Rim
Petek
Potovanje v večno mesto Rim smo v preteklosti prestavili že trikrat. Vedno se je našla višja sila, ki nam je preprečila ogled tega mesta. Tokrat so se poklopile vse zvezde, horoskop in vreme. Na pot smo odšli v petek pozno popoldne. S prijatelji iz Kamnika smo se dobili na znani točki, pretočili koordinate na navigacijo in že bili pripravljeni na odhod. Manjši zaplet je predstavljala vtičnica za napajanje navigacije pri ekipi iz Kamnika. Moška sekcija je stvari vzela v svoje roke in hitro popravilo se je sprevrglo v polurno popravilo. Ja, nerodno je, če stvari popravljaš na amaterski način. Tokrat sem se sam sebi smejal, kako sva se lotila stvari, čeprav je bil instrumentarij in oprema na »dohvat ruke« v sosednjem vozilu. No, ko sva ugotovila, da je z vtičnico vse v redu, le z napajalnikom ni čisto vse, sem iz predala potegnil rezervnega in že smo brzeli proti večernemu cilju naproti. Tja smo prispeli v dobrih treh urah. Prespali smo na že znani točki v mestu Baccuco (45.17354 12.31899) na mestu namenjenem avtodomom.
Sobota
Zelo mirna noč se je hitro obrnila v jutro. Na nebu ni bilo nobenega oblačka in obeti za lep dan so bili kar se da dobri. Hitro smo odbrzeli proti cilju dneva, to je bilo srednjeveško malo mestece z obzidjem in imenom Monteriggioni. Na poti tja med prečkanjem Apeninov smo se ustavili na počivališču, da bi pretegnili noge in odtočili predelano pivo. Kmalu se zraven nas ustavi črn Audi, izstopi mlad neobrit Luigi in nas povpraša, če premoremo prazno plastenko, ker mu je zmanjkalo goriva. Tega bi od tovornjakarjev kupil, da se privleče do bencinke. Razžalostil sem ga, da tega sicer nimamo, imam pa polno 10l kantico nafte, če mu ustreza. Na obrazu se mu je narisal nasmešek, takoj mi je ponudil plačilo in tako sem mu prodal 10l nafte s provizijo pol evra na liter. Nadzadovoljen s kupčijo je prelil vsebino v svoj avto. Med prelivanjem sem se z njim pošalil, če je slovenska nafta zadosti dobra za njegov hud Audi. Pogledal me je z velikimi očmi, dvakrat povohal kantico in njegov rezervar in po analizi vonja ugotovil, da če se v Sloveniji reče diesel in v Italiji isto, da verjetno bo to prava zadeva. Zadovoljen je odbrzel naprej, mi pa tudi. Kmalu smo prispeli v vasico Monteriggioni, parkirali na mestu namenjenim avtodomom (43.38799 11.22518), nahranili avtomat s kovanci in se podali v simpatično vasico, ki je res mikro izvedbe, saj za obzidjem premore le nekaj hiš.
Takoj čez vstopom skozi obzidje je kasa za plačilo obiska obzidja. 2€ po glavi je vstopnina, ki velja še za severni del obzidja, saj je le to ločeno. Imeli smo zgolj četrt ure preden črnolasa bejba obrne tablo na napis kjuzo, zato smo na brzino pofotkali, kar smo imeli za pofotkat, malo hitreje vzdihnili oh in sploh ob razgledu, ter se hitro spravili še na drug del obzidja, kjer nam je zdolgočaseni pajac na vhodu s težko muko odklenil dostop na obzidje, saj na njegovi tabli je pa že pisalo kjuzo. Dal nam je »tu minits« da naredimo en hiter obisk obzidja. Ja, itak ne poznamo na uro in ko je že postajal nestrpen, smo se počasi spravili nazaj dol, direkt v park na klopco pod oljke. Prvo spomladansko toplo sonce v kombinaciji z začetkom dopusta – neprecenljivo. Obiskali smo še vinoteko, poučili smo se, da se njihovo vino izvaža v Ameriko, samo »šiping kosts« je za pol amerike 50€ na karton, za pol pa 110€. Zgleda, da tudi Amerika ni več enotna.
Ogledali smo si še privat križarsko zbirko in se počasi odpravili nazaj do naše rezidence. Na zadnjem večernem soncu smo spili še vsak eno pločevinko piva, se preselili v kamper, kjer smo ob narezku domačih dobrot in steklenici Caberneja ter še ene par pločevinkami piva videli dno. Družabni večer smo zaključili ob razumni uri in ob polni luni zaspali kot mali dojenčki.
