Petek
Kot ponavadi se v petek vedno mudi prehitet prometno konico, ko se vsi vračajo iz službe. Tokrat ne vem, ali nama je uspelo ali ne, gneče ni bilo take, kot sva jo pričakovala. Zvečer sva prispela na že velikokrat obiskano lokacijo za nočitev v Mesoli.

Sobota
Zjutraj sva precej potegnila spanec, saj se nama ni mudilo naprej. Nočno deževje, katero je povzročilo precej nevšečnosti v Toscani, kamor sva se odpravljala je ponehalo in z mešanimi občutki sva nadaljevala pot tja. Cilj dneva je bilo majhno mesto Poppi. Pot naju je vodila preko gorovja in po 1200m nad morjem, ko sva že začela opazovati sneg ob poti, sva le prečkala prelaz in se začela spuščati v dolino. Vreme ni najbolj sodelovalo, rahel dež v kombinaciji z meglo na vrhu ni bilo ravno to, kar sva si želela. Naposled sva le prispela v Poppi in se parkirala pod vznožje mesta na mestu namenjenim za kamperje. Brezplačno in prostorno, z vsemi priključki, če jih kdo potrebuje.

Vreme se je močno izboljšalo in odpešačila sva v mesto. Na poti tja naju je poklical najin sinko iz njegovega potovanja iz diagonalno druge strani sveta. Debata je trajala toliko časa, da naju je dežna ploha potisnila v grad na vzpetini. Tudi prav, saj že dolgo časa nisva bila v nobenem. Še dobro, da naju je ploha usmerila tja, saj je res zanimiv za pogledat.

Mesto samo je bolj zaspano in še pred mrakom sva se vrnila nazaj.

Nedelja
Sončno jutro nama je dalo energije za naprej, saj so se poplave v Toscani nekako umirile. Spomini na lastni koži doživete poplave izpred leta in pol so še kako žive. Odpeljala sva se v večje mesto Arezzo, parkirala na plačljivem prostornem parkirišču namenjenim belim kockam na kolesih in se odpravila v mesto. Mesto je precej veliko, amfiteatra nisva uspela videt, ker odprejo spomladi, vsaj tako je pisalo na listu, turistični hop-on busi prav tako še ne obratujejo, saj očitno marca še ni pomlad. Kakorkoli narava pravi drugače. Sprehodila sva se gor in dol, sem in tja, po diagonali ene dvakrat, zavila v res dobro fokačerijo, se najedla porkete in pozno popoldne prišla nazaj do kamperja.

Plan je bil še večerni obisk mesta, ampak sva si imela preveč za povedat v popoldanski debati in nisva šla. 🙂 Morda kdaj drugič ob drugi priliki.

Ponedeljek
Zjutraj je bilo videti, da vreme še nima namena sodelovati, ampak dan je bil še mlad. Odpeljala sva se naprej proti mestu Montalcino. Prostor za kamperje je kakšen kilometer nad mestom in pot do tja je za mnoge precej adrenalinska, saj je klanec zares strm. Za tiste zares tavelike in težke kamperje je v deževnem vremenu lahko vprašljivo, če bi šlo po tem klancu navzgor, potem pa še dvojni ovinek in zadnji kucelj na parkirišče. Tadolgi bi znali malo počohat na uvozu, no midva k sreči nisva. Za pet eur sva si kupila prostor za parkiranje. V ceni je tudi voda in izpust odpadnih tekočin. Popoldne sva zbrala dovolj volje, da obiščeva mesto. Vreme v smislu sonca je, pa ni sodelovalo, no v bistvu je, samo ne ves čas.

Verjamem, da bi bil v povsem sončnem vremenu kakšen kafič odprt, tako pa ni bilo odprto popolnoma nič. Simpatična vasica s trdnjavo na vrhu bo morala pokazat več volje, da bi pustila kakšen evro tam. Drugič ob drugi priliki.

Torek
Sredi noči se je veter odločil, da opozori nase. Pričelo je pihati, kar je bilo naznanilo lepega vremena. In res, zjutraj sva se zbudila v lepo sončno jutro. Lahko bi z lahkoto raztegnila spanec, samo se sosedovi psi niso znali zmenit med sabo, zato sva se kmalu spravila iz postelj.

Odpeljala sva se naprej v mesto Sorano in parkirala na prvem ustreznem parkirišču pod vasjo. Vasica spominja na Matero, saj so okoliški hribi vsi posejani z lukjnami, v katerih so nekoč prebivali ljudje. Samo mesto je stisnjeno v globel in na skalo, da so se tako zavarovali pred tujci.

Lepo za videt, samo tu tudi še ni pomlad in niti na kavo nisva mogla. Kjuzo je vse, še turistični biro. V teh koncih si turizem predstavljajo po svoje. Tudi prav, odpravila sva se naprej v mesto Capalbio že precej blizu obale. Temperature so postale prijetne in tudi vreme se je odločilo, da se umiri. Parkirala sva na parkirišču namenjenem kamperjem med oljkami in popoldne odšla v mesto.

Simpatično mesto, kjer se da okoli mesta sprehodit po obzidju katero nudi lepe razglede. Okupirala sva klopco na soncu in v brezvetrju uživala v razgledu. Naposled sva odšla v notranjost pofirbcat kako zgleda mesto in zapravit kakšen evro. Spet razočaranje, saj je zaprto popolnoma vse. Ampak vse. Mesto duhov. Tu očitno pomlad pride šele avgusta za ene štirinajst dni. Škoda. Še pred temo sva se vrnila nazaj.

Sreda
Zjutraj sem besen kot ris vlekel pižamo iz sebe in se hitel oblačit, saj je zagnan majster od komunale z zavzetostjo kosil travo ob cesti z nitkarco, ob tem pa seveda metal kamenje v kamper. Ravno, ko sem se pojavil zunaj je nehal in se odpravil stran. No fajn, važno, da sem napol oblečen stal zunaj. Nima veze, če človek nima občutka za stvar, katero počne, ga pač nima. Bom preživel. Po zajtrku sva šla še v vas po zalogo kruha in naletela sva na potujočo tržnico. Itak sva nakupila nekaj dobrot. Potem sva šla pa dalje po podeželju Toscane. Počasi sva začenjala dobivat občutek, da poplave izpred nekaj dni o katerih sva brala, da so v tej regiji, le niso tako nedolžne. Zaprte ceste in obvozi po višjeležečih delih pokrajine so nama dodali kar lep čas potovanja. No pa saj sva imela časa v izobilju, čeprav sva dan lenarjenja na obali črtala iz urnika, saj vremenska napoved za konec tedna ni bila ravno sijoča in je škoda cel dan lenarjenja na sicer sončni obali zamenjat za dež. Kakorkoli, ustavila sva se v mestu Suvereto. Parkirala sva na neuglednem močno nagnjenem parkirišču ob cesti in odšla pretegnit noge.

Jasno, vse je bilo zaprto, in ko sva naposled le našla odprt kafič na soncu, je bil zaseden do zadnjega. Ja nič ni bilo z martinčkanjem na soncu. Samo mesto je sicer zanimivo, samo tudi tukaj zgleda še ni pomladi. Odpeljala sva se naprej do cilja dneva v mesto Certaldo. Pred mnooogimi leti smo si ga hoteli ogledat, vendar smo bili tam v času poletnega festivala, temu primerna je bila gneča in takrat smo se odpeljali dalje. Tokrat sva parkirala pod vznožjem na mestu namenjenim za kamperje. Lahko, da je mesto odmerjeno kamperjem, samo lokalci ne razumejo povsem tega, zato je ponavadi zaparkirano z avtomobili. Pozno popoldne sva odšla v mesto, vzpenjača čaka na pomlad in ne obratuje, zato sva v breg sopihala peš. Nekaj malega obiskovalcev je bilo, ostalo čaka pomlad. Pred sončnim zahodom sva se odpravila nazaj.

Četrtek
Zjutraj se je že polno parkirišče začelo hitro še bolj polnit. Malo nervozno sem gledal, ali bova lahko sploh odpeljala od tam in ko sva zapustila tisti kaos in se spet peljala po podeželju se je dalo lažje dihat. Cilj nama je bil San Gimignano, oddaljen slabih 16km. Tudi tu sva pred mnoooogimi leti že bila, samo spomin je šel v »Error 404 Not found«. Parkirala sva na edinem mestu, kjer smeš, slaba 2km izven mesta. V ceni parkirnine je tudi bus do mesta. Glede na obisk parkirišča sem predvideval, da tudi tu še ni pomladi, kljub temu, da narava cveti na polno. Ker je bilo rez lepo vreme, sva peš odšla v mesto in ne z busom, tam pa pravi šok. Trume turistov, skupine šolarjev, glavni trg zaseden s kombiji potujoče tržnice, skratka dogajanje, kot sredi poletja. No fino, iz ene skrajnosti v drugo.

Prehodila sva celo mesto večkrat, se nasončila po klopcah, naužila mesta, uspela kupit sladoled sekundo, preden so se šolarji zagnali v slaščičarno, delala usluge drugim s tem, da sva jih slikala, skratka pravo nasprotje preteklemu tednu. Precej pozno popoldne sva pripešačila nazaj, kjer nas je bilo celih pet posadk, vsak iz druge države. Uspela sva uloviti še nekaj sonca, preden je zašlo.

Petek
Vremenska fronta je dosegla Toscano in če bi v nebo dregnil s palico, bi se sigurno vsul dež. Odpeljala sva se čez Apenine, kjer se je začel ponujati dež. No, na drugi strani se je vreme izboljšalo in v Comacchiu sva šla malo pretegnit noge. Mestu pravijo tudi male Benetke, samo gneče ni take kot v tavelikih.

Za sprehod povsem dovolj. Imela sva še nekaj dneva, katerega sva uporabila za vožnjo proti domu. Parkirala sva na brezplačnem novem postajališču za kamperje v mestu San Dona di Piave in spustila rolete.

Sobota
Ponoči je večkrat težil dež, saj se je priplazil za nama. Zgodaj zjutraj sva bila že na poti domov.

Več slik je pa tukaj:

Poppi

Arezzo

Montalcino

Sorano

Capalbio

Suvereto

Certaldo

San Gimignano

Comacchio