Letošni jesenski dopust je po planu A odneslo slabo vreme. Nemška alpska cesta bo morala počakati še nekaj časa. Tako je vedno še plan B, kjer je bila vremenska napoved za Toscano več kot odlična. Sam dopust se je začel božansko. Še noben tako. Ob odhodu iz domačega dvorišča so se mi za dobrodošlico na armaturki prižgale lučke za ABS in ASR. Fino, samo še tega se mi je manjkalo. Besen kot ris in trmast kot bik odpeljem dalje. Proizvajalcu sem namenil tri sladke kletvice in že sva brzela po avtocesti. Po končanem potovanju si bom spet moral umazati roke in popravljat hidravlično črpalko. Očitno mi zadnje čase kamper namiguje na nekaj, samo nisem še čisto odločen na kaj. 🙂 Večerni cilj je bil PZA v Mesoli, kamor sva niti ne tako pozno tudi prišla. Nogometna tekma, ki je ponavadi tam ob petkih zvečer se je ravno končala. 🙂

Sobota
Zjutraj sva se odpeljala naprej proti mestu Anghiari. Nad mestom in v neposredni bližini samega mesta je brezplačen prostor za kamperje, vendar večino tega zasedajo domačini, saj avtodoma drugje nimajo kje pustiti. Kakorkoli oskrbno izpustni otoček je na parkirišču brezplačen. Naredil se je lep dan, z izjemo kakšnega zablodenega oblačka na nebu, drugače pa pravo jesensko sonce s prijetnimi temperaturami. Odšla sva v mesto, katero naju je prijetno presenetilo. Glede na velikost, ki je res majhno, vendar ima kaj za ponudit. Sicer se pozna, da je sezona mimo, vendar odsotnost gneče turistov je neprecenljiva. Tako sva si na »hot spotu« v povsem prazni kavarni z ogromno teraso in pogledom na celo dolino in naprej, privoščila kapučino po ceni iz visoke sezone. 🙂 Samo mesto je povsem ohranjena različica srednjeveškega mesta, katero mene osebno navdušuje. Prepeglala sva vse ulice, se navonjala sivke na obzidju in ob sončnem zahodu prišla nazaj do avtodoma.

Nedelja
Iz vrha hriba sva se spustila v morje megle, ki je kmalu tudi v dolini obupala in se umaknila modrini neba. Namenila sva se v mesto Cortona. Spet eno manjših mest in spet nekje na hribu. Cesta do tja je ovinkasta in precej strma, zato sva izbrala najdaljšo in najbolj položno. V samem mestu so bila vsa parkirišča polna, še tista na obrobju. Prav, imela sva motor sabo in odpeljala sva se globoko ven iz mesta, parkirala in se vrnila s skuterjem. Naletela sva na tekmovanje s samostreli, katero je potekalo na glavnem trgu. No to je pojasnilo gnečo v mestu. Moram priznat, da se nama je Anghiari bolj dopadel od Cortone, zato sva dokaj kmalu mesto tudi zapustila.

Celo mesto je na vzpetini in ravnine tam ni, vsaka ulica je strmejša od prejšnje. Zanimivo, vendar kljub jeseni, prevroče za pešačenje po vseh. Odšla sva naprej v Lucignano, še eno izmed mikro vasic Toscane. Premorejo veliko travnato postajališče za avtodome, povsem pod vasjo. Tu je vsa oskrba brezplačno na voljo, vključno z elektriko. Parkirala sva na rahlo mehki travci, izkoristila popoldansko sonce in se proti večeru odpravila v mesto. Obiskovalcev ni bilo skoraj nič, prav tako domačinov. Skoraj sama sva se sprehajala po zelo všečni vasici in če bi bil še kakšen kafič kje na soncu odprt, bi bilo že kičasto. Pred mrakom sva se vrnila nazaj, se za vsak slučaj preparkirala na malo višje mesto, saj v primeru dežja najbrž iz tiste sicer lepe travce nebi mogla odpeljati.

Ponedeljek
Večerno prestavlanje po PZAju le ni bilo tako brezvezno, saj naju je zjutraj zbudilo škrabljanje dežnih kaplic po strehi. Dežja ni bilo obilo, malo pa tudi ne. Počasi sva se zlivala iz postelje, in malo pred deseto uro nama je celo ratalo zapustiti mesto. V daljavi so se začeli trgati oblaki, pojavil se je tudi precej močan veter. Odpeljala sva se do jezera Trasimeno, v mesto Castiglione del Lago in se parkirala na prostoren PZA, kateri je bil skoraj prazen. Cena parkiranja je različna, odvisno koliko časa želiš ostati. Najbolj zbode cena za pol ure, saj je celih 6 eur. No 24 urno parkiranje stane 16eur in to sva potipkala na avtomatu. Po PZAju hodi občasno parkmojster od enega do drugega avtodoma in se parkirne listke uči na pamet. Prekontrolira vse. Vedno se najde kakšen brihtnež, ki bi zastojn parkiral uro ali dve, si ogledal mesto in šel naprej, samo to tukaj ne gre. Park mojster pošlata mašino, če je ta mrzla in če nimaš listka na armaturki, te poslika in čestitka pride po pošti na dom. 🙂 Za ogled mesta na vzpetini in mestne utrdbe sva si mogoče zbrala napačen dan, saj je kljub soncu močno pihalo. Vseeno sva odšla v mesto. Razgledna točka je na obzidju, samo tja prideš samo, če na kasi na pult našteješ 8 evrov po osebi. V tej ceni imaš še ogled fresk po celem grajskem poslopju, pa razstava nekih starih slik, pa etruščani, pa sprehod po in v obzidju, pa teater, pa stolp, pa…. no niti ni tako malo.

Pozno popoldne sva mesto zapustila, spotoma v lokalni mesnici kupila lokalne suhe mesnine in se vrnila nazaj do avtodoma. Med najino odsotnostjo sva dobila nekaj novih sosedov.

Torek
Ponoči se je veter umiril in jutro je zasijalo v vsem jesenskem sijaju. Pot naju je vodila naprej proti majhnemu mestu Pienza, ki je jasno na vrhu hriba. Glede na velikost sva imela namen samo malo noge pretegnit, saj je vasica sorazmerno majhna, vendar je tako simpatična, da sva se tam zadržala do popoldneva. Na razgledni točki, ki je na sprehajalni poti na obzidju, je tabla, katera s ponosom pravi, da je od tod največkrat slikana tipična pokrajina Toscane. Menda se sem pridejo tudi učit slikarji in rišejo pokrajino. Res lepo, vredno obiska, pa tudi mir je, saj začuda ni bilo kaj dosti turistov.

Popoldne sva nadaljevala pot proti mestu Pitigliano. Še eno lepo kamnito Toscansko mesto, ki pa naju ni tako prepričalo. Glavna ulica je kolikor toliko ravna in brez stopnic, vse ostalo pa stopnice gor in stopnice dol. 🙂 Na brezplačnem parkirišču nad vasjo zraven tovarne olja in vina, ki je namenjeno avtodomom se nama ni prenočevalo, saj ni obetalo nekega nočnega mira. Odpeljala sva se nekaj kilometrov naprej do arheološkega muzeja, kateri je odprt zgolj za vikend in tam v miru prenočila.

Sreda
Terme Saturnia so se nama izmikale vsakič, ko sva zavila v te konce. Tokrat sva se namenila, da ostaneva tam cel dan. Tako sva se parkirala na velikem PZAju 2km od kaskad, saj itak druge možnosti ni. Natovorjena s plažnimi pripomočki sva se z motorjem odpeljala do kaskad pogledat to naravno čudo. Kljub lepemu sončnemu in toplemu vremenu pretirane gneče ni bilo, si pa sploh ne predstavljam, kako to zgleda v špici sezone. Kakorkoli, okupirala sva en bazenček in se namakala v smrdeči vodi, saj voda vsebuje precej žvepla. Kljub topli vodi, je Marija kmalu pobegnila na kopno, sam sem se pa mariniral v žveplu večji del popoldneva. Prepojen z njim kot kakšno zanič belo vino sem naposled le izplaval na kopno. Ko sva se vrnila nazaj do avtodoma, mi je postalo žal, da sem se sploh namakal, saj vonja po žveplu ne spraviš iz sebe, kljub izdatnim šamponiranjem. Tale vonj zna trajat. 🙂

Četrtek
Prišel je čas, ko je bilo potrebno kompas počasi ravnati proti domu. Tako sva zamenjala pokrajino. Iz Toscane sva počasi potovala proti Umbriji. Vozila sva se mimo mest, katere sva v preteklosti že obiskala. Cilj dneva je bilo mesto Norcia. Ob prihodu tja sva že od daleč opazila, da vaški cerkvi manjka pol zvonika in da ima na vrhu neko čudno streho. No, ko sva prišla v mesto, sva ugotovila, da je bil to tisti potres iz leta 2016, ko je porušil vse, kar je bilo zgodovinskega. Novejše stavbe oziroma obnovljene so nekako zasilo ostale. Mesto je žalostno, zgodovinske stavbe so nekako sešraufali skupaj, da ne razpadejo do konca, po mestu je polno konstrukcijskih odrov, obnove pa niti slučajno ni na vidiku. Še ruševine niso odpeljali. Po balkonih še preostalih domačinov visijo transparenti, kateri izražajo skrajno nezadovoljstvo z obnovo, kateri ni videti začetka. Stavbe so prazne, zapuščene, res žalostno za pogledat. Nasproti enim izmed mestnih vrat so postavili šoping ulico, v bistvu lesene hiške v katerih prodajajo domačini svoje izdelke. Prej so jih na mestnem trgu, zdaj to ne gre več.

Razočarana nad videnim, sva si hotela popravit vtis in odpeljala sva se v krajinski park na planoto nad mestom, 1500m visoko. Če je bilo v dolini res vroče in 25 stopinj, jih je bilo tgoraj zgolj 17. Obiskati sva imela namen majhno simpatično vasico Castelluccio. Pred davnimi desetimi leti smo tam bili in ker je pokrajina res fascinantna sva se zapeljala tja.

Ko sva prispela pod vasico pa spet šok na polni črti. Potres je vasico izbrisal iz zemljevida. 🙁 Posamezne hiše so obstale, ostalo je vse porušeno, ograjeno in nedostopno. Lokalni prodajalci še vstrajajo, prodajalne imajo v sicer ličnih kontejnerjih, prebivajo pa v avtodomih, ki so napikani povsod. Iz ene žalosti sva prišla v drugo. Ja nič zato, pokrajina je še zmeraj lepa, prav tako pa tudi grmovje šipka 🙂 , ki zgleda, da je tu na steroidih. Imela sva še uro dneva, katerega sva izkoristila za nabiranje. Za večerni pogled na zončni zahod sva si izbrala parkirišče s pogledom na celotno dolino. Primerjava slik prej in potem, pove vse.

Petek
Ponoči me je zbudilo rezgetanje konja. Najprej sem mislil, da sanjam, vendar temu ni bilo tako 🙂 Kaj mi je hotel povedati ne vem. Še zmeraj bolje da se konj sprehaja okoli avtodoma, kot pa kakšna divja svinja. 🙂 Zjutraj sva se povzpela na bližnji hribček in se zadovoljno smehljala, saj sva bila nad megleno kopreno.

Počasi sva se odpravila v dolino. No počasi je bilo res počasi, saj sva ob poti morala obrati še kakšen grm šipka. Srečala sva lokalnega pastirja, ki ni znal drugega kot italijansko, midva pa italijansko ne. Smo se pa zmenili vse. 🙂 Za pot v dolino sva potrebova celo dopoldne in naposled le začela z vožnjo po potresno uničeni pokrajini. Tu si zlepa ne bodo opomogli, še tisto malo življenja kar je ostalo po pozabljenih vaseh je odšlo. Popoldne sva prispela do jadranskega morja, naredila izdatno pavzo na prodnati plaži in se odpeljala v Gradaro. Parkirala sva malenkost izven centra, vendar ravno prav za noge pretegnit. Zmanjkalo nama je dneva, zato sva mesto uspela videti samo v siju luči. Lepo mesto, katero obiščeva še enkrat ob drugi priliki.

Sobota
Zadnji dan je spet najslabši dan potovanja, saj ni druge, kot povratek domov. Tokrat gladko in brez zastojev. Splošni vtisi iz potovanja so odlični, kljub temu, da toskanska žitna polja niso obarvana v zlato rumeno barvo. Vreme si pa boljše nisva mogla izbrati.

Slike iz mest so tukaj

Angriari
Cortona
Lucignano
Castiglione del Lago
Pienza
Pitigliano
Sarurnia
Norcia
Castelluccio
Gradara