Prlekija s Prekmurjem

Prlekija s Prekmurjem

Že nekaj časa je minilo, od zadnjega potovanja. Čudni časi so zahtevali malo prilagoditve in tudi tokrat ni bilo drugače. Kakorkoli, privoščila sva si nekaj dni oddiha tokrat v Prlekiji in Prekmurju. Ker smo v čudnih in nepredvidljivih časih, sva najprej poskrbela za samooskrbo, glede na to, da imava nekaj posesti razmetane po Sloveniji, to ni bilo težko. Tako sva šele v nedeljo zares začela s pohajanjem. Najprej sva izpolnila državljansko dolžnost, nato pa odpeljala proti Prekmurju. Popoldne sva se pripeljala v Negovo in želela parkirati pri Negovskem gradu, samo to nažalost ni šlo, saj je bila na gradu prireditev na temo zelišč. Plan B je bil parking pri Negovskem jezeru. Jasno vaška cesta je postala napol vaška, široka komaj za kamper, parkirišče pri jezeru pa precej blatno. Obiskovalcev to sicer ni motilo, midva pa nisva želela postati stacijonarca, zato sva se odpravila nazaj. Ker imava po novem hišo daljšo za skoraj meter in pol, je to lažje reči, kot pa izvesti. Vseeno sva odpeljala nazaj do grada in le uspela najti parkirni prostor pod gradom.

Pod gradom Negova

Odšla sva zijala past na grad in po hitrem postopku so naju usmerili na začetek predavanj o domačih aromatičnih osvežilcih prostora. Zanimivo in dišeče. Sprehodila sva se po gradu in na koncu še skozi zeliščni vrt.

V gradu
Na grajskem vrtu

Odpeljala sva se naprej v Savce na simpatični PZA. Nadejala sva se kosila v ribiškem domu ob ribniku naslednji dan, vendar rahlo razočarana ugotovila, da odpirajo šele pozno popoldne. Kakorkoli udobno sva se namestila, pripravila pijačo za nazdravit zmago dobrega nad zlim in počakala rezultate volitev. Upam, da nas čakajo lepši časi.
Zjutraj sem odgrnil roleto in tokrat ni bilo dileme ali je nebo modro, ali oblačno, saj je bil pogled skozi strešno okno čist in ne tako kot v prejšnjem kamperju, ko je strešno okno od samega hudega z leti postalo motno. Počasi, povsem v najinem stilu, sva se spokala naprej. Odpeljala sva se v Šafarsko na ogled prazgodovinske naselbine, v bistvu hiške ometane z glino in krite s slamo.

Vas Šafarsko

Parkirala sva v senčki pri stojnicah in na najino presenečenje ugotovila, da imajo prodajo lokalnih pridelkov po Danskem stilu. Cenik, izdelki in škatla, kamor namečeš kovance. Jasno, nama itak vse prodajo in kupila sva lokano pridelana jabolka. Odpravila sva se do hišk, katere so postavili domačini in po dogovoru lahko tudi uprizorijo dogajanje.

Z glino ometane hiške

Po firbcanju hišk sva odšla naprej po smerokazih v Razkriški kot. To je lokacija, kjer se reka Ščavnica izlije v Muro. Lepa in shojena pot vseskozi poteka ob reki v senci.

Sprehajalna pot

Spotoma sva šla še mimo mlina in nazaj do Ivanovega izvira s pitno vodo, kateri je na lepem prireditvenim prostoru, kjer so imeli v božičnem času tudi žive jaslice.

Ivanov izvir
Most čez Ščavnico

Dan je bil že krepko čez poldne in zaželela sva si kosila. Odpeljala sva se do gostilne Gezove jame, kjer imajo tudi PZA. Za goste je brezplačen, le elektrika se doplača, če jo seveda potrebuješ. Gostilna je ob ribnikih na res lepi lokaciji. Zaželela sva si rib in se jih končno najedla. Popoldne sva še odpešačila do broda na muri, kateri pa žal ni obratoval. Preostanek popoldneva sva izkoristila za pridobivanje vitamina D. Najbrž sva se z nim rahlo predozirala. Pred večerom nama je prišel delat družbo še francoski avtodom.

