Letos lokalno

Letos lokalno

Petek 3.september 2021

Letos spet dopustujeva v Sloveniji. Pogledi na recimo Francoska mesta, katera so preplavljena z množicami protestnikov, mi niso vzbujala prav nobene želje po ogledu tega, še manj pa biti del tega. V sosednji Italiji ni bilo nič bolje, zato sva sklenila ostati v Sloveniji. Letos sva bila prvič povsem brez počitniškega plana. Sicer nekaj koncev sva imela v mislih vendar, bolj tako vzhod – zahod varjanta. Še na dan odhoda nisva vedela, kam bova šla. No pa sva se le odločila in se zapeljala v smer proti Primorski, saj zastoje proti Vrhniki je na dopustu pač treba probat. Pristala sva v Starem trgu pri Ložu na PZAju med nekaj tujci. Tako pozno v poletju, v bistvu že v jeseni se popoldne hitro umakne večeru in tudi tokrat ni bilo drugače.

Sobota

Jutro sva potegnila v konkretno dopoldne in naposled le zapustila Lož in se odpravila na Bloško jezero. Parkirala sva se ob jezero in se odpravila na špancir. Žal samo do prve gostilne. 🙂 No po kavi se je dalo naprej. In sva šla na pohajanje po bloški planoti. Lepa planota z lepim ambientom v kombinaciji z jesenskim soncem nama je res dalo zagona. Popoldne sva se vrnila nazaj in večer naju je spet prehitel. Upala sva, da ponoči ne bo kakšnega medvedjega obiska. Sicer pa nisva bila sama in medved bi ziher šel trkat najprej na sosedov kamper. 🙂

Nedelja

Dopoldne sva se zapeljala naprej v Cerknico, na Cerkniško jezero. Spomladi sva jezero preveslala podolgem in počez, tokrat sva pa hotela videti kako zgleda ista slika brez vode. Malo peš, veliko s kolesom, do konca itak nisva prišla.

Presušeno jezero
Jezero junija, na istem mestu, ko se je še lahko veslalo
Presušeni bruhalnik vode
Spomladansko veslanje na istem mestu

Popoldne sva se vrnila na izhodišče, malo počila in po kosilu odšla naprej v Rakov škocjan. Vode žal ni bilo skoraj nič, tako sva videla samo oba naravna mostova brez vode. No saj tudi to ni vedno tako.

Dan je se počasi poslavljal in še pred sončnim zahodom sva prispela v Idrijo na simpatičen majhen PZA Smuk nad mestom. Dostop je precej strm, na enem delu ozek in za tiste, kateri nucajo avtocesto do PZAja to ni. Sprejel naju je nadvse prijazni lastnik, kateri  je tudi vodič v rudniku. Izpred kamperja nama je razkazal celo mesto in nama dal še zemljevid mesta. Parkirala sva se v družbo treh nemških avtodomov in šla lovit še zadnje sončne žarke na bližnji klopci, preden je sonce zašlo za sosednji vrh.

Ponedeljek

Zjutraj sva počasi začela dan in se po deseti uri počasi odpravila v mesto. Po bližnjici, mimo prijaznih domačinov, ki so naju usmerili še preden sva prišla do majhnega  smerokaza. Res fletni teli domačini. Mesto sva prepešačila podolgem in počez, ter se opoldne narisala pred vhodom v rudnik. Bili smo majhna skupina šestih firbcov. Ogled je vreden vsakega evra, saj res veliko ponudi. Začeli smo z video predstavitvijo in potem nadaljevali s samim ogledom rovov. Prejeli smo oblačila in čelade, katera mi je eneparkrat prišla pošteno prav. Rovi so ozki, nizki in še nižji. Menda zato, ker so včasih bili ljudje manjši. Ogled nudi preko dvajset točk, pri kateri se ustaviš in ti vodič opiše točko. Poučno in vsekakor vredno uro in pol dolgega ogleda. 

V rudniku…
Bleščeče kapljice živega srebra
Nadzornik v akciji. 🙂

Po ogledu sva odšla nazaj do avtodoma pripravit kosilo, saj je gostilna, katero nama je priporočil lastnik PZAja bila zaprta, ponedeljek pač. Idrijski žlikrofi bodo počakali na naslednji dan. Popoldne sva odšla do Divjega jezera, iz katerega izvira najkrajša reka v Sloveniji, dolga je zgolj 55m. Je pa to dvosmerna reka, saj včasih teče v eno, včasih pa v drugo stran. Kadar je vodostaj Idrijce normalen, teče Jezerščica od jezera v Idrijco, kadar je pa močno deževje, pa Idrijca naraste in nazaj zalije Divje jezero, voda pa tam ponikne. Precej nenavadno.

