Poletna Bosna

Poletna Bosna

Letos nisva imela nobenih posebnih planov za poletno destinacijo, saj na tisti res pravi dopust, odhajava šele jeseni. Ker še nisva bila na dopustu v Bosni, sva se namenila odpraviti tja za teden dni in malo obiskat reke, da ublaživa moč vročinskih valov. In sva šla. Nekaj nasvetov sem dobil od dobrega prijatelja, kateri je od tam doma. On sicer pravi Bosni in Hercegovini, da je to Vietnam, saj so tam marsikatere svari precej kaotične, neurejene in svojevrstne. In sva šla. V petek popoldne, počasi do Velike Kladuše, do grada nad mestom. No, vmes je bila še klasična čakalna doba na HR-BIH meji, v družbi samih slovenskih registrskih tablic. 🙂 Za piko na i, me je pa še carinik razveselil s tistim »stani tamo malo na kraj« 🙂 Hotel je videti, kako zgleda skuter v prtljažnem boksu. Pozno zvečer sva le parkirala pred še odprto gostilno. Z glasbo in večernim pogledom v dolino ob kozarcu ledeno mrzlega piva, sva zaključila dan. Ob vprašanju kelnarja, če lahko tu prenočiva, sva dobila začuden pogled, z odgovorom seveda, kaj sploh sprašuješ. Mladina se je kmalu naveličala prevažat sem in tja in pogreznila sva se v spanec.

Sobota
Zjutraj sva relativno zgodaj zapustila postelje, dala skozi običajno ritualno klasiko, se sprehodila okoli gradu in se spustila v dolino.

Naredila sva še krog po mestu, zamenjala valuto, kupila simko za internet in odbrzela v mesto Bihač. Zasidrala sva se v kampu Kiro rafting, kjer sva se dogovorila za rafting za naslednji dan. Ker nisva neka izkušena raftača in se drživa bolj mirnih voda, sva sprva imela namen na bolj ležerni rafting spust, a naju je gazda kampa uteral v skupino bolj tazaresnih. Je rekel, da ta tura poteka po najlepšem delu reke Une. Bomo videli. Glede na to, da nisva imela rezervacije, je to bil kar dober dogovor. Najprej je bilo na vrsti testno kopanje v kristalno čisti Uni, vendar samo s 17 stopinjami tako, da za dolgotrajno namakanje ravno ni.

Popoldne sva odskuterirala v mesto na kosilo, valda v gostilno s tradicionalno njamico. Gostilna Sofra, zelo priporočam. Okusno do majke mile in seveda količinsko povsem preveč. Popolne je bil ležalnik najin najboljši prijatelj. Zvečer sva bila še deležna glasbe v živo iz bifeja ob reki.

Nedelja
Ob deseti uri sva se narisala na recepciji, kjer se naj bi vpisala na listo morebitnih pogrešanih na spustu. 🙂 Vladalo je rahlo kaotično stanje med organizatorji, saj eden ni imel dosti goriva v kombiju, drugi je pa imel že polhen minibus, za nameček se jim je pa še nekdo izgubil in so ga po telefonu usmerjali. Z debelo zamudo smo se kot zadnji odpravili iz kampa in ker kombi ne gre brez nafte smo odšli najprej na črpalko. Deset litrov bo najbrž zadosti za tričetrt urno vožnjo na startno izhodišče in potem še za nazaj v kamp. 🙂 Za uvodni adrenalin je poskrbel mladi šofer kombija, saj je vozil, kot da bi peljal nosečnico v porodnišnico, ko se že mudi. Za ublažitev stresa je pa navil radijo malo bolj na glas z malo lokalne glasbe. Res, da smo zamujali in so nas preostali že čakali. Komedija se je nadaljevala, ko se je šofer v nekem trenutku pripel z varnostnim pasom, zapeljal skozi krišišče in se odpel. »Jebiga, včasih tam stojijo policaji« nam je razložil. Brzeli smo naprej in spet se je pripel. V daljavi smo opazili policijo in jasno, kadar se ti mudi, te ustavijo. Vsi smo pograbili varnostne pasove in bili pripeti. Policistu se je nekaj nasmihalo, vrnil je šoferju dokumente, šofer je speljal in se odpel. 🙂 Je rekel, da sta s policajem skupaj v šolo hodila, popoldne pa itak skupaj pijeta pivo, se pa vsi med sabo poznajo, saj je to manjši kraj. Predstava uradnih dejanj za turiste je bila za nami in že smo bili v nacionalnem parku. Asfaltirane ceste je zmanjkalo in za nami se je dvigoval ogromen oblak prahu. Ubogi motoristi so samo nemočno obstali, saj opcija vožnje skozi ta prah pač ni sprejemljiva.

Končno smo prišli na izhodišče, vsi so bili že opremljeni s čeladami in rešilnimi jopiči, mi smo to po hitrem postopku navlekli nase. Posedeli so nas v rafte, midva sva bila v skupini čeških dobrovoljcev, nekako smo bili približno uravnoteženi glede na težo, dobili smo navodila kako veslati, nekaj varnostnih napotkov in za pokušino začeli veslati. Pred 17m slapom smo se izkrcali, odšli peš pod slap, skiperji so pa spravili čolne čez slap. Vsa čast za pogum.

Tako smo se ponovno vkrcali in brez milosti na prvi 5m slap. Nismo se prevrnili, kar je bil kar dober znak, vsak naslednji slap je baje lažji. Začetna mera zdravega straha je popustila in ležerno smo se vozili skozi brzice. Prva pavza je ponudila skakanje iz visoke skale v tolmun, samo meni in tudi večini temperatura vode ni ravno ustrezala za te podvige. Tako smo počasi ležerno veslali do zadnje tretjine 23km spusta. Zadnjo tretjino je pa potrebno odčohat po vodi, saj je tok precej slab. Pozno popoldne smo le prispeli do cilja, se napokali v vozila in po kratki vožnji prispeli v kamp. Sledilo je obilno kosilo v restavraciji na obrežju, zabavno premlevanje dogodkov podkrepljenih z obilico smeha. Še dobro, da je Češki jezik podoben slovenskemu. 🙂

Ponedeljek
Vzela sva si frej dan, da se sprehodiva po mestu. Dopoldne sva se spet zapeljala v mesto. Vročina je že neusmiljeno pritiskala. Zavila sva v mestni turist info, dobila nekaj napotkov kaj pogledati in predvsem, kje dobro jesti. Sprehodila sva se po mestnih otočkih, se do gležnjev hladila v vodi in se držala sence.

Stari del mesta ni velik, zato sva relativno hitro videla vse. Še na dobro kosilo in že sva se vraćala nazaj. Vročina je bila tako neusmiljena, da tudi mrzla Una ni bil več problem. To sva ene parkrat ponovila, potem je pa zvečer še dež pripomogel k bolj znosnim temperaturam.

Torek
Po treh dneh bivanja sva le odpeljala dalje. Prej sva še poravnala račun in glede na njihovo evidenco gostov in storitev, sva ugotovila, da nimajo pojma kdo je kdaj prišel in na kateri etapi raftinga si bil, če si sploh bil. Dedku (gazda jezda kampa) sem naštel, kaj vse mi mora računat, potem je trikrat tipkal po kalkulatorju in v četrto le natipkal pravo ceno. Račun je tukaj luksuz, je treba šparat s papirjem. 🙂 Vožnja proti mestu Jajce nudi lepo panoramo, saj se kar nekaj časa voziš po sicer ravni planoti. Tako sva zgodaj popolne prispela v sicer ogromen kamp, samo obiskovalcev je bilo skoraj nič do malo. Spet preveč prostora in ne veš kam bi se postavil. Počakala sva popoldanske morebitne plohe, saj so stalno nekaj v prazno grozile z grmenjem, predno sva odšla v mesto. Mesto je po nevihti spet počasi oživelo, midva sva zavila v gostilno zraven portala vhoda v mesto. Tam strežego tradicionalno domačo hrano.

Po precej poznem kosilu, v bistvu že večerji, sva se na brzino sprehodila po glavni ulici. Marija je izkoristila priliko nakupa res ugodne cene obutve in potem sva se po mraku odpeljala nazaj. Spet nama je zmanjkalo dneva.

Sreda
Za obisk mesta sva si namenila cel dan. Najprej sva odpešačila do bližnjih mlinčkov na vodi, oz bolj hišk na vodi, saj mlinskih koles ni več. Lepo ohranjena dediščina z lepim ambientom.

Potem sva se podala na mestno kopališče, katero dopoldan še ni imelo dosti obiskovalcev. Naslednja postaja je bil »Most ljubezni«, zakaj tako ime ne vem, je pa lep sprehod tik nad brzicami.

Končna najina postaja je bilo samo mesto Jajce. Najprej sva šla direkt v info center po zemljevid, potem pa gas po punktih za ogled. Najprej jasno na slapove. Dostop na ploščad je plačljiv, nudi pa zanimivo izkušnjo tuširanja. Vodni piš drobnih kapljic te hitro zmoči, čeprav zgledajo povsem nedolžne. Kot zanimivost, poleti imajo tudi tekmovanje v skokih iz slapov.

Odšla sva naprej po mestu, navzgor v hrib proti katakombam oz podzemni cerkvi. Spet vstopnina, šele potem greš lahko notri na hlad.

Da se pa nebi podhladila sva šla naprej po močnem soncu naravnost na vrh hriba, na grad, oz ostanke le tega. Spet vstopnina, ker tisto travco na sredini je spomladi nekdo moral pokositi.

Ker sončna pripeka ni bila več ravno primerna za raziskovanje mesta sva se počasi odpravila nazaj. Ustavila sva se v tradicionalni konobi z namenom kosila.

Zgleda so vsi mislili enako. Zasedeno vse skoraj do zadnjega kotička. No ta skoraj sva zapolnila midva. Lep ambient, imela sva priliko spremljeti peko izpod sača in demonstracijo sveže ribe od vode do krožnika.

Imajo lasto manjšo ribogojnico tako, da bolj sveže ne more biti. Zadnjim sončnim žarkom sva se nastavljala v kampu.

Četrtek
Počasi sva se usmerila nazaj proti reki Uni. Spet sva obiskala nacionalni park Une. Ustavila sva se v Martin brodu, katero mesto oz vas je dobilo ime po anegdoti, da je bila deklina Marta zaljubljena v fanta, kateri je bival na nasprotnem bregu. In ker je bila to prepovedana ljubezen, je enkrat Marta želela prečkat reko, vendar ji je na brzici spodrsnilo in se je utopila. Brod je pa beseda, katera označuje prehod preko vode.

Kakorkoli, malo pred slapovi je lep velik piknik prostor, samo dostop je zgolj za avtomobile, še bolje za terenska vozila. Strmo in en ekstremno oster ovinek in že si na travniku pri reki. Super, samo ne za naju. Par sto metrov naprej je parkirišče ob info točki, katera je pa zaprta. Že nekaj časa. Odšla sva proti slapovom, še prej se pa spotoma ustavila na kosilu.

Domača preprosta gostilna, z lastno mini ribogojnico kar ob mizah za goste. Gazda je z mrežo potegnil ven štiri ribe in kmalu sva jih imela na krožniku. Okrepčana sva se odpravila najprej na slapove, potem pa še do ogleda mlina in eko pralnega stroja. Pralni stroj je res zanimiv izdelek, vsa regulacija je analogna, brez sodobne elektronike 🙂 Vodni curek konkretno premučka cote, le za nogavice ni najbolj primeren, ker znajo pobegnit skozi luknje.

Kupila sva še moko in se odpeljala naprej v Kulen Vakuf do relativno novega kampa Lav povsem ob reki Uni, kjer so prijazni in gostoljubni lastniki. Cena je 17eur na kamper z vsemi storitvami, še bazen imajo.

Zvečer naju je spet malo opralo, skozi celo noč po malem in zjutraj se je že sililo sonce.

Petek
Petek sva imela namen bolj kot ne lenarit. No zbrala sva toliko volje, da sva se sprehodila po vasici. Spotoma sva želela kupiti domači med, saj so se iz brega preko tabel hvalili, da imajo dober domač med. Res je bilo nekaj čebelnjakov videt in morda pa res dobiva tistega pravega, domačega. Pred hišo je stal avto, kar je nakazovalo, da bi lahko bil kdo doma. Zvonec se ne uporablja, ker ga ni. Po glasnem trkanju ni bilo odgovora, naju je pa 100m oddaljena soseda poskenirala in ponudila asistenco. Po telefonskem klicu o zalogi, naju je usmerjala kar iz balkona in znašla sva se pred drugo hišo in tam kupila ta isti med. Vaška distribucija in video nadzor sosedov deluje. Dve hiši naprej pri dedku, kateri nama je že dopoldne razložil zgodovino in vaško politiko v detajle sva pa kupila še marmelado in džem. Ker me je ruzak že pošteno nazaj vlekel, sva se odpravila v najino bazo, se raztovorila in pred dežjem odšla probat lokalno hrano.

Vas premore dve gostilni, vsaka na svoji strani mosta. Zavila sva levo, saj so imeli lepše slike hrane 🙂 Izbira ni bila posrečena, saj sva ob skoraj popolnoma prazni gostilni čakala na hrano dobre tričetrt ure. No župa je bila skoraj mrzla, meso na plošči za dva je bil pa najbrž že malo na zalogo pečen dopoldne. Dan je pokvaril dež, kateri je naredil ravno toliko koristi, da sva odgledala eno etapo francoskega toura. Zvečer smo se pisana internacional druščina zbrali v bifeju, kjer je recepcija, gostilna, bife in družabni prostor v enem. Degustacija domače šljive od gazde, portugalskega žganja od soseda z džipom in za splahnit bosansko pivo, nam je razvezal jezike. No hudega ni bilo, saj je riba pečena na žaru imela v čem plavat. Zagovorili smo se skoraj čez polnoč.

Sobota
Jutro je obetalo lep dan. Vedel sem, da bo potrebno za lep razgled peš na bližnji grad. Dopoldne sva odpešačila tja in po uri hoda prišla na vrh. Razgled je res lep in polenarila sva na klopci na vrhu.

Pretirano veliko časa niti nisva imela, saj se je bilo potrebno počasi usmerjati proti domu. Po vrnitvi nazaj v vas sva šla popravljat vtis gostinske ponudbe kraja. Zavila sva v nasprotno gostilno. Moram priznati, da je bilo bolje, nisva čakala več kot tričetrt ure na hrano tako kot dan prej pri konkurenci, ampak zgolj samo tričetrt ure ob podobni zasedenosti. Tole bodo morali še malo potrenirat. No, bilo je pa veliko bolj okusno, kot na drugi strani. Postregel naju je sam kuhar, potem si je pa vzel pavzo, naročil kelnerju pivo in se zaklepetal z zgleda poznanimi strankami. Ostali bodo počakali. 🙂 No, kakorkoli, kamp sva zapustila popoldne in odšla naprej. Ustavila sva se še ob gradu Ostrožac kjer je grajsko dvorišče posejano z zanimivimi skulpturami iz kama.

Večer sva zaključila, tam kjer sva začela, v Veliki Kladuši, kjer sva naletela na začetek poletnega festivala. Parkirala sva ob mestnem parku in se sprehodila med stojnicami. Vse skupaj se je šele dobro začenjalo, in ob pogledu na komunalce, ki so začeli zapirat center, sva se na brzino pospravila, preden bi postala ograjena nepremičnina.

Nedelja

Noč ni bila tako mirna, kot teden dni nazaj, saj so imeli praznik in temu primerno vzdušje z občasnimi ognjemeti. Zjutraj sva še zavila v štacuno, nakupila precej zaloge in se odpravila proti domu, kamor sva popoldne prispela.

V BIH se sigurno še vrneva, morda že jeseni. Domačini so te dejansko veseli, ko prideš kot turist.

Več slik je klik spodaj

Bihač

Jajce

Martin brod

Kulen Vakuf

3 thoughts on “Poletna Bosna

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja