Pozimi razen smučanja in podobnih aktivnosti na snegu nimaš ravno kakšne pretirane izbire po aktivnostih v naravi. Za kolesarjenje je premrzlo, za kakšno peš turo tudi ni, razen če ni sneg globoko zmrznjen, za nastavljanje soncu pa tudi ni, saj je po nižinah megla, za visokogorje je pa izvedljivo samo v primeru smučanja, kar pa pri nas ni najbolj učinkovito, saj ne smučajo vsi družinski člani.

Marec je zato že primeren mesec, da se podaš proti morju in zajahaš bicikel in se greš malo zluftat in pa nastavljat prvim pomladanskim sončnim žarkom. Tako se odločimo na podlagi lepe vremenske napovedi, da preživimo lep sončen vikend na obali italijanskega Gradeža. Mestece ob morju zraven izliva Soče je oddaljeno uro in pol in v soboto zjutraj se odpeljemo na morje. Ker v tem času še ni odprtih kampov, imamo plan malo povandrati naokoli po mestu, prenočiti pa na počivališču za avtodome, ki je v tem letnem času še zastonj. Zapeljemo se v sam center Gradeža in na otočku poiščemo miren kotiček, da se lahko ob obali ustavimo. Privoščimo si malo malice, saj nas čaka naporna aktivnost – ribolov. Miha je ves navdušen nad lovljenjem rib, zato je pred kratkim dobil ribiško palico. Po malici se odpravimo namakat trnek. Kmalu spoznamo, da ga res samo namakamo, ker ni niti ene same ribe. Sprehodim se po dolgem pomolu in gledam, če bi se kje po pomoti našla kakšna riba, pa nimam sreče. Ni mi jasno zakaj jih ni. Kasneje doma strokovno ugotovimo, da je ena velika možnost ta, da je voda enostavno preveč sladka, saj se nekaj kilometrov višje v morje izliva Soča, zalivski tok po tržaškem zalivu je pa ravno v tej smeri, da vodo ob obali nese na odprto morje. Kmalu pospravimo palico in sklenemo, da se zapeljemo na počivališče za avtodome in se tam ustalimo, ter skuhamo kosilo, potem pa zajahamo bicikle in gremo v center mesta. Ko prispemo do počivališča za avtodome, naletimo na problem. Prostora je enostavno preveč in ne vemo kam bi se parkirali. Odločimo se čisto v našem stilu, da se postavimo čez pet parkirnih mest. Kasneje zvečer ugotovimo, da nismo sami pri taki izbiri. Parkiramo se v družbo 15 avtodomov, katero število se je čez dan večalo. Priklopimo se na elektriko, katera je celo zastonj v tem letnem času, prav tako voda, čeprav nebi potrebovali ne enega in ne drugega, saj smo imeli oboje s seboj. Lotimo se priprave kosila, saj so nas ribolovne aktivnosti dodobra izčrpale in smo bili že lačni. Miha je zajahal bicikel in se podal na raziskovanje okolice, prav do morja.

Po kosilu se odpravimo na sprehod po sončku, Miha pa na biciklu. Tako smo se odločili, ker Gradež res ni velik in ga je bolj pametno prepečačiti, kot prekolesariti. Po lokalni promenadi pripešačimo do centa mesteca. Zaželimo si pijače na toplem spomladanskem soncu in že oprezamo za bifeji po promenadi. Ker nikoli ne gremo v taprvo, pešačimo naprej. Ljudi je v izobilju, bifeji pa vsi zaprti. Ko prispemo do konca mesta, nam ne preostane drugega kot, da gremo nazaj do edino odprtega bifeja. Ko se končno razkomotimo na udobnih stolih in ko ujamemo ravno pravšnji kot za nastavljanje sončnim žarkom, pride en malinovc od kelnerja vprašat kaj bomo pili. Dvakrat sok in eno pivo mu naročimo. Me prav zanima, kaj si predstavlja pod pivo. Med čakanjem se martinčkamo na soncu, ko nas zmoti drugi kelnar, če smo že naročili. Smo, ja…. Čakamo dalje… Ko smo že dobili sončne opekline tretje stopnje, začnemo ogledovat okoli sebe, kje je zdej naš kelnar. Spet pride do nas in nas vpraša, kaj bomo pili. Ko ga čukasto pogledam, se mu posveti: » A, bira…orange juice…si…si…« in s pospešenim korakom odhiti do šanka. Prinese ustekleničen sok in pa »ostanek« nekega piva. Z dvema decilitroma piva, si najbrž ne bom mogel kaj preveč pomagati, vsaj za jezik namočit pa bo. Ko spijemo, počasi krenemo nazaj. Dan se počasi preveša v pozno popoldne. Ko prispemo v našo »bazo«, se najprej pošteno odžejamo. Z Mihcom greva brcat žogo, mami se pa predaja sončnim užitkom. Kmalu se zvečeri in čas je za kakšno partijo taroka. Karte mečemo več kot dve uri in potem zaspimo v blaženem miru kot dojenčki.

Zbudimo se v novo jutro, ki je sončno in toplo. Po poznem zajtrku se odpravimo na špancir po bližnji okolici. Naletimo na »cerkev«, kateri zvonik je ravno zvonil k maši. Ta cerkev je mene spominjala na stanovanjsko hišo, zvonik pa na kup starega železja. Marija in Miha pokukata v notranjost in kmalu krenemo dalje. Po prijetnem sprehodu pridemo nazaj v našo bazo in pripravimo kosilo. Po kosilu sledi še ena bicikl tura v nasprotni smeri, kot prejšnji dan. Kmalu ugotovimo, da taka plaža poleti ni za nas saj se, ko nastopi oseka morje tako daleč umakne da je potrebno do morja, ki sega do gležnjev prepešačiti dobrih 300m!!! Zgoraj na sliki je še sprejemljiva plaža, samo jo je zelo malo in poleti je najbrž kar gužva. Na drugi strani je mivke v neskončnosti, prav tako školjk. Čas si krajšamo z brcanjem žoge po plaži. Ljudi je vse polno in prav zanimivo jih je opazovati, kako imajo ljudje različne poglede na pomlad in toploto. Nekateri otroci so na plaži bosi in oblečeni samo v kratke majčke, nekateri pa hodijo naokoli z zimsko bundo in kapo na glavi. Zdej pa bodi pameten. No tudi dame v pelc montlnih niso izjeme. Počasi se odpravljamo nazaj do počivališča, saj je ura že pozno popoldne. Pospravimo vso kramo, naložimo bicikle in počasi krenemo proti domu. V tem trenutu se kar naenkrat privleče megla in ne vidi se niti deset metrov. Od kje se je vzela nimam pojma, se je pa razkadila, ko smo se malo oddaljili od morja. Do doma porabimo uro in pol vožnje in prispemo v večernih urah.

Tako smo zaključili prvo pomladansko sončkanje ob morju. Čakamo na naslednje sončne žarke…