Vsako zimo sem si rekel, letošnjo zimo gremo pa malo v Dolomite pogledat in vsako zimo je bilo enako. Enkrat ni bilo časa, drugič volje, saj niso tako blizu, tretjič vreme… Tokrat sem se odpravil sam, saj sem imel po novem letu, ko so že vsi začeli delat, še cel teden dopust. Mariji ni za smučanje, pa še v službi je »nepogrešljiva« , Miha bi moral v šoli zaprosit za ministrove dneve, samo ni bilo časa in ker sem se glede na vremensko napoved hitro odločil, sem šel pač sam, kot kakšen ločenec ali pa penzjonist. 🙂 No, filing ni ravno božanski, ampak za raziskovanje bo. Cilj je bil Zoncolan in pa Piancavallo. Smučišča sta opevana, kot sonetni venec in rekel sem si, to moram pogledat in če bo zakaj, gremo še kdaj vsi skupaj. Čez vikend pred odhodom je močno deževalo, v nedeljo zvečer bi naj ponehalo in takrat sem se odpravil na pot. Naslednje tri dni je bila sončna napoved. V nedeljo zvečer, ko sem se peljal proti Gorenjski, sem mislil, da se bom na cesti utopil, saj je bilo toliko vode. V Kranjski gori so začele z neba leteti snežinke velike kot plahta in zgledalo je tako kot, da bi jih nekdo z lopato metal iz neba. Po cesti je bilo snega že precej in v Trbižu sem se začel spraševat, do kam bom sploh prišel in kdaj misli to nehat, če je bila napovedana jasna noč. Ko sem se vozil proti Dolomitom, so se padavine začele počasi umirjat in ko sem prišel pod vznožje Zoncolana, sem študiral, ali naj prespim spodaj v dolini na postajališču za avtodome, ali grem probat srečo po cesti, ki pelje na vrh. Termometer mi je govoril, da pri plus sedmih stopinjah ponavadi ni snega in naj kar grem. Ja, spodaj na tristo metrih nad morjem že, samo kaj bo zgoraj…? OK, verige so bile za sedežem na dohvat ruke, v slučaju potrebe in počasi sem začel jemat ovinke proti vrhu na 1300m. Cesta je podobna tisti na Roglo, bila je kopna in ko sem prišel na vrh, sem bil kar malo razočaran, saj po tistih obilnih padavinah ni bilo snega toliko, kot sem misli, da ga bo. Po parkirišču sem naredil krog, poskeniral registrske tablice avtodomov, ugotovil, da so sami špagetarji in se postavil na »hot spot« med dva.

Noč je bila jasna, mirna in zjutraj se je termometer hvali z eno stopinjo nad ničlo. Navlekel sem vso smučarsko kramo nase in se odpravil na smučišče. Proge so bile skoraj vse odprte, le tista na najvišji vrh ne, ker so s snežno frezo iskali vhod na sedežnico. V dolino nisem smučal, ker je bil že zgoraj sneg moker, si sploh ne predstavljam, kakšen je bil nižje spodaj, ko ga je dva dni namakal dež. Verjetno za noge lomit. Dan je hitro minil in okoli pete ure sem se odpravil naprej na Piancavallo. Jasno brez zapletov ni šlo in moj čoban od Garmina si je zaželel vožnje po neki sumljivi soteski, ker sem mu rekel, da imam čas in ne grem po plačljivi avtocesti. Po regionalnih cestah bi bilo za njega čisto preveč enostavno. Dobro, saj tudi soteska ni bila napačna, samo pred tunelom, ki gre pod železnico, sem obstal. Italjanom ni dalo skopat še ene pol metra, da bi se vsak normalen avtodom ali pa tovornjaček lahko zapeljal skozi, so rekli, da je bolj enostavno znak postavit. Ja, višina 3m je premalo in spet sem imel avtodom na vseh štirih blinkerjih. Mambo Kingse, ki so na ves glas razturali iz zvočnikov sem ugasnil in začel kucat po Garminu. Vštric mene se je pripeljal mladec z mladenko na sopotnikovem zicu. A ti lahko pomagava? Me vprašata, malo po angleško, malo po italjansko. Ja, kako pa? Saj ne gre skozi, kaj bosta most dvignila, sem se pošalil. Ker je pobec videl mojo registrsko je začel malo pričat po »naše«, pa smo bili hitro na enaki valovni dolžini. Skratka, vse mi je razložil, da moram nazaj, gledat table za eno čudno mesto, pol pa bo. Četudi bi se tukaj zrinil skozi, bi me čez nekaj km spet čakala ista mina. »OK, gracije, tenk ju, hvala, bajbaj« in že sem se vozil nazaj. Tokrat sem mojga nateguna Garmina vzel malo pod drobnogled in ga bolj spremljal, kakšne mine mi je hotel podstavljat. Držal sem se bolj glavnih cest in iz nižine zgolj 150m nad morjem začel počasi grizti ovinke proti cilju 1300m visoko. Spodaj se je termometer bahal z 12 stopinjami in fris sem imel vedno bolj dolg, saj na cilju verjetno ne bo okloli ničle, s tem bo sneg moker in smuka bolj kilava. Končno sem prišel na vrh, kjer ni kazalo znakov življenja, snega pa še manj. Restavracije, kavarne, bifeji, štacune… vse bolj kot ne prazne, aja, kelnarji so bili notri in po izvidniškem krogu sem zapeljal na mesto namenjeno kamperjem. Aja, v bistvu nisem, ker je to mesto za ovinkom, to sem šele po sprehodu porajtal. Postavil sem se med dva »stacijonarca« od kamperja.

Zgleda, da ga uporabljajo samo za vikend. Na pravem postajališču je bil samo en avtodom in po pogledu na cenik in proceduro prijave v nekem hotelu, ki niti ne vem kje je, pa odjave, pa kartice za rampo… sem sklenil, da ostanem, kjer sem parkiral. Večerni špancir in ogled table katere naprave in smučarske proge delujejo, so narekovale prilagojen plan smučarije, če bi se temu lahko tako reklo. Nisem vedel, kaj bi bilo bolj pametno, iskat trobentice, ali smučat po progah s premalo snega. Ja, nič ene tri urce smučanja za pokušino bom vzel, potem, pa bo kar bo. Noč je bila spokojno mirna in budilka me je kasneje kot ponavadi vrgla in prijetnega spanca. Ko sem po deveti uri uspel dvignit rolete, je bilo parkirišče še kar prazno, nikjer nobenega človeka v pancarjih in pojavili so se mi resni dvomi, če tale smučišče sploh deluje. Pogled na sedežnico, ki je mirovala, je že kazal na to. No, kmalu se je začela premikati in izgledi so se izboljšali, pa tudi megla se je začela umikat. Za spremembo sem tudi opazil prve smučarje, ki so se počasi vlekli iz bližnjega hotela. Skočil sem v pancarje in že sem bil na »kasi« z BA kartico v roki. Tri ure smučanja bo več kot dovolj za tole žalost. Ko sem se pripeljal s sedežnico malo višje, so se pogoji občutno izboljšali, na samem vrhu je bilo pa sonce. Krasno, na vse zadnje pa le ne bo tako slabo. Kmalu sem presmučal vse odprte proge in ugotovil, da bom bolj kot ne drgnil samo najbolj zgornjo progo, saj je tam edino bil sneg še zmrznjen, nižje spodaj je hitro spuščal in bil tak kot konec aprila na Krvavcu. Končal sem s smuko in se počasi odpravil domov. No tako, potovanje po dolomitih se je zaključilo, občutki so bili mešani, saj take temperature in tako malo snega ni običajno. Se mi zdi, da se bomo vrnili v Dolomite šele poleti in si jih ogledali še z druge plati, za smučarijo je pa bližje domu tudi kar nekaj podobnih smučišč, za moj okus boljših. Več slik je pa tukaj.