Jesenski dopust nama je tokrat konkretno narekovalo vreme. Prvotni plan potepanja po nemški alpski cesti sva kmalu opustila zaradi neprimerne vremenske napovedi, nekega resnega »backup« plana pa nisva imela. Amalfijska obala je bila sicer zrela, a ne dovolj za obisk. Jesen ni več čas stabilnega vremena, zato se je treba prilagoditi. Čakala sva do zadnjega dneva in tako sva se še v petek dopoldne premislila glede tega, ali začeti na zahodu ali vzhodu. Tokrat sva prvič v skoraj osemletni avtodomarski karieri odšla na pot povsem nepripravljena oz v stilu »go with the flow«. Baje da se obnese. Bomo videli. No, pa začnimo…

Petek

Oblačen delovni dan sva pustila za sabo, napokala kajak ter naložila skuter in odpeljala na vzhod, kjer bi naj bilo še sonce vsaj do konca vikenda. Odločitev za smer se je kasneje izkazala za več kot odlično. Zvečer sva parkirala pred Brodarskim klubom Ptuj zraven še dveh avtodomov, spustila rolete in že sva štela ovčke v snu.

Sobota

Jutro je bilo brez oblačka. Fino, greva najprej malo na vodo, potem morda zluftava skuter in greva v mesto na kavo, popoldne pa naprej. Vsaj tak je bil plan. Na jezeru je treba spoštovati plovni red, saj zgleda, da mislijo resno, saj sva popoldne videla policijski čoln, kateri je izločil čoln, ki je plul s premočnim motorjem in je zato moral zapustiti prizorišče. No najini vesli nimata premočnega motorja, zato sva veslala dobri dve uri. Krožna vožnja v dolžini 7km bi lahko trajala še dlje, vendar se je začel krepiti veter in po jezeru so se začele preganjat male klubske jadrnice. Čas je bil za najin umik.

Po kosilu sva bila prelena, da bi odskuterirala v mesto, zato sva odšla v bližnji bife zraven kluba na popoldansko martinčkanje na soncu. Carsko, z vetrom v laseh. No v mojih malo manj. 🙂 Tja hodi zgleda Ptujska noblesa, da se malo razkaže. Kakorkoli kava je tam okusna, pa še cena je v normalnih okvirjih. Odšla sva naprej, s postankom v Mariborskem Dechatlonu, ki je mimogrede dosti bolje založen kot ljubljanski. Parkirala sva pri »Blejskem jezeru«, saj ima to jezero ravno tako otoček na sredini. Naredila sva še večerni sprehod ob Gajševskem jezeru po novi sprehajalni poti.

Nedelja

Jutranji pogled na radarsko sliko padavin ni obetal veliko. Po hitrem listanju novic se je zahod menda utapljal v dežju. Zunaj je sicer sonce sijalo v polnem sijaju in na nebu ni bilo oblačka. Komu gre zdaj verjeti? Moderni tehniki ali lastnim očem? Sprehajava se lahko v dežju, zato sva izkoristila sonce in toplo vreme in spet debeli dve uri veslala po jezeru.

Naveslala sva debelih 8km. Po kosilu sva se z motorjem odpeljala v Ljutomer na državni kasaški derby. Midva, kot »ultra poznavalca« konj in športa povezanega z njimi sva zasedla najboljše mesto na tribuni. Obiskovalcev je bilo precej, zgleda da je to poseben dogodek v teh koncih. Stavila nisva ničesar, pa škoda, da nisva, saj je prvo tekmo Marija pravilno napovedala zmagovalca, drugo tekmo sem ga sam, tretjo sva se pa družno odločila in je spet zmagal. Priznam, da sem se pri prvi napovedi odločil glede na barvo vozička od kasača, na zadnji napovedi je pa tik pred štartom konj elegantno pritekel na štart in sem si rekel, da tale pa mora zmagat. Tako kot sem rekel, poznavalec razmer. 🙂 Do konca nisva zdržala, ker sva itak vedela kdo bo zmagovalec derbiya. 🙂

Pozno popoldne sva se vrnila do avtodoma in se odpeljala naprej, s postankom v Odrancih. Pred sončnim zahodom sva parkirala pri Ledavskem jezeru. Večerni sprehod tik pred temo nama je ponudil obilo gob za večerjo.

Ponedeljek

Zjutraj sem listal malo po novicah in se čudil silni vodi in deževju na zahodu, saj je zunaj skozi luknje v oblakih sijalo sonce. Nič, greva na vodo, če bo pa deževalo pa po gobe. 🙂 Kmalu sva veselo veslala po jezeru, preganjala plavajoče-letečo perjad in uživala v mirni naravi. V daljavi so se začeli zbirati temni oblaki in slišalo se je zamolklo grmenje. Nekaj časa sva vse skupaj dajala na ignor, vendar ne za dolgo.  Nisva želela postati strelovod sredi jezera, zato sva počasi odveslala nazaj in za las ubežela dežju. Pospravila sva opremo, se preoblekla in odšla na lov za gobami. Nabrala sva jih precej, seveda v zakonsko dovoljeni meji 2kg na osebo, samo roke sem imel do tal, ko sva se vrnila nazaj. Nekaj sva jih imela za kosilo, višek je romal v zmrzovalnik.

Pozno popoldne sva šele ugotovila, da bi bilo fino, če bi odšla naprej in se spotoma še kje nafilala s frišno vodo. Za torek je bilo napovedano deževje tudi v teh koncih in najino uspešno umikanje padavinam se je končalo. Dobil sem idejo, da bi odšla do Bukovniškega jezera na nov PZA, kjer lahko v dežju po »hosti« preganjava gobe. Sva se čisto zapalila zanje. 🙂 Na poti je Marija malo polistala po internetu in naletela na ceno 29eur. Kwa jim pa je? Promocijska cena pa naj bi bila 20 eur. Do kdaj traja promocija, se ne ve. Ajdi, greva pogledat, če nama zadiši, drugače greva drugam.

Od daleč se je že videla praznina PZAja. Parkirala sva pred rampo in odšla v izvidnico. Vse novo, vse lepo, vse fensi na kartico, le kje dobim kartico??? Cena? OK 20 eur. Občudovala sva »haj tek« elektronsko info tablo, katera je imela ekran itak prepojen z vodo in v bistvu »tač skrin« ni niti približno uporabno funcioniral. Malo se je že mračilo in odločila sva se ostati. Avtomat pred rampo ti pljune namesto listka kartico. Fensi, ni kej. Štrom dela, vodo sem natankal, za wc kaseto skipat si avtomat zaželi 2 eur, druge opcije itak nimaš. Sanitarij s to kartico ni šlo odpreti. Besen kot ris, sem potipkal telefonsko številko napisano na brošuri in mladenka se je pripeljala v roku 5min in mi dala še eno kartico, saj se ta za vstop na PZA še ne razume s čitalci za sanitarije. Ajajajaj…. Zvečer sem se odpravil v nov sanitarni blok pod izdaten tuš. No tega nisem doživel, saj se ponavadi ne hodim tuširat z denarnico v roki. Za toplo vodo je na steni avtomat za kovance, ki si želi 1eur za 3min tuša. Ja pa kwa jim ni jasn??? Iz principa sem se hotel stuširat z mrzlo vodo. Njet sinko, ne bo šlo. Na steni je avtomat za 1euro. 🙂  🙂  🙂  Ne moreš verjet. Lahko bi skompenzirali, saj sem jim naštelal vse senzorje za luči, saj drugače bi lahko kar naprej klatil z rokami po zraku.

Torek

Za cel dan je bil napovedan dež, vendar je bilo vreme bolj v stilu padajočih posameznih kapljic. Dopoldne sva odšla v bližnji gozd na lov za gobami. Kaj bolj pametnega v takem vremenu tako ali tako ni za početi. Dvakrat sva se vrnila do avtodoma, odložila nekaj gobastih stvari in se vrnila nazaj. A zakaj dvakrat? Enkrat sem si zaželel ledeno mrzlo pivo, drugič je pa to pivo želelo iz mene ven. 🙂 Popoldne sva se zares vrnila nazaj do avtodoma. Pripravila sva kosilo in tiste tri gobice, ki sva jih našla, pedenala celo popoldne. 🙂 Čas je bil za premik naprej. Vremenska napoved za avstrijsko štajersko je bila sončno ugodna in odpeljala sva se tja. Cilj je bil jezero Golica, katerega poleti nisva uspela obiskati. Ob jezeru se je bohotil ogromen avstrijski avtodom, to je bilo pa tudi vse, kar je kazalo na znake življenja. Zavila sva na parkirišče nad PZAjem, ki je prazen sameval. Sledilo je še večerno pretegovanje nog po bližnji okolici oz do zaprtega bifeja in nazaj.

Sreda

Mirna noč in mirno jutro. Krasno. Greva na vodo, dokler ne začne veter kazat zobe. Ker je to jezero nad tisoč metri nad morjem, so temu tudi primerne jesenske temperature. Navlekla sva neoprenske oblekce, nataknila še copatke in kot dva profiča zaveslala po mirnem jezeru. Oblajala sva vsak zalivček posebej. Po kakšni uri in pol veslanja se je veter začel krepiti. Odveslala sva na drugo stran jezera v zavetje in se prepuščala sončnim žarkom. Prestavljala sva se iz zaliva v zaliv in naposled ugotovila, da bo treba nazaj, saj je veter spet pokazal, kdo je gospodar. Če naju je pregnal iz jezera, sva ga vsaj izkoristila za sušenje opreme. Popoldne sva odšla na špancir. Tokrat gobe niso bile v planu, saj jih nisva imela več kam skladiščiti, toda gobe so imele drugačen plan za naju. Ob cesti in sprehajalni poti, nedaleč od avtodoma sva zagledala pod brezo reci in piši skupino enaindvajsetih jučkov. Kaj pa zdaj??? Ja nič, prijazno sem odstopil mesto v hladilniku, kjer je bilo pivo. 🙂 Popoldne sva preživela ob jezeru, spotoma našla še »geokešev zaklad« in dneva je zmanjkalo.

Četrtek

Ponoči sem imel zibajoč spanec, saj je veter neusmiljeno pihal in trenutke malo porukal kamper. Pri zajtrku sva, kljub lepemu pogledu skozi okno sklenila, da imava vetra dovolj in spustila sva se v dolino. Zapustila sva avstrijsko Štajersko in nadaljevala po Koroški. Ustavila sva se pri Sončnem jezeru in zavzela prvo bojno linijo na klopci ob jezeru. Brezvetrje in sonce je prav blagodejno vplivalo na razpoloženje, samo ne za dolgo, saj je veter prišel za nama.

Po kosilu sva odšla še v naravni rezervat na Goslinsko jezero. Pogled na polhen bližnji kamp je dajal namige, da zna biti tu kar živahno, vendar na obali ni bilo nikogar.

Oblaki so se začeli zbirati na kup in glede na napovedan dež v naslednjih dneh, sva sklenila, da končava dopust predčasno. Domov sva se vrnila čez deževno Jezersko tako, da se nisva niti ustavila.

Naveslala sva se kar nekaj, nahodila tudi tako, da nama je bil jesenski brezplanski dopust zelo všečen. Morda brezplanje ponoviva še kdaj v bližnji prihodnosti.