Neverjetno je, da je lepo vreme prav za vikend. Napovedana je bila močna temperaturna inverzija in le to sva se odločila izkoristit. Odšla sva k sosedom na jezero Golica malo več kot 1000m nad morjem. Menda je pri sosedih vedno lepše sonce kot doma. V petek zvečer sva prispela na cilj, kjer premorejo tudi nov PZA, skuhala rdečega kuhanča, malo prigriznila in se pogreznila v spanec. Sobotno jutro je bilo kristalno jasno in odločila sva se, da izdatno pretegneva noge. Odšla sva okoli jezera in popoldne iz pohoda rahlo utrujena prispela nazaj, si nalila kozarček terana in obsedela na soncu.

Večer je bil precej pester, saj sem se moral ukvarjat s šlamparijo Adrije oz njihovimi ultra elektro patenti. Elektriko lahko pustijo pri miru, naj se raje držijo izdelave lepih omaric. 🙂 Po polurni telovadbi je bilo spet vse pod kontrolo. Nedeljsko jutro je bilo spet kot iz pravljice, samo nama se je žal zaključevala. Treba je bilo v dolino. Odpeljala sva se na Ivarčko jezero in probat spotoma probat še vodo iz rimskega vrelca. Na vhodu jezera te pričaka tabla dobrodošlice, kjer te vse mine. Vse je ograjeno, kot v kakšnem rezervatu, za nameček je pa pozimi jezero cel dan v senci, tako da kakšne idile na soncu ni bilo pričakovati. Razočaranje na celi črti. Probala sva še “radensko” na rimskem izviru, okus bi še bil, vonj je pa ogaben. Voda je menda višek zdravilstva in baje so jo svoje cajte izvažali tudi v Ameriko.

Pozno popoldne sva prišla nazaj domov, jasno v oblačno in sivo Ljubljano.