Nedelja
Jutranje sonce in modro nebo, sta nas hitro dvignila pokonci. Odjadrali smo naprej proti Rimu. Pred kosilom smo prispeli na postajališče za avtodome (41.87581 12.55556) , po opravljenih formalnostih smo se namestili, spili nekaj piva in se podali v mesto. Za javni prevoz smo si izbrali avtobus, ki pelje izpred postajališča. Na busu je bilo precej gneče in spraševali smo se, zakaj jo je toliko, na tramvaju, ki pelje praktično vzporedno pa nič. Ja, jasno, tisti dvakrat žgani ne plačujejo vozovnic in na nabito polnem avtobusu tudi kontrole ne more biti. Za pokušino smo si ogledali Kolosej od zunaj, se sprehodili do maratoncev in se proti večeru odpravili nazaj.
Bus je bil spet nabito polhen in ko smo prispeli do avtodoma, je Marija poštudirala, da so ji uspeli maznit potovalno denarnico z nekaj malega evri. Dokumenti in ostali denar pod spodnjo majico so ostali nedotaknjeni. Jebemti dvakrat žgane črnuhe. Mi je čisto vseeno, če se bo kdo oglasil, da sem rasist, ampak sem siguren, da vem, kdaj se je kraja zgodila in tudi kdo je bil akter. Pač zaigrano gužvanje na busu. Kakorkoli s tistimi evri si naj kupi ene tri kepce sladoleda, pa eno kokakolo, ali pa kakšno žajfo. Naslednja vožnja bo sigurno z tramvajom.
Ponedeljek
Zjutraj smo se zbudili v lepo sončno jutro. V mesto smo se odpravili s tramvajom. Struktura ljudi je bila povsem drugačna in moja teorija o neplačevanju vozovnic se je izkazala za točno. Tramvaj ima končno postajo v centru mesta, skok na metro linija B, vožnja dve postaje in bili smo pred Kolosejom. Najprej smo odšli pogledat Forum romanum, kjer smo z isto vstopnico imeli še vstop v Kolosej in na Palatin. Odločitev, da si najprej ogledamo Forum se je izkazala za več kot pametno, saj ko smo popoldne odšli v Kolosej nam ni bilo treba čakati 150m dolge vrste za vstopnico.
V Forumu smo se zadržali debele štiri ure, dodatno uro smo si vzeli za Palatin in še eno za notranjost koloseja ter trga in spomenika Viktorja Emanuella oz ponosa Italije. Povratek z metrojem in tramvajom je bil že rutinski. Počasi so se nam že sline cedile po roštilju in kmalu smo pečene dobrote z njega tudi pokonzumirali. Obsedeli smo na toplem poznem popoldanskem soncu pod vtisi celega dneva.
Torek
Po že ustaljenem ritmu smo se zjutraj odpravili v center. Iz tramvaja smo prestopili na bus linijo 70 in se odpeljali do trga Navona. Sedenje na sončnem trgu in branje turističnega vodiča je bilo več kot sproščujoče. Odšli smo dalje do trga Forli, kjer je velika tržnica, do Panteona in naprej čez reko Tibaro do grada angelov. Zraven je sodna palača z lepim parkom, kjer smo spet obsedeli na soncu.
Kasneje smo skovali plan, da ipak nebi bilo slabo skočit v bližnji Vatikan in si pogledat odpiralne čase vatikanskega muzeja. Bolj kot se bližaš Vatikanu, bolj te obletavajo ulični prodajalci s ponudbo »skip the line« in itak najcenejšo ponudbo vstopnic. Počutili smo se, kot bi stopili v sršenje gnezdo. Aja, pa uni prodajalci torbic, očal, pa selfi štangic za telefone so zoprni, kot še nikjer do sedaj. Na brzino smo se pospravili na metro in naprej na trg Popolo, ter sedet na španske stopnice. Tam menda velja tradicija, da se na stopnicah išče ljubezen in to smo videli v živo, ko je mladenič, ki je sedel zraven nas, en čas z nami kramljal, nato pomahal enemu dekletu, ona nazaj in že sta sedela skupaj in se pogovarjala. Zanimivo. Folka je bilo sicer precej, si pa ne predstavljam kako je tam poleti. Odšli smo še do palače Quirinal, skok na metro, preskok na tramvaj in že smo bili nazaj na štelplacu. Sonce je ravno zahajalo.
Sreda
Glede na to, da je bil ta dan na sporedu samo Vatikan, ter da se za vstopnice čaka kar nekaj časa, smo se malo čez osmo uro že narisali v vrsto pred vatikanskim muzejem, čeprav odpirajo šele ob deveti uri. Itak so nas obletavale spet ose »skip the line«, pa selfi štange, pa kičeraj, torbice in ostala navlaka. Po debeli uri čakanja smo le uspeli kupiti vstopnice.
