Petek
Tokrat sva se odločila narediti nekaj, kar še nisva do zdaj. Odšla sva po lastnih stopinjah izpred desetih let. Vem, da hoja po enakih stopinjah ne prinašajo enakih rezultatov, samo preteklo je že precej časa in nekaterih krajev se enostavno ne spomniva več. Tako sva združila oglede in obalo vse v en paket. Tudi zečetek dopusta je bil vse prej, kot tradicionalen. Ponavadi smo v petek klepali kilometre do poznega večera, tokrat sva pedenala vrtnine skoraj do večera in ker to ni bilo ravno pri domu, je bilo treba domov še priti. Da bi se odpeljala naprej, se nama enostavno ni ljubilo. Ja, kaj hočeš, oba greva počasi proti klubu sivih las.

Sobota
Plan je bil, da ko se naspiva, pač greva. Začuda sva se oba zbudila zelo zgodaj, brez fruštka in kave ne gre in že sva brzela proti Italijanski obali. Cilj dneva oz vikenda je bil PZA v kraju Igea Marina pred Riminijem. Ta PZA je res lepo urejen in v tem času si za to urejenost želijo 14 eur. Glede na to, da se danes draži vse brez razloga, so tu ohranili stik z realnostjo. Kakorkoli, sobota je bil dan za plažiranje. Pred mnogimi leti smo ugotovili, da je borba z mivko povsem jalovo delo tako, da se za take stvari ne sekirava več. Doma jo z lahkoto steraš iz kamperja s sesalcem.

Nedelja
Ker nisva ravno tip človeka, kateri bi se cele dneve svaljkal po plaži, sva iz garažnega boksa raztovorila skuter in se odpeljala v tematski park Italia in miniatura. Park naju je navdušil in tam sva zabila dobršen del dneva.

Gneča na blagajni ni bila pretirana, v samem parku zmerna in popoldne je sploh ni bilo. Odlično, zdaj ko ni gneče, lahko greva na kosilo v restavracijo. Ja sevede, vsi so mislili enako. Nazaj grede sva se ustavila v slaščičarni in Marija je dobila za rojstni dan sicilijanske kanole. Slaščica, ob kateri postane mehka. Marija seveda. Popoldne sva odšla na plažo, sam sem uprizoril prvo kopanje v sezoni, Mariji morje s 24 stopinjami še ni ustrezalo. Spet je bil večer in prav dober občutek je gledat, kako lokalci zapuščajo PZA, saj je sledil nov delovni teden, nama pa ni bilo treba nikamor. Redki trenutki v letu so taki.

Ponedeljek
Zjutraj sva se namenila v štacuno. Prva malo večja kao supermarket je imela parkirne prostore še iz časov fičotov in ni varjante, da najin apartma parkirava na tako parkirno mesto, za povrhu je bilo pa še vse do zadnjega zasedeno. Komaj sva se stlačila mimo vseh ovinkov, na vsakem dvakrat popravila in končno zapustila parkirišče supermarketa. Na naslednjem je bilo prostora ogromno, samo kaj, ko pod cvetoči bršljan oz njemu podobno grmovje ne moreva parkirat. Nekdo si je sicer zamislil senco za avtomobile obiskovalcev, samo v praksi je bilo vse drugače. Neobrezano grmovje je viselo iz lesene konstrukcije in obiskovalci so parkirali, kjer to šavje ni viselo dol. No midva sva bila za pod grmovje itak previsoka, ampak sva le našla prostor, kjer je najbrž zmanjkalo lesenih tramov za to grmovje. Navaden obisk štacune naju je stal točno dve uri. Kakorkoli, odpeljala sva se naprej proti San Marinu. Parkirala sva na parkirišču pod vzpenjačo in se z njo dvignila v mesto. Kaj naj rečem, vtis izpred 13 let je bil povsem drugačen. Gostinska ponudba je šla na pol, če ne več, eden izmed stolpov je zaprt in če smo se takrat čudili luksuznim avtomobilom, se zdaj nisva mogla nagledat avtomobilov najnižjega cenovnega razreda. Razlika je več kot očitna.

Po kosilu s San Marino ceno sva zapustila mesto. Odpravila sva se naprej vzdolž obale v Corinaldo, kjer imajo nov brezplačen PZA. Zasedla sva predzadnje mesto, se za nekaj časa skrila pred soncem in pozno popoldne odšla v mesto. Zgleda, da je korona tu odnesla, vse, kar se odnesti da. Kafičov ni, zaprto je vsepovprek vse, tudi obiskovalcev je bolj malo. Spet rahlo razočaranje, če primerjam obisk pred mogimi leti.

Torek
Zjutraj za dobro jutro se je pripeljal policijski avto, v njem en izjemno obilen policist in drobna policistka in nas vse parkirane posnel na video. Potem je policist sosedu potrkal na vrata in sosedu razložil, da glede na to, kako je parkiral, ne razume kaj pomenijo črte na tleh. Ostali smo bili baje v skladu s črtami parkirani. Sosed se je prestavil na njemu odmerjeno mesto. Eni še vedno ne razumejo, da PZA ni kamp, ampak zgolj postajališče. Nima veze, odpeljala sva se naprej dobrih 100km južneje v mesto/vas Petritoli.

