Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Potopisi po mesecih:

Boromejski otoki

Odločitev je padla, da si gremo ogledat boromejske otoke in del Švice, ki meji na Italijo. Na pot smo se odpravili ob pol noči. Ker je bila ura pozna, smo si vsi želeli kave. Se bomo ustavili na črpalki pred Italijo in v miru spili kavo. Narobe. Vse okrepčevalnice do meje so bile zaprte, šele čez mejo smo se uspeli dokopati do delujoče okrepčevalnice. Sledil je postanek - kava. Samopostrežne okrepčevalnice mi niso nikoli sedle, ampak za začetek bo tudi to dobro. Pot nadaljujemo proti gardskemu jezeru. Prispemo do cestninske postaje, kjer se plačuje na avtomatih ali pa s kartico. Spomnemo se prigode ko smo bili leto pred tem na poti v Gardaland in smo zapeljali v napačen uvoz pred napačen cestninski avtomat. (Glej opis Gardaland). Uspešno plačamo cestnino in se odpeljemo dalje do jezera Maggiore, kjer poiščemo kamp. Udobno se namestimo in pripravimo pozno malico ali zgodnje kosilo. Odpravimo se proti marini v mestecu Stresa, kjer čakajo čolnički za prevoz na otoke. Vemo, da so privatniki dražji od državnih linij, zato se jih imamo namen izogniti, vsaj plan je bil tak. Z avtom se odpeljemo proti Stresi in po nekaj kilometrih vožnje parkiramo, misleč, da smo blizu. Vsi zadovoljni se odpravimo še malo peš - beri eno uro peš!! Napaka pri ocenjevanju razdalje. Parkirali smo v Bavenu in ne v Stresi. Se zgodi. Kakorkoli že, mi pripešačimo v Streso, kjer nas prav prijazno pride nasproti pozdravit mladi kapitan in nas pospremi do čolnička. Kako prijazno si mislimo. Ko se udobno namestimo na čoln, se zavemo, da smo na privat liniji. Jasno!! Kje si še videl, da se kdo iz državne službe briga za stranke. Bodo že prišle. Kakorkoli smo na poti na prvi od treh otokov. Kapitan nam strokovno razloži, da smo za ogled vseh treh prepozni. OK gremo pa samo na dva nekako zjeclamo in plačamo za ogled dveh.

Po nekaj minutah umirjene vožnje prispemo na otok isola dei Pescatori, kateri je na jezeru Maggiore. Tukaj se izkrcamo. Naš kapitan nam razloži, da vsako uro pelje na naslednji otok. OK. Odpravimo se na ogled otočka. Na otoku so ozke uličice, ki me spominjajo na Piran, en kup malih gostilnic in cel kup stojnic, ki prodajajo kič za mastne pare. Ura se hitro obrne in že smo pripravljeni za naslednji otok. Med čakanjem ugotovimo, da nas je naš kapitan našponal, saj bi si lahko ogledali tudi tretji otok glede na to koliko časa smo še imeli. Pač. Pa drugič. Odpravimo se na drugi malo večji otok , ki ima tudi botanični vrt. Ta se razlikuje od prejšnjega po tem, da ima gostilnic samo za vzorec. Ima pa velik muzej družine Boromeo. Kdo so bili te krompirji ne bom pisal, to si preberite drugje.

135 3550135 3595136 3642

Gremo v muzej (spet vstopnina). Za nami hodi en capl in gleda če bomo kaj slikali, saj je slikanje prepovedano. Capl najbrž še ni videl digitalca z vrtljivim ekranom in pa najbrž ne ve, da se da slikat tudi brez fleša. Obrneš mu hrbet in to je to. Kmalu nas pusti na miru in se posveti ostalim obiskovalcem. Skozi muzej pridemo na grajski vrt. Hudo spedenan. Pogled so kazili edino odri, saj so nekaj obnavljali. Na otoku ratejo bananovci, pa bambus, pomaranče, in ostala eksotika. Na otoku so tudi živali, no tale pav ni bil ravno navdušen nad mano. 

136 3611136 3670136 3679

Odpravimo se nazaj počakat naš čoln. Med čakanjem pade ideja, da nas bo peljal naš kapitan v mesto Baveno, kjer smo imeli parkiran avto. To bi naj doplačali, vsaj tako nekako je mrmral preden nas je odpeljal na otok. Ko prispe naš čoln ga mi strokovno prepričamo da smo to plačali in da gremo v Baveno. OK pravi, samo najprej gremo v Streso, potem v Baveno. OK, va bene! Ja, ja. OK. Samo pelji nas, se smeškamo in muzamo, da smo spet malo prišparali.

Sledila je mirna vožnja malo sem , malo tja in končno naše izhodišče - Baveno. Kmalu ugotovimo, da smo parkirali slabih 500m stran od najbližjega čolna za prevoz turistov na otok. Nima veze, smo se malo razmigali. Ker smo pa privarčevali kar nekaj €, jih je treba takoj zapravit za drugo stvar. Gremo na pivo! pade soglasna odločitev. V neposrednji bližini je simpatična terasa z oblazinjenimi stoli neposredno ob jezeru, v parku...kaj hočeš še lepšega?? Zavzamemo položaj in naročimo GRANDE pivo, a veš tisto veliko BIG one, a veš dopovedujem mlademu natakarju. Si, si, ponavlja in se smeje do ušes. (on že ve zakaj, ostali smo zvedeli kasneje.) Po počitku želimo poravnati račun. Takrat kar naenkrat žeja mine, saj nam je zabelil račun do onemoglosti. Ni čudno, da ni bilo nikogar razen nas. Naj bo, smo na dopustu.

Odpravimo se še na zadni ogled tega dneva, ogled ville Taranto. Sprašujemo se, bomo našli??? Ja, seveda, to je od kampa malo naprej. OK, gremo mi dalje. Iščemo, iščemo, se vozimo mimo...končno najdemo. Ugotovimo, da je za ogled premalo časa, zato polkrog na levo in gasa v kamp v bazen. Tako nekako se je zaključil prvi dan.

Naslednji dan se zbudimo v napol oblačno jutro in prav počasi prilezemo iz šotora na plano. Sledi zajtrk in priprava za odhod. Odpravimo se dalje proti Švici. Bolj ko se bližamo tej gorati deželi, bolj ostri so ovinki in bolj strma so pobočja. Zanimiva je tudi rešitev prostora. V pobočje imajo vdelano garažo in pa dvigalo za tovor. Kdo bo pa nosil kufre in vrečke po štengah??? Za večje predmete je tovorno dvigalo, drugače pa kar iz garaže prispeš z osebnim dvigalom v stanovanje. Noro, ni kaj. So pač znani po zobatih železnicah in vzpenjačah.

Prečkamo mejo in nadaljujemo do mesta Melano. Tam poiščemo kamp. Prostora je dovolj, samo nastopi ena težava. Ne najdemo receptorja. Kmalu ugotovimo, da je mesto Melano raj za padalce, saj na goro, ki se je vzpenjala za nami pelje zobata železnica skoraj 2000m visoko, od tam pa padalci skačejo v dolino, med drugimi tudi naš receptor. To pa še ni vse, ko pristane, nam pove, da mora še na kosilo preden spet odpre recepcijo, saj imajo dve uri čez dan zaprto. Ker možakar ni komplikator, pravi da si naj izberemo mesto, ostalo bomo uredili kasneje. OK. Postavimo našo mobil kučo, spijemo pir, pojemo kosilo, Miha se pošteno okopa v jezeru, potem pa gasa na zobato železnico z imenom Monte Generoso. Po prečudovitem razgledu z vrha se počasi odpravimo nazaj v dolino.

137 3714137 3717Tim 318

Sledi večer ob pivu v gostilnici v kampu. Tukaj pošljemo našega yokerja - mami Marijo ki zna nemško, da preveri koliko dcl drži veliko pivo, koliko malo in pa cenik. Jasno ne ravno dobra izkušnja iz italije je še živa. Marija se hitro vse zmeni, "ales gute, draj grose bir bite, pa eno fanto, ja??" pa smo se zmenil. Po pijači se počasi odvlečemo na spanje. Jutri napademo najboljšo švicarsko tovarno čokolade Alprose.

Zbudimo se v oblačno jutro, prav počasi si skuhamo kavo in pojemo zajtrk. Vse OK dokler ne zagrmijo oblaki. V tem momentu se zgodi panika. Mokri bomo!!! Šotor je bil pospravljen v 5 minutah, ostalo malce kasneje. Krenemo na pot proti mestu Lavena Ponte Tresa, kjer iščemo tovarno čokolade. Po naveličanem usmerjanju domačinov, saj table na odcepu ni, končno najdemo tovarno. Ker so nas oblaki nagnali, da smo na hitro pospravili, mimogrede dežja ni bilo, smo bili 15 minut prezgodnji. Ko so odprli tovarno za obiskovalce, so nas postregli z grisini namočenimi v tekočo čokolado. Njami. Ogledamo si tovarno (za video klik tukaj) in muzej čokolade, nato pa v šoping v industrijsko prodajalno. Nakupimo takšne in drugačne čokolade v enormnih količinah.

137 3754137 3765137 3771

Naslednja postaja je mini Švica. Zadevo odkrijemo bolj po nerodnosti, kot pa z namenom. Kakorkoli treba si je zadevo ogledat. Po ogledu se odpravimo v bližnjo pizzerijo, misleč kako dobre pizze imajo v Švici. Napak! Čakali smo tako dolgo, da se nam je že pajčevina delala v želodcu. Končno nam postrežejo s pizzo. Malo čukasto se spogledamo... No ja, važno, da se je Miha najedel. Poravnamo račun, ki spet ni bil majhen za dehidrirane pizze in se odpravimo počasi naši ljubi Sloveniji naproti. Tako smo zaključili s tridnevnim potovanjem po Italiji in Švici.

Vse slike so tukaj.