Spomladanska Italija

Spomladanska Italija

Oba sva že kar težko čakala novo potovanje in naposled sva le dočakala. Zaželela sva si malo Toskane, predvsem pa Umbrijo, saj se nama zdi, da ima še več za ponudit, kot pa sama Toscana. No in sva šla.


Petek je bil klasičen, kot že ničkolikokrat, dolgočasna poznopopoldanska vožnja mimo beneškega zaliva v samo delto reke Pad, kjer sva v Mesoli na že skoraj domačem PZAju prenočila. Nisva bila sama, še štirje somišljeniki so nama delali družbo.


Sobotno jutro je postreglo z nekaj oblački in naposled je le posijalo sonce.

Počasi sva se odpeljala dalje proti mestu Dozza, spotoma sva še skočila v šoping v ekstremno veliko štacuno, kjer je ponudbe vsega več kot preveč. Sama vasica Dozza premore sicer precej velik brezplačen parking, med drugim tudi za avtodome. Komplet parking je bil že skoraj povsem polhen ob najinem prihodu. Rekla sva, da sva avtobus in parkirala na enem od teh mest. Samo mesto slovi po tem, da je dejansko galerija na prostem, saj vsako leto poteka prireditev, kjer umetniki iz celega sveta rišejo umetnine na steno fasad. Celo mesto je tako poslikano.

Sprehodila sva se podolgem in počez in ob povratku ugotovila, da sta se še dva kamperja preimenovala v avtobus. 🙂 Odpeljala sva se naprej v baje najlepšo vasico v Italiji, v Brisighello. Zavila sva na PZA pod mestom in začela seanso z ultra naprednim parkirnim avtomatom. Po dolgotrajni borbi in poizkusih, sva ga le prepričala, da je izpljunil listek za 8eur za 24urno parkiranje. Odšla sva v mesto, se povzpela najprej na hrib s stolpom z uro, potem še na drugega, prepeglala vse ulice in ugotovila, da je najlepše mesto v Italiji bolj kot ne subjektivno mnenje. Ne rečem, da ni lepo, samo drugot so še lepši cukrčki glede na moj okus. Najbolj me je zmotilo to, da »čentro storiko« ni zaprt za promet. Ni ravno gušt sedeti za mizo na ulici in piti pijačo, mimo se ti pa navažajo avtomobili.

Pogledala sva si še znamenito oslovsko pot, katero so v srednjem veku uporabljali v vojaške namene, kasneje pa za transport sadre iz bližnje jame. Sadro so tovorili z osli. Zavila sva še v mestni park in se z zadnjimi sončnimi žarki vrnila nazaj do avtodoma.


Nedeljsko jutro je bilo malo prej kot ponavadi, saj je cerkvena ura iz vasi bila celo noč. Bitje je bilo povsem kaotično, saj se nikakor ni dalo ugotoviti koliko naj bi bila ura, vmes je pa še za kakšno uro bila pavza. Skratka nujno bi potrebovali kakšen resen servis. Kakorkoli odpeljala sva se naprej v majhno mesto oz vas z imenom Montone. Parkirala sva pod vasjo na makadamskem parkirišču, zraven je še PZA, katerega pa nisva imela namen koristiti, saj sva imela namen samo sprehod po starodavni vasici. Tisti, kateri je omenjal, da je Brisighella najlepša vas v Italiji, si naj pride pogledat Montone.

Kompletna vas je v originalu taka kot je bila stoletja nazaj. Povsem mirna, bila sva skoraj sama in če nebi bil edini odprti kafič v senci, bi se zaparkirala na sonce. Aja bila je odprta restavracija z lepim pogledom na dolino, na soncu, tako lepo, fensi za pogledat, samo povsem neprijazno do moje denarnice. Ja ni druge, greva naprej sva si dejala in odšla v Gubbio, kjer sva bila točno pred desetimi leti. Spomnila sva se edino to, da smo bili takrat skupaj s prijatelji in kako zelo je deževalo in kako zelo je pihal veter. Zapeljala sva na kar solidno obiskan PZA, si kupila vstop za 10eur, se parkirala in odšla v mesto.

Imeli so sicer nek dogodek, samo nama ni uspelo razvozlat, kaj naj bi bilo. Nima veze, mesto sva prehodila spet podolgem in počez, eneparkrat po diagonali in po nekaj urah pristala za mizo na mestnem trgu in se končno odžejala. Kar nekaj časa sva sedela na soncu, dokler ga ni začelo zmanjkovati. Na poti nazaj sem se spomnil, zakaj je pes na povodcu pri sosednji mizi kar naprej silil k meni oz v moj ruzak. Nakupila sva kar nekaj lokalnih mesnin v štacuni z lokalno ponudbo. Bogi kuža, kaj si je mogel misliti. 🙂 Tako se je spet dan prehitro končal.


Ponedeljkovo jutro so skrajšali učitelji srednje šole, kateri so se pripeljali na šiht in parkirali na drugi strani ograje PZAja. Ker se vrata avtomobila ponavadi zapre tako, da se jih zaloputne, so zgleda tekmovali v loputanju in preden se je tekma ene petdesetih avtomobilov končala sva ugotovila, da se ob osmi uri že spodobi spravit iz postelje. No konkurenco so delali tudi dijaki, katere so starši vozili v šolo. No, jaz sem šel v teh letih na bus, ampak časi se spreminjajo. Odpeljala sva se dalje v mesto Spello na občinski PZA.

Spet ultra brihten parkirni avtomat, na katerega se pa ob soncu vidi zmerno do pretežno nič. Osem evrskih kovancev je imel dovolj, da nama je dal listek. Tokrat se nama ni mudilo nikamor, saj sva imela namen samo ogled mesta, preostanek dneva pa na off. Po kosilu sva odšla v mesto, katero je res simpatično, precej okrašeno s cvetjem. Poleti imajo prireditev, ko po ulicah s cvetjem izrišejo motive, potem pa otroci iz tega mesta zvečer dobijo priložnost, da prvi stečejo po teh ulicah in po cvetju, saj so še nedolžni in njim je to dopuščeno. Mesto privabi veliko število turistov, zato se takrat midva nikakor ne vidiva tam. Kafič na glavnem trgu je bil spet v senci in kelnar je z zlaganjem stolov na kup nakazal, da nima več želje po »bon džorno, prego«. Pozno popoldne sva se vrnila nazaj do avtodoma.

Torkovo jutro je bilo povsem drugačno od napovedanega vremena. Pričakovala sva oblačnost z dežjem, namesto tega sva dobila modrino neba. Nisva se pritoževala. Odpeljala sva se naprej do mesta Bevagna. Mesto premore velik makadamski parking, del je namenjen tudi avtodomom. Znajo se pa zelooo ceniti, saj je ura parkiranja za kamper 3eur ali 12eur za 24ur. Premorejo tudi parkirni avtomat, kateri razume samo italijansko. Uspelo nama ga je nahranit s 6 euri za dve uri parkiranja. No želja je bila taka, realno sva pa plačala za avto za celo popoldne. Bo že moralo biti dobro. Teli avtomati mi letos ne grejo najbolje od rok. No kakorkoli, odšla sva v mesto, upajoč, da naju dež ne bo dohitel. Prvi vtisi niso bili najbolj navdušujoči, drugi in tretji vtisi pa še manj. Mesto lahko komot črtate iz seznama »nujno za videti«, ker je precejšnja žalost.

Enkrat davno so hoteli biti moderni in so tlakovane ulice poasfaltirali, zdaj po mnogih letih se pa to vse kruši in je polno lukenj. Sicer ne povsod, velika večina mesta je pa taka. Mestno jedro je pa tudi precej zapuščeno. Precej z dolgo surlo sva odšla nazaj. Glede na ceno parkinga sem res pričakoval precej več. Odpeljala sva se naprej do Montefalco, majhne vasi na hribu. Premorejo velik PZA za solidnih 5eur z vključeno elektriko, vodo in sanitarijami. Obeti so bili dobri, upal sem, da naju mesto ne razočara. In naju res ni.

Urejeno, polno malih lokalnih trgovin, malo več zdolgočasenih trgovcev in midva. Glede na vreme, kaj drugega skoraj ni za pričakovat. Hitra menjava modrine s temnimi oblaki in nazaj, ter mrzlim vetrom, naju je kmalu potisnila nazaj v kamper. Popoldne sva imela nekaj deževja, pa saj je bilo vseeno, bila sva na toplem.


Sredo sva začela po ustaljenem ritmu in dopoldne odpeljala naprej v mesto Narni. Ime nama je bilo znano samo, da bi se pa kdo od naju spomnil mesta se pa ni. Ko sva parkirala pod mestom, sem se spomnil parkirišča, to je bilo pa tudi vse. Odpešačila sva v mesto in tuhtala, kdaj sva bila tukaj. Na koncu sva le ugotovila, da je bilo to mesto na potovalnem seznamu na prvem poletnem potovanju s kamperjem po teh koncih. Celih trinajst let je preteklo, preden sva se ponovno znašla tukaj. Fajn. Gužve še vedno ni, kakšne slaščičarne tudi ne, restavracije so pa zaprte.

Samo mesto je simpatično, urejeno in jasno vse v stopnicah. In ko misliš, da si videl že vse, se ti po stopnicah pripelje lokalec z avtom. Težko sem zadrževal smeh, ampak možakar se ni dal motiti. Zdaj vem, zakaj so vsi avti pobuškani. Ob vrnitvi nazaj na parkirišče, na katerem je del tudi za kamperje, sva sklenila, da ga zapustiva, saj je bilo povsem preveč živahno, da bi tam ostala preko noči. Odpeljala sva se naprej do arheoloških izkopanin, kjer je prostoren parking. Kamnov sva imela že rahlo dovolj, zato sva popoldne izkoristila za počitek in za modifikacijo plana za naslednje dni. Glede na napovedano brezvetrje nama je zadišalo morje.

Četrtkovo jutro je obetalo veliko, saj je bilo povsem jasno. Relativno zgodaj sva se odpeljala naprej proti morju. No skoraj proti morju. Obiskala sva še zadnjo srednjeveško vas z imenom Corciano. Vas je seveda na vrhu vzpetine, temu primerno so pa tudi skopo odmerjeni parkirni prostori. Tistim s slabimi živci odsvetujem obisk s kamperjem saj, če je treba in ne gre drugače parkirati, je treba zapeljati na parking z 20 stopinjskim naklonom navzdol. Me je Marija komaj ustavila, da nisem šel dol. Dol gre, nazaj pa vsak zase ve kako. 🙂 No midva sva le dobila prosto mesto na zadnjem parkingu za vasjo. Odšla sva na enourni špancir.

Vas je res lepa in povsem obnovljena. Vrveža ni, no najbolj živahno je bilo v stavbi šole. Dovolj ogledov kamnov, greva na morje. In sva šla, ampak ne tako enostavno, saj ko na hitri cesti naletiš na delovno zaporo na kateri imaš možnost samo levo ali desno, se itak odločiš za napačno smer. Po pol ure vrtenja po lokalnih cestah, po zaprtih uvozih in vožnji vzvratno po povsem preozki cesti, sva končno ubrala smer proti morju. Popoldne sva tja tudi prispela, sicer nama spet telovadba s prenizkimi podvozi ni ušla. Parkirala sva v Numani na vzpetini, katera je namenjena parkiranju kamperjev. Luštno, samo plac nesramno visi in spet sva mogla podstavlat kajle pod kolesa.

Popoldanski sprehod po sončni in peščeni obali je na oba prav blagodejno deloval.

V petek sva imela namen delati nič. Ampak res nič v pravem pomenu besede. No prestavila sva se malo višje po zemljevidu in pristala v Igea marini pri Riminiju na edinem odprtem PZAju.

Bilo nas je že kar nekaj in vsi so se martinčkali na spomladanskem soncu. No midva se bova tudi in sva se. Pred sončnim zahodom sva odšla še na špancir po neskončno dolgi plaži. Zvečer sva se pa ogledovala, kateri je bolj zakurjen od sonca. 🙂

Sobota je bila dan povratka. V Raveni sva zavila še v štacuno, nakupila dobrot, katerih pri nas ni in se odpeljala proti domu.

Več slik je tukaj

Dozza

Brisighella

Montone

Gubbio

Spello

Bevagna

Montefalco

Narni

Corciano

3 thoughts on “Spomladanska Italija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja