Sicilija
Petek
Letos sem bil podoben Božičku in sem se odločil izpolnit nekaj želja. Marija in Miha sta si zaželela toplote in južnega vetra, zato je padla odločitev, da gremo zopet na Sicilijo, tokrat drugi del. Dve leti nazaj smo jo videli le polovico. Želja je bila obiskati ene par že videnih krajev. Pa naj bo. In smo šli. Da bi od doma odšli nekaj ur prej in se s tem ognili gneči, je itak misija nemogoče, tako smo pozno popoldne krenili proti PZAju v Mesoli, kar je bil naš cilj dneva. V sončnem zahodu smo tja tudi prispeli.
Sobota
Ponoči je »sosed« z avtodomom preverjal, če mu kamper še vžge, saj druge zrazlage nisem imel zakaj bi mašino kurblal za 5 minut ob štirih ponoči. Ob jutranjem svitu sem familijo vrgel iz postelje in precej zgodaj smo že brzeli naprej. Dolgo vožnjo proti jugu smo prvič presekali v mestu Petacciato, malo pred ostrogo italijanskega škornja. Skuhali smo kosilo in se namočili v morju potem pa v okolici Barija obiskali Iprecoop, se izdatno založili z lokalnimi produkti raznih mesnin, sirov, raznih mozarel in jasno oliv. Zvečer smo prispeli v Scanzano Jonico v Kalabrijo in se parkirali v družbo ostalih kamperjev. Z Mihom sva se šla namakat v morje in uspela v sijaju polne lune pregnati še nekaj mehkužcev v morju.
Nedelja
Spalo se je kot v raju. Ob morju se je ohladilo in proti jutru je bilo že precej frišno. Zjutraj so nas zbudili lokalci, ki so se navažali na obalo. Po zajtrku smo zaorali v čisto morje, se ofrišali in začeli jemat kilometre proti trajektu. V trajektni luki, itak zmedeni od milijon napisnih tabel, kam se moraš razvrstiti, nam je mahal Džovani v fluoroscentnem oranžnem jopiču, naj zapeljemo k njemu direkt v enosmerno cesto. Kot vzorni voznik, sem jasno zapeljal po znakih in kmalu je začel drugi Luidži histerično mahat, naj grem kupit karte. Ja, ok, saj bom, kwa je zdej taka panika, saj ni nikjer nobenga avta, itak smo zamudili trajekt, bomo šli z naslednjim. No, ko je končno izdahnil v angleščini, da čez »tu minints« odpelje trajekt, sem po luftu zlaufal do »bigleterije«, na brzino odtipkal pin kartice in parkirišče zapustil s črnim oblakom dima. Sploh nisem vedel, da je tako poskočen naš kamper. Komaj sem s prvimi kolesi zapeljal na rampo trajekta, že je »staff majster« dvigoval rampo. Očitno nam je bilo potrebno dodati še malo pospeška za vkrcanje. V naslednjem trenutku smo se že odpeljali in obalo zapuščali v posameznih oblakih dima, saj je bilo kar nekaj požarov, tako na celini, kot tudi na Siciliji. Gasilski avijoni vsekakor niso »welkam« prizor.
Tako. Izkrcanje je bilo prijetno presenečenje, saj so mesto prav lepo očedili in smeti ni bilo nikjer. Pred dvemi leti je bilo, kot bi zapeljal na smetišče. Na otoku smo se izkrcali in se odpeljali proti mestu Tindaris, kjer smo na PZAju Azimut že bivali. Zaprta železna vrata PZAja so nakazovala na razočaranje. Itak. Z zanikrnim napislom nalimanim na vrata so nas obvestili, da zaradi »neustreznosti« PZA ni odprt. Verjetno je šlo vse brez računa, pa tko… čeprav je plac kot tak fantastičen. Prav, gremo k sosedom. Sosedje na drugi strani ograje spoštujejo popoldansko siesto, zato smo eno uro čakali pred vhodom, ravno prav za pripravo kosila. PZA/kamp je bil skoraj nabito polhen, jasno bil je vikend. Za ceno 18eur na noč za kamper niti ni čudno. Zvečer smo itak ostali skoraj sami v družbi nekaj penzjonistov. Večerna glasba iz bližnjega bifeja, peka roštilj pice, sedenje in debatiranje s familijo v prijetnem hladu, z Aperolom, pivom in vinom na mizi…. neprecenljivo.
Ponedeljek
Zjutraj sva z Marijo po zajtrku zajahala motor in se odpeljala v sosednjo vas iskat ribarnico. Dedek nama je postregel s svežimi skušami, saj jih že zeloooo dolgo ni bilo na našem jedilniku. Dan je minil v izležavanju na prazni plaži, ki je bila povsem drugačna, kot dan prej.
Torek
Dva dni na istem mestu je že več kot dovolj in prestavili smo se za dobrih 120km naprej proti mestu Cefalu. Nam že znan lep in urejen PZA/kamp je doživel nekaj novitet in tako je za kamperje zmanjkalo prostora. Prav, gremo spet k sosedom. Na drugi strani ograje je bilo prostora ogromno, v bistvu smo bili edini gostje na PZAju. Na vhodu nas je sprejel Luigi, ki je znal samo italijansko, ceno nočitve 15eur nam je napisal na mini telefonski listek, nekaj nam je še razlagal in ko sem ga vprašal, če bi slučajno lahko kakšno angleško rekla, nas je dal na čakanje in odšel po dedka, ki je pa »znal« angleško. Na koncu nam je dedek rekel, da naj »wejt« nas bo maldi dečko opeljal na mesto »wer ju pork« Kaj ti ni jasno, kakšen pork. Trikrat sem ga vprašal, kaj je mislil in na koncu sem skontal da nam bo pokazal kje parkirati. Dedi je imel tak čuden angleški besednjak, da bi rabil podnapise. Dečko je zakorakal na velik PZA, z roko na široko pokazal na ves prostor in rekel, da kjer želimo. Fino. Mir bo. Mi smo »pork« po svoje, med dva fikusa, itak po dolgem. OK, najprej skok v morje, potem itak spet roštiljanje orad, pa spet morje, zvečer pa tarok. Dan je bil okoli.
Sreda
Pred deveto sva že navijala skuter proti mestu. Vročina je nažigala, da je bilo še na motorju vroče. Nakupila sva precej stvari, med drugim tudi Inčune, ki jih je mladenič prodajal kar na mopedu. Digitalno vago je imel kar v žepu, jo elegantno s stilom potegnil iz žepa, pokazal na displej, da je res kilo, dodal še ene par ribic, zapakiral in zaželel lep dan. Kupila sva še sicilijanske kanole, samo si nikoli nebi mislil, da jih bo kar problem dobiti. Isto, kot pred leti, ko smo v Prekmurju iskali gibanico in jo le s težavo našli. S polnimi vrečkami sva se vrnila nazaj. Miha je že opravil seanso kopanja in podvodnega snemanja. Popoldne je vročina pritisnila, termometer je pokazal 37 in dokler je bilo sonce še neizprosno smo se senčili in hladili pod bližnjim tušom. Šele pozno popoldne je bilo sonce toliko znosno, da smo zapustili senco.
Četrtek
Zjutraj smo pred vročino že brzeli naprej. Malo gneče mimo Palerma, katerega smo namenoma izpustili in že smo bili v mestu Castelluzzo na zahodni obali, kjer je bilo parkiranih nekaj avtodomov. Zavzeli smo prosto mesto v prvi liniji, si odprli pločevinko hladnega in se pognali v morje. Sam dostop v morje ni ravno neki presežek, je precej ostrih skal. Popoldne se je morje rahlo vzvalovilo, ravno toliko, da je bil dostop precej nevaren. Hja,… gremo naslednji dan naprej, smo bili sklepčni. Pozno popoldne sem se z motorjem podal na lov za kanoli. Prevozil sem 25km, da sem jih dobil, pa še te mi je slaščičar naredil frišne. Od kar smo bili na otoku, smo prvič srečali slovenski kamper. Zvečer se nam je pridružil zgovoren am…. kako mu je že ime, si izmenjali vtise in zaklepetali smo se pozno v noč.
Petek
Jutranji pogled na obalo ni bil nič kaj lep. Morje je butalo ob skale in se penilo. Dostop v morje je bil vse prej kot varen, zato smo bili sklepčni, da se premaknemo naprej. Po zajtrku smo sosedom zaželeli srečno pot in se odpeljali slabih 100km naprej proti najbolj zahodnem delu otoka. Veter je neusmiljeno bičal obalo, prav tako valovi. V mestu Petrosino smo zapeljali do obale, vendar nam nekako ni bila po godu. Še vedno je bilo nekaj skal v morju in valovi, ki so se zaletavali na obalo niso bili nič kaj vzpodbudni. Mi bi kamenčke na plaži, pa čisto vodo, pa parkiranje s kamperjem povsem na obali, pa da bi bili za povrh še sami. Hahaha, šala dneva. Šli smo naprej še za slabih sto km in zapeljali na obalo pri mestu Menfi. Bingo! Zadetek v polno. Vse prej našteto smo dobili na pladnju. Aja, na ignor je bilo potrebno postaviti dejstvo, da je vsakih 50m tabla dobrodošlice za prepoved kampiranja, kurjenja ognja, blablabla… pa še video kamera na štangi…. itd. Glede na število obiskovalcev najbrž nebi smel biti problem, saj tiste tri avtomobile najbrž ne bomo ovirali na kilometrski plaži. Prestavili smo se povsem stran, upoštevali dejstvo prepovedi in s plažnimi rekviziti zavzeli plažo. Kamper je ostal parkiran, tendo je nadomestila marela, pa še to sem moral zvezat z dvema štrikoma in zabiti klin, ker drugače ni varjante, da obstane, saj je precej močno pihalo. Zvečer smo spet spekli žar pizzo in na plaži dočakali sončni zahod.
Sobota
Za dobro jutro nas je pozdravila velika rumena plavajoča melona v morju. Močan morski tok jo je že odnašal in prestavljal po obali mimo nas in ni bilo treba veliko volje, da smo jo pobrali. Fino, še paradajz pa papriko bi nucali. Veter se je umiril in tudi temperature so postale znosnejše. Dopoldne sem se odpeljal z motorjem v Menfi z namenom dopolnitve zalog. Mesto samo je zmerno do pretežno srednja žalost, glavnega trga sploh ni, samo ulica za ulico skratka malo večja stanovanjska soseska. Nakupil sem, kar sem imel namen in se odpeljal nazaj. O kakšni slaščičarni ni bilo niti sledu. Mesto premore sicer veliko ribarnico, samo potem nebi bili v skladu s tablami dobrodošlice na plaži. Tokrat pač ne bomo roštiljali. Dan je minil povsem prehitro. Zabave nam ni manjkalo, saj so bili valovi več kot odlični. Še zvečer v postelji se mi je zdelo, da sem še vedno med njimi.
Nedelja
Jutro je sicer obetalo lepo vreme, samo se je kmalu pooblačilo. Odpeljali smo se naprej in v Buteri zavili do morja. Veliko asfaltno parkirišče je bilo precej zasedeno, v glavnem z avtodomi. Ker se je vreme iz sončnega hitro slabšalo, so lokalci začeli množično odhajat in še preden sem spil zasluženih dva deci terana, se je ulilo iz neba. A tko na hitro gre tole tukaj? Ploha je trajala točno za dolžino našega kosila in potem je spet posijalo sonce. Nismo se obirali in kmalu smo se zopet svaljkali po plaži. Letos smo se nekako odločili, da bo temu tako, še tiste par točk, ki bi si jih lahko spotoma ogledali smo izpustili.
Ponedeljek
Novo jutro z novimi plani. Počasi smo se pomikali po jugu in čas je bil, da se prestavimo na vzhodno obalo. Jug je vsekakor bolj umazan kot sever, smeti so še vedno povsod. Ne rečem, se trudijo, jih smetarji pobirajo, samo miselnosti, da smeti lahko »izbaciš« skozi okno avtomobila, verjetno še en čas ne bo moč spremeniti. Zapeljali smo se skozi mesto Gela. Bolje, da se ne bi. Namen sem imel spotoma kupiti ribe, pa mi je bilo še tistih nekaj sto metrov pešačenja po smeteh absolutno preveč. Cilj dneva nam je bil PZA v mestu Fontane Bianche. Označeno je tako, da sigurno brez navigacije ne najdeš. Še ko prideš pred ogromna zaprta bela vrata, na katerih je narisan sladoled, ne veš, da je na drugi strani PZA. Ker smo tu že bili, poznamo vajo. Na steni je zvonec, kateri zvoni v bifeju na plaži. Mladenka priskaklja in na široko odpre vrata. Na celem PZAju je bil zgolj en kamper. Prostora obilo, bife na plaži enak, privat zaliv tudi, kaj hočeš lepšega.
Torek
Zjutraj sva odšla v šoping. Rdečo moped čebelico sva pognala v Avolo, sosednje mesto, kjer je nekaj večjih trgovin. Dobro obložena sva spotoma zavila še v Cassibile ter kupila orade. Nasproti čez cesto je štacuna, kjer prodajajo lokalne pridelke. Marija se je ponudila, da sama skoči v štacuno in nakupi olive in olje. Čakal sem jo sigurno dvajset minut. V štacuni ji je zgovorni Salvatore »from Sicilia, not Italia« dajal za degustirat vse kar je imel. Valda, najedla in napila se je, mene pa zunaj pustila čakat. Z velikimi vrečkami je končno prišla nazaj. Kako bova zdaj vse to peljala na skuterju? Obilo smeha, malo zlaganja stvari in v stilu domačinov z veliko vrečo med nogami sva se odpeljala nazaj. Popoldne sva z Mihom še malo raziskovala podvodni svet, v bife smo šli še na en »bira grande« drink in spet je bil večer, ki smo ga zaključili s tarok kartami v rokah.
Sreda
Ob pol devetih sva bila že v mestu Notto, v pol ure vožnje s skuterjem oddajenim mestom. Ravno so začeli z odpiranjem bifejev in trgovin. Sprehodila sva se po še dokaj praznem mestu, si privoščila granite in brijoše, ter se odpravila nazaj. Spotoma sva se ustavila še pri Salvatoreju. Ko naju je zagledal, se naju je razveselil in oba začel filat z njegovimi dobrotami. Vse kar prodaja je plod dela njegove družine. Ves čas je ponavljal »Marija mandža, Andrea mandža«, češ jejta. Če je Marija včeraj pila muškat, sva danes degustirala roze in črnino. »Mandža, Marija, mandža« Joj, najedla sva se »bianko in roso« pice, popila nekaj vina, da o olivah, gobah in sušenih paradižnikih sploh ne govorim. Nabavila sva spet obilo. Lepo naju je pozdravil, zaželel srečno pot in rekel naj se še kaj oglasiva. Ja, seveda, saj sva mu v dveh dneh pustila stotko v blagajni. Salvatore, čao in že sva odbrzela nazaj. Dan je minil v že znani kombinaciji.
Četrtek
Zjutraj smo trije kamperji istočasno speljali in jasno vsi trije v vrsto za tankat svežo vodo. Ker sta potovala dva skupaj, sem se prijazno umaknil. Voda je itak tekla počasi, tako smo imeli priliko obirat ostale sosede. Odpeljali smo se naprej mimo kadeče se Etne proti Taormini. Pri mestu Fiumefreddo Di Sicilia smo zavili do morja. Plaža je sicer fantastična, samo parkirat pa ni varjante. Vse je bilo nabasano polno. Slabih osem km naprej smo zavili na plažo San Marco, tukaj je pa slika povsem drugačna. Visoka drevesa nudijo obilo sence, prostora dovolj, parkirnina je 4,5 eur, pa tudi prenočiti ni problem, vsaj tako je študentski inkasant zatrdil. Prav. Itak smo se takoj zapodili v morje. V njem je kar nekaj življenja tako, da nam ni bilo dolgčas ob raziskovanju.
Petek
Ob pol osmi uri smo bili že na avtocesti v smeri Messine. Ker mi je uspelo zapustiti avtocesto en izvoz prehitro, smo bili prisiljeni v polurni ogled mesta. Zavili smo v trajektno luko, jasno po označbah in na cilju nas je uslužbenec zavrnil, da kamperji morajo pa iz druge strani. OK, spet nazaj, čez razrukan most, čez miljon flik na cesti na drugo stran luke. Fluoroscentnemu varnostniku sem pokazal karto in se postavil v vrsto. Super, kmalu bomo na trajektu. Ja sevede. Pojavil se je drugi fluo varnostnik in hodil do vsakega avtomobila vsakemu nekaj povedal. Če je trajekt čakal nas v smeri na Sicilijo, smo zdaj mi čakali drug trajekt, ker ta je »broken«. Fino. Fental se je ravno, ko mi pridemo. Tako smo čakali 2 uri, saj nismo želeli v drugo trajektno luko, čeprav nam je bilo ponujeno. Nekaj avtomobilov se je kasneje celo nazaj pripeljalo. Morali bi spet čez vso gužvo mesta, in na celini bi bili zgolj četrt ure prej. Naposled smo le zapeljali na celino in se ustavili na podplatu škornja v mestu Marina Di Nova Siri, kjer smo se odmočili in pripravili kosilo. Cilj dneva nam je bil Polignano a mare. Ob prihodu tja je bila precejšnja gneča, čeprav je bila ura že precej pozno popoldne. Ugotovili smo, da smo ta dan zamenjali tri morja. Zbudili smo se na Mediteranskem morju, pavzirali smo na Jonskem morju in zvečer smo se namočili v Jadranskem. Večerni ogled mesta Polignano a mare je bil obvezen. To mesto je edinstveno v Italiji, katero ima restavracijo v skali nad morjem.
Sobota
Noč bi naj bila mirna, saj smo bili prakirani v družbi ducata avtodomov kakšen kilometer iz centra. Ja, sevede, vse prej kot mirna. V bližnji fensi restavraciji so imeli ohcet, opicanjeno nevesto sem uspel videti, ženin bi pa lahko bil kdorkoli od speglanih svatov. Avtomobili so se navažali drug za drugim in pridno polnili prostor. Krasno, enkrat ponoči-proti jutru se bodo verjetno tudi izvažali. Kakorkoli, dokaj zgodaj so zaključili z zabavo. Okoli polnoči so se še fino najedli, saj sem ene pol ure vohal vonj prežganega olja, ki ga je veter nosil ravno v pravi smeri, grande finale je bil pa ognjemet, nato je ansambel utihnil in naznanil razhod. Aja, med tem so se mi pripeljali pod okno alkovna še svatje posnifat vsak po eno črtico. Jebemu, zakaj sem sploh odprl oči? Aja seveda, ognjemet sem moral gledat skozi strešno okno. Zjutraj smo prvi krenili naprej. Spotoma smo naredili pavzo v mestu Guillanova, se dodobra odmočili in končali dan v Mesoli na PZAju.
Nedelja je bila v stilu znane stare dobre klasike. Zjutraj fruštek, potem pa malo po ovinkih domov. Jasno ovinek smo spotoma naredili v Grahovo brdo tako, da je zdaj doma sodček terana polhen.
Splošni vtisi? Enkratno. Sicilija ni več pozabljena od sveta, upam pa, da niso smeti spucali samo za tisti čas, ko so imeli v Taormini srečanje G7. Prastara vozila skoraj da ne srečaš več, ogromno je novih majhnih avtomobilčkov. Kakorkoli že, počutili smo se varno, spali smo z odprtimi okni, ljudje prijazni, o kakšnih migrantih ne duha ne sluha. Vsekakor gre Sicilija med zaznamke “nekoč spet”.
Več slik je pa klik ->tukaj