Po lanskoletni Franciji in navdušenjem nad rečnimi spusti s čolni, se mi je nekako počasi skozi zimo porajala misel, da bi odšla na dopust na Nizozemsko, sej je dežela prepletesna z vodnimi kanali in in obilico jezer. Največja prednost je ta, da celodnevni izlet s čolnom oz kajakom začneš in končaš na isti točki. Tako odpade organizirano prevažanje ob točno določeni uri, kar nama lani ni najbolj godilo. Tako sva avtodom natovorila s čolnoma in skuterjem in v petek po službi odpeljala za razliko od nekaj preteklih let na sever. Večerni cilj je bil vsaj nekaj kilometrov čez Munchen, da se ogneva zastojev naslednji dan. Še pred začetkom sobote sva parkirala na mirnem prostornem parkirišču slabih 10km iz mesta. Mirno noč je na čase skazil dež, ki je sicer v kratkih intervalih najavljal, da najbrž z lepim sobotnim vremenom ne bo nič.

Turobno jutro ni obetalo lepega vremena, vendar napoved le ni bila tako slaba. Odpeljala sva naprej proti mestu Koblenz, kjer se reka Mosela izliva v Ren. Po poti naju je vreme malo opralo, malo osončilo in tako se je ponavljalo do prihoda v Koblenz. Zavila sva na postajališče za avtodome, katero je bilo oddaljeno od centra slabih 9km. Po pričakovanjih je bilo polno. Kdor je tako bogato odmerjal prostor je bil najbrž pod vplivom kakšnih nedovoljenih substanc. Sicer gre uradno na tisti prostor 66 avtodomov, vendar bi jih lahko bilo še vsaj dvakrat toliko. Prav neumno je bilo videti ogromne avtodome na 5x večji parceli, še posebej smešno pa kakšen mini kombi na taki parceli. Ja, pač nič zato, odpeljala sva se par sto metrov nazaj in parkirala na skoraj praznem parkirišču ob reki. Pripravila sva kosilo in glede na menjavo rahlega dežja s soncem raje zapeljala malo bližje centru na brezplačno parkirišče in od tam z motorjem v mesto. Precej živahno mesto je bilo že kar nekajkrat konkretno poplavljeno. Oznake na majhni obrečni cerkvici do kod je segala voda, sem moral gledati pošteno navzgor. Si je kar težko predstavljat tako količino vode. Mesto sva prehodila podolgem in počes, iskala nekaj sladkega za pod zob, vendar nič našla. Težko je, če ne veš kaj bi, potem pa ugotoviš, da tega sploh nimajo. 🙂 Povsod ponujajo samo sladoled. 🙁 Odšla sva nazaj, naložila motor in parkirala na že znanem prostoru ob reki. Tako sva do trde teme skozi okno avtodoma kontrolirala rečni promet. 🙂

Hladna fronta je še kar vstrajala in pričakovati ni bilo ne sonca ne kakšne posebne toplote. Odpeljala sva naprej proti Nizozemski in pred mejo natočila občutno cenejše gorivo. V času kosila sva prispela v mesto Breda in parkirala na brezplačnem parkirišču nekaj kilometrov iz centra. Kot ponavadi sva z motorjem zajadrala v mesto. Presenetila naju je gneča. Ljudi polno, in kmalu sva »skontala« , da imajo ultra letno razprodajo. Če nisi imel vsaj ene vrečke v roki, si bil itak čudak. Tokrat se za spremembo nisva zlila z okolico, sva pa našla, kar prejšnji dan nisva. 🙂 Mesto premore tudi lep park z ogromno perjadi, katera pomarkira vse naokoli. Edina korist je ta, da jim ni treba kosit trave. 🙂 Ulice so se začele praznit, saj se ob 17 uri na Nizozemskem življenje ustavi. Bifeji se zaprejo, le na najbolj »hot spot« točkah vstrajajo do 18 ure. Aaaaaahhh. Ostane še pet ur dneva, ulice pa prazne, da o kakšnem »najt lajfu« sploh ne zgubljam besed. Nebo se je zjasnilo, posijalo je sonce in odpeljala sva se naprej proti gradu Bouvigne. Lep grad, lep park, samo ura je bila že skoraj 18. Itak zaprto. Aja, tukaj si lahko vse to ogledaš od 9-16 ure. Pa samo med delavnikom. Ajajaj…. se sploh ne dajo motit. 🙂

Zjutraj sva se odpravila naprej prodi Goudi. Mesto smo pred mnogimi leti obiskali še skupaj z Mihom, tokrat sva si vzela čas in si ga dodobra ogledala sama. Parkirala sva 6km izven mesta na ogromnem parkirišču pri šoli jadranja, povsem ob jezeru. V mesto sva šla z motorjem. Neke pretirane gneče tokrat ni bilo, morda tudi zato, ker termometer nikakor ni uspel priplezati čez 18 stopinj, pa tudi sonca ni bilo na spregled. Brrr je na čase Marija pokomentirala. Mesto sva prepešačilo podolgem in počes in dvakrat naokoli in zaželela sva si degustacije sira. Po starem dobrem preizkušenem receptu sva zavila v gostilno tam, kjer je bila gužva. Iz izkušenj je to zagotovilo, da gostilne ne zapustiš »nategnjen«. Bolj kot sva listala jedilni list, manj nama je bilo všeč, saj ponudbe v stilu »čiz plate«sira enostavno ni bilo. Same instant-pohano-ocvrte sendvič varjante so bile na izbiro. Za mizami je bilo polno obiskovalcev, stregla je pa zgolj ena sama mladenka. Greva drugam. In sva šla po trgu naprej. V naslednji gostilni je bilo precej podobno, zato sva odšla naprej v trgovino s siri. No tukaj sva zdegustirala skoraj vse, tako na brzino okoli 30 različnih vrst. Težko se je odločit kaj kupiti. Nakupila sva precej in otovorjena pozno popoldne odšla nazaj. Sir se da tudi naročiti po spletu in začuda ga pošljejo tudi v Slovenijo. www.goudskaashuis.com Pred večerom sva se sprehodila še po lepo urejeni sprehajalni poti ob obali jezera in dneva je zmanjkalo.

Jutranji prvi pogled izpod rolete ni nakazoval na neko toplino dneva. Odpeljala sva naprej proti mestu Leiden in si izbrala poceni kamp ob jezeru. Plan je bil, da se en dan zapeljeva z motorjem do mesta in si ga ogledava peš in en dan iz vodne perspektive oz, da preveslava vse kanale v mestu. Po kosilu se je nebo končno razjasnilo in temperature so postale prijaznejše. Z motorjem sva odšla v 8km oddaljeno mesto. Višek dneva je bil spet incident s čebelo, saj ji je med vožnjo z motorjem uspelo nacentrirat tisto majhno špranjo v rokavu vetrovke pri zapestju. Itak me je špiknila na podlakt na polno. 🙁 Kje je ravno mene alergika na tovrstne pike najdla? Ja nič, moje preizkušeno zdravilo imajo v mestu in s polnim plinom sva skuter navijala naprej. Parkirala sva izven oziroma na robu pešcone, saj sva imela prejšnji dan lekcijo s policistom na motorju. Bila sva poučena, da naju bo samo opozoril in nama prišparal 150 eur. Hvala. Ne vem zakaj se domačini lahko vozijo vsepovprek, midva pa ne smeva parkirat 10m čez oznako za pešcono? Nič zato, moral sem nujno dobiti moje zdravilo – rezina paradajza. 🙂 Najbližjemu kebabovcu sem zatežil, če mi da eno rezino paradižnika, da si naredim za ene pol urce obliž. Precej čukasto me je pogledal, pokazal sem mu, kako okoli pika nastaja oteklina. Lepo sem se mu zahvalil, vprašal, če sem kaj dolžen in že sva pešačila po mestu. Za notranje bolečine sem uporabil Heineken oz generik, vsaj tako ga je »kelnar« imenoval. Po pol ure je oteklina izginila in kot, da se ni zgodilo nič. Super. Nad mestom sva bila navdušena, saj nudi res poseben utrip. Še posebej, če naletiš na nepregledno množico udeležencev Azijskega tedna 🙂 Živahno je bilo tudi na vodi. Predno sva odšla nazaj, sva šla k mojemu »dohtarju« in naročila kebab za sabo. Pokazal sem mu, da je oteklina izginila in da je dober dohtar. 🙂 Pozno popoldne sva prišla nazaj v kamp. Sam sem sprobal še, če moj kajak še zna plavat na vodi. Sončni zahod sva opazovala ob deseti uri zvečer.

Ponoči sem se zbudil, ker me je neznansko srbela roka. Ko sem ugotovil, da sem se v spanju spraskal skoraj do krvi, je bilo itak prepozno. Aaaaaaa, napaka! Čebelji pik je zaradi silnega praskanja začel otekat. 🙁 No to bo še zanimivo. Zjutraj sem ugotovil, da se je končno vreme zrihtalo in obetal se je lep dan. Namen sva imela celodnevni izlet s čolnoma oz odveslat do mesta Leiden in po mestnih kanalih. Celotna dolžina bi naj bila malo manj kot 20km jasno, če se ne bova izgubila, kar se z lahkoto zgodi glede na to, da je odcepov, precej. Za firbce je preveslana pot klik -> tukaj. Nabasala sva polni nepremočljivi torbi, jih privezala na čolna in se odpravila proti mestu. Na vodi se je odvijal kar precej živahen promet, vendar nič nevarnega. Mimovozeči čolnički so naju pozdravljali, midva jasno nazaj. Po centru sva veslala tako suvereno kot, da sva tam že sto let doma. 🙂 Ustavila sva se v mestnem parku, se izkrcala, odšla v bližnji kafič na kavo in se zavlekla v senčko. Nisva bila osamljena, saj je bila travca precej oblegana z obiskovalci. Po zajetni malici, in počitku sva odveslala nazaj. Pozno popoldne sva prišla nazaj. Sledila je obvezna ohladitev v jezeru. Temperatura vode je bila prijetnih 24 stopinj. Preostanek dneva sva pritiskala kamping stole in se nastavljala soncu.

Naslednje mesto, ki sva ga želela videti je bilo mesto Alkmaar. Pred leti, ko smo se po teh koncih potikali, nismo imeli sreče, da bi si ogledali prikaz tradicionalne tržnice, no tokrat temu ne bo tako. V Alkmaarju sva imela namen ostati dva dni. Izbrala sva lep družinski kamp De Boekel. Od veslaške regate prejšnji dan, se nama nekako ni dalo še enkrat na vodo in s čolni v 6km oddaljeno mesto, zato sva dan raje izkoristila bolj kot ne za počitek. No v mesto sva se vseeno odpeljala z motorjem, ga prehodila podolgem, počez sva pa pustila za naslednji dan. 🙂 Na glavnem trgu sva si med triminutno ploho, katera ni vedela a bi ali nebi padala, privoščila pivo in »čiz kejk«. Zelo okusen kos torte, no cena pa pač malo manj. Sonce je izgubilo bitko z oblaki in odpeljala sva se nazaj. Ravno ko sva prispela do avtodoma, se je ploha opogumila in spustila nekaj dežja. Preostanek poznega popoldneva je bil suho-moker-vetroven in ne nujno v tem zaporedju. Nizozemko vreme pač.

Okoli desete ure sva se odpeljala v mesto, katero je dobilo povsem nov utrip. Na glavnem trgu se je že odvijala predstavitev tradicionalnega trgovanja s sirom. Prikazano tehtanje, poizkušanje in barantanje za ceno je enako že od leta 1693 dalje. Nosači so se precej našvicali, saj naložen sir ni bil videti prav lahek. Predstavitev traja celo dopoldne, večkrat in v večih jezikih je tudi audio predstavitev, jasno z vizualno predstavo. Kratek video kako tehtajo sir je klik -> tukaj. Med samo predstavitvijo luštne mladenke prodajajo vrečke z dvema vrstama sira, sirnimi piškoti in nožem za rezanje sira. Za okroglih 10 eur sva kupila eno vrečko. Po dobri uri predstave, sva zapustila prvo vrsto in dala priliko še drugim drenjajočim se obiskovalcem. Odločila sva se, da če ne greva s svojima čolnoma, greva pa z motornim na enourno panoramsko vožnjo po bližnjih kanalih. Cena je bila deset eurov na osebo. Ob povratku je Marija imela že prej v enem izmed lokalov na trgu ogledano tradicionalno jed borrelhapjes – mesne ocvrte kroglice polnjene najbrž s pire krompirjem, katere postrežejo z gorčico. Okusno. Ker rada probavava lokalno hrano, sva se odločila najti še herring. To je surova riba, no ne ravno čisto surova, je marinirana in postrežena s kislimi kumaricami in čebulo. Naročila sva eno porcijo s kruhom in eno brez. Hmm… je okusno, nima izrazitega okusa po ribi, samo brez kruha gre malo težko po grlu. 🙂 Ribo lovijo v severnem morju od sredine maja do sredine julija. Ribo zamrznejo, nato pa položijo na sol za nekaj dni. Tradicionalno se riba je tako, da jo primeš za rep, povaljaš v čebuli, dvigneš in si jo spustiš v usta. No turistom jo običajno narežejo na krožnik. 😉 OK, dovolj kulinarike, treba je še kupit kolesarsko torbo, saj jo Marija uporablja dnevno, ko se s kolesom vozi v službo. Zdajšnja je že stara deset let, kupljena prav tako na Nizozemskem. Zavila sva v najbližjo štacuno s kolesi in po podrobni analizi modela, oblike, barve in načina hitrega pripenjanja izbrala eno. Pozno popoldne sva se vrnila nazaj.

Če se dan po jutru pozna, potem se je obetala prava žalost. Nekako ni šla skupaj vremenska napoved in dejansko stanje. Nič zato, itak sva imela namen malo lenarit. Odpeljala sva se čez nasip oz pregrado, ki ločuje jezero od morja. Tehnološki dosežek, katerega morajo zaradi erozije rahlo sanirat. Zgradili bodo tudi največje prečrpališče vode v Evropi. Zavila sva na ekološko kmetijo oz v družinskem kampu Boerencamping Fugelfrij v mestu Bolsward. Šefica naju je pričakala že na samem dovozu v kamp in naju prav lepo sprejela. Ker je imela že vse bogato odmerjene prostore že zasedene in ker nisva imela rezervacije, je bila edina opcija, da počakava, da se eno mesto izprazni. Tudi prav. Parkirala sva na travci kateri pravi »wejting room« 🙂 in nama detajlno razkazala vse kar nudijo, od mini trgovine z domačimi izdelki do družabnega prostora v hiši, ogromne kolesarnice, da ne bo vaš bicikel slučajno moker, do tušev… aja topla voda na tuših je v ceni bivanja, ki je 20eur na kamper. Prvavi, da ne mara kovancev za doplačilo tople vode. Nenavadno za nizozemske kampe. 😉 Dobila sva še »welkam gift« šest jajčk iz njihove kokošje farme. Imajo jih štiritisoč dvesto 🙂 Fino. Tako lepega sprejema še nisva doživela. Kmalu sva se stacijonirala na nama namenjenem mestu in se po kosilu odpeljala z motorjem v mesto. Nebo se je končno razjasnilo in spet je bilo vroče. Mesto ni veliko, ravno pravšnje za popoldanski špancir. Imajo lep park in kot posebnost, cerkev s stekleno streho. Precej let nazaj je pogorela, ostali so samo stebri in zunanje zidovje. Dolgo časa je bil to prireditveni prostor, ne dolgo tega so pa namestili stekleno streho in tako dogodki niso več odvisni od vremena.

Da življenje nebi bilo preprosto, me je za dobro jutro špiknilo v križu. Ja fino, samo še tega se mi je manjkalo. Če je oteklina od čebeljega pika nekako za silo splahnela, si najbrž zaslužim novo porcijo smole. Bo že nakako, sem si rekel, čeprav sem naokoli hodil skrivljen, kot vprašaj na koncu stavka. Dopoldne sva se zbasala v čolne in se podala na krožno vožnjo proti mestu. Tokrat bolj »lagano sportski« samo slabih 7km. Celotna pot je klik -> tukaj. Mesto je bilo mirno, vodnega prometa skoraj nič, le nekaj ladjic je čakalo na dvig mostov. Po dobri uri in pol sva se vrnila. Popoldne sem še sam odveslal v par kilometrov oddaljeno sosednjo vas, Marija se je pa raje nastavljala soncu.

Zjutraj sva poravnala račun, slabih 40 eur za dve noči, malo podebatirala s šefico in z babico iz sosednje parcele. Od te babice babica je bila doma iz Giethorna, kamor sva imela namen oditi čez nekaj dni. Zvedela sva vso zgodovino mesta, obdelali smo še preostalo Evropo, se poslovili in že sva se peljala naprej proti mestu Leeuwarden. Namenila sva se v mestni kamp, nekaj kilometrov iz mesta, ki je bil skoraj povsem prazen, še glamping hiške so bile skoraj prazne. Pred vhodom v kamp sva parkirala in iskala recepcijo. Ker o tej ni bilo sledu, sem le povprašal nekoga iz kamperja tik ob vhodu, kje je? »Jaz sem recepcija« je odgovoril. 🙂 Krasno. Vsaj tablo bi lahko imel. Pred njegovim kamperjem smo malo posedeli, malo podebatirali in spotoma namesto dedka izpolnili formularje. Imela sva problem, kam postavit kamper, saj je bilo prostora enostavno preveč. Prostori so neparcelirani in si ga vzameš kolikor ti je volja. Čez dan sem si hrbet nekako uspel naravnati in zamenjati pozo iz vprašaja na klicaj. Počasi je šlo na bolje, vsedla sva se na motor in se popoldne odpeljala v 5km oddaljeno mesto. Zgleda, da sva zamudila dogajanje, ostala je so samo še kartonska embalaža na kupih, ki je čakala odvoz. Mesto je lepo, niti ni tako majhno, gneče ni, ima dva parka in sva se kar nahodila, preden sva spet sedla na motor in se vrnila nazaj.

Vstala sva pozno in se počasi pripravila na vodni izlet. V mesto sva se imela namen odpraviti po kanalih. Spotoma me je »šef št.2«, ki je nejbrž sin od dedka, povprašal po kateri poti bova šla. Na mojem natisnjenem zemljevidu sem mu pokazal kje in odvrnil mi je, da je to »moust bjutiful« pot. In res. Kmalu iz kampa sva zavila iz glavnega v stranski kanal, kjer se je življenje umirilo. Vodnega prometa nobenega, občasno sva kakšno raco prestrašila in tako počasi drsela po vodi proti mestu. Nasproti parka sva se zavlekla na kopno pod velika drevesa v debelo senco. Z lahkoto bi oddremal ene dve kitice, samo se je preveč dogajalo. Na koncu sva se morala še naglas smejat lokalnim nadebudnežem, saj jih je pet hotelo na supu veslati. No, namen jim je bil bolj kopanje. Otroci se ne dajo motit in se ne sekirajo, če mimo njih počasi pripluje kakšna jahta. Zgleda, da sva bila na lokalnem kopališču, saj jih je bilo na kopnem in v vodi čedalje več. Po izdatnem počitku sva odveslala še v strogi center in potem počasi nazaj. Za firbce je preveslana pot klik -> tukaj. Pozno popoldne sva se vrnila v kamp in malo pred kamperjem me je spet rahlo pošlatalo v križu. Klicaj sem zamenjal nazaj za vprašaj. Po kosilu si je Marija zaželela globoke sence, saj je termometer zdivjal na 31 stopinj, sam sem se pa odpravil na bližnje kopališče na vodno razgibavanje. Zgledalo je, da pomaga. Zvečer sva poravnala račun, za dva dni bivanja zgolj 34 eurov. Vsakič, ko sva zamenjala lokacijo, je bilo ceneje. 🙂

Obetal se je nov vroč dan in če je bilo verjeti napovedi, bi naj bilo peklensko vroče. Dopoldne sva se pripeljala v Nizozemske Benetke, mesto Giethoorn. Povsem ob kanalu kilometer in pol pred mestom je bilo odlično postajališče za kamperje, tako po lokaciji in ambientu, kot tudi cenovno. Zgolj 11 eur za dan bivanja. Topla voda na tuših se sicer doplača s kovancem za 50 centov, samo vroča voda mi je bila trenutno povsem bogokletna misel, saj je že dopoldne žgalo na polno. Termometru sem skoraj nudil prvo pomoč, ko je kazal 34 stopinj. Parkirala sva se na lepo mesto, raztovorila čolne in se odločila, da se ne greva peš drenjat v mesto oz vas. Namesto tega sva odveslala na mestno kopališče na otoček, povsem zraven vasi. Še preden sva tja prišla, sem se že skopal, ko sem suvereno lezel v čoln. Malo smeha penzičem na stolih ne škodi. 🙂 Marija zleze na zelenkota kot veverica, jaz pa potrebujem malo več telovadbe, da se zbašem notri. Kakorkoli, odgliserala sva naprej. Ko sva zapustila glavni kanal in zavila proti mestu, me je minilo življenje. Do koder ti seže pogled sami električni čolni za sposojo. To bi še nekako šlo, samo za krmilom pa uglavnem poševnooki, ki mu ni jasno kako se čoln na vodi komandira. Itak so se zaletavali do onemoglosti. Še dobro, da je ves promet speljan krožno. Puščice zgleda razumejo. Po najkrajši možni poti sva jo ucvrla na otoček. Tam pa novo presenečenje. Polno čolničkov in čolnov zasidranih ob ograji kopališča, za kaj večjega ni teorije, ker je jezero globoko max 1,5m. Lahko greš peš iz vasi. 🙂 .Lokalna mladina se je odločila dan preživeti na vodi in piti negravžno sparjen Heineken. Bogi. Razprla sva marelo, se zavlekla v senčko in dan preživela od marele do vode večkrat izmenjajoče. Nazaj grede sva ugotovila, da izposoja deluje po Nizozemsko do 17 ure, oziroma, najbolj zagreti do 18 ure. Super, naslednji dan bo dan ogleda mesta iz vodne perspektive, jasno izven delavnika izposojevalnic.

Že navsezgodaj zjutraj je vročina pritisnila na polno. Relativno zgodaj sva se z motorjem odpeljala tisti kilometer in pol do mesta. Avtobusnih obiskovalcev še ni bilo, zato sva upala na malo manj ljudi. Sprehodila sva se po »ulici« ob kanalu, kjer so hiše, ki tekmujejo, kdo bo imel lepšo travco in lepše rože. Se mi pa tamkajšnji stanovalci res smilijo, saj se jim turistični nesposobneži, ki ne obvladajo čolna z 10 ljudmi krmarit naravnost, zaletavajo kamor nanese. Tako lahko vidiš, ko nekdo zahaklja privezan čoln in strga vrv s katero je bil privezan, potem se zaletavajo v podporne stebre mostov, tako da se vse okoli strese in čolni so pobuškani in popraskani, kot da bi bili udeleženi v kakšni bitki. Še dobro, da imajo električni pogon in se peljejo samo ene 5 na uro. Za nameček se pa še pripelje ladjica s 50 potniki. No te imajo profi krmarje za vozit. Vroče je bilo za znoret, vetrne sape nobene in zazdelo se mi je, da se je veter zmotil oz vzel ene dva dni frej. Dejva se midva raje nazaj pospravit in se hladit v jezeru in v senčki na otočku. Ko sva prišla nazaj, sva opazila, da se nekateri obiskovalci PZAja že veselo kopajo v bližnjem kanalu. Greva midva bolj na »mirno« lokacijo. In sva šla. Na otočku je bilo itak veselo na vsakem koraku. Dan sva preživela v senci in se hladila v jezeru. No, če se v 28 stopinj topli vodi lahko pohladiš. Nazaj grede sva v miru odveslala čez celo vas. Če koga zanima je pot klik -> tukaj. Dan se je prevesil v večer, samo nekdo je pozabil nekje izklopit peč. Da je na tem koncu ob enajstih zvečer zunaj še vedno 30 stopinj, je pa tudi že malo čudno.

 Ob štirih ponoči smo imeli vsi na PZAju skupno vajo. Veter se je vrnil iz dopusta in ene dvakrat iz čistega brezveterja zarukal kamper. Vsi smo na brzino skočili ven in začeli pospravljat tende. Prav hecno je bilo pogledat, kako smo se vsi čukasto gledali in hiteli. Tokrat smo bili v prednosti mi, kateri vintamo tendo na roke, saj tisti s super duper električnimi so lahko samo nemočno gledali, kako motorček počasi melje in navija tendo. Ravno, ko smo pospravili, se je veter umiril. Kot, da bi se norca iz nas delal. Važno, da je vaja uspela. Zbudila sva se v mirno jutro kot, da ponoči ni bilo nič. Počasi sva vse pospravila in odpeljala na jug. Vsaj tako je navigacija rekla. Zapustila sva Nizozemsko in vozila dolgočasne nemške kilometre, se ukvarjala z zastoji in pozno popoldne prispela v mesto Wetzlar. Parkrati sva hotela na skromnem mestnem PZAju, ki premore zgolj 4 prostore s ceno osmih evrov na kamper, samo prostora ni bilo. Seveda, če bi preobilna siva buča s pol prevelikim kamperjem parkirala na svoje označeno mesto, bi bilo prostora še za naju ampak, ker je kamper postavil na dva osem meterska prostora, je povedal, koliko še zdravih sivih celic ima pod ostankom sivih las, potem je pa še mahal češ, da ni prostora. Odšla sva čez reko na drug PZA, ki je oddaljen od mesta cel kilometer. Pripravila sva si večerjo in nekako nama ni bilo jasno, zakaj vsi hodijo mimo s pecljatimi kozarci v mesto. OK, Gugl je povedal, da ravno ta dan poteka festival vina. Če kozarca nimaš, ga kupiš na štantu in potem od štanta do štanta okušaš vina. Jasno vsebino plačaš posebej. Začela sva z deci, nadaljevala z dva in zaključila s pollitrsko steklenico. 🙂 Spet sva zadela s prstom v marmelado, saj za ta festivlal nisva vedela. Po degustacijah sva zapustila mestno gnečo in se počasi odpravila nazaj, na sladko spanje.

Vročina je popustila dalo se je zadihat in počasi sva odpeljala naprej. Cilj dneva je bilo mesto Rothenburg. Bolj kot sva zdelovala kilometre, bolj sva študirala, da mogoče nebi bilo slabo odpeljati še kakšnega več in se premakniti bližje domu. Tako sva v Rothenburgu parkirala na parkirišču za avtodome, saj je drugje povsod več ali manj prepovedano. Parkirnina je pecej sladka, cela dva evra na uro. Je pa veliko prostora. 🙂 Odšla sva v mesto in presenečena ugotovila, da ga bova spet površno na brzino preletela. Staro mestno jedro je precej veliko, lepo ohranjeno in za ogled v enem popoldnevu povsem preveliko. Kupila sva Schneeballen krogle, to je sladko krhko testo poštupano s sladkorjem. Menda jih lahko prodajajo samo v petih mestih po Nemčiji. Sem se sigurno še vrneva in mesto počasi in v miru pogledava. Pozno popoldne sva se odločila še za eno dvesto kilometrsko kitico in še pred večerom parkirala malo pred Munchnom ob lepem kopalnem jezeru. Kopanje mi je vzela grozeča nevihta z grmenjem v ozadju. No iz vsega hrupa itak ni bilo nič.

Izbrana lokacija za nočitev ni bila ravno top izbira, saj je bila avtocesta enostavno preblizu. Ponoči se kar sliši promet. Sva pa zaradi tega vstala bolj zgodaj, se odpeljala proti domu in se spretno ogibala vsem prometnim zastojem. Na račun tega sva videla tudi malo nemškega podeželja. Popoldne sva parkirala na domačem dvorišču.

Splošni vtis? Enkratno. Nizozemska je dežela, katera me vedno znova fascinira. Ceste so gladke kot puter, fedre od avtodoma bi lahko pustil doma. 🙂 Všeč mi je enotni stil gradnje, vse je grajeno tradicionalno in ne najdeš naselja, kjer bi sosedje tekmovali, kdo ima bolj kričečo barvo fasade. Zunanji izgled hiš in stanovanjskih blokov je enoten in ne tak, da imaš okna od vseh možnih proizvajalcev in barv. Tudi senčila so vsa enaka, ograje balkonov… Ni napikanih satelitskih anten po fasadi, ne klimatskih naprav. Prav za oči spočit. Če zmanjka prostora na kopnem, lahko kupiš plavajočo hišo in to celo s kletjo. Ko se naveličaš soseda, jo lahko prestaviš drugam. 🙂 Skratka dežela, vredna obiska.

Video iz mesta  Leiden je klik > tukaj

Video iz Bolsward je klik > tukaj

Video iz Leeuwarden je klik >tukaj

Video iz Giethoorn je klik >tukaj

Slike obiskanih mest so tukaj:

Koblenz

Breda

Gouda

Leiden

Alkmaar

Bolsward

Leeuarden

Giethoorn

Wetzlar

Rothenburg