Debele štiri ure smo tavali po tem ogromnem muzeju in se naposled odpravili v novo vrsto za ogled cerkve sv. Petra. Konec vrste je bil na polovici arkad, ob našem odhodu pa čez celi trg na drugo stran arkad. Noro!!!. Z liftom, itak za 7€ smo se povzpeli skoraj na vrh cerkve, prepešačili še dodatnih tristo i kusur šteng in naposled prispeli na vrh od koder je razgled na Vatikan in okolico. Pozno popoldne ob sončnem zahodu smo se vrnili nazaj.
Četrtek
Sosednja ekipa je sredi noči potegnila domov, saj so obveznosti klicale. Midva sva okoli desete ure zapustila »štelplac« in počasi in ležerno nabirala kilometre proti jezeru Trasimeno, ki je bil cilj dneva. Spotoma sva se oglasila v mikro majhni vasici Bognoregio z devetimi prebivalci, katera je dostopna samo preko mostu.
Včasih je bila to precej večja vas na skali, samo erozija in potresi skozi stoletja so jo skrčili na minimum in grozi ji popolno uničenje, saj se pobočje nenehno kruši. Zapletla sva se v prijeten pogovor s prodajalko turističnih spominkov in izvedela še marsikatero podrobnost. Nazadnje sva pri njej kupila še lokalno pridelan med, se poslovila in počasi odjadrala na večerni cilj do jezera Trasimeno. Postajališče za avtodome (43.12348 12.05088) je bilo prazno, sicer locirano tik ob jezeru in zelo lepo urejeno, samo oskrbe nisva potrebovala in 12€ samo za nočitev, se nama res ni plačevalo. Zapeljala sva se na drugo stran (N43.13332 12.04610) kjer je poleti sicer plačljivo prakirišče, v tem času pač ne. Pozno popoldne se je kmalu sprevrglo v večer in v čistem miru sva dočakala novo jutro.
Petek
Jutranja meglica se je že dvignila iz gladine jezera, preden sva uspela povsem dvigniti rolete. Zajtrk, doooolga kava in že sva bila na poti čez Toskano. Zaželela sva si tiste pristne pokrajine, zato sva se ognila vsem avtocestam, hitrim cestam in skorajda še magistralki. Vožnja po čistem podeželju, med vinogradi, žitnimi polji in griči, na katerih se gnetejo hiške – neprecenljivo. Na lepem punktu sva se ustavila za kofetek, izvlekla stolčka in obsedela na soncu. Imela sva lep pogled na celotno dolino in jezero Di Montedoglio v daljavi. Med kruzanjem sva se spotoma ustavila še v San Leu kjer smo pred leti sicer bili, le trdnjave si nismo ogledali. Tokrat sva si vzela čas.
Parkirala sva na velikem parkirišču pod vasico (43.89609 12.35043) ker »štelplaca« v sami vasici ni več. Povzpela sva se na vrh do trdnjave, malo skeptično plačala vstopnino 8€ po odrasli glavi in se odpravila v notranjost. Naložba ni bila ravno bogata, saj so večino stvari odnesli zaradi zimskega fajhta, zato je bilo bolj kot ne prazno. Dobro, naj jim bo, vsaj gužve ni bilo. 🙂 Pozno popoldne sva se spustila v nižino ob morje, oblajala vsa krožišča v Ravenni in končala v Mesoli na štelplacu (44.92326 12.23454) Ker je bil petek zvečer se je pripeljalo še enepar kamperjev in prenočili smo v miru.
Sobota
Itak brezvezen dan, namenjen odhodu domov. Spotoma sva se malo pred Benetkami ustavila še za šoping. Z dolgima surlama sva odšla dalje, saj nisva našla tistega, kar sva iskala. Popoldne sva prispela domov.
Kaj naj rečem… Rim je sicer lepo mesto, če govorimo kar se zgodovine tiče, je pa tudi precej umazano. Folka je za moj okus absolutno preveč, okusila sva tudi jutranjo špico, ko so vsi na šiht hiteli. Vstop in izstop iz metroja je precej adrenalinski. Vožnja s kamperjem je bila v stilu lokalcev, saj časa za mečkanje ni. Skuterji uletavajo od spredaj in zadaj, še v pešce na prehodu se kakšen zapodi. Če je na semaforju na tleh narisana puščica za vožnjo samo levo, to še ne pomeni, da bo lokalni dripec šel res levo, najverjetneje se bo zgužval naravnost 🙂
Drugače je pa to bilo še eno lepo potovanje. 😉
Več slik je tukaj:
– Rim
– Vatikan
– San leo