Sreda

Potovanje na Portugalsko sva odlašala že nekaj časa, ampak glede na to, da sva se lansko leto svaljkala po grških plažah, je prišel čas, ko bi spet šla kaj pogledat po svetu. No, pa sva šla. Za spremembo že v sredo zvečer. Prenočila sva v Italiji v manjšem mestu Monticelli d’Ongina na prikladnem PZAju.

Četrtek

To je bil dan maratona, saj sva želela čimprej priti na Portugalsko. Tako sva nažagala več kot tisoč kilometrov in zvečer zavila na nov PZA malo naprej od Barcelone.

Ni šlo povsem gladko, saj sva v Nici čakala na kaotični cestninski skoraj uro zaradi gneče. Francozi so se poboljšali in znajo celo pravilno klasificitat avtodom v ustrezen cestninski razred, samo imajo pa še vedno tako na gosto nasejane cestninske postaje, kot sadike solate na vrtu.

Petek

Še en dan malega maratona je bil pred nama, predvidenih osemsto kilometrov, potem sva pa praktično že na cilju. Dan je bil bolj prijazen od prejšnjega, saj naju ni vsako uro opralo, kot prejšnji dan. Popoldne zva zavila iz avtoceste in parkirala v majhnem simpatičnem naselju San Julian med oljčnimi nasadi. Na tem prevoženem maratonu ni bilo niti ene cestnine, saj so baje koncesije privat podjetjem potekle. Kakorkoli, termometer je zbezljal čez 30 in v senčki sva si privoščila mrzlo pijačo, ko je do naju pristopil domačin. No fajn, sem si mislil, da naju bo sigurno poteral stran, ker prostor je res lep.

No izkazalo se je ravno obratno. Bil je lokalni pridelovalec olivnega olja in predstavil nama je več sort njegovega olja, seveda s pokušino. Seveda sva se odločila za nakup, saj olje direktno iz izvira težko dobiš po razumni ceni. Tako smo se ob kozarčku slovenskega Caberneja zaklepetali za debelo uro.

Sobota

Ne ravno zgodaj sva se odpeljala dalje proti portugalski Taviri, kamor sva prispela v času kosila. Postajališče za kamperje je res veliko in tudi parcele so bogato odmerjene. Za 27 eur sva si kupila dve nočitvi in se parkirala pod oljko. Popoldne sva odpešačila v bližnji nakupovalni center po nekaj stvari, se vrnila nazaj in se s skuterjem odpeljala na par kilometrov oddaljeno plažo. Mnogi so mi pravili, da je Atlantik mrzel, samo meni se ni zdel. Morda imam drugačen kriterij toplote. Pred večerom sva se vrnila nazaj in se po trdi temi še odpeljala v center Tavire. Večerni utrip mesta je res lep.

Da bi si tam privoščila večerjo ni varjante, saj so bile vse restavracije polne. Ampak res vse. No na fast fudu je bilo enepar miz frej. Na glavnem trgu se je pričel koncert pihalnih majstrov, samo za najin okus rahlo premalo živahno. Tako sva odšla še malo cik-cakat po ulicah, nazaj na skuter in po ultra obvozu zaradi enosmernih ulic nazaj do kamperja.

Nedelja

Zjutraj sva se ponovno odpravila v mesto. Pravo nasprotje prejšnjega večera. Ob deseti uri je bilo vse zaprto, ulice prazne le tu in tam kakšen zgubljen turist, kot midva. Šla sva po ulicah sem in tja in kmalu ugotovila, da je bolje, če se peljeva in ne pešačiva. Tako sva ravno ujela turistični vlakec in se z njim eno uro vozila od solin do vseh turističnih atrakcij.

Po vrnitvi nazaj sva ugotovila, da so se restavracije začele odpirat in zavila sva v eno kvazi lokalno in si naročila lokalne jedi. Okusno, to vsekakor še ponoviva. Po kosilu je postalo že prevroče za kaj drugega, kot povratek nazaj. Veter ima tu neko svojo logiko in sredi najhujše vročine preneha s pihanjem, potem pa popoldne spet začne na vse pretege in to do naslednjega dopoldneva. Le kdo bi ga razumel. Pozno popoldan sva imela namen še enkrat na obalo, samo je zmanjkalo volje, oziroma v senčki pod oljko sva odžagala vsak svojo kitico.

Ponedeljek

Zjutraj sva pospravila in se odpeljala naprej do mesta Silves, nekoč glavno mesto regije. Premore lep grad iz rdečega peščenjaka in lepe ulice tlakovane iz belega apnenca in temnega bazalta. Tako so po ulicah razni vzorci. Kamper parkirati je že kar projekt, še posebej, če ne maraš dolgoprstnežev. Odločila sva se, da se zapeljeva na PZA, kjer sva sicer morala plačat nočitev za 14 eur, sva pa v zameno dobila velik prostor in vse storitve, če bi jih nucala. Iz kamperja sva iztovorila skuter in se odpeljala direkt na grad. Najprej pogledat katedralo, nato pa še grad. Jasno, kjer je kaj zanimivega se itak plača.

Toplota je spet začela pritiskat in preden sva se vrnila nazaj sva šla še probat tapravi sok iz lokalnih pomaranč, saj je to v tej regiji nujno za probat. No, ta natural džus ni bil drugačen od šparovega S-budgeta. Vem, da ni sezona pomaranč, zato sem vseeno hotel probat, kaj bom dobil. Nima veze, sva vsaj malo spočila noge. Vrnila sva se nazaj, naložila motor in se odpeljala v mesto Lagos. Edina varna opcija je edini zastarel kamp, ostale varjante so bolj tako bo-ne bo. Kamp sicer ima vse potrebno, itak imava pa vse svoje tako, da niti nisva hodila firbcat, ali so tuši res iz prejšnjega stoletja, kot so mnogi uporabniki godrnjali. Edina svetla točka je ta, da je praktično pred mestnim starim portalom.

Najprej sva odšla na razgledne točke nad plažami, se celo spustila do ene in ko sem videl, to gužvo, mi je skoraj postalo žal, da sva se spustila po vseh teh stopnicah do plaže. Ne razumem folka, kako lahko uživa na tistem kosu svoje brisače, ko ti sosed noge tiši na glavo, ti pa isto spodnjemu sosedu. Hoja med brisačami je nemogoča in komaj sva se prebila do morja, čeprav je bila ura že pozno popoldanska. No tu je Atlantik pokazal pravo svojo temperaturo, in kmalu mi je postalo jasno, zakaj so vsi bolj kot ne samo do kolen v vodi.

Počasi sva se vrnila nazaj in skovala plan za obisk mesta. Zaželela sva si lokalne hrane za večerjo. Po hitrem brskanju interneta sva našla gostilno Escondidinho, kamor baje hodijo domačini in je v stilu pojej kolikor lahko. Imajo morsko hrano vseh sort, in je par minut peš iz centra. Na brzino sva se odpravila. Naročila sva vsak svojo porcijo sardin, ker je to tukaj lokalno, pol litra izredno okusnega vina, malo oliv in priloge in počakala na to, kaj bova dobila. Kmalu mojster peke prinese gigantske sardine pečene na mreži in gre od mize do mize in jih nekaj naloži na krožnik od koder si jih potem sam po svojem okusu friziraš naprej. Jasno, postreže jih samo tistim, kateri so naročili sardine. Ok, prva runda je mimo, jaz bi še kakšno. Ravno sem to misel odmislil, že se je vrnil in šel spet s sveže pečenimi od mize do mize. To je ponavljal toliko časa, da so mi že na ušesih ven lezle in končno sem mu rekel, da bo dovolj. Ljubiteljem morske hrane lahko restavracijo samo priporočam, izbira je velika, cene zelo sprejemljive, da ne rečem nizke. Kakorkoli, odšla sva se še malo drenjat v center, potem pa še pred začetkom torka domov.

Torek

Vsakič se odpraviva naprej kasneje. Tokrat sva šla kar peš še v štacumo, saj je bil Špar le nekaj korakov od vhoda v kamp. Tako pregrešno dragega Špara pa že dolgo ne. Cene so najmanj dvojne, če ne celo več od običajne trgovine. Ma nima veze, šla sva naprej v mesto Evora, parkirala na velikem brezplačnem PZAju, kilometer iz mesta, kateri je bil že kar lepo zaseden. Mesto je simpatično, premore zelo lepo katedralo, kjer se lahko sprehodiš po strehi.

Precej nenavadno, vendar zanimivo. Še sprehod čez muzej in po ulicah nazaj do kamperja. Sledil je še zadnji premik do kampa v Lisboni, kamor sva še pred večerom prišla. Kupila sva si tri precej slane nočitve, saj pride ena 45 eur pa še malo drobiža. Druge opcije kot to itak ni. Nič jamrat, sva na dopustu, denar se mora vrtet. Zapeljala sva na nama namenjeno parcelo in začel sem študirat, kako naj najino hišo parkiram v ta majhen prostorček. Z malo telovadbe mi je sicer uspelo samo, da bi pa ostalo še kaj prostora za dva stola vštric pa ne. Teren precej visi in kljub tavelikim kajlam za pod kolesa kamperja, nisva bila v vaservago. Zadosti jamranja, pločevinka ledeno mrzlega portugalskega piva je rešila vse težave.

Počasi sva začela zlagat plan za obisk mesta za naslednji dan in itak je bil spet prehitro večer.

Sreda

Zjutraj sva odšla v mesto. Ker se nama ni drgnilo celo uro z avtobusom, sva si naročila Uber, kateri se je pripeljal prej kot v minuti in naju pobral pred kampom, ter odložil v mestu pri napisu Lisbona, ob katerem je bila precejšnja vrsta za slikanje.  

Gneča je bila že kar precejšnja in počasi sva se sprehajala po mestu. Sprehajanje je trajalo cel dan, vendar sva ga presekala s kosilom v eni izmed mnogih restavracij z lokalno hrano. Baje, da moraš probat bifano. To je svinjina marinirana v vinu in na hitro popečena ter vstavljena v kruh, nekakšen sendvič. Zraven še tradicijonalna juha in pivo. Nasitno in poceni, še posebej, ker je to Lisbona. Odpešačila sva naprej do dvigala Santa Justa iz leta 1902, katerega je zasnoval učenec od Eiffla. No kopirat je znal dobro. Dvigalo povezuje dve ulici na različnih višinah.

Gneča čakajočih na vožnjo je bila spet nepopisna. Ne vem kako se jim da stati na soncu pri 30 stopinjah? Preden sva prišla do dvigala, sem imel še idejo, da bi se peljala tudi midva, samo ob pogledu na čakajoče in dejstvu, da jih vsak dan šraufam, me je hitro minilo. Tako sva šla po štengah, katere se nikoli ne pokvarijo za razliko od dvigala. Sprehajala sva se po ulicah, sem, pa tja, pa dol, pa gor, pa tramvaj slikat, pa tako cel dan, sva naposled le sklenila, da bi bilo zadosti za sredo. Spet Uber, kateri je bil v dveh minutah pri nama in gasa nazaj v kamp. Kamp stola sta bila res dobrodošla.

Četrtek

Že prejšnji večer sva videla novico, da se je v Lisboni zgodila nesreča z vzpenjačo. Ni možno, ker sva tam na ovinku v senci sedela kar en čas in opazovala to čudo iz prejšnjega stoletja. Bolj kot sva brala in gledala najine slike, bolj so mi kocine telovadile gor in dol. Ravno na tem ovinku se je zdodila tragedija in da so imele kocine še priliko eksta telovadbe, se je to zgodilo 15 voženj po tistem, ko sva midva od tam odšla. Čas sva preračunala glede na uro posnete fotografije in urnikom voženj.

Z grenkobo sva zajtrkovala, saj sva vedela, da če nebi bilo take gužve, bi tudi midva sedela v tem vagonu. Preden sva dan prej zapustila tisto senco, sem si še ogledal sistem delovanja in pogona, ter jekleno vrv, ki povezuje oba vagona. Ugotovitve bom zadržal zase in jih tu ne bom komentiral. Tragedija brez primere in najin vnovični obisk mesta ni imel več takega navdušenja, kot dan prej. Vseeno sva se od-uberirala v mesto, tokrat v predel z imenom Belem. Začela sva ob mogočnem stolpu Belem, kateri je bil pa žal ovit v restavratorsko–gradbeni ovoj in zaprt zaradi obnovitve. Mater imava srečo. Nič zato, zraven sva malo posedela na prijetnem dopoldanskem soncu in šla počasi naprej do mogočnega spomenika posvečenega portugalskim raziskovalcem, kjer so figure vseh veljakov iz časa pomorskega osvajanja Portugalske.

Spet neznanska vrsta za lift, kateri te popelje na vrh na razgledno ploščad. Liftov imam na šihtu dovolj in čez glavo tako, da sva to gladko izpustila. Šla sva počasi naprej proti znamenitem samostanu, tam pa spet 200 metrov dolga vrsta za vstop. Ne more biti tako lep in poseben, da bi na soncu pri 30 stopinjah čakal za vstop. Spet sva šla po ulicah gor in dol, po nekaterih večkrat, malo sem in tja in se naposled le parkirala v eno izmed gostiln, katera ni imela miz na cesti. Ne štekam kako lahko nekateri uživajo v jedi, ko mu mimo mize pripelje star diesel avtobus. Nima veze, vsakemu svoje veselje. Najedla sva se bifane, lokalne župe in napila piva, ter se počasi odpravila nazaj. Energična Uber izkušnja in že sva bila na najinih stolih v kampu, skoraj v horizontali. Popoldne sva namenila počitku, ker sva se spet precej nahodila.    

Petek

Zapustila sva Lisbono in se odpeljala dokler je šlo. Na rtu Rocca se kopno konča in tu je najbolj zahodna točka Evrope. Veter je jemal kape in klobuke, pa saj je to značilno za ta konec. Lep kraj za malo posedet in zbrat misli, samo veter ni ravno prijazna komponenta.

Nič zato, odšla sva naprej v majhno srednjeveško mesto Obidos. Zdelo se je, da bo to še zgolj eno mesto na poti, vendar se je izkazalo povsem obratno. Res lepo mesto, vredno ogleda in doživetja. Lahko samo priporočam. Enkrat so se spomnili na festivalu, da bi njihov višnjev liker ponudili v kozarčkih iz čokolade, pa še višnjo zraven. No ta poteza se je zelo dobro prijela in če tu ne probaš tega si itak hlod. Tudi to izkušnjo priporočam.

Naprej v vasi je gostilna kjer strežejo tradicionalno pastel de bachalau. To je pečena štručka s pasto iz rib in sirom v notranjosti, zraven pa kozarec znamenitega vina portovca. Jasno, treba je probat. Glede na to, da dobiš kozarec za spomin in na to, da na balkonu na violino špila luštna bejba klik ->tukaj, tole najbrž ne bo poceni. In ni bilo. Ampak sva pa uživala na balkonu ob živi glasbi in degustaciji. Tudi to priporočam.

Šla sva naprej in si pogledala nenavadno cerkev, preoblikovano v knjižnico. Precej nenavadno, vendar zanimivo za pogledat. Okrog mesta je obzidje, ki meri malo več kot kilometer in po njem se v celoti lahko sprehajaš. Baje. Midva sva prehodila samo en del, ker tu deluje Darwinov zakon močnejšega. Ograje ni in če si bolj štoraste/neumne narave hitro prideš pod Darwinovo selekcijo – močnejši preživijo. Midva sva šla raje v bližnjo čokoladnico kupit čokoladne kozarčke in liker za suvenir.

Dan je počasi ugašal in vrnila sva se nazaj na PZA. Baje bi naj nekdo prišel kasirat parkirnino/nočitev, pa ni bilo nikjer nobenega. Verjetno se za 6 avtodomov ne splača priti kasirat, pa še predaleč je, ker je samo 5 minut hoje iz centra.  

Sobota

Zjutraj je parkmojster potegnil plastično ketno čez izhod iz parkirišča. Jasno, ob plačilu 6 eur jo je spustil in pomahal v slovo. Odpeljala sva se naprej v Nazare, kateri slovi po največjih valovih na svetu in raju za deskarje. Parkirala sva na velikem parkirišču na koncu mesta in odpešačila po plaži proti svetilniku. Spotoma sva si ogledala kako domačini sušijo ribe, od nekaterih je še kapljalo, tako sveže so bile.

Manjše se posušijo v enem dnevu, večje pa dva do tri dni. Imajo tudi sušene hobotnice. Vse te suhe ribe, lahko kupiš. Odšla sva naprej po plaži, kjer je ene par valovov sicer nakazalo, da znajo biti občasno malo večji, vendar nič omembe vrednega, tisti pravi so od oktobra dalje.

Do svetilnika pelje vzpenjača, kateri od nesreče izpred par dnevi v Lisboni ne zaupam popolnoma nič, zato sva šla po stopnicah, katere se ne pokvarijo nikoli. Veter je tu doma, samo je ravno v času najinega obiska odšel od doma in naju pustil v brezvetrju. Vroče in soparno je bilo. V samem svetilniku je razstava desk od najbolj znanih deskarjev, ki so zaznamovali to mesto.

Jasno nakej malega vstopnine je bilo. Odšla sva nazaj, spotoma prvič spregovorila slovensko s skupino motoristov in naposled le prišla do kamperja. Po kosilu in po relax dremež kitici na kamping stolu sva se odpeljala dve uri naprej do majhne gorske vasice Piodalo. Super in krasno. Ampak…. ko sva se začela vzpenjat sva bila osupla nad požarom, ki je pred nekaj tedni postošil na tem koncu. Požgano je območje, kot bi rekel cela Savinjska dolina vključno s hribovjem na obeh straneh. Nepredstavljivo. Ampak to je še najmanjši problem. Cesta je široka malo več kot za kamper, na robovih ni ne bankine, ne ograje. Spet sistem Darwina. Srečanje z vozniki, kateri ne vedo, da je volan okrogel je lahko precej adrenalinsko. Ta adrenalin narašča v dolžini 27 kilometrov iz ovinka v ovinek in ko že misliš, da si iz hudega ven, se še cesta postavi pokonci. Ko sva pred mrakom le prispela do simpatične vasice, grajene iz črnega šrilavca in uspela parkirat na parkirišču, sva le izmenjala misli in ugotovila, da bi bil povratek v dolino naslednji dan kubična doza adrenalina. Tako sva v Instagram stilu pogledala vasico in sklenila, da je bolje, da se ponoči, ko ni več prometa odpeljeva nazaj v dolino.

Tako sva večji del poti nazaj vozila po nasprotnem voznem pasu, ker prepadi so res fascinantni. Še dobro, da je bila tema, da ne vidiš vsega in da nisva srečala nikogar. Tole izkušnjo odsvetujem tistim, kateri povprečno obvladajo kamper, ker z lahkoto zakuriš bremze in z lahkoto zapelješ na bankino, ki se konča kakšen kilometer nižje v dolini. Kakorkoli, parkirala sva v mestu Coja pri »turizmo info« parkingu, adrenalin pogasila s češnjevim likerjem, malo prigriznila in se zavlekla v posteljo.

Nedelja

Ponoči je deževalo in, ko sva se odpeljala naprej, še kar ni hotelo ponehat. Šele, ko sva se zapeljala v mesto Lamego so se pokazali prvi sončni žarki. Narisala sva se pred kampom, ki je v bistvu v sklopu vinarne in ni povsem tipični kamp, bolj PZA na nivoju.

Prijazna šefica naju je povprašala po rezervaciji in z velikimi očmi sva rekla, da ne, tega nimava. Razložila nama je, da je pri njih v mestu cel teden festival v bistvu ravno ta dan poteka največji festival na Portugalskem ter, da so »fully booked«. Odšla je pogledat, kam naju bi stlačila in našla prostor za moje pojme najboljši, s pogledom na celotno mesto. Fino. Oborožila naju je z zemljevidom, razložila vse kar morava vedeti in kar ne in nama zaželela prijetno bivanje. Popoldne sva se odpravila po znamenitih baročnih stopnicah v mesto. Ni jih veliko, samo malo manj kot sedemsto. Kamp je 5 minut stran od vrha stopnic in do mesta se je treba spustiti dol. V mestu se je dogajalo na polno in začela sva se spraševat, kaj se sploh dogaja. Nepregledna množica obiskovalcev je potrpežljivo čakala na dogodek. Ja, ok, dejva še midva, neki bo ziher, če vsi čakajo in če vsi kupujejo mini kamping stolčke za sedet od uličnih prodajalcev. In sva dočakala.

Največji festival Portugalske, isto kot v Riu. Debeli dve uri glasbe, plesa in blišča. Res nepozabno. Odšpancirala sva še malo po mestu in nato začela glodat štenge v smeri navzgor. Zvečer sva se vrnila še pogledat osvetlitev, za ponovno španciranje dol in nazaj gor je zmanjkalo volje.

Ob polnoči je bil še petnajst minutni ognjemet, nato se je v mestu začel koncert, ki je trajal do jutra.

Ponedeljek

Bobnarske skupine so že nasezgodaj tekmovale, katera bo bolj glasna. Midva žal nisva imela več časa za njihov festival in sva se odpeljala naprej. No, ne takoj, ker nama je uspelo falit odcep in sva zabluzila v sam center. Kaj češ, se zgodi tudi najboljšim. Ko sva se uspela izvleči iz gneče sva se odpeljala v mesto Braga v mestni kamp. Ko sva prispela, sva ugotovila, da sva pa žal zamudila njihov festival. Se dogaja tem Portugalcem. Parkirala sva se v senčko in po kosilu odpešačila v mesto.

Mesto kot tako se nama ni zdelo nič posebnega, se prepleta staro in novo. V centru sva upecala Uber, ki naju je odpeljal še do enih baročnih stopnic, 7 kilometrov stran.

Te štenge so sicer pol krajše in jih je samo malo čez tristo, so pa vsekakor za prepešačit, saj je iz vrha lep pogled nazaj v mesto. Komur se ne pešači, se lahko z vzpenjačo pelje gor ali dol. Nama je počasi zmanjkovalo dneva, zato sva se odpeljala nazaj v kamp. Prijazen dedek, ki naju je peljal, je celo vedel kje je Slovenija, tudi vse ex yu republike je znal našteti. Razgledan senior, ki si poleg penzije kruh služi še s prevozi.

Torek

Noč je bila presenetljivo mrzla, saj je termometer zjutraj kazal zgolj 12 stopinj. Mnogi še verjamejo v poletje in so zajtrkovali v kratkih hlačah zunaj pred kamperjem. Kakorkoli zapustila sva poceni kamp, saj 17 eur res ni veliko za kamp. Kmalu sva zapustila tudi Portugalsko. Cilj dneva je bil Burgos v Španiji. Pozno popoldan sva tja prispela in se parkirala med množico kamperjev na brezplačen PZA. Glede na število kamperjev sem sklepal, da je mestno jedro najbrž lepo za dol past. No ni ravno tako, je pa res ogromno obiskovalcev.

Nabasala sva se na skuter in se po napol prazni cesti odpeljala v mesto oddaljeno slabe 4 kilometre. Samo mesto ni nič posebnega, razen starega mestnega portala, dolgega parka in pa katedrale. Ogled notranjosti sva izpustila, ker sva jih videla že precej. Prepešačila sva vse ulice in se še pred temo odpravila nazaj.

Sreda

Proti jutru me je zbudil dež, samo ta dež je bil rahlo čuden. Najprej se je slišalo, kot bi nekomu guma spustila, nato je pa začelo »deževati«. Hitel sem zapirat strešna okna in ob pogledu izpod rolete mi ni bilo jasno, kako lahko dežuje, parkirišče je pa suho. No hitro sem dojel, da je travca na delih parkirišča zato tako lepa, ker jo zalivajo. Iz zalivalnikov se je najprej slišal zrak, preden je pritekla voda. Tako je na stranico kamperja »deževalo« kakšno uro, preden je zjutraj taprav dež povedal, kako to zgleda, če se naredi ploha. Ne ravno zgodaj sva se odpravila dalje proti Pomploni. Mesto slovi po festivalu, ko spustijo bike po ulici in potem pred njimi tečejo. Super za njih, jaz ziher nebi. Parkirala sva na predzadnjem mestu na precej velikem PZAju, v neposredni bližini starega mestnega jedra in s težavo plačala parkirnino, saj avtomat ni bil na šolanju tujih jezikov. Počakala sva, da ploha mine in se nato odpravila v mesto.

Celotno mesto je v znamenju bikov in njihovega praznika San Fermin. Šla sva še do arene, kjer imajo bikoborbe in nato nazaj cik-cak po mestu, skozi park in nazaj do kamperja.

Dneva nama ni ostalo več veliko, zato sva se udobno namestila v kamper na predvečerno debato.

Četrtek

Za fruštek sva imela priliko opazovat predstavo z rampo. Ker so se koraj vsi sosedje odpeljali naprej pred nama, sva lahko opazovala, kako se rampa na izhodu nekaterim odpre, nekaterim pa ne, kljub plačilu. To bo še zanimivo si rečem in kmalu sva bila na vrsti še midva. Začuda midva nisva imela problema. Odpeljala sva se naprej v smeri Francije. Obvoz okoli Pirinejev čez Bilbao mi ni najbolj dišal, zato sva se podala po bližnjici čez gorovje v mesto Lurd. Na francoski strani sva zavila spet na bližnjico in se kmalu znašla na orto podeželju. Cesta je bila zmerno do pretežno slaba, kljub temu, da so jo poimenovali asfaltirana cesta. Je pač treba plačati davek za bližnjice. Popoldne sva prispela v Lurd in imela namen parkirati na novem parkirišču nad mestom. No izkušnja je precej adrenalinska saj, ko se enkrat odločiš zapeljat v mesto ti ni več pomoči, saj so ulice enosmerne, če pa niso enosmerne, so pa zaprte. Za piko na i je pa poskrbljeno tako, da si cesto deliš s pešci in kolesarji, da ne pozabim omenit, da se voziš med štanti s kičerajem in spominki. Ojoj, kam sva se to midva zaplezala? No parkirišča nisva uspela najti, oziroma sva prej odnehala, zato sva parkirala ob reki, saj se nama je prijazni mladenič umaknil, da sva na komot parkirala. Najbrž se je zbal za svoje malo vozilce in ga raje umakni, ko sem se tlačil v premajhen prostor. Plačala sva parkirnino z aplikacijo in odšla pogledat to svetišče.

Obiskovalcev je bilo veliko in se ne predstavljam, kakšno je kadar je res kakšen dogodek. Po slabih dveh urah in 4 eur parkirnine, sva odšla naprej in ko sva prispela na cestninsko postajo pred Toulosejem so cariniki poskrbeli za višek dogodka dneva. Cariniki so naju zaslišali vse od kod sva šla, kje sva šla, kam greva, koliko nas je…. skratka firbci na fertik, sem samo čakal, da kakšno vago od kje ven potegne, da naju stehta, ker sva s kamperjem najbrž ravno na meji z dovoljeno težo, verjetno pa itak pretežka. Kje mene najde izmed toliko ostalih? Nima veze, kontrolo sva prestala in na naslednjem izvozu zavila ob reko Garona na brezplačen PZA. Lušten plac. Preostanek dneva je bil na »off« v relax položaju na »fotelju udobja«.

Petek

Jutro ni obetalo lepega dneva in na poti naju je celo enkrat opralo. Cilj dneva je bila plaža Napoleon v naravnem parku Camarque, kjer zaenkrat še pustijo kamperje na miru, na sosednji plaži Piemanson je veselja konec, oziroma je veselje brezplačno in dovoljeno samo čaz dan, ponoči to veselje stane 135 eur po kamperju. Popoldne sva zapeljala na mivko na plaži, direkt v prvo vrsto.

Sonce je bilo še visoko, zato sva se šla kopat, verjetno zadnjič v tej sezoni. Kljub temu, da tole ni več Atlantik, temperature morja niso bile več poletne. Pred večerom sva se prestavila na bližnje asfaltirano parkirišče, ker je bil za ponoči napovedan dež in nebi rad zjutraj preizkušal, če funkcijonira zavarovalniška asistenca. No, pa tudi precej zavetja pred vetrom sva dobila.

Sobota

Dež je ponoči zamujal, komarji pa ne. Ne vem, kako sva jih uspela spustiti v kamper. Sredi noči me je eden zbudil in z električnim loparjem sem začel naključno mahat sem in tja in začuda enega spremenil v kresničko. Prav lepo zasije, ko ga spohaš na loparju. Kjer je eden, je vedno še eden, in tako sem jih v celi uri mahanja štiri spremenil v kresničke. Potem je bil mir do jutra. Še pred deveto uro sva odpeljala naprej, spotoma pomahala flamingotom in začela jemat kilometre po avtocesti.

Preveč lepo bi bilo, da bi brez zastojev prevozila celotno pot. Pri mestu Frejus se je menda tovornjak prevrnil preko cele avtoceste in nastalo je več nesreč, zato sva kar sama zavila dol. Zaprt je bil skoraj 30 kilometrski odsek avtoceste. No potem se je pa začelo epsko potovanje po obvozni cesti v stilu Vršiča. Ozko, ovinkasto in strmo. Saj ni bilo daleč, samo 25 kilometrov take ceste, ampak druge opcije ni. Ustavila sva se za eno uro, naredila kosilo in nato nadaljevala. Ugotovil sem, da je tista ura počitka čas potovanja samo podaljšala, saj je promet praktično obstal v vsej širši okolici. Vozila sva s prvo do nobeno prestavo in po treh urah in prevoženih 25 kilometrih le nekako zapeljala nazaj na avtocesto in potem gladko peljala do Monticelli d’Ongina, kjer sva prenočila tudi prvo noč tega potovanja.

Nedelja

Najbolj brezvezen dan potovanja, ko samo čakaš, da se pripelješ domov.

Splošni vtisi potovanja? Tole je bilo eno boljših potovanj. Malo špiknejo francoske cestnine, ki pa dobijo takoj španski obliž, saj na poti tja ni bilo nobene cestnine, nazaj grede pa pri Pamploni samo 4 eur. Sicer ne razumem, zakaj šleperji plačajo pol manj, ampak naj bo. Skoraj 2000 kilometrov španskih avtocest za 4 eur je kar bleščeč rezultat. Portugalci se lahko postavijo s cestninami ob bok Francozom, obliž na denarnico je ta, da na jugu v pokrajini Algarve ni cestnin od leta 2025 dalje. Portugalska kulinarika je bolj morska in tisti, kateri ne marajo morske hrane lahko pridejo na svoj račun s kebabom, teh je tudi nekaj. 🙂 Nama se dopade njihova kulinarika. Če me kdo vpraša, če bi ponovila? Vsekakor, samo malo več časa bi si bilo treba vzet.

No zdaj pa še čestitke vsem, ki ste uspeli prebrat do konca to nakladanje.

Več slik je tukaj

Tavira

Silves

Lagos

Evora

Lisbona

Rt Rocca

Obidos

Nazare

Piodalo

Lamego

Braga

Burgos

Pamplona

Lurd

Napoleon