Tudi tam sva pred mnogimi leti že bila in vtisi od takrat so prav lepi. Vas premore zastojn PZA, celo štrom dajo na izvolite, za povrhu je pa zraven še wc in tuš. Vedo, da če imaš prostor parkirat, da boš sigurno nekaj zapravil v vasi. Ja sevede. V povsem simpatični vasici ni bilo odprtega prav nobenega gostinskega obrata. Ampak res nobenega. Ne slaščičarne, ne kafiča, ne gostilne, ama ništa. Zapravit nimaš kje, ker je vse zaprto. No lahko kupiš celo ulico nepremičnin, če želiš, saj se vsa stanovanja prodajajo. Vzorec se ponavlja in zgleda, da je to še ena žrtev korone. Razočarana sva se vrnila nazaj do avtodoma in če ne drugega sva vsaj češnje narabutala ob glavni cesti. Če bi vedela prej, da je to postalo mesto duhov, se sploh nebi trudila priti tja po obupno katastrofalni cesti, za piko na i je pa poskrbela še navigacija, ko se je v pajčevini lokalnih cestic odločila, da se enostavno ne gre več. Razburljivo, ni kaj. Tako sva se v direktu zapeljala na obalo v Marino Palmense na velik PZA s kamenčkasto plažo.

Na ogromnem prostoru za več kot 150 kamperjev smo bili zgolj štirje obiskovalci. Kar malo čudno. Kakorkoli, kupila sva si dva dni bivanja po ceni 12eur na dan. Super. Popoldne sva hodila po neskončno dolgi plaži in se pred večerom vrnila.

Sreda
Zjutraj sem zajahal skuter in se odpravil v lokalno pekarno po frišne žemljice. Spotoma sem naletel na povsem lokalno tržnico, v bistvu nekaj kombijev s klasično kombi prodajo domačih pridelkov in še tam nekaj nakupil. Češnje s tretjino slovenske cene, domači paradižnik, siri… sem že skoraj pozabil, kako to zgleda, ko kupuješ od lokalcev. Dopoldne sva preživela ob morju pod senčnikom in ker se nikoli ne naveličava gledanja valov, kako meljejo drobne kamenčke, sva se precej pozno umaknila soncu.

Popoldne sva se spet sprehodila po dolgi plaži in ko je rahel veter pojenjal, je v trenutku postalo soparno in vroče. Čudno je tole predsezonsko vreme.

Četrtek
Zjutraj sva zapustila sosede, katerih je bilo dvakrat več, kot ob najinem prihodu. Odpeljala sva se proti Loretu. Spet v breg, v še večji breg, okoli celega centra, strmo navzdol na PZA. Glede na prometni režim sem pričakoval polno parkirnino za celih 24h, vendar lahko parkiraš tudi samo za štiri ure. Kaj več najbrž ne bova rabila, saj tako pravi medel spomin izpred mnogo let. Začuda tega mesta korona ni pokopala, saj je bilo prav živahno, tudi ponudba se je obdržala.

Prečesala sva mesto podolgem in počez, kupila salame lokalnega izvora iz divjačine, saj jih najin Miha zelo obrajta in zapustila mesto. Cilj dneva je bil prostor za kamperje povsem ob morju v kraju Fano. Za 8 eur dobiš samo prostor, oskrbe ni. Kakšnih 30 kamperjem, vključno z nama je to ustrezalo.

Povsem mirno morje, kamenčkasta plaža in ležalnik je bila popoldanska kombinacija. Proti večeru še sprehod po mestu in spet nama je zmanjkalo dneva.

Petek
Okoli desete ure nama je uspelo zapustiti mesto, v katerem je bila precejšnja gneča. Počasi sva se odsvaljkala vproti Raveni, oz še malo naprej do nama že znanega do sedaj največjega obiskanega PZAja v kraju Casal Borsetti. Zasedenost je bila skromna, vsaj če primerjamo obisk sredi sezone. Bivanje stane 7 eur na noč, v to ceno je vključena oskrba razen elektrike. Popoldne sva preživela na plaži, sicer z nekaj verta, ampak glede na sončen dan, ni bil moteč.

Morje je bilo meni prijetno toplo, Marija je namesto kopanja raje obležala na ležalniku. Počasi sva se navadila na tak umirjen ritem in ravno, ko se bova povsem navadila, se bo najin dopust končal. Klasika zadnjih trideset let.

Sobota
Relativno zgodaj sva odpeljala naprej. Pot proti beneškemu zalivu nama je že znana za povrhu je pa še dolgočasna. Ustavila sva se v Caorlah, kjer sva nazadnje bila pred tremi leti v jeseni, ko sva veslala s kajaki skozi mesto. Tokrat sva bila peš, saj sva parkirala na velikem brezplačnem prostoru pred mestom v družbi petdesetih kamperjev. Do mesta je slabih 20 minut hoje, ravno prav za noge pretegnit. Burja je neusmiljeno pihala, zrak je bil povsem siv od mivke in soli, vendar obiskovalcev to ni motilo.

Tu zgleda korona ni klestila, saj je gostinske ponudbe in vsega ostalega v izobilju. Povsem primerno gneči. Mesto sva prehodila podolgem, počez in dvakrat po diagonali. Marija si je zaželela novih sončnih očal, čeprav bi vremenu primerno potrebovala bolj potapljaško masko. Tako sva se vrnila nazaj in se usmerila proti Gradežu, kar je bil tudi cilj dneva.

Jasno po pričakovanju je bilo kamperjev v izobilju. Dan je počasi začel ugašat, ravno tako tudi najina volja, da zapustiva kamper za kakšen špancir. Jutri bo nov dan in s tem motom sva končala soboto.

Nedelja
Po dveh letih sva spet lahko spila jutranjo kavo v nama priljubljenem kafiču. Življenje se je tudi tukaj vrnilo v običajne tirnice. Upam, da trajno. Prehodila sva se še po starem delu mesta, malo posedela na soncu in se počasi odpravila proti domu.

Vse slike so tukaj

Mini Italija

San Marino

Corinaldo

Petritoli

Marina Palmense

Loreto

Caorle

Gradež