Odpešačila sva nazaj ob umetno narejenim kanalom, po katerem so včasih vodo dovajali na velikansko mlinsko kolo, za potrebe rudnika. Ob povratku v najino bazo sva uspela ujeti še nekaj sonca, predno je zašlo za vrh.

Torek

Dopoldne se nama nikamor ni mudilo. Bila sva odločena, da probava Idrijske žlikrofe, samo ne katerekoli. Lastnik PZAja nama je priporočil tiste iz gostilne Pri Škafarju, vsi ostali so baje »bolj tako«. Malo pred poldnevom sva se spet spustila v dolino, na poti izvedela od domačina, da kljub temu, da je samo par stometrski spust v mesto, oni temu pravijo, da gredo v Idrijo. Sliši se kot, da bi odšel na potovanje, ne pa samo v mesto. Na terasi imajo tri mize in ena je bila prosta. Več ne potrebujeva. Kmalu sva ugotovila, da sva pravzaprav imela srečo, saj je gostilna kar dobro obiskana. Strežno osebje je videlo že lepših dni, vendar ima vsak kdaj pa kdaj slab dan. Kakorkoli, če bi imela fotokopijo osebnega dokumenta, bi lahko koristila bone, katere je država velikodušno razmetala. Kratek trimček v bližnji TIC ni bil zaman. S papirjem sem se vrnil nazaj in kmalu začel uživati v res dobrih žlikrofih. Podprta z okusim kosilom sva se vrnila nazaj do avtodoma, plačala nočitve, kupila še domač med in se zapeljala v dolino. Hribovito deželo sva zapustila in se znašla v Vipavski dolini, natančneje v povsem novem kampu David.

Tudi tukaj sva zapravila državni denar. Popoldne naju je obiskala Mojca. Spet je bilo leto okoli od zadnega snidenja in ni in ni zmanjkalo besed. Opremila naju je z namigi kaj pogledati v okolici in nama pobegnila nazaj domov tik pred nočjo. Mojca, hvala za obisk. 😉 

Sreda

Dopoldne sva se s kolesi podala v Ajdovščino. Malo sva obirala vasice na poti, malo pa po glavni cesti in tako prispela v Ajdovščino.

Sprehodila sva se skozi mesto, se v mestnem parku v senčki malo spočila, se v bližnjem kafiču še malo posončila in se odpeljala naprej do izvira reke Hubelj. Pot je iz mesta navzgor precej strma. Ampak res. Ko sva prisopihala na vrh kot dve parni lokomotivi, je sledilo razočaranje, saj vode skoraj ni bilo. Za tolažbo je zraven slika kako je, kadar ni take suše.

Kakorkoli, odbiciklirala sva naprej skozi vas Gorenje, v vasi Lokavci obrnila v dolino in se počasi vrnila nazaj. Popoldne sva kolesoma privoščila počitek, jih nisva smela preveč obremenjevat, jih bova še rabila.

Četrtek

Dopoldne sva odšla do Vipavskega križa. Spet nekaj ravnine, ter nekaj klancov. V Vipavskemu križu sva okupirala edini kafič. Zaželela sva si lokalnega vina in mladenka nama je priporočila lokalno Korono. Najprej mi ni bilo nič jasno, potem sem skontal, da mi je predlagala od Korona vino Pinela. Ja, to bova. Najprej sva morala malo klun namočit v vzorec, in kot ultra poznavalca belega vina sva pritrdila, da je dobro. No potem sva pa dobila pravo porcijo vsak v svoj kelih. Odšla sva še en krog po vasi in se nato spustila na drugo stran v dolino. Vozila sva se po gričevju malo gor, malo dol, proti reki Vipavi, nadaljevala pot po debeli senci ob reki in se popoldne spet znašla nazaj v najini bazi.

