Družina Štrok

Naša potovanja in dogodivščine

Vikendi po mesecih:

Novo leto

Bliža se konec leta, praznike štukamo z dopustom, samo kaj, ko vreme noče sodelovat. V kotlino se je ujela megla in pognala lovke še daleč stran po ostali nižini. Nad meglenim pokrovom se naj bi obetalo sonce. Marija je predllagala, naj gremo na Rakitno, saj smo bili tam nazadnje pred enimi desetimi leti, pa še takrat je Miha dobil vročino po poti in smo se na parkirišču samo obrnili in se odpeljali k zdravniku.

IMG 3244IMG 3262

IMG 3272IMG 3279

Tokrat Miha ni zbolel, je v tem času, ko nismo bili tam zrastel v pravega dedca in s starši se martinčkat po soncu ni nekaj in, zato je ostal doma. Sobota sicer ni bila tako briljantna, kot so vremenarji napovedovali, ampak nekaj sonca je vseeno bilo. Nedelja je v vremenski napovedi vsebovala dež, zato ni bila namenjena drugemu, kot opravilom doma.

Zvečer je sledil premik na smučišče. Ker je morala Marija naslednji dan v službo, sva sama z Mihom krenila proti Trbižu. Deževalo je, celo pot in po poti sem se spraševal, če bo sploh kdaj prenehalo. Za naslednji dan je bila napoved sončna, ker pa vremenarjem ne verjamem več, sem sončno napoved znižal za eno stopnjo, na oblačno in upal na najbolje. Vožnja mimo Kranjske gore s pogledom na deževno nočno smuko ni obetala nič dobrega za naslednji dan, samo takoj po prečkanju meje je začelo snežiti. Na cilju v Trbižu je rahlo snežilo in stvar sploh ni zgledala več slabo. Nekaj avtodomov je že bilo parkiranih v pričakovanju jutra. Jutranja smuka mi je hitro razkrila lenobo špagetarjev, saj ponoči novozapadlega snega niso steptali, posledično so se zelo hitro naredili kupi snega in rodeo čez njih je bil neizbežen.

2013-12-30 09.11.142013-12-30 09.40.352013-12-30 09.40.38

Za povrhu se je malo čez poldne na polovico smučišča vsedel oblak v kombinaciji z meglo v dolini in vidlivost je bila na tem delu katastrofalna. Še nekaj spustov po drugem delu smučišča, nekaj borbe s kupi snega in popoldne sva zaključila s smuko. Vremenarje sem spet označil za nategune, zalaufal kamper in se spotoma ustavil na praznenju v Kranjski gori. Tam so se začeli množično zbirat za praznovanje novega leta, srečal sem nekaj znanih obrazov in že bil na poti domov. V Torek sem doma dofilal zaloge, počakal, da Marija pride celo predčasno iz službe in skupaj smo krenili proti morju, kjer so nas že čakali prijatelji iz Kamnika.

Dobili smo se v Izoli in na brzino skovali plan, da se prestavimo v Lucijo, ker v Izoli lokalci niso kaj dosti vedeli, da bi tam imeli kakšno silvestrovanje. Iz Lucije je bila pa organizirana brezplačna avtousna linija v Piran. Parkirali smo se pred pralnico, kjer je bil parking že dodobra zaseden z avtodomi. Stlačili smo se v vogal, se bogato navečerjali in začeli študirat, od kje naj bi šel bus v Piran. Tudi po kuhanem vinu nismo uspeli naštudirat zadeve. Ker nam nekako ni šlo, sem poklical naše đokerje za slovensko obalo - sestro Damjano s familijo oz "polžke". Z avtodomom so bili na zimskem PZAju v kampu Lucija in namenjeni so bili v Piran. Kmalu so prišli do nas, oddolžili smo se s pijačo in se vsi skupaj odpravili na bus. Tako je vsa druščina prispela na Tartinijev trg. Jasno prva stvar je bila obisk štanta s kuhanim vinom.

IMG 3304IMG 3341IMG 3308

Kmalu se je tudi začel glasbeni program z Mambo kingsi, kateri so res žagali do onemoglosti. Polnoč je hitro minila in ob drugi uri sem obnemogel še sam. Po popitih štirinajst različnih vrst alkoholnih pijač, kaj boljši kot sem bil, pač ne moreš biti. Zgleda, da sem postavil osebni rekord v različnem miksu pijač. Štroki smo se odpravili na bus in se nekako zrinili nanj in malo pred tretjo uspeli priti v kamper. Ostali so še vztrajali in ko je bilo konec programa, so hoteli vsi na bus, kar pa ne gre, zato so jo mahnili peš in nekje na pol poti le uspeli skočit naj. Dopoldne je pogled izpod rolete razkril, da pri sosedih ni bilo znakov življenja. Do poldneva smo se nekako uspeli zložit skupaj. Z Marijo sva šla preverit še sestro oz "Polžke" v kamp. Precej zalimani so bili videti, zato smo jim pustili priliko, da se naspijo. Bojan, Tatjana in mi smo odšli v Portorož na kavo in martinčkanje na precej močnem soncu je prav godilo. Temperatura je bila čisto nenormalna za ta letni čas in 13 stopinj nad ničlo v kombinaciji s soncem je dala rezultat sedenja s kratkimi rokavi. Popoldne smo se počasi odpravili proti domu, se spotoma ustavili na osmici Mahnič, kjer smo se oskrbeli še s teranom in nato krenili domov. Kakšna slika več iz Pirana je pa tukaj.