Letos sva se odločila, da za prvomajske praznike ne zbirava kilometrov do destinacije, ampak lepo počasi ležerno po občutku in trenutnemu navdihu. Zgleda, da nama tak stil čedalje bolj ugaja. Vreme je obetalo še največ ob morju, vendar ne na hrvaškem, kamor vsi derejo, kot, da je to edini konec, kjer sije sonce. Od kar so se vselili v bratovščino evra, so pa povsem izgubili kompas. No začela sva na italijanski obali kmalu čez mejo in bolj kot ne tam tudi obtičala. Na koncu, se je izkazalo, da je vremensko bila to najboljša izbira. Parkirala sva se povsem na obalo v prvo vrsto, katera ne zahteva nobene rezervacije mesece v naprej. Tudi cenovno ne more biti bolj ugodno, kot je bila. Zastojn. Tega na hrvaškem ni. 😉 No kakorkoli, namen nama je bil, da se greva pohodnika, saj nama to zadnje čase precej ustreza. Tokrat nisva imela s seboj niti koles niti skuterja. Zanimivo, tokrat malo drugače. Uglavnem pohajala sva vse do izliva Soče. Ne sicer v enem kosu. V naravnem parku sva malo divje konje pokomandirala, kateri pa niso hoteli biti divji, prej razvajeni lenuhi. Kakorkoli, prazniki so se končali prehitro, saj, bi z lahkoto nadaljevala v tem tempu.