Petek

Po treh nočitvah, bi se že spodobilo, da se odpraviva naprej. Poravnala sva stroške nočitev, katere bo plačal najin sinko, čez mnogo let. Turistični boni so res biser inovativnosti. Odpravila sva se naprej proti Vipavi. Spotoma sva se ustavila na kmetiji oz vinarstvu Batagelj. Prijazni domačin naju je bil vesel, zapletli smo se v pogovor in hkrati sva spoznala tudi tisto, temno plat vinarsva v Vipavski dolini. Zadrugo so pred leti kupili naši severni sosedje in od takrat je šlo samo še navzdol. Izmišljevali so si nemogoče kombinacije, grozdje so odkupovali po urah, pa še to točno določeno sorto, plačilo v višini več tisoč eurov pa po petih letih še vedno čakajo. Toliko o uspehu vinarstva v dolini. Do sedaj se je obseg vinogradov skrčil skoraj za tretjino in najbrž se bo ta trend nadaljeval. Žalostne zgodbe te doline se nadaljujejo. Kakorkoli, kupila sva dobro domačo kapljico v zajetni količini, jo varno uskladiščila v box avtodoma in se odpeljala naprej proti Vipavi. Tam niso ravno navdušeni nad avtodomi, saj na začetku mesta ob vojašnici na prostornem praznem parkirišču prepovedujejo parkiranje avtodomom. Ob fuzbalplacu je malenkost bolje, le čez noč ne smemo tam ostati. Ok, naj bo. Odpravila sva se v mesto in proti izviru reke Vipave. Spet nama je surla padla na tla, saj je celotna struga v fazi rekonstrukcije in je eno samo gradbišče.

Nekako sva se uspela prebiti mimo vseh ovir, naredila nekaj fotk presušene struge in se popoldne odpravila naprej v Štanjel. Majhna vas na vzpetini je zgodba zase. Premorejo lep vrt, kateri ima zajetje za lastni namakalni sistem in pa lep grad, v katerega nisva mogla zaradi ultra nobel smetane, katera se je pripeljala v dveh avtobusih s policijskim spremstvom. Upam, da se noblesa ni skisala v gradu.

Zvečer sva se vrnila nazaj do avtodoma, degustirala kupljeno vino in dan zaključila z obilico smeha.

Sobota

Nadaljevala sva naprej do gradu Rihemberg. Na vhodu naju je pričakal mladenič, oblečen v srednjeveška oblačila in naju pozdravil s trobljo iz roga. Izvedela sva na hitro nekaj podrobnosti o gradu, za več pa priporočam vsakemu, naj k ceni vstopnice vzame še »iskanje zakladov« po grajskem poslopju. Gre za domiseln način samostojnega vodenja. Na vhodu dobiš načrt gradu, rdeče pike na zemljevidu označene z voskom so lokacije skritih zakladov. Ko prideš do označene lokacije zaklada, ga najprej poiščeš, ni težko, potem je pa ta zaklad na glineni ploščici in predstavlja predmet iz tistih časov. Potem poskeniraš QR kodo, ki je zraven na ploščici in na internetu prebereš kaj predmet predstavlja. Po vseh dvanajstih najdbah moraš le te oštevilčiti po kronološkem vrstnem redu, kako so si sledile. Simpl. Na koncu za nagrado dobiš kovanec, katerega sam skuješ. Po matrici udariš z malo večjim kladivom in v prej gladek kovanec se vtisne relief. Kovanec baje prinaša srečo. Super izkušnja, vredna ogleda.

Po debelih dveh urah sva zapustila glad in se odpeljala v bližnjo vas Pedrovo. Mojca hvala za namig. 😉 V vasi je menda 23 hišnih številk in nekih deset stalnih prebivalcev. Vas ima turistično kmetijo in sirarno. Jasno v sirarno sva zavila takoj, degustirala precej in tudi kupila precej. Priporočam vsaj degustacijo, saj so pridelki povsem domače narave, skupina kozic pa skrbi za kvaliteto produktov, saj se prosto pasejo po celotnem pobočju.

Popoldne sva odšla na pohajanje po okolici, katera ima precej peš in kolesarskih poti, samo kolesarske so bolj kot ne za pešačenje, po besedah mladeniča iz sirarne. Pred sončnim zahodom sva se vrnila nazaj. Dan je bil spet prehitro okoli.

Nedelja

Dopoldne sva se odpeljala naprej po krasu v Cerje. Tam stoji 25m visok spomenik vsem braniteljem slovenske zemlje. V notranjosti je muzej, na vrhu pa razgledna ploščad. Spodaj je kafič z lepim pogledom na Gorico in celotno dolino, vidi se do Triglava. Spet malo sončkanja in kofetkanja, potem sva pa odšla malo na špancir po okolici.

