Že kar nekaj časa je minlo od zadnjega daljšega potovanja, zato je bilo tole zgodnje spomladansko potovanje toliko bolj pričakovano. Glavni cilj so bili Pompeji in pa Amalfijska obala. Tam v tem letnem času ni take nepopisne gneče, pa še vročine ne. Vse, kar sva videla spotoma je bil čisti bonus.

Petek
Tako sva na osmi marec popoldne krenila proti Italiji. Cilj dneva je bil tokrat za spremembo drugačen, kot ponavadi, zato sva namesto v Mesoli pristala v Ferrari. Zakaj? Zaradi ogromnega Ipercoopa, kjer sva se izdatno založila z italijanskimi dobrotami po zmerni ceni. Zvečer sva suvereno zavila v center na že dobro poznan parking v Ferrari, kjer smo že kar nekajkrat prenočili. Moja suverenost me je skoraj stala tega, da bi na vstopu na parkirišče s seboj odnesel višinsko omejitev, katera nam preprečuje dostop. Ups noviteta. Ja, ok, greva za ovinek na postajališče za avtodome, kjer jih je nekaj že bilo. Spet suvereno do rampe, ampak ker nisva imela kartice s katero se rampa odpre, sva rikvercirala nazaj. Joj, ne razumem, zakaj je tako težko postavit enostaven avtomat. Ker se nama ni iskalo parkomata po celi Ferrari, sva se zapeljala na rob mesta v povsem mirno stanovanjsko sosesko in v popolnem miru prenočila.

Sobota
Ptičje petje me je zbudilo, oddremal sem še zadnjo kitico in okoli osme ure sva že zajtrkovala. Po šopingu sva se odpeljala naprej. Cilj nama je bilo mesto Siena. To mesto se je spretno izogibalo vseh naših predhodnih potovanj, tokrat pač ne. Parkirala sva na brezplačnem parkirišču na začetku mesta, slabih 5km pred centrom. Že kar nekaj avtodomov se je sončilo na več ali manj praznem parkirišču.

Pripravila sva si kosilo, razložila skuter in že brzela proti mestu. Kmalu sva ugotovila, da se bo najbrž nekaj dogajalo, saj so bile nekatere ceste že zaprte. Na začetku centra mesta ni bilo pretirane gneče, to pa zato, ker so se vsi gnetli v strogem centru ob ograji, saj je bil cilj kolesarske dirke na samem mestnem trgu. No fino, greva se še midva gužvat. Slabih deset minut sva čakala prve kolesarje. Glede na število obiskovalcev, je dirka morala biti precej pomembna.

Kakorkoli, mesto je po dirki oživelo, lokali so se napolnili, vsi so kupovali sladoled in na njega čakali v dolgih vrstah. Hm, zanimivo. Midva sva našla siciljanske kanole in jasno planila po njih. Sonce je počasi izgubljalo moč, mesto sva si ogledala, zato sva še pred temo prišla nazaj. Večer je bil v znamenju degustacij jutranjega gurmanskega šopinga.

Nedelja
Mirna noč se je umaknila jutru. Odpeljala sva se naprej proti Rimu. Pred leti sva Rim že videla in sva ga imela povsem zadosti, saj tiste gneče nebi rad več podoživel. Zraven Rima so rimski ostanki oz Vila Adriana. Precej dobro ohranjene ruševine, ravno pravšnje za popoldanski ogled. Malo čez poldne sva prispela tja. Vreme je počasi začelo fermentirati in upala sva, da se ne bo skisalo do konca. Zavila sva na parkirišče pred vhodom, mlad Luidži je pokasiral 3 eure in naju usmeril na bus parking. Nočno parkiranje tam ni dovoljeno. Odpravila sva se do ticket office in suvereno sem prilimal evrsko petdesetico za nakup vstopnic. Prijazna teta srednjih let je dvignila obe roki kot, da bi ji pokazal pištolo in v mikrofon izdahnila, da naj pospravim denar, da je danes free vstop. Zakaj takšna radodarnost ne vem. Nisem se branil, dobila sva vstopnico za dve osebi in odšla na ogled. Celo popoldne sva tavala po ogromnem parku. Zvečer sva se prestavila v mirno stanovanjsko sosesko zraven domačih avtodom stacijonarcev.

Ponedeljek
Po pričakovanjih jutro ni bilo takšno, kot sva si želela. Oblaki so se preganjali po nebu in če bi katerega malo podrezal, bi spustil dež. Odpeljala sva se naprej proti Pompejem, kar je bil tudi cilj dneva. Zavila sva v kamp, ki je v neposredni bližini glavnega vhoda. Za nočitev računajo 24 eur za oba, vroča voda na tuših je v ceni. No, tako sva se zavlekla med pomarančevce, ki so zgleda bogato obrodili. Zgleda, da pomaranč noben ne obira, najbrž je to tukaj tako, kot pri nas jabolka. Skoraj kot plevel. Za test z brbončicami sem dve utrgal in po opravljeni analizi sem ugotovil, da najbrž predhodnjici ne bosta osamljen primer. 🙂

Po kosilu sva se napokala na skuter in se odpeljala v dobro založeno štacuno po drobnarije, potem pa še na obalo. Sama obala ni biserni presežek,ampak prav nasprotno. Industrija kamor ti seže oko, da o smeteh ne izgubljam besed. Za povrh je pa še nesramno grdo pihal veter in kmalu sva se pospravila nazaj. Popoldne sva leže, do napol sede nabirala kondicijo za naslednji dan – ogled Pompejev.

Torek
Ponoči se je vreme razjezilo, in precej vode izlilo iz neba. Ko je dež ponehal, je začel pihati močan veter in obetal sem si obilno bero pomaranč. Zjutraj sem ugotovil, da so še vse na drevesih in če jih bom hotel imeti, bo treba stopiti vsaj en korak na drevo. Ok, to bom popoldne. Malo po deveti uri sva že držala vstopnici za ogled Pompejev v rokah. Z zemljevidom v roki sva zakorakala po mestu. No zemljevid je veter v kratkem preoblikoval v mini zložen zemljevidek, saj drugače ni šlo. Mesto sva speglala po dolgem in počes in po šestih urah stopila skozi izhod.

Rahlo utrujena sva se vrnila v avtodom. Marija je eno kitico oddremala, jaz sem se pa z motorjem odpeljal v štacuno. Pripravila sva kosilo in vmes premlevala vse videno. Po sladico je bilo treba pa na bližnje drevo. Ker veter ni bil radodaren s pomarančami, sem pač moral narediti en korak na drevo.

Sreda
Zjutraj je bilo precej hladno, zgolj štiri stopinje nad ničlo. Pomislil sem na dve mladi dekleti, kateri sta prenočili v šotoru zraven naju. Če v šotorčku nista imele kakšne specialne Nasa spalke, potem sta gotovo zmrznile. No kmalu se je ena prikazala v pižami, druga je pa mrtvo hladno bosa po travi odkoralala na wc. Oči so mi izpadle na fedre. Ok, sej ni mraz. Poravnala sva račun za nočitev v znesku 24eur na noč in se odpeljala naprej v mesto Salerno. Parkirala sva na velikem parkirišču na začetku mesta in se s skuterjem odpeljala proti 25km oddaljenem Amalfiju. Cesta je zelo ovinkasta in tam pomen besede »vozi naravnost« ne obstaja, ker ravnega odseka pač ni. Vožnja s kamperji je tam prepovedana in ko se srečata dva minibusa zna biti rahlo dramatično. Vseeno sva srečala nekaj kombi avtodomov, samo žal ni kje parkirati. Prvič me je presenetilo, da sem moral poiskati parkirni prostor za skuter. Končno sva odšla v mesto, ki je stisnjeno pod skalo. Gneča turistov je bila za silo sprejemliva, si pa ne predstavljam gneče poleti. Na glavnem trgu sva si na toplem soncu privoščila kapučino sicer po trikratni ceni kot v Ljubljani, ampak naj bo.

Nakupila sva še nekaj drobnarij, obvezno lokalni limončelo, saj so vsi bregovi poraščeni z limonami. Popoldne sva prišla nazaj do avtodoma in se odpeljala naprej proti jugu, vzdolž obale. Moj plan A, B in C se je izjalovil, saj zgleda, da zaprejo izven sezone z rampo dostop do plaže oziroma morja. No v naravnem rezervatu to najbrž niti ni tako čudno. Naposled sva le prišla do obale, ki je pa bila tako močno onesnažena s smetmi, da več kot en Staropramen nisem mogel spiti. Ne razumem, zakaj se je južnim italijanom tako težko naučiti besedo kanta za smeti? Odšla sva naprej, čez enih 10km, Marija pravi, tukaj zavij desno in znašla sva se na lepi in čisti plaži. Fajn. Lahko bi bilo večkrat tako.

Za povrhu se je mimo pripeljal še lokalni prodajalec mozzarele in ker žabo v vodo silit ni težko, nama je prodal kar precej, za povrhu pa doniral še nekaj kosov ricotte sira. Hladilniku sem zagrozil, da nima pravice, da bi slučajno crknil. Sprehodila sva se po neskončni obali in pozno popoldne se je prehitro prevesilo v večer. V daljavi so temni oblaki naznanjali nočne dežne kapljice.

Četrtek
Ponoči so nežne dežne kapljice postale invazivne in konkretno močne. V kombinaciji z zmernim vetrom so poskrbele, da delček noči ni bil tako miren, kot bi lahko bil. Zjutraj sva se zbudila v napol sončno jutro, vendar so temni oblaki v daljavi naznanjali prihod hladne fronte, ki je bila na severu bojda kar precej izrazita. Vremenska napoved ni bila vzpodbudna ne po temperaturah, še manj pa po padavinah. Zarezala sva v notranjost in se usmerila proti Jadranu. Cilj je bil bolj ohlapno naravnan, vsekakor pa ogled Melfija, morda tudi Venose. Celo pot naju je pomalem spremljal dež, no na koncu se je pa vendarle vlil. Termometer je zeblo in kazal je skromnih 5 stopinj. Parkirala sva pod gradom na velikem parkirišču. Kljub dežju sva v mesto odšla peš, katero pa ni daleč iz parkirišča.

Mesto si bova zapomnila po tem, da sva bila bitko z vetrom in mega marelo v roki, ter dežjem. Za povrhu sva bila pa še edina obiskovalca mesta. Štacune, bifeji in vse ostalo je bilo zaprto. Konkretno premočena sva se po hitrem postopku vrnila, se preoblekla in potegnila proti morju. Pristala sva v mestu Termoli, kjer sva enkrat že bila. Narava je postala prijaznejša, nebo je dobilo pravo modro barvo, pa še ogrelo se je. Zvečer sva odšla v mesto na krajši sprehod. Lokali so bili že zaprti in edini, ki je še vstrajal, je bil dedek na novoletno okrašenem Apetu, s katerim te zapelje en turistični krog po mestu.

Petek
Počasi se je bilo treba pomikat proti domu in odpeljala sva se naprej. Spotoma sva se ustavila v Marini Palmense in parkirala na obali. Skorajšne brezvetrje in močno pomladansko sonce, je povzročilo odmetavanje krpic. Privoščila sva si izdatno pavzo in degustirala pretekle nakupe. Popoldne sva odšla še na dolg sprehod po prodnati plaži in potem odpeljala počasi naprej proti Mesoli na že znano mesto.

Sobota
Zbudila sva se v prelepo spomladansko padsko meglo. Skozi okno kamperja sem komaj videl nekaj metrov oddaljeno stavbo. No fajn. Za vožnjo domov res božanske razmere. Upala sva, na hiter preboj iz dolgočasne megle. In res, malo pred Chioggio se je razkadila. Popoldne sva prispela domov.

Vse slike so klik -> tukaj.