Ko smo bili nazadnje skupaj z Bojanom in Tatjano, sta ženski skovali plan, da bi bilo fajn obiskati kakšno osmico. Bojanu je na uho prišlo, da je osmica Mahnič v Grahovem brdu dobra in da imajo dobro vino in dober pršut po zmernih cenah. No, cilj je bil določen in tja smo krenili v soboto popoldne, saj prej žal ni šlo. V Grahovo brdo smo se pripeljali malo po četrti uri. Parkirali smo na začetku vasi, ki premore celih 12 hiš. Parkirišče pred domačijo je bilo nabito polno avtomobilov in celo trije avtobusi so delali dren na parkirišču. Parkirali smo na vrhu vasi na novem makadamskem parkirišču in se kar takoj zapodili v gostilno sicer s planom, da najprej malo lakoto potešimo, zvečer pa nazaj na žurko. Ker se je začela gostilna hitro polniti, nam je postalo jasno, da bomo kar obsedeli in spili pač nekaj litrov terana več. Ker so imeli tudi živo glasbo, se je bilo treba še malo znoret po plesišču in Marija me je kar dvakrat zvlekla plesat. Jaz sem za ples približno tako kot, če bi spustil hlod po bregu navzdol, ampak, je kar šlo.

Ure so minevale tako hitro, da smo oddelali že skoraj celi šiht za mizo, hripavi smo bili že vsi, siti pršuta, slanine in domače salame tudi, zato smo se odpravili počasi nazaj proti avtodomu. Na parkirišču smo dobili družbo še dveh avtodomov in mini busa. Za spanje nam še ni bilo, slan pršut se je v želodcu vžgal in za presekat smo posegli po pivu in že smo imeli nočno debato pred avtodomom. Na drugi strani ceste nasproti nas, je bil parkiran gasilski kombi in kmalu smo dobili družbo. Fajn druščina iz Šentjerneja se nam je pridružila in kot se za Dolenjce spodobi, ne grejo nikamor brez svojega cvička. Najprej se nam je pridružila moška sekcija, kmalu za tem pa še ženska.

Pristopila je mladenka v gasilski opavi in z loparčkom v roki, na katerem je pisalo »stop gasilci«. Loparček je rdeče utripal in rekla nam je: »stop, nehajte piti!«. Tadruga deklina je pa rekla, »mah, dajva jim zeleno luč« in loparček osvetlila zeleno in rekla »zdaj lahko pijete«. Cviček je bil res dober in če nebi burja še z repom opletala, bi pet litrski kantici z vinom kmalu videli dno. Na tričetrt smo jo tako ali tako spraznili. Šofer jih je v kombiju potrpežljivo čakal in da nebi ostal žejen, mu je Tatjana prinesla sok. Obilo smeha, heca in ostalih štosov je bilo, dogovorlili smo se, da jih pridemo enkrat obiskati, malo zidance prekontrolirat, malo mesnin nakupit, ampak le, če imajo prostor za parkiranje avtodoma. Gasilec Miha se je zasmejal in rekel, joj, na več kot 10 hektarjih zemlje ki jo imamo, boste pa ja nekje parkirali. Ker jih je šofer že preganjal, saj so se odpravljali na naslednjo osmico, smo se poslovili. Da pa nebi mi slučajno ostali žejni, so nam pustili vino, saj so imeli menda še tri take kantice z vinom v rezervi. Ja, fajn druščina iz dolenjske in res bo treba v kratkem v te konce, da vsaj kantico vrnemo. Malo smo pospravili embalažo okoli avtodomov in se počasi zavlekli v tople postelje.

Noč je bila sicer kratka in zjutraj se je naredil krasen sončen dan, brez vetra in po poznem zajtrku smo se odpravili na daljši sprehod. Po kosilu pa še na obvezni šoping nazaj v gostilno, jasno po teran, liker in salame. Ko smo komaj znosili do avtodoma, je tudi sonce že začelo ugašati. Bil je čas, ko je bilo potrebno kreniti nazaj domov. Zvečer smo bili doma.
Vse slike so tukaj.