Lepo vreme je kompas obrnilo spet na vzhod države. Tako sva v petek z Marijo odbrzela proti Prlekiji in pristala v Ormožu na postajališču za avtodome ob ribniku. Prostora je bilo več kot dovolj in utrujena od napornega tedna sva se kmalu pospravila spat. Noč je bila zelo mirna in zjutraj sva se skoraj ob pol deseti uri le uspela spravit za mizo te pozajtrkovat.

Sonce je sijalo v polnem sijaju že kar nekaj časa in po martinčkanju na klopci ob jezeru sva odšla pogledad, od koder se je slišala glasba. Pri osnovni šoli so imeli prireditev “moj ata kuha” in ko sva opoldne le prišla tja, so vsi že hodili s praznimi skodelicami naokoli. No fino, tekmovanje v kuhanju ormoškega bograča sva zamudila, bova pa odšla v “center” na kakšno gibanico namesto tega. No v tem centru, ki res ni ravno velik je vladalo mrtvilo. Našla sva edini odprti kafič, pa še v tem nama je kelnarca pred nosom zaprla in zaklenila vrata, ker se je delavni čas malo čez pol eno že zaključil. Ja nič tole je “kjuzo” in greva dalje, sigurno je še kje kaj, čeprav ni ravno obetavno zgledalo. Odšla sva skozi lep mestni park nazaj do avtodoma. Pripravila sva kosilo in še pozno popoldne posedala na klopci ob jezeru.

Potem sva odšla do gradu v Veliki nedelji, parkirala na velikem parkirišču pod gradom in odšla peš pogledat ta na zunaj simpatični grad. Ugotovila sva, da so v samem poslopju stanovanja, za ogled dela gradu sva bila pa prvič prepozna in drugič nenajavljena. Ok, danes nočejo evri iz moje denarnice, greva na Ptuj, tam se sigurno da kaj zapravit. 🙂 In res, zadnje sončne žarke sva lovila na razgledni ploščadi ob gradu.

Potem sva si pa zaželela gibanice in se podala v mesto. Spet razočaranje, saj le te ni bilo nikjer. Na koncu sva kupila burek. 🙂 Hahaha, pravo lokalno jed. Kam gre ta svet….Nedelja je bila enako s soncem obsijana kot sobota in dopoldne sva naredila maratonski sprehod po nasipu Drave. Popoldne sva odšla še spotoma v bolnišnico na obisk in potem domov.