Ustavila sva se pri jami Pečinka, se malo prepustila naravni klimi, saj iz jame piha precej mrzel zrak. Zunaj je bilo čez 30 stopinj in hlada kar nisva hotela zapustiti. Šla sva naprej po strelskih jarkih, kateri so ostali še iz časov vojne. Rahlo nelagoden občutek se me je loteval, saj sem te iste jarke z izmučenimi vojaki gledal prej v muzeju na fotografijah.

Šla sva naprej in prispela do Borojevičevega prestola. Spomenik stoji v spomin poveljniku Borojeviču, kateri je uspešno načrtoval preobrat na soški fronti in porazil italijansko vojsko. Vročina je neusmiljeno pripekala in vrnila sva se nazaj do avtodoma. Odpeljala sva se naprej do mirenskega gradu, ki v bistvu nikoli ni bil grad, ampak cerkev. Po ogledu sva se zapeljala v Vrtojbo na novi PZA, kateri je zgledno urejen. Tisti, kateri lahko komarje podnevi daste na ignor, boste tam z lahkoto bivali. Midva sva težko, so pa to res čudni komarji, ko je padla noč, ni bilo nikjer nobenega več.  

Ponedeljek

Nikoli mi datum trinajsti ni bil všeč. Tokrat je trinajstica udarila v vsem sijaju. Marija se je počutila slabo, iz nosa je kar teklo in obeti niso bili prav nič dobri. Zapustila sva Vrtojbo in se odpeljala v Novo gorico v šoping. Jaz v štacuno, Marija pa na koronski test pred štacuno. Test ni pokazal korone, počutje se je nekako izboljšalo in odšla sva naprej, najprej na grad Kromberg, kateri je ob ponedeljkih zaprt. Žal.

Nato sva se odpeljala v Goriška brda do razglednega stolpa pri vasi Šmartno. Razgled je res fantastičen in splača se ostati kakšen trenutek dalj.

Sledil je sprehod po srednjeveški vasi Šmartno in nato stacijoniranje na turistični kmetiji Štanfel. V Šmartnem sem se nadejal kakšnega kosila, samo glede na to, da je bila odprta edina gostilna v “centru” vasi in glede na to, da se je turistični folk drenjal med mizami kjer ni bilo prostora še za sedeti ne, naju je vse skupaj minilo.

Odpeljala sva se na turistično kmetijo Štanfel, kjer se precej cenijo. Za eno nočitev sva plačala 30eur, res pa je, da je v ceni elektrika in pa wc ter kopalnica s tušem. Izpusta ni, kako pa vodo naliješ v rezervar v kamper pa nisem raziskoval. Tam so imeli čez vikend pestro dogajanje, zato so si ponedeljek vzeli za premor in za zajem sape. Tako žal niso imeli nobene kuhane hrane, zato sva naročila narezek, direkt v senčko pri kamperju. Popoldne sva namenila počitku v senčki.

Torek

Ponoči je Marijo kuhala vročina, katera je zjutraj čudežno izginila. Ni bilo neke posebne energije čutiti v zraku, piko na i je pa postavila vremenska napoved. Obdobje sončnega in res toplega jesenskega vremena se je izteklo in sklenila sva, da se pozno popoldne vrneva domov. Deževje nama na dopustu ne ustreza. Zapeljala sva se v Dobrovo in parkirala pri kleti. Želel sem kupiti vino, samo industrijskega vina nebi kupoval, ker to lahko kupim doma v lokalni štacuni. Malo sva se sprehodila po Dobrovem in okolici, nato sva se pa še zapeljala med vinogradi z namenom poizkati kakšnega vinarja.

No, bolje, da se nebi, ker vaške ceste so široke ravno za kamper, strmo je tako, da sem se eneparkrat vprašal, kaj sploh počnem tu, vsi vinarji bi prodajali samo buteljke in v nekem trenutku sem si rekel, da je dovolj tega rodea po vaseh. Na koncu, ko sem že skoraj obupal, sem le našel vinarja, kateri ima nekaj »malega« vinograda. Zgolj 10 hektarov. 🙂 Tako, iz vinorodne dežele je bilo treba počasi nazaj domov. Spotoma sva se ustavila še pri naravnem mostu Krnčnik in v soteski pri koritih.

Korita so bila skoraj suha, pri mostu je pa bilo jedva nekaj vode. Spet imava srečo, da sva videla najnižji vodostaj. Kakorkoli, zaključila sva dopust po vinorodnih goricah. 

Več slik je -> klik tukaj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja