Ker vsi rinejo v postonjsko jamo, smo se odločili, da gemo mi v snežno jamo na planini Loka. Loka je planina pod goro Raduha. Dostop do snežne jame je zelo enostaven, saj se pripelješ skoraj do vhoda. No ja, 10 minut je potrebno prepešačiti do vhoda v jamo. Zjutraj prispemo okoli devete ure pred vho. Nikogar ni, razen gospe srednjih let, ki vihti metlo. Ker je Marija doma iz Luč, ki so naravnost pod nami v dolini, jo pošljem, naj se zmeni za skonto karte – domačini pa to… Jaz sem previdno tiho, Marija pa v pristnem lučkem jeziku ogovori gospo. Jasno, za domačine je napol zastonj. Z nasmeškom na ustih počakamo, da prispe vodič in pa še kakšen obiskovalec. Podali smo se pred vhod, kjer smo počakali.

Vsak obiskovalec dobi karbidno svetilko, s katero si osvetljuješ pot po jami. Začetek jame je osvetljen z elektriko, ko greš mimo ledene dvorane, te ni več in si svetiš s karbidovko. Čakamo, da pride še kakšen obiskovalec, vendar zaman. Ponavadi so skupine po dvajset, tokrat smo bili sami. Vodič se odloči, da popelje v jamo samo nas. Hudo zadovoljni, da bomo imeli privat vodiča se odpravimo v jamo. Prvi del je zelo strm, zato je potrebno precej previdnosti, kasneje ni problema. Prispemo v ledeno dvorano, kjer je konec avgusta še zmeraj taklšen leden kapnik. Temperatura v jami je konstantna, le malo nad ničlo. Vodič nam pove, smo sicer najlepše kapnike že zamudili, vendar smo s kakimi tudi zadovoljni. Odpravimo se dalje, jer nam razlaga zgodovino jama, pa kaj so vse našli v njej, našli so celo okostje medveda. Kako je medved zalutal na konec jame, ki je dolga več kilometrov ni znano.

V ledeni dvorani je tudi po tleh led, zato je potrebna previdnost pri hoji. Vodič nas pelje dalje po jami, kjer si ogledamo take in drugačne kapnike. Na koncu nas čaka presenečenje. Vsak obiskovalec dobi na koncu enega takratkega domačega. Moram priznati, da se ga nisem branil, saj ni prav nobene toplote v jami. Zanimivo je to da, je na kapniku, kjer imajo šank vse rdeče oziroma, da je kapnik rdeč. Uradna razlaga našega vodiča je bila, da se je kapnik napil in da tako, kot ljudje dobimo rdeč nos od alkohola, tako tudi kapnik rata rdeč. Malo za šalo, malo za res, resnica je ta, da se zaradi alkohola, ki hlapi najbrš naseljujejo neke alge po kapniku. Takole izgleda šank na koncu jame.

Jama se sicer še nadaljuje, vendar je za obiskovalce zaprta, ker še ni popolnoma raziskana. Ker smo bili kar precej globoko v gori, smo si želeli hitrega povratka nazaj. Jama je na trenutke malo spolzka in blatna tako, da ravno čisti nismo prišli ven. Zunaj je že čakala nova skupina ljudi, tokrat jih je bilo kar nekaj. Zadovoljni z ogledom in tem, da se je vodič posvetil samo nam, saj nam je povedal dosti več zanimivosti kot sicer večji skupini, se odpravimo domov. Kakšna slika več je tukaj.