ni bilo več. Počasi sva se le zrinila mimo hišk in dreves do morja, prevozila še majhen ekstremno puklast mostiček, kjer sem samo čakal, da bom nasedel s prtljažnikom za skuter. Končno sva parkirala na parkirišču ob morju.

IMG 7163IMG 7153

Prvi pogled na okolico je razkril, da se je življenje tu ustavilo. Vse hiške ob morju so mele polkna zaprte. Odšla sva na špancir po vasi. Nekaj življenja se je vseeno našlo. Odločena sva bila, da najdev kakšen kafič in si privoščiva drink. Našla sva edini odprti kafič v vasi, katerega so okupirali lokalni zdolgočasenci. Niti pod razno nisva pasala tja, saj vem kja bi se zgodilo. Njihova debata bi kar naenkrat potihnila in zaprepaščeno bi naju gledali. Prečesala sva celo vas in obalo. Obala je res zanimiva, še posebej lesketajoča kamnina. Sredi vasi stoji znak, da je prepovedano oziroma kaznivo odnašanje kamnin. Privoščila sva si še malo sonca in kmalu dočakala sončni zahod za Korziko.

IMG 7171IMG 7201


Sreda
Na tem otoku si smetarji zaslužijo zlato medaljo in bi se k njim lahko prišli učit kolegi iz Sicilije. Pred sedmo uro zjutraj so že pobirali smeti. V bistvu so nama hoteli povedati, da je dovolj spanja. Tudi prav. Počasi sva se sestavila in se odpravila naprej. Zavila sva v mesto Sant Andrea. Na vrhu preden zaviješ iz glavne ceste v mesto, so spet table dobrodošlice za avtodome. Še dobro, da ni sezona. Po konkretno strmi cesti za povrh pa še močno serpentinasti, sva le uspela priti na vaški parkirplac. Prostora je za ene 20 avtomobilov, poleti je za povrh še plačljivo. Odpravila sva se po lepo urejeni sprehajalni poti ob morju proti Marini Marciani.

IMG 7230IMG 7259

IMG 7290IMG 7305

Na tem območju je precej možnosti za »hajking« in po eni poti sva se odpravila tudi midva. Na tabli je pisalo, da je do mesta Marciana Marina eno uro peš, ko sva hodila že dve, sva prišla do table, kjer je pisalo, da je po poti ob obali do tja še štiri. Teli otočani so se malo norca delali iz naju in na pol poti sva se obrnila. Res, da je pot slikovita, vzdrževana in označena, samo urne postavke so rahlo zavajujoče. No, v bistvu tudi midva nisva neka pohodnika. Nazaj grede sva se parkirala v osamljen zaliv in šla plavat do kolen. Sončni zahod sva ujela na hribu nad vasjo, kjer sva najprej pregnala trop divjih koz in nekaj srnic. Korzika nama je spet vzela sonce.
Četrtek
Krog po Elbi je bilo počasi treba skleniti. Počasi sva se pomikala proti največjem mestu otoka, Porto Ferrario. Če nama dan prej mesto Marina Marciana ni bilo namenjeno s peš obiskom, sva si ga tokrat privoščila z obiskom avtodoma. Nad vasjo, preden se spustiš do morja je obcestni vodnjak in domačini očitno vedo, da je ta voda dobra, saj sva se morala s kantico kar v vrsto postavit, da sva jo nalila. Spustila sva se do morja. Od mnogih kafičof na obali ni bil niti eden odprt. Tako sva na kofetu pristala na »glavnem« trgu, eno ulico stran od obale.

IMG 7354IMG 7358

Našla sva tudi končno malo večjo štacuno in obnovila zaloge. Namen sva imela še obiskati Napoleonovo vilo, pa se nama tja nekako ni mudilo. Na lepem razgledišču sva se ustavila in si pripravila kosilo. Popoldne je minevalo, nama se pa še kar ni mudilo naprej. Pozno popoldne sva le prispela na parking pred vilo. Jasno, bil je prazen, le dva lokalca sta si ogromen parking izbrala za poligon učenja vožnje z avtomobilom. Avtodom sem parkiral na sredino in upal, da ga kateri ne bo nabil v direktu. Ravno, ko sva pripešačila do vile, so jo zaprli. Kjuzo. Ja, vem, prej bi morala priti. Nazaj grede sva na kičeraj štantu pri babici kupila še stekleno kocko z lasesko gravuro vile. Dan sva končala v Portoferraiju na obali. Pozno popoldansko sonce sva izkoristila za povdarjanje rdeče barve na obrazu. Šesti dan brez kreme za sončenje....o ja, zdaj bodo vsi vedeli, da sem bil na dopustu.

portoferraio

 

Petek
Na vrsto je prišel še zaključni ogled mesta Portoferraio. Dopoldne sva se napokala na motor in se odpeljala okoli zaliva v staro mestno jedro. Tudi v tem največjem mestu na otoku, se jim je dogajalo bolj počasi. Bifejčki ob obali so skoraj vsi zaprti in počasi se pripravljajo na prihajajočo sezono. Odšla sva na hrib, kjer je Napoleonov muzej. Od tu je tudi lep pogled nazaj na mesto. Trdnjava na sosednji vzpetini je bila po pričakovanjih zaprta, zato sva odšla nazaj do obale, kupila trajektno vozovnico za naslednji dan in zavila na belo mestno plažo. Odločena sva bila, da najdeva odprto picerijo in si privoščiva kosilo. Nekako nama je tudi to uspelo.

IMG 7428IMG 7389

Potem sva se odpeljala do 8km oddaljenega polotoka vzpetine Enfole, parkirala skuter in se povzpela po lepi sprehajalni panoramski poti do vrha. Špancir traja slabo uro v eno smer, lahko tudi dlje, odvisno koliko klopc z razgledom sprobaš. Na vrhu je sicer obokan podzemni rov in ne vem niti približno za kaj bi se uporabljal. Popoldne sva lovila še zadnje sončne žarke na prodnati plaži pod vzpetino in se proti večeru vrnila nazaj.

IMG 7454IMG 7449

Sobota
Vseh lepih stvari je enkrat konec in tako je bilo tudi z najinim potovanjem. Zjutraj vreme ni obetalo nič kaj lepega, veter se je krepil in plovba nazaj na obalo ni bila tako mirna, kot bi lahko bila. Po poti proti Ferrari sva premlevala pretekle dogodke in dneve. V Ferrari sva zavila še v mega štacuno, nakupila precej, predvsem lokalne hrane, parkirala na že znanem parkirišču in odšla na pozno popoldanski – večerni sprehod po mestu. Že kar nekaj časa je od kar smo takrat še z najinim malim Mihcom obiskali to mesto. Po trdi temi sva se utrujena vrnila nazaj.

Nedelja
Nedelja je ponavadi najbolj beden dan potovanja, vsega lepega je konec in kilometri, ki še ostanejo do doma so nekako daljši, kot so bili v nasprotni smeri.

In kakšen je bil splošni vtis potovanja? Enkratno. Ampak res. Elba je izven sezone res za dušo spočit.

 

Slike:

Porto Azzuro

Capoliveri

Pomonte

Sant Andrea

Marina Marciana

Portoferraio