Ribniki ob PZAju


Za dobro jutro so poskrbele goske. Ne vem kaj jih je tako splašilo, ampak zgleda, da so iz grla iztisnile ves glas kar ga premorejo. Nič zato, bova pa mogoče prej odšla naprej. Itak nisva. No in, ko sva vendarle, sva se odpeljala v Beltince.

Grad Beltinci
Cerkev v Beltincih

Sprehodila sva se po grajskem parku, si ogledala še zanimivo cerkev, našla pekarno z odlično gibanico in si jasno kot dva hrčka naredila zalogo v hladilniku. No tudi v zmrovalniku, tako za hude čase. Odpeljala sva se naprej v Lendavo. Nekaj let nazaj sva tam sicer že bila, ampak tam imajo eno dobro restavracijo. 🙂 Kosilo sva si privoščila v gostilni in se nato sprehodila skozi »center« mesta, kateri ni ravno velik. Šla sva na grad, kjer je bila razstava z imenom Zašvasani svet.

Zašvasan svet…
Skulptura

Zanimive skulpture, najbolj se mi je pa dopadla skulptura z imenom Pokvarjeno dvigalo morale.

Pokvarjeno dvigalo morale 🙂

Po lepi slikoviti poti sva odpešačila na razgledni stolp Vinarium. Ker na vrhu hriba ponavadi močno piha, naju je brezvetrje presenetilo. En čas sva se martinčkala na soncu na terasi bifeja, potem sva odšla počasi nazaj.

Na poti k Vinarijumu
Stolp

Večer sva dočakala v Murski soboti pri Expanu.

Expano


Ponoči je začelo deževati in glede na to, da vremenska napoved ni bila ravno obetajoča, sva se precej pozno izlila iz postelje. Odpeljala sva se proti tromeji, kjer sva sicer enkrat že zbirala voljo, vendar do tja še nisva uspela priti. No tokrat je bilo drugače in ravno, ko sva parkirala na parkirišču pod tromejo je prenehalo deževati. Nekaj obiskovalcev je že bilo, kljub deževnemu vremenu. Sprehodila sva se po na novo urejenii učni poti do tromejnika.

Tromejnik
Ob tromejniku

Ob lepem vremenu zna biti precej obiska, glede na lepo lokacijo. Počasi sva se vrnila nazaj in se odpeljala še na najvišji vrh Pomurja, na Sotinski breg, kateri ima na vrhu razgledni stolp. Ker midva nebi bila midva in ker je enostavno preveč dolgočasno, sva zapeljala po bližnjici s kozi vas Sotina. Najprej je bilo samo strmo, potem strmo in zelo ozko, potem pa naju je ob vse teh kombinacijah še veličastno pričakal znak za max širino 2,2m. Ups, tole več ne bo šlo. Začela sva obračat in iz hiše prileti glasen dedek. Pripravil sem se na porcijo nejevolje, ker sem si drznil rikverc zapeljati na njegovo dvorišče. Glasno je vpil, naj ne obračam, da se tudi tovornjaki vozijo gor in da le naj greva pogledat kako lepo je gor. Aja, a tako. No fino, ponovi vajo obračanja in gas naprej. Nazaj pa ni treba tukaj, ampak samo naravnost dol pravi dedek. Zahvalila sva se mu za prijaznost in kmalu sva bila na vrhu na parkirišču pod češnjo.

Najvišji vrh Pomurja
Nekdo je imel preveč smučk

Ob lepem vremenu je razgled res veličasten. Nekaj domačinov je že bilo na vrhu, samo jih je dežna ploha kmalu pregnala. Pripravila sva si kosilo in se potem spustila v »dolino«, ter odpeljala domov. V te konce se sigurno še vrneva.

Več slik je -> tukaj

2 thoughts on “Prlekija s Prekmurjem

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja